Niko Toš: Bečežke o vrednotah


Prispevek k pogovoru o vrednotah in prihodnosti Slovenije na povabilo Predsednika Republike Slovenije - 11. novembra 2003

Razprava "O vrednotah o prihodnosti Slovenije" naj bi odgovorila na tri sklope vprašanj, in sicer: katere so vrednote, ki se z njimi prebivalci Slovenije najbolj istovetijo, kakšni so trendi razvoja vrednostnih sistemov ter katere vrednote bi morali bolj uveljavljati in kako. Svoj odziv bom sicer poizkušal podrediti temu zaporedju vprašanj, pri tem pa se bom v beležki osredotočil na prvo in deloma drugo, medtem ko bom svoje poglede na tretje vprašanje izrekel na posvetu.

Prva beležka: Kaj so vrednote...

Obsežna literatura o vrednotah od Allporta (1961), Rokeacha (1973) do Ingleharta (1977), Hofstedeja (1980) in drugih vsebuje obilje napotkov za raziskovanje in razumevanje tega pojava. Tu bi se omejili le na nekaj oznak po Schwartzu (2003), ki vrednote označi kot verovanja, prepričanja, kot spoznavne strukture, ki so tesno povezane s čustvi. Vrednote se nanašajo na zaželene cilje (socialna enakost, svoboda, poštenost...) in presegajo omejene situacije in akcije. Vrednote služijo kot kriteriji za izbiranje, ocenjevanje dejanj, dogodkov, politike, ljudi, inštitucij in njihovo uvrščanje med dobre ali slabe, med zakonite ali nezakonite, med vredne zaupanja ali nevredne zaupanja - vselej v smeri postavljenih ciljev. Vrednote so tako uvrstljive druga do druge in urejene predstavljajo sisteme vrednostnih prioritet. Tako npr. danes v svetu in pri nas postavljamo vprašanje prioritet pri vrednotenju svobode, enakosti in varnosti. Zdi se, da je postmoderni trend s prednostnim uvrščanjem (vrednotenjem) svobode, človekovih pravic, varovanja okolja, kot se je razvijal v razmerah še vedno blokovsko razklanega sveta koncem minulega stoletja, v današnjih razmerah unilateralizma, še posebej po 11. septembru, zaustavljen, celo zaobrnjen, k varnosti, obvladovanju in sili... in akcije usmerja pripisana pomembnost teh vrednot. Ali je postmoderni trend k odprtosti, k svobodi, k človeku in naravi zastal tudi v Evropi, v Sloveniji?

Druga beležka: Na kaj se lahko opremo...

Katere so torej vrednote, ki se z njimi prebivalci Slovenije danes najbolj istovetijo? Na kaj se pri ocenjevanju lahko opremo?

Slovensko družboslovje, sociologija ter socialna in politična psihologija, z rezultati svojih raziskav v zadnjih desetletjih - in še posebej v času po osamosvojitvi do danes, ponujajo empirične raziskave, ki omogočajo dovolj podrobno razpoznavo vrednostnih orientacij prebivalcev Slovenije. V mislih imam raziskave o vrednostnih orientacijah mladine, dalje, meritve, opravljene tudi v Sloveniji (v treh časovnih presekih: 1992, 1995, 2000) v okviru Svetovne raziskave vrednot (WVS), dalje, tematske raziskave o družini, o neenakosti, o razumevanju vloge države, o okolju, o vernosti in cerkvi itd, opravljene v okviru Mednarodne družboslovne raziskave (ISSP: 1992-2003), dalje, poglobljene tematske raziskave na področju sociologije religije ter posebne raziskave o vrednostnem preobražanju v deželah Srednje in Vzhodne Evrope (1992, 2000) itd. Ob vsem naštetem velja omeniti raziskavo Slovensko javno mnenje (SJM), ki je poleg vključevanja v mednarodne projekte - in je tako zaobjela večino prej navedenih raziskav - ohranila lastno identiteto in deloma lastno tematizacijo problematike vrednot. V kontekstu mednarodnega primerjalnega raziskovanja vrednot pa so še posebej pomembne možnosti, ki jih ponuja novejša, nedavno izvedena Evropska družboslovna raziskava (ESS, 2002), ki zajema dvaindvajset evropskih dežel in uvede obsežno operacionalizacijo (Schwartz) vrednostnih orientacij. Tudi ta raziskava ponuja dobro osnovo za primerjalno analizo in oceno sestave in prevladujočnosti vrednot v Sloveniji.

