Problemi (ne)konkurenčnosti


Dr. Marko Kos

1. Zamenjava paradigme: Slovensko gospodarstvo se mora iztrgati iz cenovno vodene konkurenčnosti, ki ga izčrpava in počasi uničuje (zlasti v tehnološko nezahtevnih panogah), in preiti na produktno vodeno konkurenčnost, ki jo označujejo inovativni izdelki visoke tehnološke, modne in razvojne zahtevnosti. Ta prehod terja velike napore vlade, podjetij in raziskovalne sfere.

2. Neuspeh strategij: Prva strategija povečevanja konkurenčne sposobnosti industrije (MGD novembra 1966) je obsegala horizontalne ukrepe z vplivom infrastrukture in vertikalne po panogah. Žal ni bila operacionalizirana. Tudi kasneje je bilo izdelanih mnogo podobnih dokumentov, vendar bistvenega napredka ni bilo.

3. Zaviranje skupin posebnih interesov: Vzrok te nesposobnosti države, da bi uresničila programe in strategije, je v skupinah posebnih interesov v javni upravi, sodstvu, agencijah, univerzah, znanosti, šolstvu, skratka povsod, kjer terja neuspešnost korenite spremembe. Ti lobiji vztrajajo na statusu quo, na svojih privilegijih in položajih in na neodgovornosti. Seveda so v vsakem primeru specifične okoliščine, ki se razlikujejo od drugih. V državni upravi je to birokracija, ki se upira spremembam in spodkopava vse reforme. Je inertna, nekritična, solidarna in se uspešno upira racionalizaciji. Zato ne pomaga govoričenje o splošno znanih dejstvih, ampak je treba rešiti vsak problem na svoj način. Vlada ima škarje in platno v svojih rokah: vpliv na vodilne kadre in proračunska sredstva. Če jih bo delila po ustaljenih merilih, ne bo sprememb, ker se bo današnje stanje perpetuiralo v prihodnost. Morala bo zato izdelati za vsako kritično področje poseben načrt in na njem vztrajati. Denar je njeno orodje pritiska.

4. Zagon zastalega podjetništva: Pri podjetništvu mora odstraniti ovire, ki si jih izmišlja birokracija vedno znova, ker deluje v njej še vedno faktor zavisti in sumničenja. Za rast novih podjetij so ključni prostori v tehnoloških parkih (teh je premalo in dragi so), tvegani kapital (o katerem govorimo že desetletje) in v prvih letih oprostitev od davkov, nato pa manjši davki. Podjetnik prevzema vse tveganje nase, pomoč države je upravičena. Potem bomo dobili enak priliv podjetij kot v letih 1994 do 1997, tudi visokotehnoloških. Povezovali se bodo lahko v grozde za sinergijo razvoja in poslovanja, kar Ministrstvo za gospodarstvo že izvaja, skupaj s tehnološkimi spodbudami, subvencioniranjem visoko izobraženih in razvojnih projektov, vendar ima za to premalo podpore od vlade. Potem ne bo utopija doseči dinamiko podjetništva severne Italije, ki je kot "tretja" Italija dvignila njihove tržne znamke in modni dizajn v globalni svet, ne v visoki tehnologiji, ampak v nizki in srednji tehnologiji, z več enotami razvojnega napora za doseg visokih stopenj razvojne intenzivnosti v oblačilih, čevljih, nakitu, svetilih, notranji opremi, modnih dodatkih v najvišjih cenovnih razredih in z dodanimi vrednostmi, ki so pet in večkrat višje od slovenskih. Cilj vlade je torej "tretja" Slovenija.

Zgledujmo se po Finski, ki je leta 2000, potem ko jo je GEM (Global Enterprise Monitor) uvrstil na zadnje mesto med desetimi državami, zastavila nacionalni podjetniški projekt in z njim zmanjšala administrativne obremenitve, zagotovila motivacijsko podjetniško izobraževanje, povečala rabo informacijske tehnologije v poslovanju, izboljšala sistem socialnega varstva za podjetnike in drugo - izvedla je več kot 130 ukrepov. Med drugim je za vse srednješolce obvezno študijsko gradivo učbenik o podjetništvu, ki med drugim zajema praktični del ustanovitve podjetja. Tako lahko vidimo, da ni treba veliko truda - pomembno je le sprejeti misel, da je podjetništvo zares pomembno.

