Prof. dr. Marko Jaklič: Osredotočanje v Sloveniji: inovativno in visokotehnološko podjetništvo
(Prof. dr. Marko Jaklič, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta)

Ocena stanja:
Po proizvodih visoke tehnologije v izvozu smo daleč za povprečjem EU. Po ustvarjanju novih delovnih mest smo na predzadnjem mestu v Evropi. Imamo podpovprečno malo novih podjetij, ki bi uspela zaposlovati in rasti. Slovenija pada glede na mednarodne kazalce konkurenčnosti.

Smo izjemno statična družba, ki ustvarja zelo malo novih delovnih mest in jih zaenkrat relativno malo tudi izgublja, vendar je to zadnje dobro le na prvi pogled. Slovenija se je objektivno znašla v položaju, na razvojni stopnji, ko zaradi visokih stroškov dela ne more več tekmovati z državami posnemovalkami, ampak mora preiti med inovativne družbe. Slovenija je nedvomno uspešna po makroekonomskih kazalcih oziroma v vodenju makroekonomske politike. Vendar je to samo nujen predpogoj za razvojni preboj. To vemo že kar nekaj časa in nekaj truda je bilo že vloženo v to smer. Smo edina nova članice EU, ki se je obsežno lotila mikroekonomskih politik (politik spodbujanja konkurenčnosti, inovativnosti in podjetništva) (opomba 1: Več o tem glejte v Evalvacija razpisov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti v letih 2001-2003) ter Evalvacija ukrepov za spodbujanje grozdov v Sloveniji v obdobju 2001-2003. ter tudi institucionalne podpore podjetništvu. Ustanovili smo precej novih institucij, prav gotovo preveč, tudi zelo neučinkovitih in birokratskih. Napisali smo kar nekaj dobrih strategij nacionalnega gospodarskega razvoja. Pravih rezultatov pa ni.

Obstajata dva razloga. Prvi je, da smo verjetno nekoliko neučakani. Resneje se je vlada (predvsem Ministrstvo za gospodarstvo) začela teh vprašanj lotevati šele po letu 2000. Primera Finske in Irske kažeta, da je potrebno na konkretnejše rezultate takšnih aktivnosti čakati vsaj deset let. Drugi, pomembnejši razlog pa je, da smo se mikroekonomskih politik in institucionalnega ustroja lotevali na ne najprimernejši način.

Mikroekonomske politike so bile preveč razpršene, neosredotočene na inovativnost in tehnološki razvoj (zaradi pozitivnih eksternalij so posegi javne politike na tem področju najbolj upravičeni) ter vodene na premalo transparenten in sodelovalen način. Politike so bile v veliki meri neusklajene na vladni (medministrski) ravni. Nabor mikroekonomskih politik je bil sicer takšen, kakršnega s svojimi aktivnostmi podpira Evropska komisija (tudi OECD) in kot se prakticira v sodobnih oziroma razvitih državah EU. Poudarek pa je bil žal dan manj primernim politikam (tistim, kjer bi se aktivnosti in učinki zgodili brez vpletanja države) ter premalo in prepozno tistim ukrepom, ki spodbujajo konkurenčnosti gospodarstva, do katerih ne bi prišlo brez javnega posredovanja oziroma razvojne spodbude. Evalvacija ukrepov 2000-2003 je pokazala, da so bili deleži projektov, ki se brez razvojne spodbude ne bi izvedli in kjer so akterji kasneje zadovoljni z učinki (tudi po prenehanju državne podpore akterji načrtujejo nadaljevanje aktivnosti) najvišji znotraj ukrepov "Spodbujanje razvoja tehnoloških mrež", "Spodbujanje razvoja grozdov", "Tehnološki centri, tehnološki parki in inkubatorji", Investicije v nove tehnologije", "Spodbujanje tehnološke prenove podjetij", "Spodbujanje povezovanja podjetij in specializacij v proizvodnih centrih" ter "Razvoj podjetniških inkubatorjev na univerzah".

