Dr. Peter Stanovnik: PREDNOSTI IN SLABOSTI SLOVENIJE PRI PREHODU V DRUŽBO, KI TEMELJI NA ZNANJU
Z vlogo znanosti, oziroma raziskovalno-razvojne dejavnosti v gospodarskem razvoju Slovenije v preteklih desetih, petnajstih letih ne moremo biti zadovoljni.
Doseženi raziskovalni rezultati v javnih raziskovalnih inštitutih ter obeh univerzah so preskromno vplivali na inovacijske procese ter na mednarodno konkurenčnost gospodarstva. To se odraža v precejšnjem tehnološkem zaostajanju predelovalnih in storitvenih dejavnosti za razvitimi evropskimi državami .
V Sloveniji smo bili na področju znanosti priča postopnemu, mehkemu prehodu v tržni sistem, ki pa je ohranil pri življenju skoraj vse raziskovalne institucije ter raziskovalne programe z ne dovolj opredeljenimi poslanstvi ter neprimerno visokim deležem državnega financiranja. Z vidika javnega financiranja ni bilo potrebne diferenciacije med tehniškimi in naravoslovnimi disciplinami po eni strani, ter družboslovjem in humanistiko na drugi strani. Pretežni del predelovalne industrije in storitvenega sektorja v gospodarstvu se je privatiziral, doživljal je organizacijsko in lastniško preobrazbo in bil podvržen ostri konkurenci na domačem in mednarodnem trgu. Javni sektor pa se ni prilagajal hitrim spremembam, pogojenim s procesi globalizacije, evropske integracije ter prehoda v družbo, ki temelji na znanju. Neučinkovitost prehoda v novo razvojno paradigmo se kaže na področju znanosti, zdravstva, šolstva in še posebej v državni administraciji. Zato so strukturne reforme, ki so bile uspešno izvedene v nekaterih državah EU, nujne tudi pri nas.
V zadnjem desetletju vidimo, da so majhne gospodarsko najbolj uspešne države dosegle izjemen tehnološki napredek, na eni strani zasnovan na domačih endogenih inovacijskih potencialih kot na primer Finska, in na drugi strani pogojen s prenosom tehnologije in znanja na osnovi neposrednih tujih naložb, kot sta na primer Irska in Nizozemska.
V sedanjih pogojih zmanjšane gospodarske rasti v Evropi in svetu pa so taki uspehi težko ponovljivi. Slovenija bo morala izpeljati svojo znanstveno in tehnološko preobrazbo v bistveno slabših mednarodnih pogojih in ob tem upoštevati tudi izkušnje zgoraj navedenih razvojnih modelov. Če želimo dosegati nadpovprečne stopnje rasti in loviti razvojni razkorak do EU, bi morali dosegati v naslednjih letih za 2 odstotni točki višjo rast od rasti sedanjih 15 članic EU. Tudi tako bi Slovenija šele v 24 letih dosegla povprečje sedanjih članic EU.
Kateri so ključni vzvodi trajnostnega razvoja in dvigovanja mednarodne konkurenčnosti v družbah, ki naj bi temeljile predvsem na znanju? Gre za 4 skupine dejavnikov: učinkovitost gospodarstva, učinkovitost države oziroma njene administracije, uspešnost podjetniškega managementa ter razvoj infrastrukture. Slovensko gospodarstvo dosega ugodne ekonomske rezultate na narodnogospodarski ravni (makroekonomska stabilnost in dosežena raven BDP na prebivalca, majhen zunanji dolg, obvladljiv proračunski deficit, dosežena liberalizacija mednarodne menjave in kapitalskih trgov, intenzivnost konkurence na domačem trgu, sorazmerno dober dodiplomski sistem izobraževanja). Tudi osnovne infrastrukturne dejavnosti (transportna, znanstvena, telekomunikacijska) in podjetniški management so razviti v primerjavi z ostalimi državami pristopnicami ter slabše razvitimi EU članicami. Slovenska podjetja in gospodinjstva so dobro opremljena z računalniki (330 računalnikov na 1000 prebivalcev v letu 2002) ter z mobilnimi telefoni (76% na opremljenost v letu 2002) ter strežniki za uporabo interneta (40 varnih strežnikov na 100.000 prebivalcev).
Največ problemov in slabosti pa je zaradi nizke učinkovitosti državne administracije kot so slaba koordinacija dela med ministrskimi resorji, pogosto zelo birokratsko delovanje podpornih inštitucij. Neučinkovite in šibke so tudi interakcijske povezave med gospodarstvom, univerzami in inštituti ter paradržavnimi inštitucijami. V obdobju 1998-2001 se je inovativnost podjetij je po rezultatih ankete SURS iz leta 2002 celo zmanjšala in znaša pod 30%. Ta nizka inovativnost se odraža v majhnem številu novih oziroma inoviranih proizvodov in storitev, skromnem številu patentov v uporabi (leta 2000 je bilo v Sloveniji le 171 patentov na sto tisoč prebivalcev), nizki patentni produktivnosti, majhnem številu novo nastajajočih podjetij, zlasti tehnološko intenzivnih ipd.
Slabosti Slovenije ob prehodu v novo razvojno paradigmo lahko bolje ponazorimo z nekaterimi mednarodno primerljivimi kazalniki, ki se upoštevajo tudi pri pripravi državnih razvojnih dokumentov ter pri mednarodnih benchmarking primerjavah: poslovna vlaganja v RR (62 dolarjev na prebivalca v letu 2001), delež visoko izobraženih kadrov v delovni populaciji (14% v primerjavi 22% v EU), rigidnost trga dela (pomanjkanje tehničnih strokovnjakov ter izkušenih managerjev, nesorazmerje med diplomanti tehničnih in naravoslovnih fakultet v primerjavi z družboslovjem in s humanistiko). Produktivnost dela, merjena z dodano vrednostjo na zaposlenega je v Sloveniji 2 do 4 krat nižja od evropskega povprečja.
Kakšni so nujni ukrepi za odpravo teh slabosti? Reforma univerze in javnih raziskovalnih zavodov v smislu odpiranja navzven, da bo prišlo do večje mobilnosti profesorjev, raziskovalcev in študentov. Raziskovalci ter profesorji naj ne bi bili javni uslužbenci z nizko motivacijo pri ustvarjanju in posredovanju novega znanja. Za razliko od dosedanje marginalne posvetovalne vloge naj bi Svet za znanost in tehnologijo pod neposrednim vodstvom predsednika vlade prevzel osrednjo vlogo pri usmerjanju in nadzoru nacionalnega inovacijskega sistema.
No documents found