5. Razvojna intenzivnost: V tem je bistvo reševanja kriznih podjetij delovno intenzivnih panog (Mura, Peko, Planika itd.). V preteklosti so izgubili dragoceni čas. Utrjevanje tržne znamke v dobrohotnosti kupcev je dolgotrajen proces. Vrhunski modni dizajn posebej sestavljenih skupin zunanjih in notranjih ekspertov jih bo z visoko razvojno intenzivnostjo potisnil v višje cenovne razrede in s tem v višjo dodano vrednost, ki bo pokrila tehnološke investicije in omogočila višje plače. Pri nas malo znana teorija o razvojno tehnološki intenzivnosti kaže, da je možno povečanje dodane vrednosti na zaposlenega za 6 do 9 krat sedanje. Vsa ta podjetja so v izčrpljujoči tekmi s časom. Samo upajmo, da jim bo uspelo to, kar je Italijanom v dvajsetih letih. Kratkoročno je zato ogroženih 26.000 delovnih mest in dolgoročno 14.000, kar je 18 odstotkov predelovalne industrije. Za teh 40.000 delovnih mest bi morali vzpostaviti nova podjetja. V letih 1994 do 1998 je bilo ustanovljenih novih proizvodnih podjetij povprečno 1650 letno (neto brez zaprtih) z 2,5 povprečno zaposlenega. S takšno dinamiko ne bo mogoče vzpostaviti 16.000 podjetij prej kot v 10 letih. To nam ponazoruje veliko napako nekdanjih vodstev, da niso posnemali svojih zahodnih konkurentov, katerih taktika jim je bila očitna. Država bo zato obremenjena z dodatnimi 230 milijoni EUR letno za te brezposelne, če ne bodo dobili novih delovnih mest. Pomoč novim podjetjem je torej finančno upravičena kot proaktivna razvojna pomoč: s podjetniškim svetovanjem v razvojno tehnoloških centrih, s pomočjo pri lokacijah, tehnologiji in snovanju grozdov, ki bodo sčasoma prevzeli te funkcije.

6. Vzpostavitev novih podjetij: Z 1 milijardo EUR subvencij v 4 letih in 2 milijardama EUR naložb tveganega kapitala bi 16.000 podjetij lahko uspešno splavalo v 5 do 8 letih. Računati moramo s 7 odstotki izpada podjetij in tveganega kapitala zaradi neuspeha. Ostalo bi 14.900 podjetij z 90.000 zaposlenimi (5,6 zaposlenega na podjetje). Eno delovno mesto bi stalo 33.000 EUR, državo 11.000 EUR. Vendar bi s tem rešila 90.000 brezposelnih. Ta delovna mesta bi imela vsaj povprečno avstrijsko dodano vrednost 60.000 EUR letno (2,6 krat sedanjo) in bi povečala BDP za 16 odstotkov, to je za 3,5 milijarde EUR. Država bi pridobila od tega z davki 450 milijonov EUR letno. Naložba (subvencije in kritje tveganja) bi se ji izplačala v destih letih, če upoštevamo tudi subvencije podjetniškim centrom in parkom ter grozdom. Potrebno bo pospešeno urejanje tehnološko podjetniških parkov v opuščenih tovarnah, tehnološke posvetovalnice in učni centri in pomoč občinskih uprav. Vsekakor pa pomoč novih razvojnih regij. Posnemajmo Avstrijce, ki so v Štajerski regiji tako zgradili odlično podjetniško strukturo, večinoma visoko tehnološko. V Leobnu, bivšem rudarskem centru, deluje 650 najmodernejših podjetij pod pokroviteljstvom univerze, ki je bila prej metalurška, zdaj ima pa vrsto visokotehnoloških laboratorijev. V ta podjetja hodi na delo 8600 Slovencev. V njihov grozd se včlanjujejo slovenska podjetja, ker vlada na slovenski strani mrtvilo. Takšen projekt potrebuje duhovnega očeta, promotorja. Dva takšna inženirja sta neutrudno premagovala ovire in izbojevala na Dunaju sredstva in jih znala uporabiti.