Eden večjih problemov pri izvajanju mikroekonomskih politik je bil v tem, da je vlada hotela večino stvari "narediti sama". Potrebno pa bi bilo poglobiti sodelovanje med vlado (ministrstvi) in drugimi možnimi "izvajalci" ukrepov (javne, pol-javne in privatne institucije) oziroma zagotoviti prenos večjega dela "odgovornosti" na podporne institucije in institucije znanja. Udeležba teh institucij je nujna tako z vsebinskega vidika priprave ukrepov, kot tudi z vidika povezovanja sredstev (ekonomiziranje sredstev), ki se namenjajo tem ukrepom, ter predvsem z vidika konkretnega izvajanja ukrepov. Vlada bi torej morala biti proaktivna pri pooblaščanju (nikakor ne "podržavljanju") oziroma izgradnji primernih kompetenc teh institucij za izvajanje posameznih delov politik za spodbujanje inovativnosti in podjetništva. Tu pa naletimo na največji problem izvajanja strateškega usmerjanja slovenskega gospodarstva. Naše institucije so se navkljub temeljito spremenjenim zunanjim okoliščinam v zadnjih deset in več letih zelo malo spremenile. Vodenje javnih in poljavnih institucij (na primer univerz, raziskovalno-razvojnih institucij, sindikatov, raznih gospodarskih združenj, tudi novih institucije kot PCMG ali RRAji) je sledilo stari logiki delovanja, ki pomeni predvsem breme, strah in ne opore podjetništvu.

Nesposobnost udejanja kakovostne razvojne strategije oziroma ustvarjanja konkretne akcije oziroma učinkov je našo družbo pripeljalo v stanje strateške dekadence. Iz poslovnega sveta je znano, da managerski skupini v podjetju, ki ne uspe v ob pravem času uresničiti svoje strategije, v ponovnem poskusu že na ravni zapisa strategije ne uspe doseči niti kakovosti zapisa prejšnje strategije. Zaradi neprimernega vodenja pride najprej do neuresničevanja strategije in nato do "razkroja" strateških nosilcev, ki niso več sposobni poiskati pravih rešitev. Nekaj podobnega se očitno dogaja tudi v našem nacionalnem inovacijskem sistemu, ki vključuje podjetja, institucije znanja (izobraževalne organizacije in še posebej univerze), podporne institucije (na primer organizacije za prenos tehnologij, zbornice, organizacije, ki skrbijo za izvajanje tehnološke politike, interesna združenja, finančni sektor,…) ter zakonodajno oblast in vlado na različnih ravneh. Nič čudnega torej ni, da so ravno sistemi širšega "vladanja" v družbi in institucionalne strukture ključni razlogi za padanje Slovenije na lestvici konkurenčnosti.

Prihodnost:

Kako iz strateške dekadence?
Nova slovenska vlada se je soočila s priložnostjo in odgovornostjo, da preseka razvojno melanholijo. Ključna področja njenega delovanja bi morala biti po mojem mnenju naslednja:

1. Ureditev davčnega sistema (radikalna sprememba)

Pri tem ne mislim samo na višino davčnih stopenj, temveč tudi na izvajanje celotnega davčnega procesa oziroma postopka, ki mora slediti načelu podpiranja inovativnosti in podjetništva. Neprijaznost davčnih postopkov je resna ovira "ranljivemu" podjetništvu. Potrebno je poenostaviti postopke in proces ter narediti DURS podjetniško naravnan, da zaradi nepotrebnih birokratskih razlogov ne bo "ubijal" podjetništva.

Zavedati se moramo, da tudi z davčnim sistemom kot "lokaliteta" tekmujemo z drugimi okolji pri privabljanju inovativnih podjetij. Enotna davčna stopnja je nedvomno zanimiva, vendar je potrebno poleg javnofinančne vzdržnosti ugotoviti, ali pomaga reševati izzive pri spodbujanju inovativnih podjetij. Jasno namreč je, da bo morala biti enotna davčna stopnja v Sloveniji relativno visoka (nad 20 odstotki) in da sistem ne bo poznal davčnih olajšav. Potrebno je ugotoviti, če davčni sistemi v sosednjih državah (predvsem Italija in Avstrija) in tudi drugih nam konkurenčnih državah (pri tem mislim na inovativne države) ne bodo privlačnejši za visokotehnološke podjetnike, saj njihovi sistemi poznajo mnogo olajšav. Študije OECD tudi kažejo, da so davčne olajšave pomemben instrument spodbujanja tehnološkega razvoja.

