arhivska stran
teme

Akad. prof. dr. France Bernik: O temeljnih vrednotah Slovencev


Omejil se bom izključno na temo "o vrednotah, ki opredeljujejo, ali pa bi morale opredeljevati naše skupno življenje", kot piše v vabilu predsednika države na pogovor o prihodnosti Slovenije. Gre torej za dvoje - za vprašanje o skupnih, tj. temeljnih vrednotah Slovencev in vprašanje, ali te vrednote že uresničujemo oz. bi vrednote šele morale postati naša realnost.

Temeljne skupne vrednote razumem kot višja načela, višje cilje, h katerim stremimo in jih skupnost sprejema, po njih uravnava svoje dejavnosti in mišljenje, jih priznava za vrhovno merilo. Ob strani puščam zato vrednote, ki jih lahko izvedemo iz temeljnih vrednot, vrednote druge ali tretje vrste, predvsem pa vrednote, ki to niso.

V hierarhiji skupnih vrednot stoji na prvem mestu odnos do lastnega naroda in lastne države. Nacionalne oz. državljanske vrednote sodijo v sam vrh vrednot, za nas so nepogrešljive tembolj, ker stopamo v Evropsko zvezo, ki sicer zagotavlja nacionalno suverenost vseh držav v okviru integracije, čeprav je jasno, da bomo doseženo samostojnost ohranili samo s skupno voljo po obstajanju. Iz oslabljene narodne zavesti pri nas ne bo lahko izoblikovati resničnih nacionalnih oz. državljanskih vrednot, deloma zaradi vztrajne internacionalistične miselnosti, ki se je podaljšala iz komunističnega režima, deloma zaradi močnega, čeprav samo po sebi upravičenega gibanja o enakopravnosti drugačnih. Znašli smo se v absurdnem položaju, da priznavamo drugim tisto, kar sebi odrekamo in da se moramo naravnost boriti za našo enakopravnost z drugačnimi. Vrednote, pomembne danes in še pomembnejše jutri, povsem zanemarja tudi naše šolstvo, kar utegne povzročiti posebne težave, saj bodo odgovornost za ohranitev narodne istovetnosti dolžni prevzeti mladi rodovi. Pripadnost narodu, zavest lastne državnosti, zavezujoč odnos do jezika so bistvene sestavine narodne istovetnosti. Brez nje Slovenci že jutri, zanesljivo pa dolgoročno, nimamo prihodnosti.

Nacionalnim oz. državljanskim vrednotam se enakovredno pridružujejo moralne vrednote. Doslej so religije oblikovale vrednostne sisteme in njihovo moralno jedro je preživelo stoletja in tisočletja. Od zlatega pravila dalje, od judovsko-krščanskega dekaloga so etično vsebino človeštva - ob osrednji religiji zahodne civilizacije - oblikovala še druga svetovna verstva, zlasti islam in budizem. Cerkve še danes vplivajo na vernike s svojim moralnim naukom, čeprav hodi novoveška zgodovina že nekaj časa svoja pota. Množice, ki so jih religije stoletja nagovarjale, se postopno, a vztrajno krčijo od razsvetljenstva naprej, od zmagoslavja razuma v evropski duhovni zgodovini. Francoska meščanska revolucija leta 1789 je ustoličila nov moralni vrednostni sistem in na široko odprla vrata sekularizaciji družbenega življenja. Politična gesla, podobna francoskim, so evropske narode še večkrat pretresla in med seboj usodno razdelila, najbolj radikalno v dvajsetem stoletju, v stoletju nedemokratičnih totalitarnih vladavin, vojn in revolucij. Vedno glasnejša je zato postala zaskrbljenost etično senzibilnega človeštva. Nekateri razmišljajo o "krizi vrednot", o "izgubi vrednot", drugi o "spreminjanju vrednot", vse opaznejši postaja moralni indiferentizem kot vzporednost političnemu pragmatizmu. Nastaja realnost, v kateri se odvija oster, darvinistično brezobziren boj interesov, kar je tudi posledica medgeneracijskih napetosti. Posebej pri mlajših generacijah je opaziti močan zasuk k osebnim oz. egocentričnim vrednotam. Krepijo se načela samodoločanja in samougodja. Ruši se ne le najnujnejše ravnotežje med individualnim modelom življenja in življenjem skupnosti, prekinja se celo medsebojna komunikacija. Morda je k takemu stanju duha pripomogla okoliščina, da so se po drugi svetovni vojni vsesplošno poudarjale in se še poudarjajo zgolj človekove pravice, ne tudi dolžnosti posameznikov, kar samo stopnjuje samozadostnost množic posameznikov. Ni čudno, če danes obstajajo skupne moralne vrednote bolj v zavesti kot v realni resničnosti: spoštovanje življenja, pravičnost, solidarnost, odgovornost, delavnost, strpnost. Seveda je skupne vrednote mogoče doseči zgolj z osebnim prizadevanjem. Najprej pa je treba spremeniti odnos do njih. Če ne vztrajamo pri doseženem in si prizadevamo za višje oblike življenja, je v skupnih moralnih vrednotah mogoče odkriti ne samo trajnost zgodovine in njenih stoletnih izkušenj, temveč tudi globljo polnost, globlji smisel osebne eksistence.

Akad. prof. dr. France Bernik, častni član SAZU
November 2003





No documents found