Prihodnost Slovenije > Pogovori pri predsedniku republike o prihodnosti Slovenije na temo konkurenčnost slovenskega gospodarstva (magnetogram razprave)

Pogovori pri predsedniku republike o prihodnosti Slovenije na temo konkurenčnost slovenskega gospodarstva

Posnetek dogodka (na strežniku SIOL)

Za uporabnike v državnih organih oziroma znotraj omrežja HKOM

RA SLO 1 - Studio ob 17h, Konkurenčnost slovenkega gospodarstva

Dr. Janez Drnovšek:
Spoštovane gospe in gospodje, začenjam naš današnji pogovor o prihodnosti Slovenije. To je pogovor, ki je namenjen gospodarskim temam, vprašanju o konkurenčnosti Slovenije, vprašanju, kako naprej po tem, ko smo pripravili že nekaj razgovorov in ko smo tik pred vstopom v EU, ko se zastavlja vprašanje, kako naprej, kako umestiti Slovenijo in njeno gospodarstvo v Evropsko unijo in tudi širše. Vprašati se moramo, ali smo pripravljeni na to tekmo in kaj moramo še storiti, da bi se Slovenija čim bolje odrezala v prihodnosti, da bi bilo naše gospodarstvo čim uspešnejše, čim konkurenčnejše. Seveda je to tema, ki nas stalno spremlja, tema, s katero se vlada stalno ukvarja. Tisto, kar želim, da bi dosegli z današnjo razpravo, je, da bi morda pogledali vse skupaj še enkrat neobremenjeni s tekočo dnevno politiko, takimi ali drugačnimi pritiski, reševanjem takega ali drugačnega konkretnega problema v tistem trenutku. Seveda vsega skupaj ne moremo rešiti z enim pogovorom, bilo je nekaj priprav in bo tudi še nekaj nadaljevanj, ampak nadaljevali boste tudi vsak na svojem področju, vlada na svojem, parlament na svojem, predstavniki stroke in predvsem – na prvi bojni črti – podjetniki. Povabili smo predstavnike države, predstavnike podjetništva, stroke in želimo, da izmenjamo naše poglede na ta vprašanja.

Pred nekaj dnevi sem z večjo gospodarsko in znanstveno delegacijo obiskal Finsko in tam smo imeli kar nekaj pogovorov na temo konkurenčnosti, na temo finskega uspeha. Finska je na lestvici svetovnega gospodarskega foruma na prvem mestu po konkurenčnosti v svetu in zanimalo nas je, v čem je skrivnost njihovega uspeha. Zanimivo je, da so nam odgovarjali nelagodno. Prvič, vedno so rekli, da so imeli nekaj sreče v vsej zgodbi; drugič, v zadnjem desetletju so veliko vlagali v znanost, izobraževanje in se posebej posvečali povezovanju, usklajevanju med šolskimi ustanovami, torej med izobraževanjem, znanostjo in gospodarstvom in seveda tudi državo, politiko kot naslednjima dejavnikoma. Vzpostavili so usklajevalne mehanizme, stalno izmenjavo, pretok idej, izkušenj in potreb. Najbrž je to precej prispevalo k njihovim dosežkom. V zadnjem času smo že poskušali vgraditi v naše institucije in v naš gospodarski sistem nekatere finske rešitve. Spomnim se, da smo konec leta 2000 mandat zastavili tako, da naj bi bila prizadevanja za konkurenčnost našega gospodarstva temeljna prednostna naloga, da smo poskušali tudi najti ali predvideti nekatere institucionalne rešitve, ki bi zagotovile tudi večjo usklajevanje med znanostjo, izobraževanjem, gospodarstvom in politiko. Govorili smo in začeli smo se ukvarjati z zmanjševanjem administriranja v naši državi, s tem, kako omogočiti, da bi se lahko hitreje ustanavljala nova podjetja, da bi se lahko čim hitreje razvijala, skratka, da bi država vzpostavila čim spodbudnejše razmere za podjetništvo. Seveda je to naloga, ki poteka, najbrž ne bo nikoli končana. Prepričan sem, da je še vedno aktualna ali pa morda še bolj v tem trenutku. V nadaljevanju bi morali doseči in bi bilo zelo zanimivo tudi glede na prihajajoče državnozborske volitve, da bi se kopja lomila tudi na teh temah in da bi se soočali z vprašanji prihodnosti, prihodnjega gospodarskega razvoja, konkurenčnosti ... Prepričan sem, da bo tudi tem temam posvečenih kar nekaj razprav, da bi prišli do čim boljših rešitev, da bi se Slovenija lahko čim bolj znašla v gospodarski tekmi.

Ne želim vnaprej usmerjati razprav. Predlagam, da začnemo naše delo, naše pogovore. V nadaljevanju bi prosil, da mi pri vodenju pomagata prof. dr. Mencinger in prof. dr. Rozman. Z nami so tudi predsednik državnega zbora gospod Pahor, predsednik vlade gospod Rop, predsednik državnega sveta gospod Sušnik, nekateri ministri in upam, da bomo tudi tokrat imeli razpravo, ki bo segla na dejavnosti različnih institucij in potem vplivala tudi na njihovo delovanje.

Prosim najprej ministrico za gospodarstvo dr. Teo Petrin za uvodni nagovor.

Dr. Tea Petrin:
Hvala lepa, gospod predsednik. V svojem prispevku se ukvarjam z vprašanjem, ki je zastavljeno v povabilu na to srečanje, in sicer, kakšna naj bi bila ekonomska politika za konkurenčni preboj slovenskega gospodarstva. Izhajam iz osnovne teze, da gospodarska rast danes temelji na širjenju inovacij, znanja, razpoložljivosti podjetniških idej in hitrosti, s katero se te ideje pojavljajo na trgu kot ponudba novih proizvodov in storitev. Konkurenčna sposobnost je zato predvsem odvisna od vlaganj v tako imenovano uporabno znanje, od razpoložljivosti vodstvenega in tehničnega znanja ter podjetništva kot tistega dejavnika, ki zagotavlja stalno preoblikovanje podjetij z vidika kombinacije razpoložljivih virov, proizvodnih procesov in proizvodnih sistemov. Če se vprašamo, kaj je potrebno za konkurenčni preboj slovenskega gospodarstva, je moja teza ta, da mora Slovenija postati bolj inovativna in bolj podjetniška. To pa seveda nadalje pomeni uveljavljanje novega koncepta kakovostne gospodarske rasti, ki temelji na idejah, znanju, informacijah in novi tehnologiji, in sicer na vseh področjih delovanja, od gospodarstva do javnega sektorja in države. Ker pa se vsi zavedamo, da so podjetništvo, inovativnost in konkurenčnost predvsem domena zasebnega sektorja, se seveda zastavlja vprašanje (na to so odgovarjali tudi drugi razpravljavci, sodeč po njihovih pisnih prispevkih): ali je proaktivna vloga države za konkurenčen preboj slovenskega gospodarstva smiselna.

Glede tega vprašanja ni enotnega stališča med ekonomisti. Ločimo tradicionalni pogled, ki zagovarja vmešavanje države v gospodarstvo le, če z njim odpravimo motnje v delovanju tržnega mehanizma. Te namreč popačijo alokacijske odločitve. Nasprotujoč temu je pogled, ki ga zagovarjajo pristaši strateške industrijske politike, ki zagovarjajo vlogo države pri spodbujanju institucionalnih sprememb, da bi spodbudili nastajanje poslovnega okolja, v katerem podjetja vzdržujejo konkurenčnost in se hitro odzovejo na nove priložnosti. Teoretično podlago za državno intervencijo v gospodarstvu pa daje tudi nova teorija rasti. Znanju pripisuje naravo javne dobrine, česar posledica so pozitivni zunanji učinki. Znanje kot javna dobrina tako povzroča eno izmed oblik neučinkovitega delovanja trga. Intervencija države je potrebna za zagotavljanje večjih zasebnih naložb v znanje. Ukrepi države naj bi spodbujali podjetja k pridobivanju zunanjega znanja ter njihovega povezovanja v programe raziskav in razvoja z univerzami, raziskovalnimi institucijami in drugimi podjetji.

Kateri izmed zgoraj navedenih pogledov je danes prevladujoč? Z vso gotovostjo lahko trdim, da danes število držav, ki se oddaljujejo od neoklasičnega pogleda, stalno narašča (države Evropske unije – članice kot pristopnice, tudi Združene države Amerike, čeprav se te rado navaja kot vzor države, ki vodi neoklasično politiko). Države namreč ugotavljajo, da tradicionalna makroekonomska politika in tradicionalna politika konkurence, ki je osredotočena na zmanjšanje vloge države in protimonopolno politiko, nista zadostni za zagotavljanje hitre rasti. Reševanje alokacijskih problemov je namreč močno vezano na organizacijske, tehnološke in vodstvene sposobnosti zaposlenih v podjetjih. Tudi če bi bil trg sposoben dati ekonomskim subjektom vse potrebne informacije, je lahko še vedno vprašljiva sposobnost zaposlenih za sprejemanje pravilnih odločitev. Prav zato postaja politika konkurenčnosti oziroma proaktivna industrijska politika ena od centralnih ekonomskih politik. Ta politika na najrazličnejše načine spodbuja razvoj sposobnosti ljudi in podjetij, da hitro povečujejo dodano vrednost. To so posebni ukrepi in posebno znanje z organizacijskega, menedžerskega in tehnološkega področja. Ker je tehnološki napredek ključno gonilo gospodarske rasti in je hkrati močno odvisen od odločitev podjetij, osrednji cilj politike ni samo spodbujati pridobivanje podjetniško pomembnega znanja, temveč tudi oblikovanje sistemov, ki bodo olajšali in pospešili razširjanje tega znanja v narodnem gospodarstvu. Seveda pa pri tem ne gre za izbiranje zmagovalcev. Vloga države je spodbujati oblikovanje inovacijskih sistemov, ki omogočajo, da se zmagovalci sami prebijejo v ospredje. Ekonomska zgodovina nas uči, da je skoraj nemogoče napovedati, kdo bo zmagovalec, v katerih sektorjih in v katerih tehnologijah.

V Sloveniji je, nekje do leta 1999, prevladovala kombinacija tradicionalne makroekonomske politike, politike konkurence in defenzivne industrijske politike. V začetnem obdobju tranzicije smo se soočali z visokimi stroški sociale ter prevelikimi proizvodnimi kapacitetami zaradi izgube številnih trgov. Po letu 1999 pa postane politika konkurenčnosti, Ministrstva za gospodarstvo (1999 še Ministrstvo za gospodarske dejavnosti) ena od vladnih politik za uresničevanje strategije gospodarskega razvoja Slovenije. Vlada se je v strategiji gospodarskega razvoja opredelila za podpiranje razvoja, ki bo temeljil na znanju kot glavnem dejavniku mednarodne konkurenčne prednosti. Posledično se je z leti večal delež proračunskih sredstev ministrstva za gospodarstvo v podporo razvojnim ukrepom. Leta 2000 je ministrstvo razpolagalo s 4 milijardami SIT, 2001 z 8,7 milijardami SIT, 2002 z 9 milijardami SIT, 2003 z 11 milijardami, 2004 pa s 14 milijardami SIT za izvajanje ukrepov za povečevanje konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva. V okviru teh proračunskih sredstev pa smo povečevali delež sredstev, namenjenih spodbujanju tehnološkega razvoja, in sicer od 2,5 % na 6,4 %, 10 % in 16 %.

Kaj je bistvo politike podjetništva in konkurenčnosti? Poudariti želim, da je bila ta politika oblikovana na podlagi poznavanja stanja v slovenskem gospodarstvu, predvsem v primerjavi z drugimi državami. Bolj kot na razne kazalnike konkurenčnosti, ki jih objavlja npr. IMD ali WEF smo se naslonili na metodologijo OECD, ki jo uporabljajo tudi Evropska komisija in države Evropske unije. Gre za primerjavo posameznih področij, ki bistveno opredeljujejo konkurenčni potencial posamezne države. Tako smo leta 1999 po zgledu Finske pričeli s pripravo publikacije "Benchmaking Slovenia – an evaluation of Slovenia's competitiveness, strengths and weaknesses", ki jo je Ministrstvo za gospodarske dejavnosti izdalo maja leta 2000 (nova izdaja te publikacije je izšla leta 2003). Prav tako smo uporabili še druge analitične podlage, kot na primer panožne analize, raziskave o tehnološkem razvoju, stanju podjetništva itd.

Na podlagi zbranih ugotovitev in z iskanjem odgovora na vprašanja, zakaj so nekatera podjetja, regije, narodi sposobni inovirati in obdržati konkurenčne prednosti, in pa kateri poslovni modeli zagotavljajo visoke inovativne sposobnosti podjetij, te pa seveda visoko rast, smo razvili ukrepe politike podjetništva in konkurenčnosti. Ti so usmerjeni v krepitev (i) sposobnosti za obvladovanje tehnološkega napredka – razvoj znanja, prenos znanja med gospodarstvom in raziskovalno-akademskimi organizacijami, povezovanje domačega s svtovnim znanjem, vključevanje v programe EU, (ii) krepitev konkurenčnih sposobnosti podjetij – vlaganje podjetij v tehnološki razvoj, rast produktivnosti, internacionalizacija in medpodjetniško povezovanje v mreže in grozde, in (iii) ustvarjanje spodbudnega okolja za podjetništvo in inovativnost - dostop do informacij, znanja in virov financiranja.

Politika podjetništva in konkurečnosti je zasnovana tako, da z ukrepi spodbujamo spremembe. Torej ne nadomeščajo tržnega mehanizma, temveč spodbujajo procese, za katere vemo, da jih drugače sploh ne bi bilo ali pa bi nastali z zamudo. Na primer, z relativno majhnim deležem javnih sredstev na podlagi različnih programov spodbudimo povpraševanje po znanju, ki v danem trenutku ni dostopno, ali pa je razpoložljivo v premajhnem obsegu.

Rezultati te politike od leta 2001 so prikazani v prispevku in sem jih navedla na zadnjem srečanju na pogovoru o vlogi znanosti za konkurečnost slovenskega gospodarstva. Zaradi omejenega časa rezultatov ne bom ponovno navajala. Ker so ti ukrepi usmerjeni v spreminjanje kulture podjetij in preusmerjanje podjetij na proizvodnjo blaga in storitev, ki imajo visoko dodano vrednost, to pomeni, da so to dolgotrajni procesi in da dosežemo vidne rezultate na makro ravni – izkušnje drugih držav - v štirih, petih letih pa še to pod pogojem, da je tovrstnim sprememban podvržena večina gospodarstva. Kljub temu smo že dosegli določene premike. Spodbudili smo številna podjetja k večjemu vlaganju v novo tehnologijo, v organizacijske in vodstvene izboljšave, v znanje in podobno. Z enim tolarjem proračunskih sredstev smo spodbudili kar 21 tolarjev zasebnega kapitala v investicije za te namene. To je zagotovo velik uspeh. Rezultat tega vlaganja od leta 2001 do 2003 je nastanek 4000 novih kakovostnih delovnih mest. Pomebni premiki so bili narejeni pri vzpostavljanju inovacijske infrastrukture (tehnološki parki, inkubatorji, mreže...), ustanavlja pa se tudi tehnološka agencija. Spreminjamo sedanji sklad za razvoj malega gospodarstva v podjetniški sklad, s ciljem, da odpravimo sedanjo vrzel pri virih financiranja za nova in rastoča podjetja z rizičnim kapitalom in garancijami. Spodbujamo tudi vključevanje naših podjetij v evropske programe. Tudi v enotnem programskem dokumentu, ki je podlaga za črpanje strukturnih sredstev Evropske unije, je izgrajevanje inovacijskega okolja ena izmed prednostnih nalog.

S politiko podjetništva in konkurenčnosti, ki smo jo začrtali leta 1999, smo dosegli zavidljivo raven pokritosti z industrijsko politiko Evropske unije. Novo industrijsko politiko EU, je Evropski parlament sprejel marca leta 2003. Zato lahko trdim, da smo začeli z novo industrijsko politiko v Sloveniji tri leta prej kot Evropska unija. Nova industrijska politika EU je prav tako osredotočena na podporo razvoja trem ključnim dejavnikom gospodarske rasti: znanje, inovativnost in podjetništvo. To dopolnjujejo z ukrepi za odstranjevanje ovir dinamičnemu podjetništvu in za zagotavljanje delovanja pravil enotnega trga.

Čeprav smo z dosežki izvajanja politike podjetništva in konkurečnosti lahko zadovoljni – ponovno poudarjam, da gre za spreminjanje kulture podjetij, proizvodnih sistemov in industrijske organizacije – želim, glede na dosedanje izkušnje, opzoriti na naslednje. Prvič, potrebna bo vztrajnost in sistematičnost pri izvajanju ukrepov te politike tudi v prihodnosti. Prav tako bo treba doseči družbeno soglasje o potrebi po hitrejših spremembah. Treba se je zavedati, da smo v preteklosti razvili določene miselne vzorce, ki niso v prid spremembam. To zelo otežuje preusmeritev proračunskih sredstev od ustaljenih navad v podporo hitrejšemu razvoju ključnih dejavnikov gospodarske rasti. Drugič, treba bo povečati vlogo in prispevek ostalih politik h konkurenčnosti gospodarstva, predvsem tistih, katerih ukrepi bistveno vplivajo na podjetniško okolje. To v nadaljevanju zahteva večje usklajevanje med posameznimi ukrepi različnih politik, zato da bi dosegli cilje kot so: dvig ravni znanja in usposobljenosti zaposlenih, večje vlaganje v raziskave in razvoj, povečanje stroškovne učinkovitosti javnega sektorja itd. Tretjič, treba bo doseči družbeno soglasje o nacionalnih prednostnostih področjih za vlaganje proračunkih sredstev namenjenih za raziskave in razvoj. Kot ste že omenili, gospod predsednik, Finska je tak zgled, čeprav vem, da nekateri ne želijo, da se oziramo po drugih državah. Vseeno menim, da je Finska primeren zgled, ker je relativno majhna, predvsem po obsegu virov, ki jih ima na razpolago. Slovenija je po razpoložljivosti virov za konkurenčni preboj relativno omejena, že samo z vidika ponudbe kvalificiranih kadrov, če se seveda v celoti ne odpremo in jih ne pridobimo iz tujine. Zato so nekatere države s podobnimi omejitvami, konkurenčni preboj v veliki meri dosegle prav zaradi soglasja kam usmerjati omejena proračunska sredstva.

Na koncu obravnavam ključna področja delovanja države za zagotovljanje konkurenčnosti. Med državami EU obstaja soglasje, da so ključna področja, ki jih je treba razviti za zagotovitev konkurenčnosti: dostop do financiranja, pravno in administrativno okolje, odprti in dobro delujoči trgi, podjetništvo, človeški viri itd. Gre za osem področij, ki jih navajam v prispevku. Seveda se zastavlja vprašanje, kaj je na tem področju naredila Slovenija. Primerjalna analiza politike poslovnega okolja iz leta 2003 Evropske komisije, kaže, da Slovenija na posameznih področjih že izvaja učinkovite ukrepe, da pa na nekaterih področjih, tako kot tudi druge primerjane države, odstopa navzdol, v nekaterih primerih pa po učinkovitosti ukrepov celo navzgor. Nekateri primeri so navedeni v prispevku. Končujem pa z v vprašanjem, ali rezultati analize dejavnikov konkurenčnosti evropskih regij, ki po konkurenčnosti precej odstopajo od povprečja EU-15 pa tudi od dosežene ravni konkurenčnosti posamične države potrjujejo usmeritve politike podjetnišva in konkurenčnosti, ali pa so z njimi v nasprotju. V EU-15 so kot take regije ocenjene: Oberbayern in Darmstadt (Nemčija), Eterea Ellada (Grčija), Ile de France (Francija), Niedereosterreich (Avstrija).

Ključni dejavniki nadpovprečne konkurenčnosti, značilni za vse navedene regije so: sodobna telekomunikacijska infrastruktura, dobre prometne povezave, razvita podjetniška kultura, hitro nastajanje novih podjetij, razpoložljivost visoko usposobljenih kadrov za področja novih tehnologij, podporne institucije kot most med raziskovalnimi instituti in univerzami in inovativnimi aktivnostmi v gospodarstvu (tehnološki parki, inkubatorji...), razpoložljivost različnih oblik finančnega kapitala, podpora internacionalizaciji podjetij, prisotnost različnih visokotehnoloških poslovnih grozdov, to je sistemov, ki omogočajo razširjanje znanja, aktivna politika regije (države), ki zagotavlja povezavo med akademsko in poslovno sfero, promocija regije z vidika prihajajočih sprememb, "spillover" učinek kot rezultat omreženja ter skupna vizija glavnih akterjev razvoja – podjetij, javnih organizacij in lastnikov.