Tretja beležka: Ob raziskavi Slovensko javno mnenje

Na osnovi rezultatov in analiz raziskav SJM (1991-2003) lahko sklepamo o visoki nacionalni in deželni (državni) identifikaciji (identiteti) kot skupni značilnosti prebivalstva Slovenije. Delež nižje identificiranih (ki bi želeli živeti v kaki drugi deželi) dosega le neznaten del celote.

V ilustracijo vrednotnega opredeljevanja lahko uporabimo operacionalizacijo s pomočjo ugotavljanja odnosa do izbranih pojmov kot označevalcev vrednotnih orientacij. Ta smer raziskave poteka od leta 1991 dalje, letni presek meritve 2003 je prikazan v grafu 1.


Vrednostne orientacije, ki dosegajo popolno ali pretežno podporo in so visoko uvrščene v hierarhiji pojmov (vrednot) so: enakost med spoloma, majhne socialne razlike, evropska usmerjenost, narodna identiteta, pa tudi pravica do splava, zaščita pravic delavcev, pojem partizani (kot sinonim za izražanje vrednostnega odnosa do dogajanja in akterjev med 2. svetovno vojno) in tudi ukinitev smrtne kazni. V sredino (vrednostne) lestvice se uvrščajo: vračanje premoženja ter pojmi liberalizem, socializem in globalizacija; del teh pojmov ostaja tudi nerazumljen in tako ne nosi sporočila o vrednostni usmeritvi. Na dnu lestvice pa so uvrščeni pojmi kapitalizem, domobranstvo in verouk v šolah.

Dostopna je obsežna empirična evidenca, ki kaže na ustaljenost oz. postopno spreminjanje odnosa do opazovanih pojmov (vrednostnih orientacij). Med ustaljene na visoki ravni sprejemanja se uvrščajo enakost med spoloma, majhne socialne razlike, vrednotenje naroda, pravica do splava itd, itd.

V poteku družbenega preobražanja, v novih družbeno-sistemskih razmerah je v vrednostnem presečišču še vedno vrednota enakost, ob hkratnem visokem vrednotenju načel demokratične politično-pluralne institucionalizacije. Nova socialno-ekonomska in politična izkušnja ljudi po devetdesetem letu - sicer ob pritrjevanju pomenu zasebne lastnine in tržni zasnovi ekonomskih razmerij - v zavesti ljudi izostri predstavo o socialni vlogi države: dodobra fiksira koncept socialne države, ko zaželeni cilj, ki se izraža v razumevanju poklicanosti in odgovornosti države za reguliranje osnovnih socialnih in ekonomskih razmerij, predvsem z vidika posledic za posameznike oz. skupine, kot so mladi ob vstopu v izobraževalni sistem oz. ob prestopu v samostojno življenje, brezposelni, nezaposljivi in nesposobni za samostojno preživljanje, starejši in stari, pa tudi zaposleni (v smeri zaščite zaposlitve in socialnega statusa) itd. Za vse te kategorije in za dostop do osnovnih uslug, storitev oz dobrin v polju zdravstvenega, izobraževalnega in socialno-varstvenega sektorja velja prevladujoče prepričanje o odgovornosti države. Pri tem se torej vrednote nanašajo na zaželeni cilj: zagotavljanje socialne pravičnosti in solidarnosti (graf 2).