7. Promocija razvojne zavesti: Žal v Sloveniji ni spoznanja, da je možno samo z večjo razvojno intenzivnostjo doseči izdelke z nekajkrat večjo dodano vrednostjo, ki jih bo mogoče lažje tržiti, se uveljaviti na sejmih in oglaševanju, pridobiti nove trge in se utrditi pri kupcih. Slovenski ekonomisti o tem na univerzi nič ne slišijo, čeprav je Michael Best postavil inovacijo za novo konkurenčno prednost (v svoji knjigi New Competitive Adventage), ki pojasnjuje vzpon uspešnih držav. O konstrukcijsko oblikovalskih, organizacijskih in ekonomskih možnostih pri uvajanju novih izdelkov še celo bodoči inženirji nič ne zvedo, ali malo. Pa lahko najde majhna Slovenija pri iskanju niš v svetu možnosti rešitev samo v tem. Brez tega ne bo grozdov, ne bo odprtih sistemov, ki so osnova odličnim regijam, kot so Silicijeva dolina, Route 128 v Massachussettsu, Penang v Maleziji in končno "tretja" Italija. To je edina pot do produktno vodene konkurenčnosti, ven iz cenovno vodene, ki podjetja izčrpava, ker so nenehno ogrožena z izgubo delovnih mest zaradi konkurence novo pojavljajočih se ekonomij z nižjimi stroški.

8. Notorično pomanjkanje tehničnih kadrov: Napačna, preveč liberalna politika vpisa na univerze je zakrivila notorično pomanjkanje tehničnih kadrov. Delež tehničnih diplomantov je padel za četrtino od 36,4 odstotka leta 1993 na 28 odstotkov leta 2001, strojništva od 5,56 odstotka na 4,9 odstotka, čeprav povpraševanje po njih narašča in ga ni mogoče pokriti. Padla je kakovost pouka, število študentov se je povečalo od 33.500 leta 1990 na 88.000 leta 2001 (za 2,6 krat), profesorjev pa samo za 1,3 krat, obremenitev profesorja je zrasla od 30,9 študenta na 60. Število tehničnih diplomantov moramo čimpreje povečati z omejenim vpisom na preveč obljudenih fakultetah in s štipendijsko politiko, ki določa na tehničnih vedah za 50 odstotkov višje štipendije od povprečnih, za informatiko pa 100 odstotkov višje. Brez inženirjev ne bo mogoče ustvariti visoko tehnoloških podjetij, zlasti spin-offov, niti grozdov za doseganje kritične mase za konkurenčnost. "Tretja" Slovenija odvisi od reštve tega.

9. Tranzicija znanosti v inovacijsko: Srečujemo se z vsako leto slabšimi ocenami sodelovanja raziskovanja z gospodarstvom. Vodilni v raziskovalnih inštitutih, Univerzi, celo na Akademiji znanosti verbalno podpirajo povezovanje z gospodarstvom za inovativne nove izdelke, ki bodo povečali trge in s tem dvignili BDP in blaginjo ljudi. Vendar lobiji partikularnih interesov, ki se oslanjajo na odličnost znanosti v svetu, spodkopujejo te namere, ker hočejo avtonomijo pri postavljanju svojih ciljev, ki pa niso povezani z družbenim ciljem večje blaginje prebivalcev.

Vlada bo dosegla njihovo usmeritev v inovativni gospodarski razvoj samo s finančno prisilo: razdelitvijo proračunskih sredstev. Merila za delitev mora oblikovati po vzoru razvitih držav, okvirnih programov EU in Eureke. Ključni pogoj za pridobitev sredstev na razpisih morajo biti (pri čemer velja to samo za naravoznanstvene in tehniške vede):
1. samo na prioritetnih področjih glede na tehnološki razvoj gospodarskih podjetij;
2. projekti morajo biti razvojno inovacijski za nove izdelke in procese;
3. organizacijsko morajo biti projekti čim večji, da se doseže kritična masa raziskovalcev, in nosilec mora biti podjetje kot jamstvo pretvorbe v inovacijo.

9. Prerazdelitev sredstev za razvoj: Politika mora doumeti, da ne more samo ponavljati gesel o inovacijah, ampak to izvesti dosledno in radikalno. Žal je bil pod pritiski lobijev večji del sredstev za raziskave že razdeljen za 5 let vnaprej s programskim financiranjem institucij brez usmeritve v projekte in prioritete gospodarstva, kar pomeni, da so načrti o usmerjanju raziskav v cilje gospodarstva onemogočeni za prihodnjih pet let. Čez pet let se bomo soočali s še slabšimi tujimi ocenami o prepadu med našo znanostjo in gospodarstvom. Veže nas pa kot novo članico EU obveza iz Lizbone, da postanemo eni vodilnih v tehnološkem razvoju. Tu je nekaj narobe. To terja anuliranje teh pogodb za naslednja leta in takojšen prehod na razdelitev vseh sredstev brez izjeme po novih evropskih merilih.