Ugotovitve, zakaj so nekatere regije EU nadpovprečno konkurečne, potrjujejo pravilnost usmeritve politike podjetništva in konkurenčnosti Ministrstva za gospodarstvo Vlade RS in njen pomen za konkurenčni preboj slovenskega gospodarstva.

Dr. Janez Drnovšek:
Hvala ministrica. Sedaj bi povabil dr. Jožeta Mencingerja, rektorja Univerze v Ljubljani, za njim še dr. Marka Kosa. V Davosu na svetovnem ekonomskem forumu bi ju najbrž označili kot izzivalca glede na nosilca osnovne politike.

Dr. Jože Mencinger:
Najprej, nič nimam proti trditvam, da je treba povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva in dvigniti dodano vrednost na zaposlenega na 60 000 evrov. Le da do zdaj nisem slišal nič drugega kot zatrjevanje, da bi bilo to treba narediti, ali pa občasne predloge, kako bi bilo treba vso proizvodnjo z dodano vrednostjo, manjšo od 20 000 evrov, enostavno preseliti tja, kjer je "delovna sila" poceni, in tam pobirati tisto, kar smo v starih časih imenovali presežna vrednost. Kako bi potem tisti, ki res ustvarjajo 60 000 evrov, preživeli odpuščene, seveda ne vem. Nisem namreč prepričan, da bi kaj več kot en odstotek odpuščenih našlo delo z dodano vrednostjo 60 000 evrov. Bi se prelevili v podjetnike v tehnoloških parkih, ustvarili centre odličnosti, se združili v grozde? Povedano odkrito, zamisli o dodani vrednosti 60 000 evrov in raznih parkih ter centrih odličnosti se mi zdijo bolj ali manj sanjarije, saj vsaj približno vem, s čim se ubada večina slovenskih podjetij, tako tistih z 20 000 kot tudi tistih s 60 000 evrov dodane vrednosti. Vse skupaj me tudi na moč spominja na nekaj, kar smo že poznali, čeprav so bila poimenovanja podobnih stvari takrat povsem drugačna.

Ob zdaj modernem že malo nadležnem primerjanju Slovenije s Finsko ali Irsko imam prav tako nekaj dvomov. Že zato, kar sta modela razvoja, ki nam ju ponujajo za zgled, povsem različna. Tako je na primer Finska v zadnjem desetletju v znanost in razvoj vlagala 3 odstotke BDP in imela solidno 4-odstotno gospodarsko rast, Irska pa je vlagala le 1,2 odstotka in imela 8-odstotno gospodarsko rast. Rast na Finskem se je v zadnjih letih spustila celo pod zelo skromno evropsko povprečje, rast na Irskem, ki se je tudi upočasnila, je za zdaj ostala nadpovprečna. Ob stalnih sklicevanjih na takšne ali drugačne modele ne gre pozabiti, da so nas pred dobrim desetletjem poučevali, da bi morali prevzeti japonski ali korejski model gospodarskega razvoja. Nedavno pa, kako naj bi večja fleksibilnost trga "delovne sile" zmanjšala brezposelnost. Se je fleksibilnost trga dela v ZDA zdaj, ko brezposelnost hitro narašča, zmanjšala?

Prav tako ne verjamem, da je temeljna naloga univerze ustvarjati inkubatorje in podjetja "spin-off" ali da gre njeno ponudbo neprestano prilagajati povpraševanju in ustvarjati "človeški kapital", namenjen trgu "delovne sile" doma ali v tujini. Seveda ne trdim, da je na Univerzi v Ljubljani vse dobro, ostajam pa prepričan, da je prispevek univerze k družbenemu in tehnološkemu napredku največji, če študentom da splošno znanje, samozavest in pogum za svobodno razmišljanje ter reševanje problemov. Cilj univerze je enostaven – avtonomen človek. Vse drugo je lahko samo njena postranska dejavnost, ki ne sme nadomestiti načel iz Magne charte universitatis, ki so jo sprejele evropske univerze v Bologni 1988. leta, ali jim škodovati. Po njih je univerza avtonomna ustanova, ki varuje humanistične tradicije in na kateri sta raziskovanje in poučevanje neločljivo povezani in svobodni. Enajst let pozneje, v letu 1999, je v istem mestu nastala mnogo bolj znana bolonjska deklaracija, ki so jo podpisali šolski ministri evropskih držav, ko so ustvarjali European Higher Education Area. Nepošteno bi bilo zanikati njihove dobre namene, vendar zdi se, da vse manj vemo in vedo, kaj – razen reforme zaradi reforme – naj bi dosegli. Reforma naj bi na primer omogočila mobilnost, vendar manj mobilnost ljudi kot mobilnost "delovne sile". Kot da bi bilo to samo po sebi nekaj dobrega in ne le izhod v sili za tiste, ki ne najdejo dela doma. Sicer pa je ne ogroža različnost v izobrazbi; mnogo bolj jo ogrožajo omejitve, ki jih na primer novim članicam postavljajo zdajšnje članice EU, ki hkrati zahtevajo povsem svobodne tokove kapitala. Podobno je s tako imenovanimi dopolnili k diplomi. Bodo res koristila študentu, ki išče delo? Ali ne gre le za pomoč delodajalcu, da hitro izbere najboljše kose "človeškega kapitala"? Na vprašanje, čemu je pravzaprav namenjen stopenjski študij, najbolj znani element bolonjskega procesa (žrtev uvedbe stopenjskega študija sem bi pred dobrimi štirimi desetletji tudi sam), mi nihče ne zna prav odgovoriti. Pravijo le, da ga zahteva trg delovne sile. Ga res? To so, z drugimi besedami seveda, rekli tudi takrat. Pred kakšnimi tremi desetletji smo že imeli jugoslovansko reformo, ki naj bi podobno kot zdajšnja, ki je evropska, naredila izobrazbo "uporabno", rekli smo ji usmerjeno izobraževanje. Ni se prav dobro končala.

Sicer pa ima vsaka reforma zmeraj dve strani, tiste, ki reformirajo, in tiste, ki naj bi bili reformirani. Prvi vedo, da je reforma potrebna, malo manj, kakšen naj bi bil njen cilj, če pa se rezultat razlikuje od cilja, je zanje to le znak, da je reformo treba nadaljevati. Če tisti, ki naj bi bili reformirani, dvomijo, da bo z reformo mogoče doseči cilje, so sumljivi; vsako vprašanje, ki ga postavijo, je reformistom le dodaten znak, da jih je nujno reformirati.

Marca 2000 so se v Lizboni zbrali evropski ministri za znanost in sklenili, da bo EU leta 2010 najučinkovitejša na znanju temelječa družba s polno zaposlenostjo. Za to naj bi poskrbeli z organiziranjem evropskega raziskovalnega prostora – European Research Area, ki naj bi zagotavljal znanstvena odkritja. Spet dvomim, da jih bo res. Kaže, da njegovi ustvarjalci verjamejo, da je znanstvena odkritja mogoče načrtovati in znanstvenikom povedati, kaj in kako naj nekaj odkrijejo. Da bi do odkritij res prišli, naj bi zagotavljali zelo natančno urejeni postopki njihovega prijavljanja po navodilih, priloženih prijavam za financiranje raziskovalnega dela v 5., 6. in nadaljnjih okvirnih programih EU. Kdor želi dobiti denar, naj bi podrobno opisal, kako bo prišel do znanstvenega odkritja, in po možnosti tudi, kaj bodo nadzorne točke na tej poti. Trenutni hit prijavljanja so omrežja, ki močno izboljšujejo možnosti za pridobitev denarja. Ker se tako dobi denar, je razumljivo, da nihče ne govori o "cesarjevi novi obleki". Podobnost s tem, kar počnemo doma, ni naključna. Znanost je v resnici povsem nekaj drugega, v njej ni nič načrtovanega, je intuitivna in polna presenečenj.

Zato je lizbonski cilj čista iluzija, urejena s pravili. Dejansko se evropsko gospodarstvo, ki je malone že na sredini obdobja do ciljnega leta 2010, ko naj bi postalo najučinkovitejša na zanju temelječa družba s polno zaposlenostjo, ne more rešiti recesije. Še več, zaostaja in izgublja vse več delovnih mest, ki jih v želji za hitrimi dobički kratkovidno seli v druge dele sveta.

Nenehno ponavljanje, da je Slovenija najbolje pripravljena nova članica EU, je odveč. Prvega mesta ni bilo mogoče zgrešiti, če upoštevamo razvoj pred 1991. letom, vključno z idejami družbene lastnine in samoupravljanja. Dodajmo še srečno zavrnitev makroekonomskih naukov, ki so jih delili IMF in podobne ustanove, dejstvo, da je privatizacija naredila manj škode kot drugje, razumno denarno in fiskalno politiko in na koncu, a ne nazadnje, "rdeče" direktorje in malo tujih prevzemov.

A to je preteklost. Prihodnost Slovenije bo malone povsem odvisna od prihodnosti EU. Razprave o suverenosti so tu povsem odveč; po 1. maju je bomo imeli mnogo manj, kot smo jo imeli v Jugoslaviji. EU je pravzaprav le nekakšna velika Jugoslavija. Morda se to po desetletnem "trudu" slovenske politike za evroatlantske povezave zdi presenetljivo ali celo žaljivo, a presenetljive so le podobnosti med njima.

EU bo še nekaj generacij skupnost držav s samoumevno sebičnimi interesi in ne skupnost njenih državljanov. Z zdajšnjo širitvijo se bodo ustvarile razvojne razlike med najbolj in najmanj razvitimi deli EU, ki bodo podobne razlikam v nekdanji Jugoslaviji. To samo po sebi ustvarja napetosti, saj so učinki pravil za bogate povsem drugačni od učinkov istih pravil za revne. Pri tem pa malone samoumevno dohitevanje novink sploh ni zagotovljeno; njihova rast je skoraj desetletje temeljila na tujem varčevanju, kar kaže na njihovo gospodarsko šibkost.

Razprave o Evropi dveh hitrosti močno spominjajo na razprave, o tem, kolikšna naj bi bila hitrost najhitrejše "ladje v konvoju". Kažejo, da je kar nekaj članic prepričanih, podobno kot je bila Slovenija v osemdesetih, da bi bile na boljšem, če v kolektivni igri ne bi sodelovale. So razprave o deležu BDP, ki naj bi bil namenjen zmanjšanju razlik v EU, kaj drugačne od naših razprav o posojilih za manj razvite republike in pokrajine?

Tudi Pakt stabilnosti in rasti, temelj gospodarske politike EU, ni nič manj nesmiseln, kot so bili stabilizacijski programi v nekdanji Jugoslaviji. Temelji na irelevantnem monetarizmu, sprejet pa je bil med gospodarsko rastjo. Javnofinančna primanjkljaja Nemčije in Francije sta le povsem normalen in razumen odziv ekonomske politike v recesiji. Še več, nista koristna samo za omenjeni državi, ampak tudi za vse druge in prihodnje članice EU.

Ob povedanem pa le ne gre zanemariti očitne trdnosti in celo namere širjenja EU. Čemu gre pripisati to sposobnost? Za zdaj kaže, da jo gre iskati v:

Ali ti stebri stabilnosti zadoščajo za postopno graditev evropske identitete in socialne kohezije, ki zagotavljata trajno sožitje? Morda. No, vprašanja ostajajo. Je evropska identiteta močnejša, kot je bila jugoslovanska? So ljudje v EU prepričani, da se kolektivna igra izplača? Bi EU preživela desetletje morebitne recesije, ko razdelitev produkta postane mnogo pomembnejša, kot je med rastjo in ko je vsakdo "izkoriščan"? Takrat skupne vrednote izginejo, posebno še, če jih nikoli ni bilo. Kljub vsemu nisem evroskeptik. Iz dve razlogov. Ker alternative ne poznam in ker upam, da se bo EU otresla iluzij in se zares usmerila v ponovno ustvarjanje socialnega tržnega gospodarstva.

Dr. Janez Drnovšek:
Hvala. Verjetno bo ta razprava še spodbudila kakšno poznejšo reakcijo, kar je tudi prav. Jaz bi dodal: navedel si Irsko, jaz pa prej Finsko. Ampak na lestvicah svetovnega gospodarskega foruma, na katerih je Finska na prvem mestu in Slovenija, mislim, na 31. mestu, je Irska na 30. mestu. Samo eno mesto pred Slovenijo, če govorimo o konkurenčnosti. Njen razvoj je bil res spektakularen, ampak očitno z velikim prilivom sredstev od drugod, iz EU in tudi najbrž od ameriških vlagateljev v veliki meri irskega rodu. Najbrž je za nas primerljivejši finski model. In drugo, res je bilo, da je bilo v zgodovini že marsikaj domišljeno in izrečeno, ampak ne vem, ali nas to odvezuje, da bi še naprej poskušali kaj doreči, kaj domisliti in še kaj izboljšati, predvsem pa ne bi smeli biti preveč samozadovoljni. Samozadovoljnost se nam bi zelo hitro maščevala. Ampak prosim, gremo naprej.

Dr. Marko Kos:
Hvala za besedo, gospod predsednik. Analiziral bom samo nekatera vprašanja, ki jih imam za najbolj kritična in za največjo oviro pri naši konkurenčnosti. Dr. Petrinova je zgradila s svojim zakonom o podpornem okolju za podjetništvo potrebne mikroukrepe. Za sabo je pustila kar lepo dediščino, če bo odšla, vendar se število podjetij in zaposlenih še vedno manjša. To se pravi, da nas čaka še vprašanje mikroukrepov za odpravo teh birokratskih ovir, davčne olajšave za mlade podjetnike, tako kot je v EU. Tako bi prišli do kritične mase podjetij. Brez podjetij, brez te fizične mase ne moremo govoriti o grozdih in mrežah. Toda za gradnjo naše konkurenčnosti se mi zdi to zelo pomembno, kajti nima smisla podcenjevati vprašanja grozdov in mrež. To je osnova sodobnega razvoja, to je bila osnova razvoja "tretje" Italije; "tretja" Slovenija naj bi temeljila ne na področju visokih tehnologij, ampak na področju nizkih in srednjih tehnologij, kar je za nas izredno pomembno, saj ne bomo sposobni za hitro prestrukturiranje v visoke tehnologije.

Pomen vprašanja grozdov izhaja iz ključnega stroškovnega razmerja, da namreč preneseni stroški v okviru prihodka in v okviru cen poleg dodane vrednosti pomenijo tri četrtine prihodka. To pomeni, da je multiplikacijski faktor za povečanje dodane vrednosti v naših razmerah med odstotki prihranka v teh prenesenih stroških za material, storitve in energijo multipliciran s štiri. 10 % prihranka pri nabavi materiala pomeni za 40% večjo dodano vrednost, to pa so ogromne številke.

Sama podjetja moramo gledati kompleksno. Tudi barcelonski in lizbonski sklepi EU jih obravnavajo kot celoto, kot kompleks, kot sistem, skupno s potenciali znanja zaposlenih ter z znanostjo in raziskovanjem. In ti sklepi veljajo tudi za nas. Če pogledamo samo izobraževanje: pravijo, da moramo zmanjšati delež mladih od 18. do 24. leta na polovico, povečati zaposlovanje na 70 % delazmožne populacije. Kaj to pomeni za nas? Da moramo odpreti 172.000 novih delovnih mest, kar pomeni na tisoče novih podjetij. Velika podjetja bodo zmanjševala zaposlenost, na to moramo biti pripravljeni, tako kot na Zahodu, nova mlada podjetja pa prinašajo nova delovna mesta. Pri tem bi hotel omeniti vprašanje stopenj razvojnotehnološke intenzivnosti izdelkov. Ta teorija, ki vleče korelacijo z vlaganjem v raziskave kot odstotek od prihodka, ki pomeni korelacijo z dodano vrednostjo in izobrazbeno stopnjo zaposlenih, je torej izredno pomembna prvina, na kateri slonijo pravzaprav barcelonski in lizbonski sklepi. Pri nas pa o tem ekonomisti in inženirji nič ne vedo, kaj šele o organizacijsko-konstrukcijskih procesih, ki so pa uresničevanje te teorije povečevanja razvojnotehnološke zahtevnosti izdelkov.

Hkrati z razvojnotehnološko intenzivnostjo izdelkov je treba povečati tudi izobrazbeno strukturo. To je ena temeljnih postavk v inovacijskem menedžmentu. Vemo, da se z večanjem vlaganja enot razvojnega prizadevanja v izdelke veča dodana vrednost. Recimo v 7. stopnji so visoko kakovostna oblačila, ki so dosežek vrhunske modne oblikovalske dejavnosti, so v najvišjih cenovnih razredih in so v svetu uveljavljene tržne znamke. Dodana vrednost te stopnje je med 40.000 do 110.000 evri, odvisno od števila enot vlaganja razvojnih prizadevanj. To je ogromna razlika, če je imela Mura leta 2000 okrog 10.000 evrov, govorimo torej o faktorju blizu 10.

Izobrazbena struktura, če gremo zdaj na drugo prvino podjetništva, je v gospodarstvu zelo slaba. Celotna baza znanja v industriji je 5200 inženirjev. V celoti jih je v državi 21.000, večina jih je v javnih službah in javni upravi. To je 2,7 % zaposlenih industrije. Na Finskem jih je 9,5 %. Razlika je torej 4- do 5-kratna. Vzrok je v tem, da se je na slovenskih univerzah delež tehničnih diplomantov v vseh diplomantih v sedmih letih zmanjšal za četrtino. To pomeni, da je vedno manj inženirjev, ki jih morajo podjetja zdaj uvažati, kot slišimo od direktorjev.

Če preidem na tretjo prvino, na raziskovanje, vidimo, da pridemo do absurda. Podjetja odpirajo, recimo korporacija Hidria, svoje inštitute in iščejo inženirje v vzhodnih državah. To so absurdi, na katere smo prišli ne samo mi, tudi tuje institucije za vrednotenje našega razvoja in tukaj bomo morali nekaj storiti. Vprašanje je, kaj lahko za izobrazbeno strukturo stori država. Lahko zapre vpis na prezasedene fakultete, saj ona plačuje univerze, ona razpolaga z denarjem in lahko daje korenček študentom, ki se vpisujejo na tehnične fakultete, s štipendijami, ki so 200 % večje od običajnih za informatiko, pa 150 % za tehnične vede. Potem se bodo razmerja takoj spremenila. Vprašanje je, kaj napraviti z znanostjo. Višjo razvojno zahtevnost izdelkov bomo dobili samo s sodelovanjem raziskovalnih inštitutov in podjetij v skupnih razvojnih projektih. Prosim, nikar ne govorimo o agenciji za transfer ali o mehanizmih za transfer. To je državna birokracija, ki nima pri tem nič. To je v odnosu med inštituti in podjetji v skupnih razvojnih timih na skupnih projektih. O tem govorita tudi barcelonska in lizbonska deklaracija – da bi morali povečati vlaganje v znanost na 3 % BDP. To je nemogoče doseči samo z denarjem, ampak zahteva to povečanje zaposlenosti raziskovalcev, to pomeni, da nam manjka raziskovalcev v gospodarstvu, ki ima okrog 3.400 raziskovalcev, leta 1985 pa jih je bilo 12.500. To se pravi, da je padlo število raziskovalcev v gospodarstvu na tretjino v samem prehodu, da je treba to okrepiti in da bi morali nekje dobiti okrog 6000 raziskovalcev, ki bi jih dali v gospodarstvo, in da bi morali zato tudi polovico raziskovalcev iz inštitutov prenesti v gospodarstvo, da bi dosegli takšno razmerje, kot je na Zahodu: tri četrt vseh raziskovalcev v industriji, četrtina v akademski sferi. Kako to doseči? Z razdelitvijo sredstev, kajti država ima v rokah škarje in platno. Morala bi deliti sredstva po načelih Eureke, ki teži za velikimi projekti, s kritično maso raziskovalcev in ob pogoju, da je nosilec industrijsko podjetje. S tem se pride do radikalnega preobrata mentalitete. Vprašanje je, kako streti in zmanjšati moč lobijev teh partikularnih interesov znanosti, ki se skrivajo za gesli avtonomije znanosti in se posvečajo svojim izbranim ciljem, ki nimajo z nacionalnimi cilji prav nobene povezave. Že leta 1994 je bilo poročilo Phare, francoski tim, ki je izdelal predlog za znanstveno politiko Slovenije, že pred desetimi leti so terjali odpravo samopostrežbe raziskovalnih institucij, torej določanje ciljev od spodaj navzgor ne glede na gospodarske cilje države. Torej, treba bi bilo razdeliti ta proračunski denar v skladu z navedenimi merili. Toda sredstva za raziskave in razvoj so se razdelila s programskim financiranjem inštitutov za 5 let vnaprej, to se pravi, da je bilo 62 % celotnih sredstev za raziskave že razdeljenih za 5 let naprej brez obveznosti sodelovanja s podjetji za njihove cilje, kar pomeni, da bomo čez 5 let spet deležni istih katastrofalnih ocen WEF, IMD itn., če ne bomo teh pogodb takoj razveljavili in začeli deliti denar na novih temeljih. Pred 7 leti je bilo samo projektno financiranje, torej se je treba vrniti nazaj in ukiniti programsko financiranje.