Prevladujoča vrednotenja (vrednote) pa se izražajo tudi v zaupanju v institucije oz. v nosilce formalnih sistemskih vlog oz. osebke v neformalnem in zasebno družbenem okolju. Kot razberemo iz grafa 2, stoji med opazovanimi v vrhu, z najvišjo mero izraženega zaupanja, družina. Cela vrsta vzporednih raziskav potrjuje, da je poleg družine še delo in zdravje v vrhu Slovenčevega vrednotenja. V sam vrh se uvršča še zaupanje v šole, kar se prekriva z visokim vrednotenjem težnje k izobrazbi, izobraženosti, znanju...

Sorazmerno visoko v lestvici zaupanja so uvrščeni označevalci ekonomskih razmerij (tolar, banke, gospodarstvo), kar sovpada z (še vedno prevladujočim pozitivnim) vrednotenjem (materialnih) razmer pri delu in v družini; če že ne prosperitete, pa vsaj relativne stabilnosti teh razmerij (npr. pozitiven odnos do slovenske nacionalne valute).

Politične institucije oz. označevalci odnosa do političnega sistema so uvrščeni mnogo nižje. Med njimi so institucije, ki zagotavljajo varnost, sigurnost (vojska, policija), uvrščene višje kot institucije, ki zagotavljajo legitimnost in udeležbo ljudi v sistemu (Državni zbor, politične stranke). Nizko, s prevladujočim nezaupanjem, so obremenjena sodišča, ki naj zagotavljajo legalitetno načelo. Prav tako nizko je uvrščena kategorija cerkev z duhovščino, ki sicer simbolizira vrednotno najaktivnejši segment civilne družbe.

Kritičnost, kot prevladujoči izraz odnosa državljanov do države v razmerah njene demokratične institucionalizacije, ni posebnost Slovenije. Mera kritičnosti pa je izostrena, na kar opozarjajo mednarodne primerjalne raziskave. Deloma to korigira še vedno visoka odzivnost volivcev na volitvah in visoka podpora ob ključnih političnih in nacionalnih odločitvah, izražena na plebiscitu (o samostojnosti) in referendumih (o pridružitvi EU, o članstvu v NATO). Skrajno kritično vrednotenje (nezaupanje) do političnih strank, Državnega zbora, vlade, sodišč... sicer opozarja na prevladujočo nizko raven politične kulture in profesionalizma nosilcev vlog (politične, profesionalne elite?) v institucijah sistema. Pa ne le to. Prevladujoča kritičnost v sodobnih industrijskih družbah, ki so, kot ugotavlja Inglehart, "vedno bolj kritične do hierarhičnih avtoritet", vedno bolj nezaupljive do (politične oblasti), vedno manj spoštljive do oblastnikov. Pri tem je demokracija vrednotni cilj, kritičnost pa pogoj za njeno uveljavljanje. Kritičnost torej ne spodkopava demokracije, temveč jo prej gradi. Ali torej kritičnost do politike, do oblasti med prebivalci Slovenije izraža njihovo visoko vrednotenje demokracije?

Četrta beležka: Inglehart in Svetovna raziskava vrednot (WVS)