2. Dokončanje privatizacije oziroma tranzicije

Vlada bi morala čim prej omogočiti razmere, ko se bodo managerji "starih" podjetij prenehali ukvarjati z lastninjenjem. Po 16 letih pa je že čas, da se prenehamo ukvarjati s prerazdeljevanjem in se končno osredotočimo na ustvarjanje. V slovenskih okoliščinah je nujno, da se vlada takoj umakne iz aktivnega lastništva (umika predstavnikov KAD-a in SOD-a iz nadzornih svetov) ter da sprejme načrt postopne privatizacije državne lastnine. Šele takšne razmere bodo omogočile predpogoj za primerne odnose med udeleženci nacionalnega inovacijskega sistema, ki bodo omogočali družbo znanja oziroma učenje akterjev, razgaljanje parcialnih in kratkoročnih interesov ter prevzemanje odgovornosti.

3. Izgradnja podpornega okolja za inovativnost in podjetništvo

Kot rečeno pa je glavni izziv reformiranje institucij. Pri tem ne mislim le na formalne institucije, temveč tudi na vrednote (na primer odnos do znanja, učenja, kritičnosti, inovativnosti, podjetništva,…). Tu bodo zadeve dolgotrajnejše, zato se jih je potrebno lotiti čim prej in temeljito. Primeri razvojno uspešnih držav kažejo, da je to ključno. Sindikat na Danskem na primer ni enak kot pred 10 leti. Horizontalno "komunicranje" med podjetji na Finskem je precej drugačno kot je bilo pred desetimi leti. Toda kako spreminjati takšne institucije? Po mojem prepričanju je še čas za koordinirane spremembe po skandinavskem vzoru, za učenje na ravni družbe. Na nek način je pohvalno, da se vlada očitno zaveda pomena teh institucij, vendar se je potrebno sprememb lotiti na pravi način. Institucije ne smemo "podržaviti" (s svojimi ljudmi ali z državno nadkontrolo), temveč opolnomočiti, da v resnici postanejo zares javne, poljavne ali pa privatne institucije, ki odgovorno zasledujejo svoje poslanstvo. Vzpostaviti je potrebno takšen sistem samokontrole v sistemu, ki bo neučinkovite institucije pravočasno pošiljal na "smetišče zgodovine". Potrebno je dati moč civilni družbi in zmanjšati "zvezdništvo" države. Odgovornost za razvoj morajo vse bolj prevzemati drugi akterji v nacionalnem inovacijskem sistemu in da to ne bo le floskula, bi se morala vlada naučiti, kako se takšen sistem moderira. Zgledi v svetu obstajajo, znanje obstaja, le pripravljenost za učenje mora biti prisotno.

Vlada naj torej čim prej pripravi izvedbene akte zakona o podpornem okolju podjetništva, ki bi moral uresničevanje dočakati že oktobra 2004, in v njih predstavi svoj koncept učeče se družbe.

4. Povečati mobilnost na trgu dela

Prepričan sem, da je na zgoraj opisan način (točka 3) moč v slovenski družbi doseči institucionalne spremembe, ki bodo omogočale večjo mobilnost na trgu dela. Žal se je zahtevam po večji mobilnosti in prilagodljivosti na trgu dela prilepila nalepka neoliberalizma, ki jo slovenski sindikati vnaprej odločno odklanjajo. Večja mobilnost na trgu dela pa v resnici ni samo socialno pravičnejša ampak je v družbi znanja tudi nujno potrebna, saj omogoča prepotreben prenos znanja (učenja) v družbi in, na prvi pogled paradoksalno, zmanjšuje strah pred kritičnostjo na delovnem mestu, ki je nujen pogoj za avtonomno in inovativno razmišljanje zaposlenih.