Akcijskega radia za politiko Barcelone je malo. Čez 5 let bomo ponovno slabo ocenjeni. Časa imamo malo. Zato je treba takoj spremeniti merila in začeti drugačno politiko. Mislim, da je, tako kot slišim, premier odločilno pomagal pri odstranjevanju ovir za novi zakon o podpornem okolju za podjetništvo, zato sem prepričan, da bo tudi na tem področju opravil svoje delo. Hvala lepa.

Dr. Janez Drnovšek:
Hvala. S tem smo opravili prvi del, tri uvodne referate, in prehajamo na razpravo. Kot sem že prej povedal, z nami je tudi predsednik vlade z ministri. Tudi opozicija je vabljena, tudi predsednik SDS Janez Janša je z nami, povabljen je bil tudi dr. Bajuk, a se je opravičil. To ne pomeni, da morate vsi razpravljati. Predsednik vlade pa se je že javil, tako da ga vabim k besedi.

Mag. Anton Rop:
Prav lepo pozdravljeni. Današnjo razpravo razumem kot razpravo, ki naj sooči na eni strani programe, ki jih v Sloveniji imamo na tem področju, politiko, ki jo izvajamo na tem področju, na drugi strani ideje, alternative, ki so v teh programih mogoče, in pa seveda tudi dopolnitve teh programov. Današnja razprava je v svojem bistvu razprava o tem, naj se ne zadovoljimo samo s tem, da je Slovenija med najboljšimi med tistimi, ki vstopajo v EU ali med najboljšimi v tej regiji, ampak da preprosto želimo postati tudi med boljšimi v družini tistih, ki so najboljši v EU. Zastavlja se vprašanje, kako storiti ta dodatni preboj. Ali imamo te potenciale v Sloveniji, ali to lahko storimo in seveda s katerimi ukrepi? Kot se že danes vidi s te dosedanje razprave, predlagamo za isti cilj zelo različne ukrepe. To je zelo običajno, če se ekonomisti srečujejo, tudi če se kakšni drugi, npr. inženirji, da ne govorim o politikih. Ne glede na to pa lahko vidimo rdečo nit teh predlogov, ki gredo v smer konstruktivne dopolnitve sedanjih programov.

Slovensko gospodarstvo, menim, da je to treba uvodoma povedati, je v minulih letih šlo vendarle skozi neko dramatično transformacijo in seveda številne strese in turbulence na številnih segmentih. To se vidi tudi iz strukture, ki jo ima industrija v celotnem BDP. Kljub temu pa je za celotno obdobje značilna stabilna gospodarska rast, ki je bistveno stabilnejša kot v mnogih primerljivih državah, ki so šle skozi tako transformacijo. Imamo brezposelnost, ki je seveda nižja kot v EU, da je ne primerjamo z drugimi državami, in to je pomembno. Imamo na primer stopnjo revščine, ki je nižja kot v povprečju EU in praktično v vseh drugih državah v prehodu. Kaj so dejstva ob tem, ko vstopamo v EU? Imamo bruto domači proizvod po kupni moči, ki je okrog 74 % povprečja, z letošnjim letom imamo praktično izpolnjene vse maastrichtske kriterije, kar se tiče dolga, primanjkljaja, cen, obrestnih mer. Imamo rast cen, ki je ena najnižjih, kar smo jih imeli, če ne najnižja. Imamo najnižje obrestne mere, imamo relativno odprto gospodarstvo, 62 % BDP izvozimo. Glede na to, da ste nekateri v svojih prispevkih poudarili tudi bančni sistem, morda še nekaj podatkov o njem. V bančnem sistemu imamo povprečni koeficient kapitalske ustreznosti 12 %, kar je relativno ugodno. Imamo obseg slabih terjatev okrog 6,5 %, kar tudi ni tako zelo slabo. In imamo tudi internacionalizacijo slovenskih bank, kar se pogosto zanemarja. V zadnjih letih je delež tujih bank v lastništvu slovenskih bank narasel s 15 % na 32 % v letu 2002, kar je povsem primerljivo z državami članicami EU. Po zadnjem poročilu Evropske banke za obnovo in razvoj smo od leta 1999 do 2002 naredili temeljite premike pri dostopu do finančnih virov, kar se tiče kakovosti finančne infrastrukture, imamo boljši davčni sistem, kot smo ga imeli, in seveda bolj urejeno sistemsko regulacijo. Pravzaprav smo največji preboj v letu 2003 naredili na področju inflacije. Kot veste, nam jo je uspelo znižati na 4,6 %, trenutna raven je okrog 3,6 %, s čimer smo praktično zraven in izpolnjujemo maastrichtski kriterij. In ravno inflacija, če pogledate študije v zvezi s konkurenčnostjo IMD, WEF-a in podobno, se je kot rdeča nit pojavljala v preteklih letih kot eden od tistih dejavnikov, ki znižuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva. In na tem področju je narejen najpomembnejši premik, tako da pričakujem, da bo najnovejše poročilo, ki ga lahko pričakujemo verjetno aprila, bistveno ugodnejše za Slovenijo. Zaradi stabilnih makroekonomskih razmer, pa tudi premikov pri inflaciji, smo se skupaj z Banko Slovenije odločili, da zastavimo makroekonomski program te države do leta 2007. Letos vstopamo v ERM2 in prehajamo na evro. Seveda se moramo zavedati tudi slabosti, na katere tukaj nekateri opozarjate. Nedvomno so slabosti in šibkosti, ki jih pa je vedno treba dati na tehtnico. Govorimo seveda o previsoki obremenjenosti dela. Tu ni nobenega dvoma. Toda če govorimo o previsoki obremenjenosti dela, potem govorimo tudi o socialni državi. Govorimo še vedno o visokem strukturnem deležu industrije v BDP, v zadnjih letih smo ga pomembno znižali. Če govorimo o tem, da ga je treba še znižati, se moramo zavedati, da to seveda pomeni odpuščanje delavcev v nekaterih segmentih in pospešeno prestrukturiranje dela industrije in treba je pretehtati, kaj to pomeni. Nekatera podjetja in panoge je lahko pospešeno spustiti v odmiranje in zmanjševanje obsega proizvodnje. Postavlja se vprašanje, in to je večna dilema, kaj se zgodi z zaposlenimi v teh dejavnostih. Ali se lahko, kot je rekel dr. Mencinger, ti zaposleni vključujejo v nova podjetja, v nove prodorne tehnološko intenzivne dejavnosti in podobno. Postavlja se vprašanje, kakšni bi bili stroški za te brezposelne, ne samo finančni, javnofinančni, temveč tudi socialni. Imamo s tem povezano tudi nižjo dodano vrednost, kot bi jo sicer lahko imeli. Pred leti, ko smo imeli na obisku v Sloveniji predsednika vlade Estonije, smo se pogovarjali z njim o tem. Hvalil se je, kako nizko stopnjo inflacije in visoko rast BDP imajo. Takoj sem ga vprašal, kako je z brezposelnostjo. Povedal je, da imajo 25-odstotno brezposelnost. Skratka, treba je tehtati eno in drugo, gospodarsko rast, inflacijo, zaposlenost in seveda druge učinke. Nedvomno je v Sloveniji prešibka povezanost med znanostjo in gospodarstvom. O tem smo tukaj že razpravljali in tudi povedali, kaj se da narediti in moram reči, da programi, ki se pripravljajo, gredo v pravo smer. To vedo gospodarstveniki, to ve GZS. Gremo v smer, ko opredeljujemo posamezne prednostne dejavnosti v Sloveniji, dejavnosti, pri katerih imamo zelo velike primerjalne prednosti. V zadnjih letih smo ravno v informacijski družbi naredili premike. Verjetno bo minister pozneje povedal, da so še dodatni premiki naprej in prav je, da se to tudi pove. Imamo probleme v nemenjalnem sektorju, zlasti tam, kjer je konkurenčnost relativno nizka in je potreben poseg države. Ključen problem, ki je problem vse Evrope, s katerim se srečujemo, so demografska gibanja in v zvezi s tem nujno povezane kontinuirane reforme pokojninskega sistema, socialne države, socialne varnosti kot celote. Postavlja se vprašanje, kaj lahko v tem okviru ob teh problemih, pa tudi prednostih, ki jih imamo, storimo, da ne bomo zapravili te prednosti zaradi neke politike, ki bi šla samo v eno smer, ki bi bila enostranska. Odgovor je, da so nam na voljo najprej dolgoročni ukrepi v znanosti, izobraževanju in podjetništvu. To je tisto področje, ki mora postati in je postalo praktično v vseh dokumentih in vedno bolj postaja tudi v javnih financah in proračunu glavna prednostna naloga ne samo Slovenije, tudi lizbonske strategije, EU. Premiki na tem področju so počasni, postopni, težavni, vendar je vztrajno treba graditi in izpopolnjevati to politiko. Ne nazadnje se tudi v vseh teh programih, o katerih je bil danes govor, zrcali ta politika. In naj seveda povem še nekaj: vlada je, poleg tega da je pred kratkim sprejela zakon o podpornem okolju za podjetništvo, v katerem so zajeti mikroekonomski instrumenti za večjo dostopnost do finančnih sredstev in lažje odpiranje delovnih mest, sprejela tudi zakon o internacionalizaciji podjetij, ki naj nam da dodatne instrumente za vstop tujih naložb na tistih področjih in takrat, ko je to smiselno. Ni res, da je vsaka tuja naložba zelo primerna, res pa je, da so tuje naložbe zelo zaželene, če so vložene v prave dejavnosti, če so v pravem trenutku in na pravih mestih. In v tem trenutku se v Sloveniji odpira nekaj velikih, zelo pomembnih tujih naložb. Izjemnega pomena je, da nam je v Sloveniji v letu 2003 uspelo narediti preboj tudi pri tujih naložbah v druge države. V Sloveniji smo dvignili tuje naložbe na 1,3–1,4 % BDP. To je izjemnega pomena. Analize, ki so bile narejene, ravno o tem smo na strateškem svetu zadnjič govorili, govorijo, da je najbolj zdrav del gospodarstva, najbolj dobičkonosen ravno tisti, ki je izpostavljen mednarodni konkurenci in hkrati tudi vlaga na tuje trge, ker lahko seveda optimizira svoje poslovne naloge. In prav te naložbe naraščajo in seveda tudi v teh podjetjih se najbolj zavedajo razvoja. Po drugi strani pa je tudi res, da imamo nekatera podjetja, v katerih so bili poskusi prevzema, tudi mednarodnih korporacij, pa so bile že v samih programih vsebovane ideje o tem, da bi se razvoj prenesel na nekatera druga področja iz Slovenije v tujino. Imamo na primer podjetja, v katerih zaposlujemo tudi 10 % novih inženirjev na posameznih področjih v enem posameznem podjetju. In če imamo taka podjetja, so seveda ta podjetja izjemnega pomena za naše znanje, za know-how in našo konkurenčnost v prihodnje. Naj samo še na kratko omenim nekatere smeri, v katere gremo z davčnimi spremembami, ki smo jim priča. Na eni strani imamo dohodnino, pri kateri širimo davčno osnovo in s tem dajemo osnovo, da na drugi strani pridemo do razbremenitve plač in racionalnejše plačne politike. Letos bomo znižali davek na plačno listo in to se tudi pojavlja v vaših prispevkih kot eno od področij, ki ga je nedvomno treba urediti. Pri davku na dohodek od dohodka pravnih oseb smo naredili premik. Izjeme pri plačevanju davka, davčne olajšave so strogo povezane z raziskavami, razvojem in tehnološko prodornostjo posameznih naložb in to je seveda izjemno pomembno. Dosegli smo relativno dober dogovor pri plačni politiki in zdaj je aktualna plačna politika v gospodarstvu, ki je izjemnega pomena. Pozdravljam to razpravo o konkurenčnem preboju kot razpravo o mogočih ukrepih in dejavnostih na vseh ravneh. Moramo se zavedati, da so na različnih ravneh zelo različne, od države, univerze, podjetij in lokalnih skupnosti in seveda tudi med socialnimi partnerji. Ideje, ki bodo tukaj dane, bomo preučili in jih seveda tudi vključili v naše programe z enim ciljem – kako narediti še korak naprej in biti med najboljšimi najboljši.

Dr. Janez Drnovšek:
Hvala. Zdaj bi povabil Janeza Janšo, predsednika Slovenske demokratske stranke, za njim pa Dušana Mramorja, ministra za finance.

Janez Janša:
Hvala za besedo, gospod predsednik. Veseli me, da je predsednik vlade danes prišel skozi glavni vhod in da se je mogoče strinjati z marsičim, kar je povedal. Mislim pa, da je škoda, da je ta tema v takem forumu v razpravi praktično nekaj mesecev pred vstopom v EU in da bi jo v vsakem primeru potrebovali prej. Dve primerjavi za začetek povesta, da za vsesplošen družbeni in gospodarski razvoj nikakor ni vseeno, kakšen je način upravljanja države. Če bi bilo to vseeno, potem bi bila danes Slovenija tam, kjer so tiste države, s katerimi smo v prejšnjem stoletju živeli skupaj, v pozitivnem pomenu besede ali v negativnem. Še leta 1938, v tako imenovani "gnili" stari Jugoslaviji, je bila povprečna plača v Sloveniji 80 % povprečne plače v Avstriji. Danes smo na 30 %. V začetku prejšnjega stoletja je bil osrednji del Slovenije oziroma takratna Kranjska precej bolj razvit kot severna Italija. Danes je razmerje 1 : 6 pri številnih pokazateljih. Po mojem mnenju ne gre za to, da je okolje, v katero vstopamo s 1. majem nekaj podobnega kot tisto, iz katerega smo odšli. Najbrž so podobnosti, ampak če bi bilo to isto, potem bi bili tudi mi danes na istem, pa nismo. Tudi primerjava med tranzicijskim razvojem Slovenije v zadnjih desetih, dvanajstih letih in napredkom nekaterih drugih držav, ki so bile na začetku tega tranzicijskega razvoja precej za nami, pokaže, da Slovenija v tem času žal ni izkoristila vseh priložnosti, ki so se ponujale. In po mojem mnenju niti ne gre toliko za odstotke, ki smo jih v tem času iz proračuna namenjali za razvoj znanosti, ali kot je nekdo rekel, konkurenčne sposobnosti gospodarstva, ustvarjanje razmer za to, ampak gre bolj za način upravljanja. In če hočemo zelo poenostaviti, potem mislim, da ključ v odgovoru na vprašanje, kako doseči konkurenčni preboj slovenskega gospodarstva, ne leži v gospodarstvu samem. Mislim, da je v gospodarstvu bilo narejeno tisto, kar je bilo mogoče narediti, tudi marsikje več od tistega, kar bi bilo v realnih razmerah mogoče dejansko pričakovati ali pa v povprečju pričakovati, da pa smo zatajili nekje drugje. Deloma je o tem govoril dr. Kos in po mojem mnenju, če poenostavim, je problem v stavku, ki se mu reče liberalizacija slovenskega šolstva. Osnova za vse, tudi za konkurenčni preboj slovenskega gospodarstva, je znanje in to znanje se nabira v nekem drugem sistemu, ki je organiziran tako ali drugače. Mislim, da je to pravi odgovor na vprašanje. Pred dnevi, ko ste bili na obisku na Finskem, sem v sicer zelo skopih poročilih o tem odkril podatek, naj bi Finska imela šestdeset univerz. Tudi če jih nima, je Slovenija po številu univerz daleč na dnu glede na število prebivalstva v primerjavi z državami, s katerimi se želimo nekoč primerjati. Pri nas smo potrebovali deset let, da se je končno ustanovila tudi tretja univerza. Nekaj let smo porabili za to, da se je ustanovila medicinska fakulteta v Mariboru, dve leti smo spremljali farso o ustanavljanju diplomatske akademije, ki jo je potem Svet za visoko šolstvo zavrnil. Reakcijski čas tistih, ki odločajo o tem sistemu, je reakcijski čas devetnajstega stoletja, se opravičujem, tako pač je. Danes, v času, ko se razmere izjemno hitro spreminjajo, ni mogoče tri leta razpravljati, ali je neka taka univerza potrebna ali ne, država mora določiti neko najmanjše število predmetov ali pogojev, drugače pa je treba šolstvo liberalizirati. Ni drugega načina za to, da se v realnem času odzivamo na realne probleme. Igranje na neko ravnotežje je seveda mnogokrat potrebno. Tehtanje, kaj bi en korak pomenil za neko splošno stanje, je jasno vedno naloga odgovorne politike. Vendar pa včasih zmanjka manevrskega prostora in marsikdaj je treba narediti tudi pogumen korak. Drugače, potem ko zmanjka tega prostora, naenkrat pridemo v situacijo, ko ni gospodarske rasti, hkrati pa dobimo še socialni konflikt in takrat je marsikdaj treba začeti znova. S tega vidika moram reči, da sem vesel 1. maja leta 2004, ko nas bo vsaj ta evropski prostor prisilil v liberalizacijo šolstva, če tega sami nismo bili sposobni. Ustvarjena bo prisila, ki bo delovala v tej smeri. Hvala lepa.

Dr. Janez Drnovšek:
Finska ima res veliko univerz, mislim, da 20, 60 pa politehniških in tovrstnih šol. Vsekakor jih ima več kot Slovenija. Prosim, minister Mramor.

Dr. Dušan Mramor:
Hvala. Mogoče za začetek samo to opazko: se strinjam z dr. Mencingerjem, da so na makroekonomskem področju, če se primerjamo z državami, ki so primerljive z nami, moji predhodniki in predhodniki guvernerja centralne banke opravljali izjemno delo. Po vseh kazalcih je ta makroekonomska stabilnost, ki je bila ustvarjena tudi z dobrim vodenjem države, omogočila stabilno gospodarsko rast in potem tudi relativno nizko brezposlenost in tudi proces ali dinamiko prilaganja maastrichtskim kriterijem, ki nam bo omogočila vstop v ERM2 in potem v evro.

Če se vrnem nazaj na vprašanja, ki so v teh prispevkih, se bom osredotočil na tista področja, za katera sem trenutno odgovoren. Najprej davčni sistem: v velikih podjetjih je teza, da je davčna obremenitev v Sloveniji visoka in da je treba dati davčne spodbude za to, da bo gospodarska rast višja. Če pogledamo realno na podatke, je skupna davčna obremenitev v Sloveniji pod povprečjem držav Evropske unije. S tega vidika bi lahko rekel, da ta trditev ne drži. Davčna obremenitev dela je višja, davčna obremenitev kapitala pa nižja kot v Evropski uniji. Če pogledamo predlog dohodninskega zakona in zaveze, ki jih je sprejela vlada z vidika davka na izplačane plače, potem bo po davčni reformi tudi davčna obremenitev dela nižja od davčne obremenitve dela v Evropski uniji, če merimo z Eurostatovo metodologijo, ki meri davčno obremenitev pri 67 % povprečne plače v predelovalni industriji. Davčna obremenitev kapitala je danes izjemno konkurenčna v Sloveniji in je skoraj na najnižji ravni. S to spremembo zakona bodo davki usmerjeni, hkrati pa bomo povišali efektivno davčno stopnjo, ampak še vedno bo nižja kot v tistih državah, ki so za nas najbolj konkurenčne, se pravi tudi na tem področju bomo konkurenčni. Kje je problem? Moram reči, da ni več problem v višini, problem je v progresiji. Problem je v davčni progresiji pri dohodnini ne v tej kategoriji, za katero sem rekel, da bomo podpovprečno obdavčeni, ampak v najvišjih kategorijah, v katerih bomo nadpovprečno obdavčeni. Zastavlja se vprašanje, kako bi bila lahko naša potencialna rast višja. Pri tem je bistveno vprašanje motivacije, ne toliko višine, temveč motivacijskega sistema, ki je vgrajen v ekonomski sistem. Prvi problem je gotovo progresija, ki je izjemno visoka in te najvišje davčne stopnje so na ravni najvišjih v Evropski uniji. Potem imamo še vrsto drugih elementov, ki so po mojem mnenju pomembni z vidika motivacije. Gotovo so to socialni transferji, pri katerih smo ugotovili, da je v sedanjem sistemu mogoče, da nekdo z njimi dobi celo več, kot bi dobil, če bi bil zaposlen. K motivaciji zagotovo ne prispeva relativno visoka zaščita delovnega mesta, posebno v javnem sektorju, premajhne možnosti financiranja novih podjetij in precejšnje administrativne ovire. Obstaja še vrsta drugih stvari, naprimer področje šolstva, raziskav in razvoja in tako naprej, ampak o tem smo že razpravljali. Vse te razprave, ki se osredotočajo na davčni sistem, bi morali povezati na drugi strani z motivacijskim sistemom, ki ga imamo, torej tudi s tako socialnostjo, kot je in s tako zaščito varnosti, kot jo imamo trenutno v Sloveniji. In če smo z analizami, ki smo jih delali o kakovosti usmerjenosti socialnih transferjev ugotovili relativno dobro ciljanost, smo v teh analizah zanemarili vpliv na motivacijski sistem . In če sledimo enaki logiki tudi pri zaščiti delovnega mesta in s tem tudi fleksibilnosti trga dela, pa tudi pri davčnem sistemu postavljamo enake pogoje socialnosti, bo po mojem gospodarska socialna rast nižja. Potrebna pa je neka druga logika, logika sproščanja tistih togosti v sistemu, ki zmanjšujejo motivacijo za to, da se ljudje odločajo za podjetništvo. Narejene so bile raziskave, povezane s podjetništvom, in eno glavnih vprašanj je bilo: "Zakaj se ljudje sploh ne odločajo za to, da bi postali podjetniki?" Enostavno zato, ker motivacija, ki je vgrajena v sedanji sistem, po mojem mnenju ni bila dovolj velika. Mislim, da se bodo te reforme nadaljevale in zato smo se že zavezali na davčnem področju z nadaljno reformo davka na izplačane plače, ki bo pomenila zmanjšanje bremen v vseh davčnih razredih. Seveda bi se morale povezati tudi z motivacijsko bolj usmerjanimi socialnimi transferji. Reforma bo morala iti v smeri večje motivacije, spodbude za to, da bi se iskalo delo, da bi se ustanavljala podjetja. Hvala.