Eden najdejavnejših sodobnih raziskovalcev vrednot R. Inglehart je povzel iniciativo evropskih raziskovalcev vrednot (EVS) in jo razširil v svetovni prostor (WVS). Svoje opazovanje je podredil potrebi vrednotne tipologizacije sodobnih družb na dimenziji materialistično versus postmaterialistične vrednostne orientacije. Prišel je do razpoznave več kulturno vrednostnih tipov oz. enot. Eno teh enot, sicer kulturno-zgodovinsko heterogeno, pa vendarle dovolj vrednostno enovito (regijo) izenačuje z Evropsko unijo; drugo tvorijo bivše komunistične države, tretjo enači z angleškim kulturno-jezikovnim področjem in nadalje kot azijsko, latinsko-ameriško oz. afriško enoto. Med bivšimi komunističnimi državami posebej opazuje Češko, Slovenijo, Madžarsko in Poljsko. V njegovi uvrstitvi je Slovenija na dimenziji tradicionalno-sekularno uvrščena visoko v racionalno-sekularni smeri. Po njegovem torej velja za moderno, racionalno in sekularizirano družbo. Na dimenziji materialistične-postmaterialistične vrednotne orientacije pa je Slovenija nekako na sredini in na obrobju prostora, v katerega je uvrščena večina zahodno-evropskih držav. Inglehart ugotavlja, da glede na prevladujoče vrednostne orientacije teh štirih družb ni nobenega razloga, ki bi govoril proti integraciji v Evropsko unijo, saj gre v tem primeru za kopičenje vrednotno istorodnega. Drugače rečeno, vrednotni svet teh štirih družb je identičen oz. podoben vrednotnemu svetu družb oz. držav članic Evropske unije. Videti je, da so z vidika kulture, pa tudi z vidika ekonomije in politike, te dežele relativno združljive, kompatibilne z drugimi članicami Evropske unije. Pri tem Inglehart ugotavlja, da se ZDA uvrščajo visoko na dimenziji materialistično versus postmaterialistično, a hkrati izjemno nizko na dimenziji tradicionalno versus sekularno-racionalno. Potrjuje to, kar so pred njim ugotavljali že mnogi drugi družboslovci (npr. Tocqueville, Lipset), namreč, da je ameriška družba zelo heterogena, polarizirana in da v njej še vedno dominira tradicionalna in nesekularna orientacija. Na tej dimenziji so ZDA uvrščene značilno nižje kot Slovenija in druge evropske dežele. Gre očitno za obdobje v razvoju ameriške družbe z očitnim trendom v smeri tradicionalnih in nesekularnih vrednot. Še posebej 11. september je ostro posegel v vrednostni svet Američanov, ki se kaže tudi navzven. Razpoznati je mogoče dvoplastnost vpliva ZDA na svetovne (vrednotne) razmere: eno plast določa prevladujoči konzervativizem in nesekulariziranost, drugo pa globalistična orientacija svetovne ekonomije, ki sicer povratno deluje tudi na ameriško družbo, ko se ta pogosto odziva skrajno egoistično in na tej osnovi regulira svetovne razmere. Da se ti vplivi odražajo tudi na prevladujoče vrednotenje pri nas, nakazujejo raziskave iz zadnjega obdobja (SJM 2001-2003), ki kažejo sicer na še vedno močno izraženo vrednotenje svobode in enakosti, vendar so te v uvrstitvi skupaj z vrednoto varnosti degradirane: višje uvrščena vrednota je varnost. Kaj to pomeni v prihodnosti?

Peta beležka: Evropska družboslovna raziskava (ESS) v interpretaciji norveških sociologov

Dva ugledna norveška sociologa (O. Listhaug, K. Ringdal) iz Strondheimske univerze (NTNU) sta se na osnovi ESS in WVS lotila analize slovenskih vrednot v evropskem kontekstu. Osredotočila sta se na dimenzije: religioznost, politika in podpiranje demokracije.

