Dr. Marko Kerševan

O temi pogovora sem že večkrat in izčrpneje pisal, kar je razvidno tudi iz knjige, ki je izšla letos spomladi. (Svoboda za cerkev, svoboda od cerkve: cerkev v sodobni družbi, Ljubljana, Sophia 2005) . V knjigi uvodoma spominjam, da izhaja v letu 100.obletnice francoskega zakona o ločitvi cerkva in države in 40-letnici zaključka II. vatikanskega koncila (Obe obletnici sta skoraj do dneva sovpadli prav te dni 8.9n 9. decembra)

Prav je – in tudi ni mogoče več drugače – da našo temo obravnavamo v evropskem kontekstu, torej tudi primerjalno. Toda odnosa države in verskih skupnosti ni mogoče argumentirati v smislu: "povsod v Evropi/EU" ali "nikjer v Evropi/EU"…Poznavalci vedo, da je Evropa z EU vred kar zadeva te odnose zelo raznolik kontinent: če kje, je tu zgodovina pustila raznoliko, trdoživo in pogosto protislovno dediščino. Tako rekoč ni konkretne rešitve, za katero ne bi še kje v Evropi našli prav take ali podobne – ali pa ravno nasprotne – pa naj gre za simbolne ali zelo praktične zadeve.

Tisto kar se v EU uveljavlja kot skupno so (deklarirane) človekove pravice in skupne temeljne vrednote – med katerimi je tudi verska svoboda, človekova svoboda, da izbere ali ne izbere, da sprejme, opusti ali spremeni, da izraža ali ne izraža, posamično ali skupno, v javnosti ali zasebno,svoje verovanje ali neverovanje. Različne ureditve odnosov med cerkvami, verskimi skupnostmi in državo – ki jih EU, kot piše v njenih dokumentih, "spoštuje in vanje ne posega" - morajo zagotavljati ta prostor svobode, kot prostor človekove osebne in v tem smislu zasebne odločitve, ki je zunaj državnega sankcioniranja. Ker gre za temeljno človekovo pravico in skupno vrednoto EU, je svoboda verovanja ali neverovanja nekaj, kar država ne le dopušča, ampak zagotavlja, varuje in neguje. Ni odveč opozoriti, da mednarodni in evropski dokumenti, npr. člen 51 evropske ustavne pogodbe, pri tem izrecno govore, da imajo enak status kot cerkve in verska združenja tudi (druge) "svetovno nazorske in nekonfesionalne organizacije" in da EU vsem "priznava njihov specifični prispevek in vzdržuje z njimi odprt, pregleden in reden dialog".

RS sodi med države, ki so se v ustavah izrecno opredelile za načelo ločenosti države in verskih skupnosti. To načelo se je najprej uveljavilo v modernih državah z (1) izrazitim verskim pluralizmom ( primer ZDA), (2)tam, kjer je dotedanja pretesna zveza "trona in oltarja" - pretesen objem posvetne in cerkvene oblasti – ogrožal potrebno suverenost države in/ali potrebno avtonomijo cerkva in/ali so se(3) obstoječi zaostreni politični konflikti in polarizacije nadgrajevali s polarizacijo med klerikalno in antiklerikalno usmerjenostjo zaradi neustrezne politične angažiranosti (državne) cerkve in/ali neustrezne (proti)verske zavzetosti dominantnih političnih sil. Neslučajno je do takih situacij največkrat prihajalo v katoliških deželah. Zaradi zgodovinske kumulacije zadnjih dveh razlogov v slovenskem prostoru je odločitev RS za izrecno ločenost cerkve od države ne samo zgodovinsko razumljiva, ampak tudi sistemsko smiselna odločitev.

Ne glede na zgodovinske okoliščine in spodbude svojega nastanka, se je načelo uveljavilo kot ustrezen okvir za uresničevanje verske svobode in enakopravnosti državljanov, s tem da (sekularne, laične) države ne veže na nobeno veroizpoved, omogoča avtonomijo vseh verskih skupnosti in do vseh religij (in ateizmov)zavzema nevtralen odnos. Načelo ločenosti cerkve in države se je sicer ponekod razglasilo in uveljavilo v času konfliktov in zaradi njih – toda v svojem bistvu pomeni način za reševanje in preseganje konfliktov na versko-političnem področju. V modernih družbah pomeni okvir in način uresničevanja verske svobode, ne pa način nasprotovanja veri (ali ateizmu); njegova temeljna vrednota je verska svoboda, svoboda vere ali ne vere, ne pa ateizem, zato tudi ne pomeni ignorance, ampak "spoštovanje vseh verovanj" (kot se izraža francoska ustava).