Dr. Janez Drnovšek:
Prosim gospoda Janeza Sušnika, predsednika državnega sveta, za njim Matjaža Čadeža.

Janez Sušnik:
Hvala lepa, gospod predsednik. V zadnjem desetletju preteklega tisočletja je na svetovnih trgih prihajalo do sprememb hitreje kot kdaj koli v zgodovini. Ključen element dinamike sprememb je postala inovacijska sposobnost posameznih narodnih gospodarstev. Slovenija je s svojo željo, da bi kot država v prehodu, podobno kot Irska in Finska, ki ju mnogokrat omenjamo, z obrobja vstopila v samo središče svetovnih trgov, da bi bila na enakem izhodišču kot omenjeni državi pred leti. Oba cilja slovenske države, povečanje inovacijske sposobnosti gospodarstva in dohitevanje razvitejših držav EU, pa sta združena v en sam isti cilj. Dobre prakse uspešnih držav so pokazale, da je inovacijska sposobnost države tesno povezana z njeno možnostjo aktiviranja kritične mase razpoložljivih tehnologij in raziskovalcev v stičišču med gospodarstvom in znanostjo in da je odvisno od uspešnosti prenosa dosežkov tega sodelovanja na trg. Danes predstavljajo hitro rastoče tržne niše na svetovnem trgu predvsem izdelke, ki se od tradicionalnih razlikujejo po tem, da jih je spodbudila visoka tehnologija. Visoka tehnologija pa lahko nastane samo kot posledica razvojno-raziskovalne dejavnosti v podjetništvu. Glede na to, da je Slovenija kot majhna država z odprtim gospodarstvom odvisna predvsem od svetovnega trga, mora biti za nas ključno vprašanje, kako omogočiti in zagotoviti tako mešanico raziskovalne dejavnosti v gospodarstvu in znanosti, da se bosta povečali tehnološka raven in s tem konkurenčnost slovenskih izdelkov. Delež visokotehnološkega izvoza v celotnem izvozu kaže, da Slovenija naloge pri dvigovanju tehnološke ravni ni opravila zelo uspešno. Podatki za leto 2001 kažejo, da Slovenija s 4,8 % visokotehnološkega izvoza v celotnem izvozu krepko zaostaja ne zgolj za svojima vzornicama, Irsko za 40,8 % in Finsko 21,1 %, temveč tudi v povprečju petnajsterice za 19,8% in celo za večino držav v prehodu, Romunijo s 5 % , Češko z 9,2 %, Estonijo 14,6 %. Ta trenutek se zdi, da nismo le tik pred vstopom v EU, ampak tudi tik pred dvanajsto. Z drugimi besedami, nastopil je zadnji trenutek za ukrepanje. Še vedno se čuti premalo sodelovanja med slovensko znanostjo in gospodarstvom. Ukrepi aktivne ekonomske in razvojne gospodarske politike, ki želijo povečati konkurenčno sposobnost, gospodarske interese za dviganje tehnološke ravni naših izdelkov, bodo morali biti usmerjeni v zagotavljanje ustreznega poslovnega okolja in inovativna podjetja, tesnejše sodelovanje med največjimi potenciali v državi, torej med instituti in univerzami in podjetniškim sektorjem. Iz podatkov raziskave EU o razvojno-raziskovalni dejavnosti, ki tokrat prvič zajema tudi države v prehodu, je razvidno, da je pri nas od leta 2001 večina oziroma 63 % vseh raziskovalcev zaposlena na inštitutih in univerzah, le manjši del, 33,6 %, v gospodarstvu. To pa je ravno obratno kot v državah, ki so že zdaj pogojno naše vzornice. Na Finskem je 56,9 % in na Irskem 66,1 % vseh raziskovalcev v gospodarstvu. Slovenija ima namen v razvoju dohiteti države EU, vendar bo morala izpolniti svojo vizijo glede na zatečeno stanje, da bomo lahko dosegli primerljive rezultate z najrazvitejšimi državami Evrope. Slovenija bi morala v naslednjih petih letih spremeniti načrt razvoja in vodenja gospodarstva, malega gospodarstva in storitev. Postati mora pomembna konkurentka evropskim državam, katerih prednostna naloga je vlaganje v znanje in razvojne projekte. Samo znanje in razvijanje ter uporaba sodobnih tehnologij lahko pripomorejo k večji učinkovitosti našega gospodarstva. Malo gospodarstvo in podjetništvo imata večji pomen, kot se zdi oziroma se predstavlja naši širši slovenski javnosti. Malo gospodarstvo oziroma podjetništvo je v možnostih za hitrejši razvoj tudi v EU, vendar bi morali na posameznih segmentih upoštevati naslednje: prvič, malo gospodarstvo z manjšimi enotami mora slediti ekonomski politiki in nadaljevati tam, kjer se je pokazalo kot močno in prepoznavno, predvsem v dejavnostih, v katerih je veliko individualnega dela, specializiranega znanja in imamo dolgo tradicijo; drugič, podpora ustanavljanju manjših podjetij oziroma mikropodjetij, ki so hitro prilagodljiva in se ukvarjajo s široko paleto dejavnosti in so zelo perspektivna. Specialistično znanje, ki se pridobi na fakultetah oziroma pri dodatnih specializacijah, se mora čim prej prenesti v proizvodnjo, pri tem pa je treba izkoristiti vso našo inovativnost, saj Slovenija ni na vrhu lestvice po številu prijavljenih patentov na prebivalca. Pospešeno je treba vsestransko razvijati podjetniško okolje, ki se v Sloveniji prepočasi izgrajuje. Razvojne projekte za podeželje je treba dejansko uresničiti in ga usposobiti za predelavo zdrave hrane, razvoj turizma in dodatne dejavnosti na kmetijah. S tem bi podprli tudi program zaposlovanja ljudi na deželi. Ekonomska politika bi morala gojiti vse sodobne prvine spodbujanja in vgrajevanje pravne podlage za enakomerno in učinkovito izvajanje politike. Vzpostaviti je treba vse prvine finančnih podpor in pridobivanje sredstev iz strukturnih in drugih skladov ter določiti programske osnove za uspešen razvoj podjetništva in konkurenčnosti. Ob vseh teh izhodiščih je treba ob permanentnem izobraževanju pozornost usmeriti tudi na pridobitev kvalificirane strukture delavcev, v prekvalifikacije delavcev, ki so ostali brez zaposlitve. V podjetniškem sektorju obstajajo pričakovanja, da bo ministrstvo za šolstvo spodbujalo ukrepe za študij na tehniških fakultetah. Pospešen razvoj malega gospodarstva zahteva finančne spodbude na vseh ravneh, posebno tam, kjer je šibak. Treba je oceniti možnost za čim več olajšav, vsaj na začetku uvajanja nove dejavnosti ali pri prestrukturiranju. Pretok znanja med univerzo in gospodarstvom do informacijskih sistemov in inovacij mora biti za gospodarstvo in celotno družbeno prenovo bolj zavezujoče kot doslej. V Evropski uniji se bo treba tržno prilagoditi v okviru močne konkurence. Zato je treba urediti stroške dela in dodatno urediti odnose s socialnimi partnerji. Slovenija brez pridobivanja novih znanj, brez razvite infrastrukture, brez tehnološke prenove ali kapitalske osvežitve ne bo mogla doseči nadpovprečne gospodarske rasti ter biti konkurenčna v Evropski uniji. Poleg raziskovalcev so eden ključnih dejavnikov razvoja visokotehnološkega podjetništva finančni viri. Podjetje, ki ima dobro podjetniško idejo, je pa na začetku svoje poti, se zaradi pomanjkanja ustreznih sredstev po navadi znajde pred vprašanjem, kako idejo financirati. Na vprašanje, ali smo v Sloveniji naredili vse, kar je potrebno, da bi zagotovili ustrezne finančne instrumente za financiranje življenjskega cikla visokotehnološkega podjetja, moramo žal ugotoviti, da ne. Slovenija je po podatkih Evropske komisije po ponudbi tveganja kapitala na repu tranzicijskih držav. Če hočemo, da bo finančno okolje ustrezno, moramo z vsem povedanim z instrumenti davčne politike podpreti in vzpostaviti strategijo razvoja slovenskega trga tveganega kapitala in drugih sodobnih oblik kapitala na trgu. V tem trenutku imamo na voljo nekaj makroekonomskih scenarijev razvoja inovacijskih sposobnosti slovenskega gospodarstva. Pasivni scenarij: lahko ohranimo sistem programskega financiranja znanosti, ne da bi od nje zahtevali odpiranje trgov oziroma večjo komercializacijo in uporabnost raziskovanj, ki nas vodi v dolgoročno ohranjanje razlik ali celo zaostajanje. Lahko sledimo scenariju pasivne razvojne raziskovalne politike in aktivne ekonomske politike, a bo kljub optimalnemu poslovnemu okolju večina raziskovalcev ostajala daleč stran od trga, obstoječ nabor raziskovalcev v gospodarstvu pa bo preskromen za resen inovacijski preboj. In tretjič: scenarij aktivne razvojne raziskovalne politike in pasivne ekonomske politike, po katerem se bodo raziskovalni potenciali ali pa raziskave same selile na trg. Četrtič pa lahko sledimo usklajenemu aktivnemu razvoju raziskovalne in ekonomske politike, ko bo odpiranju znanosti na trg sledila možnost za podjetniško delovanje in ta scenarij ni niti inovacija niti veliko tveganje. Prav po njem so se v preteklem desetletju obrobne države začele spreminjati v osrednje. Tik pred rojstvom naše lastne države smo želeli postati podalpska Švica, sredi prehoda smo si zadali nalogo doseči stopnjo rasti, kot so jo dosegali naši tedanji vzorniki – azijski tigri, danes pa sta tik pred vstopom v EU naši vzornici Irska in Finska. Nobena izbira ni napačna, uspeh pa je nazadnje odvisen le od tega, ali si izberemo papirnate vzornice ali pa smo tokrat zares pripravljeni na spremembe. Hvala lepa.

Dr. Janez Drnovšek:
Hvala lepa. Naprej gospod Matjaž Čadež, direktor podjetja Halcom Informatika, ki je prejelo zlato gazelo leta 2003.

Matjaž Čadež:
Hvala lepa, gospod predsednik. Moj pogled na prihodnost Slovenije se mogoče malo razlikuje od pogledov ekonomistov. Po izobrazbi sem fizik in imam mogoče tudi zaradi tega malo drugačno stališče.

Majhne države, kot je Slovenija, lahko trende globalizacije izkoristijo sebi v prid ali pa sebi v škodo. Sebi v prid, če so sposobne prisluhniti in se prilagajati spremembam, sebi v škodo pa, če želijo brez ugovora slediti drugim. Zato je treba razumevanje uspešnosti drugih držav, uspešnih držav usmeriti v temelje vzrokov za njihovo uspešnost, ne pa v posnemanje projektov ali gospodarskih idej. Za majhne sisteme je vzpostavitev preprostih in vsem razumljivih vrednot še pomembnejša kot za velike. S trdnimi vrednotami namreč postajajo ljudje v sistemih samozavestnejši, samozavest pa spodbuja dejavnost in ustvarjalnost. Rad bi ocenil posledice globalizacije. Današnja stopnja tehnološke razvitosti sveta omogoča tudi manj razvitim državam visoko obveščenost, razvoj ustvarjalnosti in celo učinkovito proizvodnjo. Vsi se moramo zavedati, da sta pamet in nadarjenost enakomerno porazdeljeni med ljudi vsega sveta in da je danes nespametno razmišljati o tem, da ljudje iz nerazvitega okolja ne morejo hitro dosegati enakih proizvodov in storitev kot tisti iz razvitega sveta. Nerazvite države s poceni delovno silo in kapitalom velikih že tako in tako povzročajo brezposelnost v tistih državah, ki si zatiskajo oči pred tem dejstvom. Razvoj informatike na primer se seli na vzhod, t. i. "white collar loan arbeit" je bistveno cenejši, pa že skoraj enako kakovosten. V čem smo v Sloveniji dobri? Slovenija je s svojo kulturno tradicijo (zavedati se moramo, da smo dolgo živeli v za tiste čase najbolje urejeni in razviti državi na svetu; Avstro-Ogrski), s svojo pestrostjo navad in delovno tradicijo ljudi, svojim načinom življenja, svojo čudovito kombinacijo čustev Balkana in razumom Zahoda, svojimi upornimi, žilavimi in znanja željnimi prebivalci in nazadnje svojimi neponovljivimi lepotami narave bogastvo, ki ga je mogoče z relativno majhnimi, a pomembnimi spremembami v družbeni percepciji usmeriti v doseganje najvišjih ciljev tudi v visoko razviti civilizaciji. Današnji čas globalizacije, ko so moč znanja, moč sodelovanja in sposobnost prilagajanja presegla pomen moči države, je idealen za prodor neagresivnega, pa vendar ambicioznega naroda, ki gradi na kulturi, razumevanju partnerjev, znanju in se zaveda potrebe po individualizaciji vsakega izdelka in vsake storitve. V čem smo pa v Sloveniji slabi? Nekonkurenčna miselnost ljudi je v Sloveniji vedno bolj prisotna. To daje marsikomu možnost, da brez prave konkurence hitro pride blizu vzvodom politične in gospodarske moči. V Sloveniji se tudi mnogo elit ustvarja z izločanjem, ne pa s konkurenco. Elite, ki nastanejo iz procesov izločanja, imajo moč, za samo družbo pa pomenijo več škode kot koristi. Elite, ki bi nastale iz procesov prave konkurence, bi predstavljale najboljše, kar imamo, torej te elite bi lahko uspešno tekmovale tudi s tujci. Kaj nas čaka v Evropski skupnosti? Z vstopom v Evropsko skupnost Slovenija prihaja v odprto, visoko razvito in konkurenčno družbo v primerjavi z našimi izkušnjami od prej, ko smo živeli v nekonkurenčnem okolju in smo lahko s pridom izkoriščali našo visoko razvitost glede na preostale člane skupne države. Če v Sloveniji ne bomo dovolj zgodaj začutili potrebe po odprtosti družbe in iskrenem spodbujanju konkurence na domačem trgu, bomo težko kos tujemu odprtemu trgu, ki naše zaprtosti ne bo upošteval. Če vemo, da gre približno polovica letnega vlaganja v vse projekte v državi iz državnega proračuna, potem je jasno, da so najobčutljivejši projekti, ki kličejo po konkurenčnosti in odprtosti, prav državni projekti. Ko me je v maju 2003 minister Gantar povabil v delegacijo obiska na Švedskem, da bi si ogledal razvoj grozdov rasti, sem bil nemalo presenečen. Za vodenje vsakega grozda, ki so mu letno dodeljena precejšnja državna sredstva za spodbujanje, je dodeljen nekdo iz gospodarstva ali univerze, ki je sam odgovoren za njihovo razporejanje. Na moje vprašanje, ali pri tako širokih in nepostopkovnih pooblastilih ne prihaja do koruptivnosti, dajanja prednosti posameznim subjektom, sem dobil preprost odgovor. Švedska že zelo dolgo uporablja in razvija sistem, v katerem je poraba vseh proračunskih sredstev do zadnje podrobnosti javna in razpoložljiva na internetu. Kakšen je značilen slovenski vedenjski vzorec? Razliko med Slovenijo in razvitim svetom sem osebno posebej občutil, ko sem delal na Švedskem. Na sestankih na Švedskem je značilno, da za novo idejo, ki jo nekdo iz skupine predstavi, večina najprej poskuša poiskati vse dobre strani in koristne posledice te ideje, medtem ko je v Sloveniji cilj večine prisotnih, da novo idejo čim prej v kali zadušijo. Menim, da je uspešnost irskega in finskega gospodarstva v zadnjem času posledica prav tega pozitivnega vedenjskega vzorca. Z medsebojnim spodbujanjem in spoštovanjem posameznikov in skupin se namreč družbeni naboj hitro povečuje, saj v tem procesu sodelujejo vsi, ne samo izbrani, ne samo elita, ne samo tisti, ki so si pridobili monopolni položaj v družbi. Zakaj npr. Portugalska ni dosegla takih rezultatov kot Finska in Irska? Kako doseči najrazvitejše države? Največji kapital vsake družbe so ljudje, njihova kultura, njihove delovne navade, njihovo znanje, njihova pripravljenost vleči skupni voz. Družba motiviranih ljudi in skupin ustvarja bistveno več in boljše kot družba nemotiviranih in prepirljivih ljudi in skupin. Ob motivirani množici se jasno še pogosteje pojavljajo motivirani nadarjeni posamezniki, saj jim v taki družbi lahko hitro uspe z njihovimi izvirnimi idejami. Iz tega sledi, da je dolgoročno treba graditi na motiviranosti vseh posameznikov v družbi in ne samo na motiviranosti najboljših. Ena bistvenih prvin, ki jo imam za pogoj vstopa v razvite družbe, je vzgoja ustvarjalnosti. Dejstvo današnjega sveta je stalno tekmovanje, ki se vse bolj osredotoča na to, kdo bo ustvaril hitrejšo, boljšo in izvirnejšo rešitev od dosedanje. Kako ustvariti razmere za povečevanje ustvarjalnosti in inovativnosti v družbi? Gre za dva osnovna pogoja: prvi je pozitivna naravnanost družbe za nove ideje, sodelovanje, zdravo tekmovanje, ne pa za izločanje. Drugi pogoj pa je izobraževanje ljudi v smeri ustvarjalnega razmišljanja. Dr. Edward de Bono, najbolj poznan po svoji tezi "lateral thinking", je namreč dokazal, da ni res, da so ustvarjalni samo tisti, ki se rodijo nadarjeni, Inovativnosti, izvirnosti in ustvarjalnosti se je mogoče tudi učiti in naučiti. Tako kot je mogoče trenirati telo za športne dosežke, je mogoče trenirati tudi možgane za sposobnost iskanja izvirnih rešitev. In druga vzgoja, za katero se zelo zavzemam, je vzgoja sodelovanja. Ena slovenskih znanih slabosti je zavist. Zavist je zavirajoč dejavnik pri gradnji motivirane družbe. Zato je treba temu problemu v izobraževalnem sistemu posvečati veliko pozornosti. Naloga ni lahka, je pa dolgoročno izvedljiva. Dobro teoretično podlago za premagovanje zavisti in ustvarjanje okolja za sodelovanje opisuje Axel Rode v svoji znameniti knjigi The Evolution of Cooperation. Axel Rode v knjigi dokazuje, da je družba posameznikov, ki med seboj sodelujejo, bistveno stabilnejša od družbe tistih, ki ne sodelujejo. Celo več, v družbi sodelujočih ima vsak posameznik veliko koristi od sodelovanja vseh, v družbi nesodelujočih pa samo nekateri, pa še tisti ne dolgoročno. In najbolj vesela novica je, da gre naravni trend družbe, v kateri so stiki med posamezniki vedno pogostejši, v smer sodelovanja in ne v smer medsebojnega uničevanja. In za konec. Glavna značilnost tistih držav, ki so se bile sposobne v kratkem času prebiti iz nerazvitosti v visoko razvito gospodarstvo, ni v nekakšni "viziji" pri opredelitvi konkurenčnih prednosti, temveč v doseganju družbenega soglasja, ali drugače rečeno, v vzpostavitvi kulture sodelovanja vseh v družbi. Z relativno enostavnimi koraki lahko že kratkoročno dosegamo prve učinke. Država v popolnosti odpre informacije o porabi in načinu porabe svojih proračunskih sredstev. Pri tem upoštevamo izkušnje tistih držav, ki so na tem področju že dosti naredile. Vzpostavi se urad, podoben računskemu sodišču, ki bedi nad tem, da država s svojimi razpisi ne konkurira interesom gospodarstva. Dolgoročen učinek: v izobraževalnem sistemu je treba zmanjšati obremenjenost s faktografskimi predmeti in namesto njih vpeljati predmete z vsebinami, ki dvigujejo zavedanje o koristnosti sodelovanja, ki dvigujejo sposobnost ustvarjalnega razmišljanja in človekovo samozavest. Hkrati je treba spremeniti družbene razmere glede sodelovanja, začenši pri politiki, ki ima moč in vzvode za spremembe in daje zgled celotnemu prebivalstvu. Hvala!