Tako sta petnajst opazovanih evropskih dežel uvrstila na osnovi ocen pomembnosti vere ter verske aktivnosti in ugotovila, da se Slovenija znajde nekako na sredini tega "prostora" skupaj s Španijo, Švico, Nizozemsko, Finsko... in značilno proč od dežel, za katere je značilno visoko vrednotenje religije (Grčija, Poljska, Irska, Portugalska...) in hkrati z značilnim odmikom od dežel, ki jih označuje visoka stopnja sekularizacije (Češka, Švedska, Norveška... - glej sliko 1). Položaj Slovenije je na dimenziji religioznosti bliže sekulariziranim zahodnoevropskim in postkomunističnim državam, kot državam z močno katoliško tradicijo, tako zahodnoevropskim kot vzhodnoevropskim. Sicer nič novega, saj isto potrjuje vrsta naših raziskav. Seveda se religioznost in vpliv cerkve (lahko) pomembno izrazi v hierarhiji vrednot. Kot ilustracija k razpravi o "srečnih in nesrečnih Slovencih" lahko dodamo njun preizkus povezanosti "zadovoljstva z življenjem" in srečnostjo ter uvrščanje dežel na teh dveh dimenzijah (slika 2). Pokaže se, da smo prebivalci Slovenije tudi na teh dveh dimenzijah uvrščeni nekako v sredino prostora proč od zadovoljnejših in srečnejših (Švicarjev, Fincev, Norvežanov, Nizozemcev, Ircev) skupaj z Izraelci, Grki, Čehi in bistveno nad Madžari, Poljaki, Portugalci, ki jih označuje manj zadovoljstva in sreče kot Slovence. Norveška družboslovca pa opozarjata na vrednotni deficit Slovencev v zvezi z ocenjevanjem homoseksualstva (pod zahodnoevropsko ravnjo, a na vrhu vzhodnoevropske) ter na izražanje nezaupanja do ljudi v neformalnem (sosedskem okolju). Pokažeta pa tudi na visoko vrednotenje enakosti ter akcije in akterjev, ki jo zagotavljajo. V prostoru, ki ga določa razumevanje "odgovornosti vlade za zmanjševanje dohodkovnih razlik" in "potreba po močnih sindikatih" (slika 3) se Slovenija uvrsti v skupino držav (Grčija, Portugalska, Madžarska, Izrael, Španija, Finska...) z visoko usmerjenostjo k zagotavljanju enakosti. Pri tem torej ne gre predvsem za tzv. postkomunistične vrednotne usedline.

In končno, zanimiv je še njun preizkus uvrstitve dežel na osnovi "zadovoljstva z demokracijo" in "zadovoljstva z vlado" (slika 4). Tu je Slovenija, ob prevladujočem izražanju nezadovoljstva z demokracijo, uvrščena nizko (skupaj s Poljsko, Portugalsko...) oz. v povprečje glede na "zadovoljstvo z vlado" (skupaj z Irsko, Anglijo, Španijo, Grčijo, Nizozemsko, Norveško...).

Slika 1

Slika 2

Slika 3

Slika 4


Norveška ocenjevalca (slovenskih vrednot v evropskem kontekstu) sta svojo analizo sklenila s splošno ugotovitvijo, da je spreminjanje vrednot proces, na katerega sicer vpliva položaj držav in kulturnih področij. Taka uvrstitev pa s procesom bogatenja sodobnih družb vse bolj zgublja na pomenu, družbe se vse bolj približujejo skupnim vrednotam. "Slovenske vrednote", če jih primerjamo z evropskim ozadjem, se v mnogih pogledih ne razlikujejo in težko ugotovimo izrazit vpliv rimokatoliške preteklosti. Na ta način se Slovenija razlikuje od mnogih postkomunističnih držav z rimokatoliško preteklostjo. Drug pogled na slovenske vrednote pa kaže, v kakšni meri Slovenija obvladuje prehod k demokraciji. Slovensko zgodbo o uspehu lahko delno najbolje potrdimo, če analiziramo moč vdanosti demokraciji deset let po padcu komunizma in razpadu Jugoslavije. Delna pridobitev Slovenije na tem področju je v tem, da javnost v Sloveniji kaže manj nestrpnosti do etničnih manjšin kot javnost v večini drugih postkomunističnih držav. Vendar pa je postkomunistična javnost manj nestrpna kot državljani v zrelih demokracijah Zahodne Evrope.

Zaključna opomba

Ponujene beležke so nepopolne, neizčrpne. Pripominjam, da prav v zadnjih mesecih poteka analitično delo, ki vključuje vse tri izvedene meritve v okviru Svetovne raziskave vrednot (WVS) v slovenskem in primerjalnem kontekstu ter da hkrati poteka tudi analiza v okviru Evropske družboslovne raziskave (ESS). Gradivo iz raziskave Slovensko javno mnenje, z izhodiščem na meritvi v letu 2003 in primerjavami za nazaj, je dostopno v publikaciji E-doc-SJM na domači strani FDV (http://www.fdv.uni-lj.si/) pod naslovom N. Toš, et al, Ogledalo javnega mnenja, grafični prikazi in analize.

Dr. Niko Toš, Fakulteta za družbene vede

No documents found