Ločenost cerkve in države v realsocializmu je bila deformirana s tem, da "totalitarna" država –in "samoupravna organiziranost" - cerkvam (in civilni družbi) tako rekoč ni dajala prostora oz. jim je skrajno omejevala prostor delovanja, poleg tega, da država kot "partijska država" ni bila zares nevtralna do religije in ateizma (čeprav je postopoma v zadnjem obdobju SR Slovenije to postajala ).

Kot vsako načelo in vsak model se tudi ločenost cerkve in države različno uveljavlja v spremenljivih zgodovinskih in družbenih kontekstih.

Vsekakor ločenost med državo in verskimi skupnostmi ne pomeni prepovedi ali nemožnosti njihovega sodelovanja. Ne gre pa prezreti, da ločenost vendarle ni zgolj preprosto institucionalno razlikovanje med državnimi in cerkvenimi/verskimi ustanovami (čeprav na tem temelji). Neslučajno se v ZDA od vsega začetka govori o "zidu ločitve": z ustavo in zakoni vzpostavljeni "zid" naj bi bil dovolj visok, da bo preprečeval samovoljno prestopanje meje oz. razlike, podrejanje ali prisvajanje državnih ustanov po verskih ali obratno. Po drugi strani pa naj spet ne bi bil tako visok, da ne bi omogočil potrebnega in smiselnega sodelovanja v konkretnih razmerah. Toda tudi takega sodelovanja naj ne bi bilo toliko in naj ne bi bilo tako, da bi z njim rušili zid in ogrožali tisto, kar naj bi ločenost zagotavljala: versko svobodo in enakopravnost državljanov; pretesno in preveč intenzivno sodelovanje verskih in državnih ustanov na različnih področjih gotovo lahko pripelje do tega.

Spričo sedanjega že kar evforičnega govora o sodelovanju v "v dobro ljudi", ki pogosto implicira predstavo o dveh oblasteh ali skrbnikih za iste ljudi, bi veljalo spomniti, da je za moderno demokratično družbo ustreznejši govor o tem, da se isti ljudje za opravljanje različnih dejavnosti pač povezujejo in vključujejo v različne ustanove, v državne za ene, v verske za druge.

Naj za konec izrazim še svoj pogled in pripombe na pripravljeno gradivo za Zakon o verski svobodi (čeprav sem tudi o tem že pisal v omenjeni knjigi).

Na kratko: menim, da gradivo dobro pripravljeno, vsebuje pa nekaj resnih pomanjkljivosti in spornih opredelitev, ki bi jih bilo nujno odpraviti. Na primer:

- čl.5, ki govori o "cerkvah in drugih verskih skupnostih kot splošno koristnih organizacijah" je v nasprotju z odlično formuliranimi prvimi štirimi členi izjemno slabo napisan. Če drugega ne, ni jasno ali so "splošno koristne", če/ker opravljajo vsaj katero od navedenih dejavnosti ali vse od naštetih. Če bi veljalo slednje, bi to vodilo v razlikovanje med verskimi skupnostmi, ki so obče koristne in tistimi, ki to niso ter k zaostrenemu vprašanju, kdo naj to presoja; hkrati bi pomenilo siljenje verskih skupnosti, da opravljajo od državnega zakona predpisane dejavnosti, če hočejo veljati za obče koristne …

Absolutno bolj smiselno bi bilo ostati npr pri skromnejši dikciji 51.čl evropske ustavne pogodbe - na katerega sicer aludira tudi 2. odstavek 5. člena in ga skuša neuspešno "preseči" – " država priznava njihov specifični prispevek in z njimi vzpostavlja odprt, pregleden in reden dialog" (naš člen 5 opušča "preglednost/transparentnost" in dodaja "trajno sodelovanje" !)