Dr. Janez Drnovšek:
Hvala, bilo je zanimivo. Prosim zdaj še gospoda Jožka Čuka, predsednika GZS, potem bi pa predlagal odmor.

Mag. Jožko Čuk:
Hvala lepa, gospod predsednik za to priložnost. Današnje srečanje razumem kot tehtanje med kontinuiteto in inovativnostjo. Tudi sam se kot predsednik zbornice v tem ekonomsko-socialnem sporazumevanju srečujem s to veliko dilemo med sedanjostjo in prihodnostjo. Mislim pa, da sta obe prvini enakovredni. Treba je imeti pred očmi tudi neko usklajeno razmerje v sedanjosti, da si lahko zagotovimo prihodnost. Sodim, da smo imeli do zdaj v gospodarskem podsistemu dve zadevi, ki sta ključnega pomena in sta nam omogočili čvrsto stanje v gospodarstvu. In menim, da bi to morali tudi v prihodnje ohraniti. Na kaj mislim? Slovenija je imela do zdaj in še ima relativno visoko stopnjo naložb v bruto domačem proizvodu, 25 % do 27 % je ta številka, in mislim, da smo med tistimi državami, ki imajo najvišjo stopnjo, vsaj v našem okolju in Evropi. Drugo je pa to, da smo imeli do zdaj čvrsto in usklajeno stabilno dohodkovno politiko. Plače so nekoliko zaostajale za produktivnostjo in bruto domačim proizvodom. Mislim, da je ključnega pomena, da ti dve kategoriji ohranimo tudi v prihodnje. Upam. da se bomo tudi zdaj s socialnimi partnerji dogovorili za usklajeno korist med menedžmentom, delavci, zunanjim okoljem, vsemi deležniki v podjetju. Osnovnega načela, naj delimo samo tisto, kar je ustvarjeno, se moramo zavedati, ko se pogovarjamo tudi o prihodnosti. Kaj je tisto, kar vidim v tem trenutku kot težavo oziroma v gospodarskem podsistemu kot še nekaj rezerve, ki jo imamo? Na prvem mestu bi omenil relativno nizko produktivnost. Na drugem mestu bi omenil velik delež tradicionalnih panog s premalo znanja, premalo inovativnosti. In kot tretjo težavo bi omenil izvoz izdelkov z relativno nizko dodano vrednostjo. To se da nadomestiti, popraviti. Rezerve vidim v inovativnosti, podjetništvu in informacijski tehnologiji. Mislim, da je ključnega pomena zagotoviti dolgoročno razvojno vizijo in gospodarsko rast, ki te stvari rešuje. Naj še nekaj povem o obremenitvah. Prestrukturiranje podjetniškega sektorja, ki izvaža v tujino pretežni del svoje blagovne proizvodnje, bo potekalo še naprej pod pritiskom globalne konkurence. Od leta 1996, ko so se intenzivno zniževale carinske stopnje, je bil večji del predelovalnih dejavnosti prisiljen zniževati stroške in cene. Ker so se te možnosti v podjetjih že močno izčrpale, se bo selitvi proizvodnje zelo težko izogniti. Nekatere delovno intenzivne panoge bodo imele težave. Obseg njihove proizvodnje v Sloveniji se bo gotovo skrčil. Bojim pa se predvsem za storitvene dejavnosti, ki pri nas še nimajo tako dolge tradicije kot klasične industrijske dejavnosti in te bodo zdaj pod močnim konkurenčnim udarom iz Evropske unije. Breme dajatev za podjetja moramo znižati predvsem pri faktorju delo. Spet ne morem mimo davka na izplačane plače, ki je gotovo pretiran in je nekaj posebnega v Evropi. Stopnja tega davka je lani znašala že 5,7 %. Delež dajatev v aktualnem bruto domačem proizvodu bi se za Slovenijo moral približati državam, ki so na spodnji ravni med državami Evropske unije. Slovenija ima trenutno eno nižjih davčnih stopenj, to je 25 %. Davčna reforma predvideva ohranitev te stopnje. Večina držav članic Evropske unije in pristopnic v davčnih reformah znižuje stopnje davka na dohodek pravnih oseb in povečujejo olajšave. Menijo, da je efektivna davčna stopnja kazalec davčne konkurenčnosti države. Države članice Evropske unije in pristopnice so se spustile v pravo davčno tekmo, vsaj v reformah načrtujejo znižanje nominalnih davčnih stopenj. In prav naša soseda Avstrija ima zdaj 34 % davka na dobiček in ga zdaj znižuje na 25 %, tako da bo po tem kazalcu z nami izenačena. Naj še samo povem, kakšni so izsledki naših zaznav konkurenčnosti v podjetjih po anketah zbornice. Naša služba za konjunkturo in ekonomsko politiko že deset let na meritornem vzorcu izvaja to anketo. In po njej so kritični dejavniki konkurenčnosti predvsem naši predpisi in administracija, dajatve podjetij, še vedno navajajo investicijsko politiko, čeprav je politika ministrstva za gospodarstvo, ki se nanaša na konkurenčnost in pospeševanje podjetništva, zelo veliko spremenila pri tem, in potem še na produktivnost dela. Naj končam še z eno pobudo. Namreč, ko slovenski rezidenti najemajo posojila v tujini, morajo plačevati višjo rizično maržo zaradi tega, ker morajo posojilodajalci formirati 100 % rezervacije, ker nismo člani skupine OECD. Predlagam, da preučimo možnost vstopa, vem za ovire, vendar mora biti na naši strani pobuda, da bi Slovenija vstopila tudi v ta krog razvitih držav in si s tem povečala tudi svoj konkurenčni položaj. Hvala lepa, gospod predsednik.

Dr. Janez Drnovšek:
Predlagam 15 minut odmora, potem bi nadaljevali, upam, da z jedrnatimi kratkimi razpravami, da bomo končali v zmernem času. V nadaljevanju mi bosta razpravo pomagala voditi oba rektorja, dr. Mencinger in dr. Rozman.

Tatjana Fink:
Hvala lepa, predsednik. Na kratko bi predstavila nekaj svojih razmišljanj o navedeni temi in odgovorila na vprašanja, ki so tu zastavljena, in sicer z mikroravni, s podjetniške ravni. Ko razmišljamo o konkurenčnosti in o tem, ali smo s to konkurenčnostjo danes lahko zadovoljni, smo slišali že razmišljanje o tem, da smo lahko zadovoljni, pa tudi o tem, da nismo zadovoljni. Sama menim, da je konkurenčnost sposobnost podjetij za stalne izboljšave, in sicer tako, da se primerja s sabo in pa tudi, da se primerja z drugimi konkurenti na svetovnem trgu. In če to primerjamo in če smo dovolj realni in dovolj samokritični in mislim, da smo tudi zaradi tega tukaj, da bi naredili korak več od tistega, kar danes imamo, z našo stopnjo konkurenčnosti ne moremo biti zadovoljni in tudi ne moremo brez skrbi gledati v našo prihodnost. Ko razmišljam o tem, kje so tisti vzvodi, ki bi to konkurenčnost lahko izboljšali ali pa jo obdržali vsaj primerjalno s tem, kar imamo danes, lahko govorimo o tem, da so potrebni nadaljnji koraki v podjetniškem sektorju in tudi pri vseh preostalih vzvodih, ki so v celotni državi. V podjetju se vprašam, ali imamo dovolj sposoben menedžement, ali imamo dovolj sposobne zaposlene, ali so ti zaposleni sposobni konkurirati vsem globalnim izzivom, ki se porajajo. Eno ključnih vprašanj, ki se tu pojavlja, je na eni strani nedvomno ustrezna izobraženost tistih, ki so trenutno zaposleni v podjetniškem sektorju. Na drugi strani pa je kronično pomanjkanje predvsem inženirjev in v zvezi s tem se mi porajajo vprašanja. Če uvažamo tehnologije in če rečemo, da so tehnologije in kadri ključni za nadaljnji razvoj tega gospodarstva in te države, ali ne bi mogoče v tem kontekstu razmišljali tudi o uvozu najsposobnejših kadrov, ki bi nam pomagali povečati našo konkurenčnost. Ne glede na to, da ugotavljamo, da se število študentov v zadnjih letih bistveno povečuje, se moramo zavedati, da bodo ti študentje lahko prispevali svoj delež čez največ 5 do 10 let. Vmes pa bo treba tekmovati s tistimi najboljšimi državami na svetu, ki tako kot mi razmišljajo o tem, kako bodo uvažale dodatne kadre, kako bodo uvažale dodatne tehnologije in kako bodo prehitevale svoje tekmece. To pa pomeni, da bi bilo v tem smislu treba odpraviti nekatere administrativne ovire na ravni države in seveda tudi razmišljati nekoliko drugače o mobilnosti delovne sile, ne samo v državi, ampak tudi zunaj nje. Ko razmišljam, katera so tista področja, ki bi bila priložnost za slovensko gospodarstvo, menim, da so to tista področja, na katerih je dodana vrednost na zaposlenega večja. Se pa strinjam tudi s tem, da samo panog z visoko dodano vrednostjo ne bomo mogli imeti, ampak mislim, da pravo mešanico enega in drugega. Predlog je racionalen tudi, ker je treba upoštevati, da je v tej industriji še vedno toliko nekvalificiranih delavcev, ki jih naenkrat ne bomo mogli spremeniti v visoko kvalificirane delavce. V prihodnje pa je treba iskati tista področja, na katerih lahko dobimo dodane vrednosti, ki so bistveno večje od sedanjih. Kar se tiče davkov, bi ob tem, kar je že bilo povedano, dodala samo še to: naše gospodarstvo bo uspešno, če bo imelo najuspešnejše kadre, ki pa bodo morali biti ustrezno nagrajeni. Če hočemo, da so ustrezno nagrajeni, enostavno ne bomo mogli več dovoljevati, da bodo plače obdavčene, zdaj govorim skupaj z davki in prispevki, od 50 % do 70 %. Mislim, da je potrebno takojšnje ukrepanje, ker sicer bodo iskali priložnost drugje. Posebno vlogo pri nadaljnji konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in slovenskega podjetniškega sektorja vidim v spremembi pri učinkovitosti državnih institucij. Omenila bi, da so nam zaradi nefleksibilnosti ali pa tudi zaradi številnih administrativnih ovir onemogočeni hitrejši koraki. Konkretno lahko povem, da še vedno ni objavljen razpis, ki bi moral biti že konec lanskega leta, za pridobitev sredstev iz strukturnih skladov. Do danes še vedno ne vemo, kdaj naj bi bil objavljen, medtem ko druge države to s pridom izkoriščajo. Nekaj primerov smo že navedli. Nadalje gre za vlogo izobraževalnih institucij in vlogo akademske sfere, o kateri smo zadnje čase izjemno veliko govorili. Končala bi s tem: menim, da razumemo, kaj bi radi, razumemo, kaj je naš cilj. Mislim pa, da je bistvena razlika od tistih, ki so uspešni, in od tistih, ki bi radi bili uspešnejši, v tem, ali smo to storili in kdaj smo storili in ali bomo to storili hitro in ali bomo sploh storili in pa v soglasju med vsemi nami, državnimi institucijami, akademsko sfero, izobraževalno sfero, gospodarstvom in mogoče še s čim. Bistvena razlika je v tem, ali bomo to skupaj naredili ali pa bomo obstali na svojih okopih. Hvala lepa.

Dr. Janez Drnovšek:
Hvala lepa. Naslednji govornik naj bi bil dr. Gaber, ki pa bo govoril, ko se vrne. Zato vabim kot naslednjega govornika dr. Gantarja in dr. Nevenko Hrovatin.

Dr. Pavel Gantar:
Hvala lepa, skušal se bom držati časovnega okvira. Govoril bom o komunikacijskih tehnologijah, ali kot jim danes rečemo, tehnologijah informacijske družbe, in o gospodarski konkurenčnosti. Gotovo vse raziskave, tudi prispevki za današnje posvetovanje, opozarjajo na pomembno povezavo med gospodarsko uspešnostjo in konkurenčnostjo in razvojem ter uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Gospodarstva, ki so razvojno uspešna, so uspešna tudi v teh tehnologijah in prav te so po navadi nosilke razvoja in gospodarske uspešnosti. Spomnimo se samo znamenitega Bangemannovega poročila, ki je razloge za razvojno zaostajanje v Evropski uniji pripisal prav zaostajanju na področju razvoja in uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Od tod tudi razmeroma radikalna sprememba evropske skupne politike v odnosu do telekomunikacij, informacijskih tehnologij nasploh. Zakaj so te tehnologije tako pomembne? Prvič: konvergenca telekomunikacijskih, računalniških in informacijskih tehnologij na enotnih integriranih izhodiščih. Prav zbliževanje teh elementov omogoča skokovit razvoj. Drugič: te tehnologije so prodorne in vseobsežne. Prodirajo v vsa področja družbenega življenja, ni področja in dejavnosti, ki bi ostala nedotaknjena. Prav v zvezi z gospodarstvom je treba opozoriti, da te tehnologije lahko pomembno spremenijo in povečajo konkurenčnost tradicionalnih industrij oziroma panog. Te informacijsko-komunikacijske tehnologije niso omejene samo na visokotehnološke panoge, ampak tako, kot je danes poudaril dr. Kos, omogočajo prestrukturiranje tradicionalnih industrijskih panog. Prav zaradi tega so še posebej zanimive in pomembne za nas. In tretjič: omogočajo mrežno logiko povezovanja na globalni ravni in sploh spreminjanja razmer lokalno – globalno. Kar je bilo včasih za Slovenijo izredno pomembno, ima danes čisto druge pomene. Značilen primer je seveda internet. Od orodja, ki so ga uporabljali akademiki, zanesenjaki, je postal eno najmogočnejših poslovnih orodij na svetu. Informacijska tehnologija je osnova za konvergenco omrežnih storitev in vsebin in neverjetno je, kako slabo je ta mogočni medij urejen na globalni ravni. Neverjetno je, kako malo ljudi ga upravlja, kako nima upravljanja, ampak deluje izjemno dobro in koristno. Kje je Slovenija? Glede na višino indeksa digitalnega dostopa, ki je pomemben zbirni kazalnik, so države v Mednarodni zvezi za telekomunikacije razdeljene v štiri skupine. Slovenija je po tem indeksu, presenetljivo za nekatere, uvrščena v najvišjo skupino, skupaj z ZDA, vzhodno Azijo in večino držav Evropske unije, pred Španijo, Portugalsko in Irsko, ki jih v prvi skupini ni. Tudi nekateri drugi kazalniki nakazujejo razmeroma hiter razvoj informacijskih tehnologij in na njih temelječih storitev. Eden takih popularnih kazalnikov je gotovo dostop gospodinjstev do interneta, ki je od leta 2001 z 21 % narasel na 45 %, in zaostanek, ki je bil s 30 % zmanjšan na 4 % za povprečje Evropske unije. Pričakuje se, da bo že konec tega leta ali pa v začetku prihodnjega leta ta zaostanek zmanjšan v celoti. Poslovanje v vladi je tako rekoč popolnoma elektronizirano, so pa zaostanki pri poslovanju vlade z državljani, a jih v zadnjem času nadomeščajo tudi drugi, tudi novi transakcijski servisi, kot je e-dohodnina. Mogoče bi pozval, da bi vsi, tudi ugledni predstavniki države, izpolnili dohodnino elektronsko, kar bi dalo spodbudo. Za poslovanje med vlado in gospodarstvom je v načrtu zelo pomemben projekt: Vse na enem mestu, ki ga je treba dokončati letos. Cilj je preprost: omogočiti, da bo vse poslovanje podjetij, ki se nanaša na evidenco: zbiranje, oddajanje raznih formularjev in prejemanje sredstev, kar koli, postalo elektronsko. Slovenija se tudi sicer razvija, spada med 15 držav na svetu, ki razvijajo, proizvajajo in seveda tudi tržijo najsodobnejšo telekomunikacijsko opremo in produkte. S tega vidika se nimamo česa sramovati. To pa ni dovolj. S tem ne smemo biti zadovoljni. Mislim, da moramo storiti nekaj pomembnih korakov, ki bodo omogočili, da bodo te prednosti, ki jih imamo, dobile večjo vlogo, večji pomen pri povečevanju konkurenčnosti. Prvič: menim, da je kljub pomislekom treba nadaljevati sproščanje telekomunikacijskega trga ob hkratni prisotnosti močnega in pristojnega regulatorja. Če bi rekel v narekovajih: patriotizem v tem primeru ni primeren. Odkril sem ga v prispevku v zadnji sobotni prilogi. Tak patriotizem nam ne bo koristil. Tega se moramo zavedati. Cene mednarodnih telefonskih pogovorov so v Sloveniji zelo, tudi do trikrat, padle, ko je bil sprejet nov zakon o telekomunikacijah in je omogočil tudi drugim operaterjem, da prenašajo klice v tujino. Storitve mobilne telefonije so take zato, ker obstaja nov, neusmiljen boj med dvema konkurentoma, tretji je žal precej manjši oziroma ima težave. Ta dva konkurenta se borita za trg, delež uporabnikov, storitve. Zelo zanimivo je, kako se je eden od operaterjev odzval na tretjo generacijo, Vodafonovo kartico, ki te poveže kjer koli, kadar koli in tako naprej. Storitve se povišujejo in tudi razpršujejo. Pomembno pa je reči, da ponudba storitev zaostaja za razvitostjo informacijske infrastrukture. Ta zmore več, kot je danes ponujeno. Na ministrstvu se tega zavedamo, zato teče vrsta projektov, tudi na gospodarskem in drugih ministrstvih (ne morem jih posebej omenjati), ki naj bi ponudbo povečali. S tega vidika je zelo pomemben razvoj storitev javne uprave za podjetja. Prav te dni je član gospodarske delegacije v Budimpešti podpisal in oddal DDV iz hotela v Budimpešti. To se mi zdi pomembno. Na koncu bi, ker ne morem omeniti vsega, rekel samo še to: menim, da je izjemno pomemben projekt tehnološke mreže informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki usmerja in povezuje najpomembnejša podjetja, od Gorenja, Iskratela in vrste drugih. Projekt se mora nujno uresničevati skupaj z gospodarstvom, šolstvom in zagotoviti pomoč pri razvoju konvergenčnega laboratorija in produktno usmerjenih proizvodov in storitev.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala lepa, na razpolago imamo 20 govornikov in približno 90 minut časa, kar pomeni, da ima vsak govornik na razpolago pet minut. Naprej dr. Nevenka Hrovatin, potem pa dr. Matej Lahovnik.