Prepričan sem, da bi lahko ob primernem moderiranju vlade med akterji dosegli zavedanje o nujnosti sprememb in sprejetja za slovensko razvojno stopnjo primerne oblike "lahkotnosti" zaposlovanja oziroma odpuščanja ter relativno visoke socialne varnosti (angleška skovanka.: flexicurity). Takšna kombinacija je značilna za skandinavske države. Pogosto lahko slišimo, da Evropa razvojno zaostaja za ZDA tudi zaradi neprilagodljivosti trga dela. Če gospodarsko zaostajanje velja za povprečje Evrope, to nikakor ne velja za skandinavske države. Po kriterijih uresničevanja Lizbonske strategije, ki merijo raven informacijske družbe, inovativnosti, raziskav in razvoja, liberalizacije, razvitosti mrežnih industrij, podjetništva, socialne vključenosti ter trajnostnega razvoja, so Finska (5,80 točke od 7 po raziskavi World Economic Forum), Danska (5,63 točke) in Švedska (5,62 točke) daleč pred ostalo Evropo in tudi pred ZDA (5,55 točke). Slovenija (4,36) točke je med novimi članicami za Estonijo na drugem mestu in prehiti stari članici Portugalsko in Grčijo. Zanimivo je, da sta tako Nemčija (4,37 točke) kot Slovenija (4,24 točke) uvrščeni zelo nizko po kriteriju socialne vključenosti, ki meri hitrost vračanja nezaposlenih med zaposlene, povečevanje znanja in spretnosti zaposlenih (zaposljivost) ter modernost sistema socialne varnosti. To kaže na njuno nizko oziroma lažno socialno pravičnost. Socialno najpravičnejša država je po tem kriteriju Danska (5,52) točke (opomba 2: Napačno bi bilo razumeti, da je za prilagodljivost trga dela potrebno zagotoviti le zakonsko podlago za lahkotnejše odpuščanje. K reformam so na Danskem pristopili celovito in na podlagi temeljitega razumevanja zunanjih in notranjih okoliščin. V proces so že na začetku po načelu "skupnega učenja" pritegnili vse družbene akterje. Kolektivna pogajanja na Danskem po spremembah potekajo v nekakšni mešanici med centralno in podjetniško ravnjo. Moč sindikatov se s tem ni zmanjšala (tudi ne v manjših podjetjih, ki na Danskem prevladujejo). Sindikat se je spremenil v nekakšen center za kompetenčni razvoj svojih članov. Uspeh sindikatov je nedvoumen. Sindikaliziranost delavcev je najvišja med vsemi OECD državami. Danska je tudi edina država, kjer so v zadnjem desetletju formalno nižje izobraženi delavci pridobili v razmerju plač do tistih z višjo formalno izobrazbo. V procesu sprememb so bila zelo pomembna tudi močna stanovska združenja tehničnih kadrov, ki se jim je mobilnost (in s tem večja tržna moč in veljava) po dogovoru med delodajalci zgodila že pred stoletjem. Da bi ublažili prve šoke so s spodbujanjem stanovanjske izgradnje uporabili celo makroekonomsko politiko povečevanja agregatnega povpraševanja.).

5. Potrebna je usklajenost ukrepov in ohranjanje sozvočja med izrečenim in konkretnimi aktivnostmi na ravni vlade

Vlada mora doseči akcijsko usklajenost med ministrstvi, ki žal ni bila značilna za prejšnjo vlado in kot kaže, bo imela s tem težave tudi sedanja vlada. Na primer, po eni strani poslušamo, kako moramo pri povezati elemente nacionalnega inovacijskega sistema, kako so sedanje institucije znanja premalo vpete v konkretna dogajanja v podjetjih, in da moramo pri odločanju o tehnološkem razvoju ključno besedo prepustiti sedanjim (in tudi potencialnim) podjetjem. Na drugi strani pa pristojno ministrstvo objavi razpis za mlade raziskovalce, ki še bolj ustreza "člankopiscem". Po podobnih kriterijih so bile ocenjene programske skupine in kot kaže bo šla tudi Tehnološka agencija v isti miselni okvir. To pa pomeni, da jo lahko že kar sedaj zapremo in da smo si zapravili še dodatne stopinje prostosti oziroma da smo še globlje v strateški dekadenci.

Menim, da bi morala vlada čim prej ustanoviti kompetentno razvojno "nadministrstvo", ki bi usklajevalo politike in doseglo v javnosti razpoznaven razvojni koncept vlade.

No documents found