- Nesprejemlivo, prav sprevrženo je določilo 24. člena o " verski duhovni oskrbi v policiji" (ki ga prvotno "Šturmovo gradivo" ni vsebovalo). Nekaj kar je in mora biti zadeva verske svobode ljudi/državljanov (ne glede na poklic in delovno mesto) je sprevrženo v "pravico do verske duhovne oskrbe", za katere "organizacijo in način uresničevanja predpiše minister". "Pravico do duhovne oskrbe" naj bi zagotavljala država ljudem (v zaporih, ev. bolnišnicah, posebnih razmerah v vojski), ki jim je bila z delom državnih organizacij siceršnja svoboda (verskega združevanja in prakticiranja) odvzeta oz. onemogočena. Od kod in čemu to pervertiranje temeljnih načel na primeru policije?

- Odločno je treba protestirati proti temu, da se v spremljajočih besedilih k zakonu (Verski pouk v javnih šolah v državah EU) – ki sicer sploh ne govori izrecno o ureditvi verskega pouka in/ali verouka – kot (edina) "rešitev, ki jo vidi sodobna evropska ustavnopravna doktrina" ponuja nemški ali celo avstrijski model – torej zgolj eden od zgodovinsko nastalih/skrpanih modelov, ki ima vsaj toliko slabosti kot drugi modeli ali rešitve v EU, o katerih pa sploh ne govori (vključno z obstoječo slovensko rešitvijo , ki je povsem evropsko primerljiva in perspektivna , čeprav ima kot vse tudi svoje slabosti)

- Izjemno pozornost – in po mojem zavrnitev- zasluži pojasnilo v opombi 63: " Lokalna samouprava ni del države oz. njenih organov. Zato se ustavno načelo iz 7. člena ustave o ločenosti države in verskih skupnosti ne uporablja pri oblikovanju odnosov med lokalno skupnostjo in verskimi skupnostmi". (!)

- Kar zadeva finansiranje ne nasprotujem (dosedanjemu in predvidenemu) delnemu pavšalnemu prispevku države za socialno varstvo duhovnikov, ki/ker bolj ali manj nerazdružno s svojo versko dejavnostjo opravljajo tudi dejavnosti in naloge (socialne, vzgojne, izobraževalne), ki so sicer skrb in naloga države in njenih ustanov. Sama verska dejavnost duhovnikov in njeno finansiranje je v sistemu ločenosti verskih skupnosti od države stvar vernikov oz. verskih skupnosti samih. Vsekakor pa bi italijansko/španski model finansiranja bistveno bolj moderno povezal obe načeli: (samo)finansiranje verske dejavnosti s strani vernikov in skrb (nebrezbrižnost) države za druge vidike in učinke dela, ki ga opravljajo duhovniki vseh verskuih skupnosti.

Kakršno koli pravično in z ustavno enakopravnostjo verskih skupnosti usklajeno državno sofinansiranje bi moralo upoštevati dejstvo, da je ena od verskih skupnosti – RKC – z denacionalizacijo premoženja nekdanjega Verskega sklada dobila sredstva, ki so bila (v cesarski Avstriji in kraljevini Jugoslaviji) namenjena plačam duhovnikov (in skrbi za cerkvene zgradbe).

O tem, ali je šlo pri verskih skladih za cerkveno premoženje, ki ga je upravljala država (stališče RKC), ali za "del javnega premoženja, ki je določen za dotacijo katoliškega bogočastja" (stališče avstrijske zakonodaje iz leta 1874), so bila stalno nesoglasja; nesporno pa je bilo, da gre za premoženje, namenjeno vzdrževanju duhovnikov ( in cerkvenih stavb) in da velja načelo: ali država razpolaga z verskim skladom in iz njega plačuje te obveznosti, ali pa to premoženje vrne/preda RKC in se osvobodi obveznosti, ki so izhajale iz sklada (glej npr. Rado Kušej: Verski zaklad in patronatna bremena, Ljubljana 1928, založil Škofijski ordinariat v Ljubljani). V naših sedanjih ustavnih razmerah bi to pomenilo, da mora država to dejstvo na nek način upoštevati pri sofinansiranju katoliške cerkve in drugih cerkva ter verskih skupnosti (enako kot dejstvo, da s sofinansiranjem katoliške teološke fakultete država sofinansira izobraževanje katoliških duhovnikov in učiteljev, ne pa duhovnikov/veroučiteljev drugih cerkva in verskih skupnosti). Uvedba finansiranja po italijanskem vzorcu bi lahko elegantno vključila tudi rešitev tega problema oz. prepustila njegovo pravično reševanje presoji in preračunavanju vernikov oz. državljanov samih.

Ljubljana 13.12.2005

No documents found