Dr. Nevenka Hrvatin:
Hvala lepa. V svoji razpravi bi se omejila samo na dve področji z zelo širokega spektra vseh področij konkurenčnosti, in sicer na šolstvo, javni sektor, ter gospodarske javne službe. Slovenija je podpisala bolonjsko deklaracijo in verjetno veliko razmišlja o tem, ali jo bomo uvajali ali ne, ali želimo ostati na tem vlaku, na katerem je vsa Evropa, ki je to že uvedla. Moram povedati, da država na tem področju izjemno zaostaja. Ekonomska fakulteta je pred tremi leti naslovila pismo na ministrico, gospo Čok, da bi dobili usmeritve. Ni bilo nobenega odgovora. Italija, ki je ena od držav, ki po navadi zaostaja pri vseh stvareh, je pred dvema letoma že začela izvajati bolonjski proces. Pri liberalizaciji šolstva zelo podpiram usmeritve, ki jih je nakazal gospod Janša, to je, da je v Sloveniji treba ustanavljati več šol, več univerz in podobno.Rada pa bi opozorila na to, kar se trenutno dogaja. Obstoječe šole so ob ustanavljanju novih šol v neenakopravnem položaju. Nove šole, ki se ustanavljajo, lahko vpisujejo diplomante visokih šol, neuniverzitetnih programov magistrskega študija, podiplomski študij, ljubljanske univerze tega ne morejo, to se pravi, da izgubljajo kader. Če velja konkurenčnost, potem ni mogoče omejevati povpraševanja. Pri nas pa so postavljene omejitve za izredne študente, vpise in tako naprej. Če je neka šola dobra, je treba pustiti, da lahko vpisuje študente. Rada bi tudi opozorila na veliko togost, ki jo omenja prof. Mrkaić v svojem članku.Izjemno dolgo namreč traja, da so uvedeni novi programi. Če želimo uvesti nov program, traja postopek vsaj dve leti. Trenutno nekatere skupne programe izvajamo z drugimi šolami v nekdanji Jugoslaviji in jih lahko samo na podlagi programov, ki so že prijavljeni, kajti tako dolgega časa, dveh let, si ne moremo privoščiti. Torej tukaj bi bila liberalizacija šolstva dobrodošla tudi v tem pogledu, ne samo z vidika ustanavljanja novih šol in seveda odžiranja sredstev obstoječim šolam. Tretja zadeva, na katero bi rada opozorila, pa je, da si liberalizacije ne morem predstavljati brez internacionalizacije, kajti naši študentje ne bodo študirali samo pri nas. Konkurenca so za nas tudi šole v tujini. In če želimo ponuditi dobre programe, je treba privabiti tudi tuje profesorje in bo verjetno treba naše programe izvajati tudi v tujem jeziku. Jaz si Slovenije v celoti, ne samo šolstva, ne predstavljam kot konkurenčne države, ne da bi sprejeli opredelitev, da smo dvojezična država. Treba je znati slovenski jezik, vendar ob tem dopuščati tudi tuji jezik. Kot sami veste, članki v Economistu kažejo na to, da angleški jezik trenutno prevladuje. Te zadeve so seveda drage. Slovenija je država, ki pošilja več študentov na izmenjavo v tujino, kot jih dobimo v Slovenijo. Razlog je predvsem v tem, da jim nimamo česa ponuditi, kajti slovenskih predmetov ne morejo poslušati tujci. Zelo na kratko, ker je razprava omejena, sem toliko povedala o šolstvu. Glede javnega sektorja pa bi rekla naslednje. Menim, da je politika države na tem področju izrazito neprimerna. Gre za to, ali država nima strategije do svojega javnega sektorja in javnih podjetij ali pa da se ta strategija menja iz leta v leto. Problem je že sama privatizacija. Naj navedem recimo elektrodistribucijo: lani je bila ustanovljena privatizacijska komisija, ki naj bi pripravila program privatizacije. Kolikor vem, se je ta zadeva povsem umaknila, ne da bi bili člani privatizacijske komisije sploh obveščeni o tem. Kar se tiče regulacijskih organov: pri nas so začeli delovati, vendar že na samem začetku jim omejujemo njihovo diskrecijsko pravico. Navezala bi se pri tem tudi na gospoda Gantarja. Namreč, inflacijsko sidro počasi dosegamo, vendar ga dosegamo tudi na podlagi tega, da regulatorjem ne dovolimo, da bi cene določali na strokovnih osnovah. Imamo še vedno zelo velika nesorazmerja pri cenah v javnem sektorju. Liberalizacija trga je pripeljala do monopolov, npr. holdingi in podobne zadeve. Upravičeni odjemalci plačujejo višje cene na podlagi tega, da cene za tarifne uporabnike nadzoruje država in jih ni mogoče prilagajati. Seveda je zelo pomemben problem na tem področju nagrajevanje kadrov in kadriranje nasploh, močno državno vpletanje in razdeljevanje menedžerskih funkcij po političnih pripadnostih in podobno. In če se država odloči na tem področju za to, da javni sektor ohranja v takem obsegu, kot je, bo morala resno razmisliti o politiki do poslovanja tega sektorja. Hvala.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala lepa. Naprej dr. Matej Lahovnik, potem pa dr. Matjaž Mulej.

Dr. Matej Lahovnik:
Hvala lepa. V svojem prispevku sem predvsem poskušal opozoriti na nekatere razvojne probleme, ki se mi zdijo v tem primeru ključni. Vsega ne bom ponavljal, veliko je bilo že povedano, veliko še bo. Ustavil sem se pri problematiki prestrukturiranja industrije in storitvenega sektorja. Navezal bi se samo na tisto, kar je že bilo rečeno, predvsem na to, da je Slovenija po obremenitvi plač trenutno na četrtem mestu, če jo primerjamo z obstoječimi članicami Evropske unije. Plače so obremenjene bolj samo v Belgiji, Nemčiji in na Danskem. Po obremenitvi presegamo celo Švedsko. To je empirično dejstvo. Druga stvar, ki se kaže kot problem: razbremenitev gre predvsem v smeri nižjih plač, ostaja pa problem dejavnosti z višjo dodano vrednostjo, ker tam davek na plačilno listo še vedno opravi svoje.

Druga stvar, na katero bi se želel navezati, ker je sorazmerno malo časa, je odsotnost novih podjetij. Ugotavljamo, da naš razvoj še vedno temelji na t. i. starih, prestrukturiranih podjetjih. V Sloveniji enostavno ni novih malih in srednjih podjetij, ki bi prerasla v velika podjetja, oziroma jih je premalo! Problem je seveda tudi v neustrezni podjetniški klimi. To dejstvo mogoče najbolje ponazarja vprašanje, ki sem ga postavil študentom, ko sem bil leta 1999 v ZDA – takrat je bilo sicer tisto "zlato" Clintonovo obdobje pred sedanjo administracijo. Ko sem jih vprašal, kje se vidijo v prihodnosti, je večina odgovorila, da v ustanovitvi malega podjetja, v zasebnem sektorju. Ko sem to vprašanje ponovil na naši fakulteti podiplomskim študentom, so bili odgovori: bodisi državna uprava bodisi javna podjetja, kot so Telekom, Petrol, vmes se je našla še kakšna državna banka. To je vprašanje vrednot, pripravljenosti prevzemanja tveganja in motivacij, o katerih je govoril minister Mramor, ki očitno v našem okolju niso dovolj spodbudne. Mislim, da nas tu čaka razmeroma veliko dela.

Tretje, na kar bi rad opozoril, ko govorimo o odprtih dilemah Slovenije, je dejstvo, da imamo v Sloveniji sorazmerno dober okvir: v lizbonski strategiji imamo zelo jasne ukrepe, ki jih je treba izvesti, če se želimo pomakniti navzgor po lestvici razvitih držav. Druga stvar je, da smo že leta 1994 dobili sorazmerno sodobno strategijo gospodarskega razvoja Slovenije in tudi poznejši dokumenti so bili dobro izdelani. Težava pa je v njihovem uresničevanju. Tu se pokaže predvsem togost našega političnega sistema. Gre za vprašanje, ki zadeva mnoge moderne razvite politično-ekonomske družbe. Na to je opozoril že ekonomist Thurow, ki je sicer govoril o tem razvojnem problemu na primeru gospodarstva ZDA. Ko je treba razdeljevati koristi, jih politični proces razdeli. To se kaže recimo v rasti javne porabe v Sloveniji v devetdesetih letih; ko pa je treba sprejemati nepriljubljene politične ukrepe, ko je treba zategniti pas, se pa pojavi vprašanje, komu pripisati te kratkoročne stroške. Tu je naš politični proces povsem tog, povsem je odpovedal. Mislim, da bo tisto, na kar je opozoril minister Mramor – da je treba na neki način krčiti javno porabo – v prihodnosti velik problem. To se lepo kaže tudi v tem, da je 85 % proračuna bolj ali manj fiksnega, in lahko se vprašamo, koliko sploh še ostane manevrskega prostora za neko ambiciozno razvojno ekonomsko politiko. Odgovor je preprost – zelo malo. Konkurenčnosti gospodarstva ne bomo povečali, ne da bi krčili tudi javno porabo. Seveda pa je treba opozoriti, da ni draga samo država, ampak da smo dragi tudi državljani. Ko govorimo o javni porabi, so vključeni tudi določeni socialni transferji, ki so v veliki meri upravičeni, dostikrat pa tudi ne (o čemer je bil danes že govor), da je treba doseči tudi natančnejše ciljanje socialnih transferjev.

Ob koncu bi poudaril, da če bo Slovenija rasla nekako 3-odstotne točke hitreje, kot je povprečje Evropske unije, potem jih bomo po razvitosti dosegli okoli leta 2015. Če bomo rasli 2-odstotni točki hitreje, se bomo nekako zlili z EU leta 2020. Če pa samo 1-odstotno točko, pa nekje daljnega leta 2035. Seveda pa je to odvisno predvsem od nas samih. Zato bi rekel, da ne glede na to, da sem tudi v svojem prispevku na več mestih kritičen, ostajam optimist predvsem zaradi tega, ker sem še sorazmerno mlad, vendar sem, kar vem zase, v večni tranziciji. Najprej je šel, kot je bilo že danes rečeno, skozi tranzicijo šolski sistem, ko se je to končalo, smo zamenjali državo, in ko smo končali s tem, gremo spet v novo skupnost, v Evropsko unijo. Če drži tisto, kar je rekel Darwin, da ne bodo preživeli niti najmočnejši niti najpametnejši, pač pa najbolj prilagodljivi, potem verjamem, da imamo Slovenci tu kar nekaj primerjalnih prednosti.

Dr. Matjaž Mulej:
Navezal bi se na tisto, o čemer so govorili ga. Tea Petrin ter g. Čadež in ga. Finkova kot človeka iz podjetij. Vprašanje je, ali vsi ti ukrepi, ki jih makroekonomisti izvajate in naj delujejo kot katalizator, dobivajo dobro odzivnost. Skratka, kultura je tisto, o čemer bi rad rekel nekaj besed in šel za korak dlje od Čadeža in Finkove. Kultura, ki podpira inoviranje, podjetniško konkurenčnost, je le navidezno neekonomski dejavnik, čeprav je to bolj sociološki kot ekonomski pojem. Vendar, če je ne upoštevamo, potem je pričakovanje do institucij preveliko, ker se premalo upoštevajo dane lastnosti ljudi. Zadnje čase vidimo, da tisto nujno nezadovoljstvo, da bi bili ljudje pri volji spreminjati se, sicer raste, vendar ne kaže, da se povezuje z voljo spremeniti samega sebe, in se preveč zahteva, naj država podpre nespreminjanje. Če bomo tu ostali brez razlike med pravnim in ekonomskim, šumpetrijansko poimenovanim podjetništvom ter med omogočanjem in krepitvijo inovativnosti, ne bomo prišli daleč, kajti po javnem mnenju izpred nekaj let je bilo 80 % ljudi v Sloveniji za počasen razvoj. Mrkaić je navedel podatek, da je 80 % funkcionalno nepismenih. Zbornica je na nekem drugem posvetovanju navedla podatek, da je 5–6 % inovativnih, nič več. Torej je ta politika, o kateri se danes pogovarjamo, za veliko večino Slovencev in drugih občanov Slovenije vsiljena politika. To pomeni, da so proti avtomatično, čim gre za vsiljeno. Govorili smo o šolstvu. Šolstvo se omejuje na strokovnost in premalo daje štiri druge komponente, ki so nujne, da bi ta strokovnost postala nekaj koristnega: ambicioznost, podjetnost, ustvarjalnost, sodelovanje. Upam, da bo lahko Rebernik na podlagi raziskave GEM povedal, kako so te lastnosti kot osebnostne lastnosti šibke in je zato šibka sposobnost sprejeti pobude vlade in znanosti. Odgovor, ki smo ga dali v javnost, brez vsakega odmeva, ker je izšel v reviji, ki je nihče ne navaja v besedilih, ki smo jih danes dobili, v Organizaciji, v 5., 6. in 7. številki, je tak: Živimo na trgu kupca, vlada, država z vso svojo ogromno porabo je velik kupec na trgu kupca. To pomeni, da ima država možnost, pogajalsko moč, da postavlja pogoje in bi bilo smiselno, da zahteva od svojih dobaviteljev inovativnost in da je pri tem tudi sama vzor. Kajti ne živimo od znanja, ampak od inovativne uporabe znanja in niti slučajno ne zgolj od tehnoloških inovacij. Pravil kakovosti, o katerih bi lahko moj sosed tu ogromno povedal, nimamo zapisanih v zakonu samo za podjetja, ampak imamo tudi izrecne dokumente o kakovosti v državni upravi iz leta 1996 in iz decembra lani. Iz vsega tega izhaja, da bi bilo izvedljivo in smiselno to, kar smo glede inoviranja v mnogih organizacijah že naredili v vseh teh letih, ko sem se ukvarjal z več kot 600 organizacijami. Namreč, začeti z netehnološkimi inovacijami in pri sebi. Tu se da strašansko veliko narediti, ker so postopki vsakdanjega dela najbolj zanemarjena tema. Če država začne to delati pri sebi, z usposabljanjem državnega vrha in akcijo v vseh državnih organih, potem bo postala pri ljudeh v gospodarstvu vredna zaupanja, ko bo nekaj takega zahtevala od njih. Tranzicija v institucijah je mogoče pri koncu, v ljudeh pa je šele na začetku. Zato odstranjevanje ovir za zdaj ni dovolj in imamo dosti neizrabljenih priložnosti. Tisto, o čemer je bil prej govor o motivacijah: če normalno, svetovno jemljemo motivacije v obliki nagrad za inoviranje, potem tu omejitev ni in je ta problem tudi hitro rešljiv. S tem naredimo velik korak naprej v inovativno družbo, v kateri so informacijska družba, podjetniška družba, družba znanja, družba kakovosti samo njeni deli. Hvala.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala. Dr. Aleš Nemec in nato gospod Franc Dolenc.

Aleš Nemec:
Ponazoril bom problem kakovosti. Če pride k nam kupec, najprej vpraša glede same palete izdelkov. Če to imamo, kar je seveda izraz inovativnosti, potem je prvo naslednje vprašanje kakovost. Nato sledita konkurenčnost cen – o tem govorimo danes že ves čas – in hitrost vstopa na trg, hitrost dobav. Če govorim o kakovosti, bi rad spomnil, da smo pred 11 leti imeli nacionalni program kakovosti, ki je bil zelo široko zastavljen. Lahko rečem, da so bili praktično vsi vključeni vanj, od političnih do cerkvenih institucij. Mislim, da je danes, po 11 letih čas, da ga revidiramo. Morda bi šel tudi sam naslov v smeri odličnosti, kar je višja stopnja, da bi se to široko uveljavilo. Da pa se uveljavi, je treba začeti pri izobraževanju. Naše šole dejansko namenjajo kakovosti, odličnosti, predvsem pa načelu in vrednoti kakovosti (o čemer je prej govoril g. Čadež) bistveno premalo pozornosti. Sam menim, da se vse skupaj začne v vzgojnih institucijah od osnovne šole naprej ter se nadaljuje do univerze in naprej. Tu vidim potrebno akcijo, da se oplemenitijo programi, ne toliko v smislu tehničnih metod, ampak ozaveščanja o kakovosti. Hvala lepa.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala.

Franc Dolenc:
Povedal bi nekaj misli kot predstavnik Iskratela, podjetja, ki se na svetovnih trgih bori s konkurenco že celo življenje. Najprej moram reči, da konkurenčnost lahko ugotovimo samo takrat, ko zmagamo na mednarodnem natečaju. Vse druge oblike ugotavljanja konkurenčnosti pravzaprav niso realne. Zmaga na mednarodnem natečaju pa spominja pravzaprav na pravo bojišče, zato bi naredil nekaj primerjav z načinom, kako se zagotovi zmaga – v normalnem vojaškem besednjaku.

Izbrati moramo seveda pravi prostor, kjer bi se bojevali. Za izbiro tega prostora je potrebna ustrezna mera ustvarjalnosti. Ta trenutek je najboljši prostor tisti, kjer trg še ni v celoti razdeljen. Za Iskratel so to gotovo trgi Vzhodne Evrope. Zelo zanimivi pa postajajo tudi trgi Bližnjega in Srednjega vzhoda. Treba je izbrati pravi čas. Pravi čas bo tisti trenutek, ko bo med Slovenijo v Evropski skupnosti in drugimi državami zunaj Evropske skupnosti obstajala neka tektonska razpoka, ko bo tistim, ki bodo znali čez to razpoko dobro trgovati, nekoliko olajšan dostop do teh trgov. Ta čas je seveda omejen na 3 do 5 let in če ga zamudimo, bomo na tako diskontinuiteto še zelo dolgo čakali.

Izbrati moramo seveda prave tržne niše, prave izdelke. Brez teh ni nič. Pri teh izdelkih pa moramo seveda dosegati svetovno raven. To ni tako enostavno, ker je treba imeti vizijo, kakšna bo svetovna raven, 3 do 5 let prej, preden s temi izdelki sploh pridemo na trg. Naša omejitev torej tu sploh ni tehnologija, ampak je poslovno, produktno-marketinško zaznavanje prihodnjih kupčevih potreb.

Izbrati moramo seveda pravo taktiko in orožje, tu pa je več možnih scenarijev. Med scenariji podjetij, kot je recimo Iskratel, mogoče tudi slovenska farmacevtska podjetja, ki se ukvarjajo s paradržavnimi, infrastrukturnimi posli, pa med tistimi, ki se ukvarjajo s potrošniškimi projekti, so seveda pomembne razlike. Ti scenariji so, kako vzpostaviti tako globoko zaupanje z našimi ključnimi kupci, ki bo preseglo problem "branda", ki bo preseglo problem, da nismo vedno člani multinacionalk, in ki bodo v sodelovanju s podjetjem iz Slovenije videli prednosti in ne samo slabosti. Izbrati moramo prave koalicijske partnerje. Vidimo jih tri vrste. Zelo pomembno je zbrati prave domače partnerje v obliki tehnoloških mrež in videti tudi naše raziskovalno- razvojne institucije kot partnerstvo v bitki za izdelek in za zmago na natečaju. Izbrati moramo tudi prave tuje partnerje, ampak z domačih trgov. Sodelovanje z multinacionalko ne prinaša vedno mleka in medu, so pa ta podjetja zelo dobro pripravljena, da bi v sodelovanju s slovenskimi podjetji gradila nadnacionalne tehnološke mreže. To je posebna priložnost in če bomo dovolj učinkoviti in proaktivni, se bodo take nadnacionalne koalicije tudi gradile. seveda Ne nazadnje je treba z multinacionalkami zelo kakovostno sodelovati. Toliko, kot bomo v sodelovanje z multinacionalkami prinesli, toliko lahko od njih tudi pričakujemo. Kaj pa motivacija? To je pa velik problem, ker v Sloveniji vlada relativna kriza izobilja. Razmeroma dobro živimo, razmeroma malo čutimo poraze. Tam, kjer se porazi ne čutijo, pa se je težko usposabljati za velike zmage. To bi lahko rekli predvsem za slovensko znanost. Zato se tudi zavzemamo, da bi bilo v agenciji za tehnološki razvoj, ki se pojavlja, čutiti malo več vonja po smodniku. Da bi malo bolj čutili poraze na teh velikih mednarodnih natečajih in da to ne bi bila samo okolica, v kateri se deli državni denar glede na razmerje moči, ampak da bi se delile tudi mednarodne izkušnje, kako se ukvarjati s prihodnjimi mednarodnimi projekti in bitkami. Tukaj je neverjetno veliko podobnosti celo med podjetji, ki so na različnih tehnoloških osnovah. Recimo farmacevti in telekomunikacije imajo 90 % istih težav. Ključni pogoj za motivacijo je pravzaprav v strukturi vodstva slovenskih podjetij, ki bi morala biti jedro naskoka na svetovni trg. Zelo pogosto vidimo, da se ta podjetja preveč ukvarjajo z enoletnimi in premalo s petletnimi zadevami. Mislim, da lahko pogosto vidimo, da tudi nadzorni odbori, kjer so predstavljeni lastniki, premalo pritiskajo na vodstva podjetij, da morajo dati na mizo tudi sicer tvegane, toda vseeno delujoče srednjeročne strategije. Na koncu se vsa pobuda te konkurenčnosti prenese na lastniško strukturo, tako kot je značilno za kapitalizem. Zanimivo je, da je naš dobri prijatelj generalni direktor velike izraelske firme danes svetovalec v "venture" skladu in je član nadzornih odborov številnih kakovostnih izraelskih podjetij. Se pravi, to usmerjanje moramo imeti na ravni lastnikov, ki bodo skozi to gradili dolgoročno vrednost slovenskih podjetij, in potem bo celotna veriga šla po tej poti. Hvala lepa.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala. Prosim, dr. Purgova.

