Dr. Cirila Toplak: Osebno dostojanstvo


je nedvomno del nadreligioznega svetovnega etosa, pa vendar v naši družbi ni v ospredju. Gre za v sedanjih političnih in ekonomskih okoliščinah zapostavljeno in drugim vrednotam "žrtvovano" vrednoto, čeprav lahko bistveno vpliva na odnos posameznika do samega sebe in drugih ter (samo)podobo celotnega naroda. O osebnem dostojanstvu se malo govori in piše, kot da ni pomembno.

Osebno dostojanstvo je univerzalna vrednota, saj izhaja že iz same človekove danosti, da se rodi kot človek in njegovega samozavedanja kot mislečega in čutečega posameznika in pripadnika človeške vrste. Vendar pa osebno dostojanstvo ni samo nekaj, kar nam gre, ampak nam ga morajo drugi tudi priznati. Ta vrednota je tako ponotranjena, da se človek racionalno niti ne zave, da je ogrožena, čuti le bolečino ponižanja.

Naše odnose vse premalo temeljimo na aksiomu, da je vsak med nami vreden spoštovanja zaradi neke svoje odlike ali več njih, ki nam jih ni potrebno spoznati, da bi mu jih priznali, ker je spoštovanje drugega neločljivo od njegovega človeškega stanja in ker je univerzalni skupni imenovalec enakosti ljudi biološko dejstvo, da smo ljudje. Ne zavedamo se, da vsakršna zloraba človeka, najsi bo politična, ekonomska, čustvena ali spolna, tepta njegovo osebno dostojanstvo.

S ponižanjem se soočajo že številni otroci, katerih starši podcenjujejo njihove zmožnosti razumevanja sveta ali pa jih ne sprejemajo takšne, kot so. Okorele izobraževalne in zaposlitvene hierarhije, usedline tradicionalizma v odnosih med spoloma in generacijami kasneje v življenju predstavljajo vsakodneven potencial zlorabe in ogrožanja osebnega dostojanstva. Zadnje ponižanje je agonija v imenu ohranjanja življenja za ceno njegove kvalitete namesto dostojanstvene smrti. Tistim, ki se odločijo razpolagati s svojim življenjem, pa v naši mentaliteti odrekamo dostojanstvo še po smrti.

Če posameznik ne razvije čuta za osebno dostojanstvo oziroma mu ga okolje ne priznava, ne more razviti ali ohranjati zavesti o sebi kot o odrasli in odgovorni osebi. Posledica pomanjkanja/odrekanja osebnega dostojanstva je hierarhična družba posameznikov s šibko samopodobo. To je včerajšnja družba, za katero Slovenci nimamo več argumentov in ki nam kot narodu ne daje dobrih možnosti v jutrišnjem svetu.

Realnost sodobne slovenske družbe je, da je posameznik prisiljen sklepati kompromise v škodo osebnega dostojanstva, da bi si zagotovil ali ohranil osnovno ekonomsko, politično ali emocionalno varnost. Delavke in delavci, ki se po desetletjih trdega dela za skromen zaslužek znajdejo med brezposelnimi, niso samo socialno ogroženi, ampak tudi ponižani. Z njihovo zmožnostjo preskrbeti svoje bližnje in sebe je izničeno tudi njihovo osebno dostojanstvo.

Kako naj slovenski državljan iz romske družine razvije ali ohrani osebno dostojanstvo, ko pa ga okolje odklanja kot partnerja pri igri, sošolca, soseda, novega člana družine, sodelavca, izvoljenega predstavnika oblasti? Kako naj se počuti kot človek bolnik, katerega intima in nemoč je nenehno na očeh vsem sotrpinom v prenapolnjeni bolnišnični sobi? S koliko udarci in modricami se še lahko sprijaznijo žrtve nasilja v družini, s koliko ranami od psihičnega nasilja, ki so sicer nevidne, a se ne celijo? Četudi se imajo kam zateči, jih dvomeče okolje onečašča, birokratski pravni sistem pa razčloveči.

Namenila sem se govoriti o osebnem dostojanstvu ne le zato, ker ga doživljam kot "žrtvovano" vrednoto, ampak tudi zato, ker verjamem, da gre za vrednoto, katere uveljavitev bi slovenski družbi prinesla pozitivne posledice navznoter in navzven. Država bi lahko z modrim usklajevanjem navidezno protislovnih politik spodbujanja svobode in ohranjanja enakosti ter njihovo dosledno implementacijo varovala posameznikovo osebno dostojanstvo. Predvsem bi mogla z ustreznimi programi in politikami doseči, da bi bili kompromisi, ki jih sklepamo med svojim osebnim dostojanstvom in vseh vrst varnostjo in potrebami manj boleči.

Na področju izobraževanja imam v mislih prenovo pedagoških pristopov in osveščanje mladih o pomenu samorealizacije in zaposljivosti pri izbiri poklica. Pri zaposlovanju bi morali uglasiti uveljavitev svežih progresivnih potencialov mladih z izkušnjami in modrostjo starejših. V zdravstvu potrebujemo takšne materialne možnosti in odnose, da bolnika, čigar dostojanstvo je zaradi njegovega stanja že tako ogroženo, ne bi poniževale še razmere. V gospodarstvu se politike ne bi smele osredotočati na gašenje stečajnih požarov s socialno miloščino, ampak na preprečevanje socialne ogroženosti. Nasploh pa bi si morali prizadevati za manj hierarhično in na večjem medsebojnem spoštovanju temelječo komunikacijsko kulturo v izobraževalnem procesu, na delovnem mestu, med spoloma, med generacijami in v vseh oblikah partnerstva, ki posamezniku prinašajo emocionalno izpolnitev in varnost.

Doc. dr. Cirila Toplak Fakulteta za družbene vede, docentka za področje politologije

No documents found