10. Prehod raziskovalcev v gospodarstvo: Podjetja imajo premalo raziskovalcev za izvajanje inovativne poslovne strategije z novimi izdelki za večjo konkurenčnost svoje tržne znamke. Po SURS je 3760 raziskovalcev in razvijalcev v 321 podjetjih s svojim razvojnim oddelkom, samo tretjino nekdanjih 11.000. Podjetja morajo njihove vrste obnoviti. Ker fakultete ne dajejo dovolj kadra, bo potreben odhod vsaj polovice raziskovalcev iz inštitutov. Skupno imamo toliko raziskovalcev kot visoko razvite države, 7800, vendar je razdelitev drugačna: v gospodarstvu jih je samo 48 odstotkov, na Zahodu pa preko 75 odstotkov. Isto pot so ubrale majhne države. Šele ko se je industrija razvila, so začeli krepiti inštitute. Vsekakor pa potrebujejo podjetja menedžerje, ki znajo usmerjati napore v cilj postati v konkurenci prvi.

11. Proklamacija inovacijskega cilja: Premier naj razglasi inovacijski prodor, kot ga je v Nemčiji pravkar Schroeder. Inovacija terja urejeno sodelovanje med temeljnimi in aplikativnimi raziskavami ter razvojem, olajšave kot spodbudo za podjetja, ki vlagajo v razvoj. Terja posebne projekte vlade za pospešitev razvoja na ključnem področju, recimo nanotehnika. In seveda več sredstev. Kar pa ni vprašanje samo denarja, ampak precej več: javni in proizvodni sektor morata napredovati z roko v roki, hkrati rasti. Če bi hoteli iti po poti Lizbonskega cilja vlaganja 3 odstotke BDP v raziskave, bi morali povečati vrste tehniških in naravoslovnih raziskovalcev in razvijalcev za 100 odstotkov: 5460 raziskovalcev, pri tem glavnino v gospodarstvu, ker naj bi zavzelo tri četrtine vsega kadra namesto sedanjih 40 odstotkov. Težka naloga, če dobimo letno okrog 2500 diplomantov in 150 doktorjev iz teh področij. Če jih bo šla četrtina v raziskovanje in razvoj, jih je 660. V desetih letih bi se nam posrečilo. Te ljudi pa je treba namestiti, jim dati cilje, jih motivirati in izkoristiti. To se sklada z načrtom ministrice za gospodarstvo za splošen pospešek tehnološkega podjetniškega razvoja. Vendar je pri delitvi denarja v senci. In zato ne bo mogla doseči veliko. Proklamacija inovacijske ofenzive Slovenije premiera bi bila zato zelo smiselna. Vendar ne na dosedanji praksi delitve denarja iz proračuna. Gre za inovativnost kot prevladujoco kulturo, ki daje prostor za tehnicno-tehnoloske in vse druge inovacije. Zacne se z inoviranjem managementa, kot inovacijskega managementa, pa tudi z usposabljanjem parlamenta in vlade, in končno vseh javnih organizacij.

12. Podjetniška filozofija vlade: Vlada bo morala delovati s svojimi ukrepi s podjetniško filozofijo. Z davčno reformo bi morala dalekosežno razbremeniti posameznike in podjetja, da bodo lahko vlagali v posodobitev in nova delovna mesta (poleg potrošnje, ki tudi pomeni rast). S tem se bo povečal BDP in čez nekaj let bo dobilo začasno izgubo zaradi znižanih davkov povrnjeno z novimi večjimi prihodki, poleg prihranka s transferji za brezposelne, ki se bodo zaposlili. Tudi vlada mora prevzeti podjetniško tveganje in ne operirati z računovodsko miselnostjo.

13. Veliki zgled Nemčije: Zgled naj nam bo Nemčija: v noči na 15. december 2003 sta vlada in opozicija sprejeli najobsežnejši in najbolj kompleksni paket vseh časov z 2800 stranmi besedil zakonov, ki so stopili v veljavo 1. januarja tega leta. Vlada ocenjuje, da bo s tem znižanjem davkov rast zrasla za 0,6 odstotne točke. 22 milijard EUR sredstev, prepuščenih industriji, naj bi pognalo inovacije (ki jih je Schröder tudi razglasil kot svoj cilj), rast in zaposlovanje. To bi bilo relativno pri nas 500 milijonov evrov, 8 odstotkov proračuna. Komentarji trdijo, da še nikoli v zgodovini nemške republike niso bile sklenjene v posredovalnem postopku tako številne in dalekosežne spremembe. Cilj tega paketa je povečanje konkurenčnosti. In prav to potrebuje Slovenija. Z današnjo počasnostjo ne bo prišla nikamor. Ne bo se rešila iz ključnih točk zaostajanja, če se ne bo reorganizirala in izvedla reform.

No documents found