Dr. Danica Purg:
Hvala lepa. Konkurenčnost razumem širše kot le ekonomski izziv. Avtorji gradiva so dali vrsto zanimivih predlogov in z mnogimi se strinjam, predvsem z vlogo izobraževanja, s posebnimi spodbudami za več diplomantov na tehnološkem področju. Mislim pa, da če nam uspeva dobiti več mladih ljudi v vojsko in policijo, zakaj nam to ne bi uspelo s posebnimi spodbudami na področju izobraževanja na tehnoloških fakultetah. Skrajševanje študija, več spodbud za razvoj podjetništva, ustvarjanje okolja za inovacije je pot napredka v Sloveniji. K vsemu rečenemu in napisanemu pa bi rada dodala naslednje: Slovenija bo uspešna, če bo imela voditelje z globalno perspektivo na vseh ravneh, od podjetij, šol, bolnišnic, političnih organizacij itd.; voditelje, ki bodo sposobni komunicirati na globalni ravni, ki bodo sposobni prepoznati, kaj je tisto, kar med njihovimi izdelki in storitvami lahko ustreže potrebam, okusu, modi, težnjam v svetu in kar ustreza mednarodnim standardom kakovosti ali jih celo prekaša, oz. v skladu z idejo "misli veliko", kako in s čim ustvarjati nove potrebe, nove trende v svetu. Ostati pomemben na globalnem trgu, ne pomeni biti velik. Kombinacija domačega znanja in globalne ekspertize ustvarjata tako imenovano metanacionalno podjetje. Z odlično komunikacijo o tem, kaj imamo, znamo in zmoremo, in s sodelovanjem (kar je omenil g. Čadež) s svetom in z domačimi strokovnjaki, z ekspertizo in kapitalom lahko dosežemo konkurenčnost in kakovost življenja po tem načelu. Podjetja in vse druge institucije morajo postati odprte v svet in ustvarjati okolje, ki mu bo poleg ustvarjanja lastnih kadrov uspelo privabiti k nam odlične tuje strokovnjake in sodelavce ter tudi ideje. Slovenija sama nikoli ne bo mogla dati dovolj strokovnjakov in ne kapitala za globalno konkurenčnost. V svetu vlada velika bitka (to smo že slišali tudi danes) za pridobivanje najboljših kadrov. Slovenija mora zanje postati privlačnejša. Težnje pri odpiranju Slovenije v svet so zadnje čase skrb vzbujajoče in to ima lahko dolgoročne posledice. Zato je treba mobilizirati pozitivne ideje ter nosilce teh idej in pobud. Vlagati moramo v komunikacijo z najširšimi množicami o tem, kakšno prihodnost gradimo in kaj so pogoji zanjo. Mislim, da moramo sporočiti javnosti svoje ideje in tako spreminjati kulturo zaprtosti, ki žal začenja prevladovati. Vsak državljan in državljanka Slovenije bi se morala zanimati predvsem za prihodnost, saj bosta tam preživela preostanek svojega življenja. - Hvala.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala, naslednji je na vrsti dr. Rebernik.

Prof. dr. Miroslav Rebernik:
Za razvoj ekonomskega sistema je potrebno podjetništvo. Odločitev za podjetništvo pa je povsem osebna odločitev posameznika. Nihče tudi ne more prisiliti podjetnika, da bo širil poslovanje, dodatno zaposloval, če sam tega ne želi. Moja teza je, da se k podjetništvu ne da prisiliti, za podjetništvo je možno samo motivirati. Če slovenski podjetniki ne želijo biti dobri, če nimajo visokih aspiracijskih ravni, če ne želijo, da bi njihova podjetja rasla, potem seveda te ekonomske rasti v Sloveniji ne bo.

V ekonomskem sistemu potekata dva temeljna razvojna procesa. Prvi je proces, v katerem se ustanavljajo nova podjetja, drugo je proces, v katerem obstoječa podjetja ustvarjajo dodano vrednost in morda rastejo. Ko Slovenijo primerjamo z Evropo in svetom, vidimo, da nobeden izmed procesov ni posebej uspešen. Primerjava povprečne dodane vrednosti na zaposlenega v slovenskih podjetjih kaže razmerje 22 tisoč evrov proti 75 tisoč v evropskih podjetjih, pri čemer je največja razlika pri velikih podjetjih – 23 tisoč proti 120 tisoč. Slovenska velika podjetja se v primerjavi z evropskimi kažejo kot izrazito neučinkovita.

Tudi glede drugega razvojnega procesa, v katerem se rojevajo nova podjetja in se vnaša v ekonomski sistem potrebna dinamika, nimamo razloga za zadovoljstvo. V svetovni raziskavi Global Entrepreneurship Monitor, kjer ugotavljamo delež prebivalstva, ki je vpleten v zgodnje faze ustanavljanja in poslovanja novih podjetij, se Slovenija s povprečjem lanskega in predlanskega leta, ki je nekaj nad 4 odstotke, med 41 državami uvršča na 36. mesto. Če gledamo Slovenijo znotraj Evropsko unije, ta delež niti ni tako slab – smo nekje v zlati sredini. A to le zato, ker je Evropska unija v svetovnem merilu glede podjetništva slaba. Nedolgo tega je Evropska komisija predstavila strateški akcijski načrt za podjetništvo, t. i. belo knjigo, v kateri so podatki, da se v Evropi dosti manj ljudi kot v ZDA odloča za podjetniško samozaposlitev, da je rast novoustanovljenih evropskih podjetij nižja od ameriške, da zaradi strahu pred neuspehom številne ideje sploh ne pridejo na trg, ker jih posamezniki sami ali okolje cenzurira. V naslednjih desetih letih bo tretjina evropskih podjetnikov prenehala poslovati, ker bodo prestari. Vsa največja evropska podjetja ob koncu prejšnjega desetletja so bila velika že v šestdesetih letih.

Torej, če se primerjamo s tistimi, med katere vstopamo, nam pravzaprav niti ne kaže tako slabo. Zato je seveda ključno, če govorimo o prihodnosti Slovenije, skupaj z Evropo iskati odgovore, kako priti do več podjetnikov, kako med prebivalstvom spodbuditi inovativnost in podjetniški duh ter kako med tistimi, ki so se že odločili za podjetništvo in ki imajo podjetja, spodbuditi rast. Pred kratkim smo končali raziskavo Slovenski podjetniški observatorij 2003, v kateri smo okoli 700 podjetij vprašali, kako načrtujejo zaposlovanje v naslednjih petih letih. Največji delež tistih, ki bodo zaposlovali več kot 20 ljudi, je razumljivo med srednje velikimi podjetji, ki v povprečju pričakujejo 19 dodatno zaposlenih na podjetje v prihodnjih 5 letih, kar je sicer odlično. Žal pa je srednjih pojdetij zelo malo – slabih 1.200 v letu 2002. Največjo absolutno zaposlitev lahko zagotovijo mikro podjetja – le-teh je pač največ v strukturi, dobrih 85.000. Čeravno v povprečju predvidevajo samo 4 dodatne zaposlitve v 5 letih to znese dobrih 350.000 novozaposlenih. Res je torej pomembno, kako se odvija podjetniški proces, v katerem nastajajo nova podjetja, kako ekonomičen je in kakšna je stopnja smrtnosti novih podjetij. In pa seveda, kako imamo v državi nastavljene mehanizme, ki ljudi s podjetniškim talentom motivirajo, da bi izkoriščali poslovne priložnosti.

Če govorimo o preboju ali o tem, kaj je to, kar zares daje rezultate, ne da bi se nam bilo treba posebej zgledovati po Irski ali Finski, lahko za začetek upoštevamo dejstvo, da je desetkrat več - ne enkrat ali pa dvakrat več – ampak desetkrat več podjetnikov med tistimi ljudmi, ki menijo, da imajo znanje in veščine za podjetništvo, ki poznajo druge podjetnike, in ki jih ni strah neuspeha. Če zares hočemo pospeševati podjetništvo, potem lahko začnemo delati na teh področjih zelo konkretno. Lahko pa se tudi zgledujemo, denimo po angleški vladi. Pred kratkim je objavila akcijski načrt, v katerem se je zavezala, da bo naredila Veliko Britanijo za najboljši prostor na svetu za ustanavljanje in rast podjetij. Morda bi lahko slovenska vlada sklenila kaj podobnega.

Dr. Jože Mencinger.
Hvala. Dr. Matija Rojec.

Dr. Matija Rojec:
Če pogledamo, kako rasteta produktivnost in konkurenčnost slovenskega gospodarstva, vidimo, da se sicer postopoma povečujeta, vendar je prav tako očitno, da to povečevanje ni zadosti hitro v primerjavi s tem, kako se stvari dogajajo v mednarodnem gospodarstvu. Če pogledamo najrazličnejše analize, med katerimi so najočitnejše tiste, ki se ukvarjajo s faktorsko strukturo izvoza, vidimo, da naš izvoz temelji pretežno na izdelkih, za katere bomo rekli, da nimajo visoke dodatne vrednosti. Še večji problem pa je, da so strukturne spremembe v smeri izdelkov z večjim vložkom tehnologije in dela počasne in ne samo počasnejše od drugih držav, ki prihajajo v EU, ampak počasnejše od cele vrste držav članic EU. Iste težnje, iste probleme vidimo, če pogledamo vsakdanje dogajanje v Sloveniji. Začele so se selitve delovno intenzivnih faz v tujino. Stalno prerekanje na Ekonomsko-socialnem svetu, ko sindikati upravičeno zahtevajo višje plače, ki so za številne delavcev res mizerne, in po drugi strani upravičeno ugovarjanje delodajalcev, da pač podjetja tega ne bodo zdržala, nam kažejo po moje tri stvari. Prvič, da je Slovenija v precejšnji meri iz svoje gospodarske strukture iztisnila tisto, kar je lahko iztisnila, in da je treba te procese bistveno pospešiti ter da je z vstopom v EU minil čas, ko smo te mejne izvoznike lahko reševali z neko prijaznejšo tečajno politiko in smo obenem lahko tolerirali počasnejše reformne procese v nemenjalnem sektorju. Zdaj je pa seveda vprašanje, kako te strukturne spremembe pospešiti. Recepta ni in bi se s profesorjem Mencingerjem popolnoma strinjal. Vsi pravimo, da je treba veliko več vlagati v znanje, raziskave in razvoj. Tudi to je jasno. Jasno pa je tudi to, da te stvari niso kratkoročne in da so to stvari, ki bodo lahko učinkovale čez 3, 4, 5, 10 let, ne pa kratkoročno. Zato je po mojem mnenju treba pogledati, kateri so tisti pogoji, ki bi jih lahko pospeševali, da bi olajšali strukturne spremembe. V tem okviru bi se omejil samo na 3 do 4. Prvič, pogosto z vseh strani slišimo, predvsem v javnih razpravah, katere so tiste dejavnosti, ki naj jih Slovenija pospešuje. Katere industrije bomo pospeševali? Država tukaj nima jasne politike. To je seveda ekonomsko precej problematično, še zlasti za majhno in odprto državo, kot je Slovenija. Tudi izkušnje drugih držav so zelo različne. Po mojem mnenju so prej negativne kot pozitivne. Po drugi strani pa tudi res, da večina držav in večina teh razvojnih agencij in agencij za tuje naložbe vendarle pospešuje neke dejavnosti in vedno govori v teh terminih. Torej, kaj bi Slovenija lahko naredila? Mislim, da je meja, kaj je smiselno narediti, da se analizirajo najbolj konkurenčna proizvodna in izvozna struktura najbolj konkurenčnih držav, najnovejše tehnološke težnje in potem pogleda, kateri so ključni dejavniki razvoja teh dejavnosti, kako je v Sloveniji s temi dejavniki v različnih dejavnostih in pospeševati te dejavnike. Nikakor pa se ne smemo spuščati v tveganje z določanjem konkretnih panog ali pa z določanjem celo nekih nacionalnih šampionov. Drugič, danes nismo še nič slišali – pa bi se mogoče tega dotaknil – o vprašanjih, povezanih z lastništvom. Dejstvo je, da Slovenija po privatizaciji še nima neke optimalne lastniške strukture, nima tistih lastnikov, ki bi forsirali, spodbujali te strukturne spremembe.

Tu je več vprašanj, dotaknil bi se dveh, ki sta verjetno najpomembnejši.

Prvo je vprašanje konsolidacije lastništva v posameznih dejavnostih, ki se je nekje zgodila, nekje se dogaja, npr. v živilski industriji, nekje pa se bo dogajala. Dejstvo je, da je privatizacija pomenila fragmentacijo teh dejavnosti, da ekonomija zahteva svoje in da moramo na tem področju nekaj narediti. Po drugi strani pa je res tudi to, da se te stvari, ko se dogajajo, dogajajo veliko preveč nepregledno in po nizkih cenah, kar v javnosti ustvarja slab vtis. Drugo je vprašanje menedžerskega lastništva. Tudi tukaj je očitno, da je načelno menedžersko lastništvo dobro, vendar izsledki raziskav kažejo, da podjetja, ki so v večinski lasti menedžerjev, izboljšujejo predvsem finančne kazalnike poslovanja, manj pa kazalnike produktivnosti in konkurenčnosti oz. tisto t. i. celotno faktorsko produktivnost. In tretjič, vprašanje lastništva – država ima še velike deleže v celem nizu podjetij. Skratka, če pogledamo lastništvo, je rdeča nit naših težav z lastništvom po mojem mnenju povezana s tem, da imamo premalo ne samo strateških, ampak tudi tistih ključnih vlagateljev. To je tistih, ki niso večinski, ampak imajo razmeroma visoke deleže v podjetjih, tako visoke, da bi z njimi lahko nekaj naredili. Kdo so pri nas lastniki teh ključnih deležev? To so KAD, SOD in različne finančne družbe. To pa so lastniki, ki nimajo niti motivacije za neko dolgoročno delovanje v podjetjih niti nimajo sredstev in znanja, da bi to lahko naredili. Kaj lahko država tukaj naredi? Po mojem mnenju tri stvari.

Prvič, pospešeno mora izstopati iz svoje vloge lastnika v podjetjih; drugič, pospešiti mora konsolidacije lastništva, s tem da omogoča, da v njih sodeluje, da skrbi, da so pregledne, nikakor pa ne sme aktivno nastopati, da bi KAD ali SOD npr. bil tisti, ki bi aktivno poskušal povezovati.

Samo še en stavek, če lahko. Tretja tema, tj. okolje za delovanje podjetij oz. podjetništva. V zadnjem času veliko govorimo, koliko se je izboljšalo poslovno okolje v Sloveniji. To je prav gotovo res. Po drugi strani pa, če pogledamo te najrazličnejše mednarodne primerjave, še zmeraj vidimo, da je po času in stroških za ustanovitev podjetja Slovenija še zmeraj v vrhu. Ampak to je samo en primer. Ključni problem s temi omejitvami v Sloveniji je po mojem mnenju pomanjkanje prostorskega dejavnika. V Sloveniji zato tudi nimamo tujih naložb. Če pride v Slovenijo velik vlagatelj in reče, da za naložbo potrebuje 40 ha, mu tega nihče v Sloveniji ne more zagotoviti. Čim bolj zaostreni so prostorski pogoji, tem dejavnejšo vlogo bi morala odigrati država, npr. z industrijskimi conami. Hvala lepa.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala. Dr. Rozman, potem pa gospod Ivan Rupnik.

Dr. Ivan Rozman:
Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovani prisotni!

Ministrica dr. Tea Petrin je opozorila, da je sorazmerno slabo obvladovanje tehnološkega napredka ena izmed velikih težav, s katerimi se danes srečujemo v Sloveniji; dr. Kos je govoril o pomanjkanju inženirskega kadra; gospa Fink, ki prihaja iz gospodarstva, je razmišljala enako; in res je, da v Sloveniji število tehniško oz. naravoslovno izobraženih kadrov upada, čeprav je še vedno približno 1/3 študentov slovenskih univerz s tega področja (na Finskem je naravoslovno-tehniško usmerjenih približno 50 % študentov). Zaradi številke (tj. tretjine študirajočih naravoslovcev in tehnikov) nisem prevelik pesimist, bolj pa me skrbi, ker se najboljši slovenski dijaki (praviloma) ne odločajo za študij naravoslovja oz. tehnike in se raje usmerjajo predvsem v družboslovje – kot naravoslovcu in tehnično razmišljujočemu profesorju mi ni vseeno, kaj se dogaja na tem področju in prepričan sem, da bi morali najti boljše rešitve ter najprej ustvariti privlačnejše študijske programe in pogoje, nato pa ponuditi slovenskemu gospodarstvu strokovnjake, ki bodo državi omogočali tehnološki napredek. Vprašanje je, kako te stvari izboljšati in kako jih uresničevati v praksi. Pravih odgovorov, ki bi razmere izboljšali čez noč, ne poznam, zato pa predstavljam nekaj svojih pogledov, ki se mi zdijo dovolj zanimivi, da se o njih splača razmisliti.

(1) Zdi se mi, da moramo najprej povečati zanimanje za študij tehnike oz. naravoslovja in izboljšati t. i. lik diplomanta. Kako to izpeljati je seveda drugo vprašanje, ki je tesno povezano z zaposlovanjem in delovnimi mesti. Diplomantom moramo zagotoviti delovna mesta, še bolj pomembno pa je, da povečamo kakovost njihovega dela, saj tudi danes strokovnjakov s področja tehnike in naravoslovja praviloma ni med brezposelnimi. Država bi morala spodbujati podjetja, da ustanavljajo svoje razvojne oz. raziskovalne centre in ne le inštitute, ki se napajajo samo iz državnega proračuna. Pri tem bi lahko sodelovati tudi mediji, ki bi z ustrezno promocijo uspešnega diplomanta s področja tehnike in naravoslovja spodbujali dijake (in tudi njihove starše), da bi se v večjem številu odločali za tak študij.

(2) Težave prepoznavam tudi v srednješolskem okolju, kjer so povprečne ocene pri naravoslovnih predmetih med najnižjimi – to seveda ne spodbuja mladih, da bi se odločali za študij tehnike oz. naravoslovja. Prepričan sem, da bi bilo potrebno pregledati, preurediti in posodobiti srednješolske naravoslovne programe ter jih prilagoditi potrebam in pričakovanjem dijakov, predvsem pa premisliti, ali je mogoče še kako drugače in na bolj privlačen način organizirati pouk naravoslovja in tehnike v srednji šoli.

(3) Pomembno vlogo bi lahko imela tudi selektivna štipendijska politika, žal, najprej odvisna predvsem od države, saj vemo, da večina podjetij v tem trenutku še nima predvidenih sredstev za štipendiranje. Najslabše, kar se nam lahko v tem trenutku zgodi na slovenskih univerzah, je administrativno omejevanje vpisa, s katerim bi sicer dosegli, da bi nekaj najboljših dijakov lahko prosto izbiralo svoj študij, velika večina pa bi se morala odločati za fakultete, ki jih sicer ne privlačijo, imele pa bi še dovolj prostih mest za t. i. drugi in tretji vpis – in smo spet pri razmerah, ki jih poznamo danes, in ki so nenaklonjene naravoslovno-tehničnim vedam, izobraževanju dobrega inženirskega kadra in načrtnemu usmerjanju tehnološkega napredka v Sloveniji. Izhod iz takega začaranega kroga vidim predvsem v učinkoviti selektivni štipendijski politiki.

(4) Včasih so lahko poučne tudi izkušnje drugih. Opozarjam na zanimive rešitve, ki so jih sprejeli v Franciji, ko so ugotovili, kako malo žensk je tehniško oz. naravoslovno izobraženih (kolikor poznam naše podatke za strojništvo in elektrotehniko npr. le okoli 6–7 %). Ustanavljati so začeli šole za študij tehnike po programih, ki so jih prilagodili ženskam. Mogoče bi lahko njihove izkušnje prenesli tudi v naš prostor in zdi se mi, da bi lahko bili pri tem tudi zelo uspešni. Rezultatov seveda ne bi dosegli takoj, dolgoročno pa se nam bi taka odločitev gotovo obrestovala. In kakšne so kratkoročne rešitve? Ni jih veliko in zdi se mi, da smo odvisni predvsem od selektivne politike priseljevanja – inženirski oz. tehniški kader, tj. izobražence s področja naravoslovja, bomo morali še nekaj časa "uvažati"; in pri tem bomo povsem izenačeni z večino evropskih držav, tudi s Švico, za katero vem, da določene tehniške kadre v zadnjem času v celoti "uvaža".

In le še kratka misel o univerzi: s kolegom Mencingerjem, ki je rekel, da mora univerza vzgajati svobodno mislečega človeka, se povsem strinjam in dodajam, da mora ta človek imeti tudi dovolj primerljivega znanja, ki mu bo omogočalo, da se bo lahko uspešno pojavlja na trgu delovne sile. Poenotenje "evropskega" znanja pa je bistvo bolonjskega procesa, ki univerzitetno izobraženemu evropskemu človeku zagotavlja enake izhodiščne pogoje, če zaključi svoje šolanje na kateri koli fakulteti Evropske zveze.
Hvala lepa.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala. Gospod Rupnik.

Ivan Rupnik: Hvala lepa. Najprej zahvala predsedniku za povabilo in s tem tudi priložnost za vključitev v razpravo. Razprava in tudi številni prispevki, ki so bila priloženi, kažejo, da Slovenija kot članica EU v prihodnje ne bo samo razpoznavna po kakovostnih storitvah, ampak tudi po blagovnih znamkah, po kakovostnih izdelkih in seveda dosežkih s področja industrije. Mislim, da se vsi za tem omizjem zavedamo, da je industrija nosilec družbenega razvoja in standarda neke države. Zato ji moramo tudi v Sloveniji posvetiti dovolj pozornosti na vseh področjih, da bomo v tisti skupini držav EU, ki bodo vozile s t. i. prvo hitrostjo. V gospodarstvu smo prepričani, da bosta v Evropi realno obstajali dve hitrosti razvoja.

Prav tako se je v današnji razpravi pokazalo, da Slovenija lahko ustvari svoj lastni model uspešnosti. Resnično ni treba samo posnemati Irske, Finske. Prepričan sem, da če bomo znali izkoristiti številne sinergije med zakonodajno in izvršno oblastjo, izobraževanjem in gospodarstvom ter vse družbene in gospodarske tokove tako usmerjati, potem bo v tej državi nedvomno dovolj pozitivnega naboja in energije, da bomo uspešni. Sam sem prepričan, da prihodnost ni pesimistična. Vidim jo v zelo pozitivnem smislu, zato ker smo Slovenci delovni, imamo tehniško znanje, smo iznajdljivi, prilagodljivi in še bi lahko našteval. Če pogledamo samo naše podjetje IMP Klimo oz. korporacijo Hidrio, vidimo, da smo šli v naši zgodovini skozi različne ekonomske politične sisteme, ubadali smo se z raznimi administrativnimi težavami in omejitvami, pa vendar smo vedno stavili na lastno znanje, na izkušnje, sposobnost svojih ljudi in vedno gledali daleč v prihodnost, da smo se potem uspešno spoprijeli s trenutnimi težavami, da smo lahko uresničevali svoje cilje. Če smo danes sposobni opremljati najzahtevnejše objekte, kot je upravna stavba British Petrol v Londonu, oz. če je slovenskemu znanju zaupana klimatizacija treh olimpijskih dvoran v Atenah, potem so ti dosežki dosti utemeljeni. Kljub temu pa bi poudaril nekaj ključnih elementov, ki bodo bistveno vplivali na naše poslovanje v prihodnjih desetih, dvajsetih letih, in na te bi rad danes prav posebej opozoril.

Prvič – kadri. Za vsakim poslovno uspešnim podjetjem stojijo kolektivni, motivirani in delovni kadri, ki znajo pravočasno zaznavati spremembe in jih pravilno usmerjati za nenehno izboljševanje konkurenčnosti podjetja. Pri nas v korporaciji se srečujemo z velikim pomanjkanjem odličnih strokovnjakov s področja strojništva, elektronike, elektrotehnike, skratka tehniških poklicev. Poudariti moram, da je to ključni kader za celotno slovensko industrijo in tudi za družbeno nadgradnjo. Oni so prihodnji ustvarjalci novih konkurenčnih izdelkov, sistemov ipd., s katerimi bomo v prihodnje lahko tekmovali na svetovnih trgih. Trije konkretni problemi: prvič – nedorečeni in neprilagojeni študijski programi na tehniških fakultetah sodobnim težnjam. Mislim, da pri nas na tem področju prepočasi dojemamo nove težnje, ki se pojavljajo v svetu, in se prepočasi odzivamo nanje. Opozoril bi na slabo opremljenost laboratorijev, ki so potrebni za raziskovalno delo, predvsem pri temeljnih raziskavah. In tretjič, premalo je dobrih srednješolcev, ki se odločajo za študij na tehniških fakultetah. Ko smo se pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti odločali za študij na tehniški fakulteti, je to za nas pomenilo neki "imidž", neko čast, da smo bili sprejeti, da smo lahko študirali. Danes pa se dogaja, da srednješolci izbirejo tehniško fakulteto kot drugo rešitev, ker jim ni uspelo priti na ekonomsko ali na fakulteto za družbene vede.

Kot drugo področje, ki se mi zdi izjemno pomembno, bi rad poudaril pomen razvoja in raziskav, predvsem uporabnih, za obstoj in delovanje nekega podjetja. Raziskave in razvoj so pomembni zato, ker moramo v podjetjih gledati za 15, 10, morda 5 let naprej. Če hočemo biti konkurenčni, moramo za to imeti sredstva in potrebno infrastrukturo. Ker v Sloveniji dolgo časa ni bilo velikih vložkov v razvoj in raziskave predvsem na infrastrukturnem področju, smo se v korporaciji Hidria odločili, da bomo ponudili roko najprej samim sebi, da bomo dolgoročno lahko obstali na trgih, po drugih strani pa seveda tudi univerzam. Pripravili smo program ustanovitve in potem tudi izvedbe inštituta za klimatizacijo, gretje in hlajenje, ki bo v Godoviču, neposredno poleg IMP Klime. To bo objekt, ki bo imel 15 razvojno-raziskovalnih laboratorijev na 3200 m2 in katerega investicijska vrednost je 8 milijonov evrov. S tem želimo narediti korak naprej v področje realnosti. Uporabne raziskave, ki jih bomo izvajali v teh laboratorijih, bodo okrepile programe naše korporacije. Ponuditi pa želimo roko tudi preostali slovenski zainteresirani industriji, ki želi v okviru te rešitve izkoristiti priložnost, in mislim, da jo tudi lahko. Sodobne laboratorijske zmogljivosti bomo ponudili slovenskim in seveda tudi izbranim tujim tehniškim fakultetam. Tujim predvsem tistim, s katerimi želimo biti dolgoročno povezani, predvsem s kadrom, ki bo prišel iz tega programa. In v sklopu tega inštituta je začrtana tretja smer, in sicer akademija znanja. S to akademijo znanja želimo čim prej prenašati znanje uporabnih raziskav v prakso in seveda tudi do zainteresiranih uporabnikov. Ker je ta program zadosti zahteven, ambiciozen in tudi potreben, želimo z ustreznimi ministrstvi tudi vzpostaviti ustrezen dialog in seveda tudi upravičeno pričakujemo podporo.

Tretja stvar zadeva investicijsko oz. poslovno okolje – o tem lahko veliko povzamemo tudi iz prispevkov dosedanjih razpravljavcev. Lahko rečem, da okolje v Sloveniji še zmeraj ni dovolj prijazno za naložbe, za odpiranje novih podjetij in tudi privabljanje tujega kapitala. Če se ozremo v preteklost, so bile težave najprej pri obrestnih merah, ki so bile skoraj nemogoče za kakšen večji investicijski razmah. Zdaj se pričakuje sprememba davčne zakonodaje, ki bo na neki način spet delno zavrla naložbe, predvsem v visoko tehnologijo. Izjema je razvojno-raziskovalna oprema. Glede na vse danes povedano vemo, da Slovenija še nima na dovolj visoki ravni razvitih izdelkov. Če hočemo dvigniti to raven, so nujno potrebne naložbe v visoko zmogljivo in prilagodljivo tehnologijo.

Poudaril bi tudi, da imamo na eni strani previsok prag stroškov dela, da bi množično privabljali tuje vlagatelje. Po drugi strani pa imamo z velikimi dajatvami na dohodke, ki so seveda na višji ravni, spet zapore. Danes se tako vidi, da se bo treba zelo osredotočiti tudi na spremembo samega investicijskega oz. poslovnega okolja v Sloveniji, da bomo v prihodnje še uspešnejši.

Dr. Jože Mencinger:
Prosim Cvetka Selšek, potem pa dr. Pavle Ziherl.

Cvetka Selšek:
Hvala lepa. Tudi sama bom začela s problemom podjetništva in sicer glede na to, da je območje Srednje in Vzhodne Evrope, ki zdaj prihaja v EU, območje, kjer so stopnje rasti družbenega proizvoda višje kot v Evropi. To pomeni, da bomo privlačen trg, čeprav smo majhni. Za marsikaterega podjetnika, ki se do zdaj ni upal priti v Slovenijo, ker je imel neki predsodek do državne meje ali pa do sistema, sem prepričana, da bo to storil. Naše podjetništvo bo zdaj še bolj na prepihu, ker ga bo na svoj način tepla kakovostna konkurenca po eni strani, po drugi pa bo dosti tudi špekulativnega kapitala, ki bo skušal najti ekstra zaslužke na trgih, ki hitreje rastejo. Prepričana sem, da je dejansko potrebna širša družbena akcija za ozaveščanje o podjetništvu kot temelju za preživetje posameznika, družin in seveda širše, če se podjetje uspešno razvija. Zelo se strinjam z dr. Lahovnikom, ko je rekel, da še vedno mislimo, da nam bo službo dala država ali mogoče kako veliko podjetje. Ne razmišljamo pa o tem, da moramo v bistvu sami poskrbeti za svoje delo. Zato bi si bilo treba še bolj kot do zdaj prizadevati za to, da se zagotavlja osnovni kapital za tiste pozitivne podjetniške storitve v povezavi z občinami, torej ne samo na državni ravni. Potem bomo seveda tudi banke sposobne kakovostneje spremljati takšne pobude. Mislim, da je to velika možnost širitve delovnih mest v Sloveniji. V zvezi s tem bi posebej opozorila še na storitve, in to predvsem turistične storitve. Kakor koli že imamo najkakovostnejša vina, pa izjemno dobro hrano, nikoli je ne bomo mogli prodati toliko, kolikor jo bomo, in s takimi zaslužki, kot jih lahko dosežemo, če bomo k nam privabili turiste. To govorim iz lastnih izkušenj, saj veste, da so moji lastniki tujci in so navdušeni nad tem, kar koli doživijo v Sloveniji s tega vidika. Naš hendikep pa seveda je, da nismo servilen narod, da mislimo, da nam ni treba streči. Toda tudi s tem se preživi. Če ta miselnost v bistvu pomeni en velik del pridobivanja družbenega proizvoda v sosednjih državah, ne vem, zakaj ne bi bilo tako tudi pri nas. Takšna skupna akcija bi bila nedvomno koristna. Dovolite mi zdaj, da se zelo na kratko dotaknem še dveh zadev. Za kakršne koli, velike ali male podjetnike je ključen stabilen gospodarski sistem, zaupanja vreden gospodarski sistem. O tem je bilo danes, pa seveda na dosti podobnih okroglih mizah, že zelo veliko govora. Pri tem predvsem vedno govorimo o davkih. Davčna obremenitev ni tako zelo velika, če vzamemo davek na dobiček. Je v bistvu relativno zmerna v Evropi. Ne govorim o obremenitvi na plače, pač pa hočem reči, da je naš problem v pobiranju davkov ter v delovanju davčnega sistema in davčne uprave. Problem je v tem, kaj je to priznani strošek in kaj je nepriznani strošek. Tu pa v bistvu nimamo meril, nimamo navodil. Tudi davčni inšpektorji so prepuščeni sami sebi, ker niso zadosti izobraženi ali pa smo na to področje usmerjali ljudi, ki so se znašli tam, ker niso imeli kakšne druge zaposlitve. Nikogar ne bi rada podcenjevala. Hotela bi samo reči, da vsaj jasno opredelimo davčna merila, ki bodo temeljila na evropski sodni praksi – če se že nismo odločili za institut davčnega svetovalca, ki bi lahko neodvisno zagotovil pripravo davčne bilance za podjetje tako, da bi se potem dalo mirno spati – da bomo lahko sami pripravljali davčne bilance in vedeli, kakšne obremenitve bomo imeli. S tem bo tudi državni proračun vedel, koliko davka bo lahko pobral, ne pa da bomo vsi iskali neke "way out" ali pa luknje v sistemu. Na hitro samo še o tujih vlaganjih. Danes je bilo že nekaj rečeno na to temo. Včasih imam občutek, da se v Sloveniji kar ne sme govoriti o tem ali pa vsaj ne preveč javno. Sama sem globoko prepričana, da tuja vlaganja krepijo rast družbenega proizvoda, s tem pa seveda povečujejo tudi rast standarda, tudi osebnega. Pomembno je, kako tuja vlaganja upravljamo. Veliko vas je danes že govorilo o tem, kakšne kadre potrebujemo. Spet bom govorila čisto preprosto iz lastne izkušnje. Veste, Slovenci smo do tujcev janičarski – kar je neverjetno, ampak kar naenkrat je vse najboljše, kar oni rečejo – ali po drugi strani arogantni in je vse naše boljše in se seveda ne pustimo o ničemer poučiti. Toda potrebna je srednja pot. Potrebno je strokovno znanje, ki ga imamo in ga tudi pokažemo in je potem tudi upoštevano. In skozi to seveda ena dobra kompromisna situacija, in če bomo delovali tako, se nam ni potrebno bati tujega kapitala. Prepričana sem, da ga bomo usmerili v koristno družbeno rast in rast standarda ter da bo to napredek Slovenije, ne pa zanemarjanje slovenskega nacionalnega interesa. Res pa je, da moramo pri tem skrbeti za slovenski jezik, za slovensko kulturo. To pa je seveda odgovornost vseh nas, ki smo vključeni v to.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala, dr. Pavle Sicherl, potem pa dr. Lojze Sočan

Dr. Pavle Sicherl:
Hvala za besedo. Veseli me, da je v povabilu za pogovor ocena dosežene stopnje konkurenčnosti gospodarstva, javnega sektorja in celotne družbe opredeljena v širšem smislu. Tudi poročila Evropske komisije o konkurenčnosti 2003 konkurenčnost razumejo kot visoko in rastočo raven življenjske rasti pri najmanjši možni meri neprostovoljne brezposelnosti na trajnostni podlagi. To se pravi, da moramo stvari gledati dolgoročno in celovito.

Kvantitativno Slovenija še vedno zaostaja pri produktivnosti dela glede na trinajst od petnajstih držav EU za deset do petindvajset let, pri izvozu blaga na prebivalca v primerjavi z uspešnimi manjšimi državami deset do triintrideset let. To so velike razlike. Tukaj govorimo o posebni kategoriji pojma časovne distance, ki jo uvajam v literaturo in ki meri razliko v času, ko primerjani enoti dosežeta isto raven tega kazalnika. V tujini na primer ta moj koncept uporablja tudi lanski Nobelov nagrajenec za ekonomijo prof. Granger s kalifornijske univerze kot merilo za ocenjevanje modelov predvidevanja. Nas pa tukaj zanima, kaj lahko ta novi pogled da za strateške razprave, za odločanje doma, za odločanje v EU v smislu lizbonske strategije. Prvič, ker je izražena v enotah časa, je tako definirana časovna distanca razumljiva vsem, od politikov, podjetnikov, medijev do najširše javnosti. Če rečemo, da je BDP na prebivalca 2001 v Sloveniji tak, kot je bil v Evropski skupnosti v povprečju leta 1985, potem je časovna distanca šestnajst let. To ne pomeni, da bi tudi morala ostati takšna tudi v prihodnosti.

Toda ta intuitivna razumljivost je ena od idealnih lastnosti, ki jo ima neki instrument prezentacije, evalvacije, benchmarkinga in monitoringa, in če hočemo imeti vpliv na javno mnenje, kot je rekla dr. Purgova, ga lahko tudi uporabljamo, da povemo, kje smo in kaj delamo. Drugič, ugotovitve v dinamičnem kontekstu so lahko zelo drugačne kot v statičnem. Če vzamemo recimo pričakovano življenjsko dobo žensk v Sloveniji in v Evropi, je časovna distanca 12 let. Kaj to pomeni? Da se moramo pri strateških opredelitvah veliko bolj posvečati zdravju. Tretjič, po evropski razvojni paradigmi je pomemben odnos med gospodarsko rastjo in kohezijo. Če gledamo lizbonsko deklaracijo, je to kontroverzen odnos. Če ga opazujemo s časovno distanco, je pomembna lastnost, da čim hitreje rastete, tem manjša je časovna distanca pri istih ostalih pogojih. To pomeni, da so učinkovitost, rast in neenakost, konvergenca sedaj povezani v dveh dimenzijah na nov način; če bomo učinkoviti in konkurenčni ter rastli hitreje, bomo posredno vsaj v enem pogledu prispevali tudi k reševanju problema neenakosti. Dobro bi bilo, da bi se politiki zavedali, da neučinkovitost posredno poslabšuje problem neenakosti. O tej povezavi obstoječa ekonomska teorija ne govori. Ocenjujem, da Slovenija še ni dobro pripravljena na svetovni izziv, na družbo, temelječo na znanju. Tu ne gre samo za omenjene zaostanke, ampak predvsem za prevladujočo miselnost. Lundvall je na primer kot eno od zahtev družbe, temelječe na znanju, opredelil reintegracijo strategij podjetij, socialnih partnerjev in politik na raznih področjih. V družbi, v kateri je malo medsebojnega zaupanja, se lahko le malo nauči in informacije se ne morejo učinkovito uporabljati.

Že pred desetimi leti sem pisal, da sta pri nas prav integracija in celovitost največji problem pri usmerjanju razvoja in da je to pomanjkljivost značilna za vse vlade v samostojni Sloveniji. Umarjevo poročilo pravilno kaže na implementacijski deficit. Zdi se mi, da je treba odločneje poudariti koordinacijski deficit med vladnimi organi, javnim sektorjem, podjetji, socialnimi partnerji in civilno družbo. Seveda se stvari pri nas že izboljšujejo. Morebiti vam ta skovanka "koordinacijski deficit" ne bo všeč, ampak to je tista stvar, o kateri je deloma govoril že tudi g. Čadež. Upam, da so te spremembe, ki gredo na boljše, že spremembe v miselnosti, ne pa samo, da nas EU navaja na to, da se moramo hitreje navajati na red in sožitje, kot bi bili sami pripravljeni. Zdi se mi, da je poleg tega problema družbenega konsenza tudi pereč problem na strokovni ravni v usklajenosti ukrepov in predpisov, kar je sicer problem povsod, ravno tako v Nemčiji. Toda na dokaj visoki ravni vlade naj bi obstojal nek mehanizem, ki bi hitro reševal kontraproduktivne posledice nekaterih predpisov. Ne bom jih navajal, tukaj so bili že omenjeni. Pametno bi bilo še povedati, da je treba poleg programov za aktivno pospeševanje posameznih aktivnosti, na primer na področju dela, v enaki meri poudariti možnost odpravljanja ovir za zaželeno fleksibilnost posameznikov v vlogi delojemalca in vlogi podjetnika.

Zdi se mi, da smo malo premalo govorili o samozaposlovanju, o mikro in malih podjetjih, ki bodo pomembna za to fleksibilnost. In še nekaj bi omenil, na področju fleksibilnosti dela je SICENTER sodeloval pri evropskem raziskovalnem projektu in s strani ponudbe dela smo pokazali, da niso vse atipične oblike zaposlovanja nujno manj vredne od standardne zaposlitve. Nekatere so slabše, druge so boljše, če gledamo z objektivnega ali pa subjektivnega stališča. To pomeni, da moramo pri tem gledati tudi na preference ljudi ter usklajevanje delovnega in družinskega življenja.

In glede dohitevanja razvitih, da končam s tem, tudi pri zelo optimističnih predpostavkah o rasti Slovenije bi to dohitevanje pomenilo tri do pet polnih parlamentarnih oz. vladnih mandatov ne glede na to, kdo je tam. Torej ni neke velike nevarnosti, da bi se to zgodilo hitro, ravno tako ni nikakršne nevarnosti, da bi se to zgodilo kar avtomatsko, po neki zagotovljeni teoriji konvergence. To se pravi, nujno potrebujemo ta kvalitativni preboj, ki so ga že mnogi omenili. To je širitev inovacijske miselnosti iz zdaj dokaj ozkega kroga na celotno družbo, to se pravi od države pa do posameznika. Hvala.

Dr. Jože Mencinger:
Dr. Sočan, potem pa dr. Gaber, ker ga prej ni bilo.

Dr. Lojze Sočan:
Hvala lepa za besedo. Popolnoma se strinjam z uvodom dr. Sicherla, da bi bilo najnevarneje delati ekstrapolacije sedanjih gibanj in reči, da bomo čez nekaj let dohiteli EU po BDP in smo tam. Obrazložil je problem. Po vseh teh izhodiščih za razpravo bi rad dal nekaj pripomb. Slovenija je naredila velik korak naprej. Toda stalno smo pred novimi in mogoče tudi vedno težjimi nalogami. Ne glede na to, da so o tem že govorili gospodarstveniki, bi poudaril, da imamo preveč bolno gospodarsko strukturo. Po ocenah našega projekta je približno 40 % zmogljivosti na dobri evropski svetovni ravni, okrog 40 % zmogljivosti ima vseh vrst bolezni, od tehnoloških, menedžerskih, finančnih, proizvodnih in tako naprej. Preostalo pa je v bistvu bolj ali manj pod vodo. No in v tem, kar je rekel tudi Rojec, vidim rešitev za to, da se vendar moramo boriti za tehnološke preboje in tudi za to, da potegnemo vsaj te pol ekonomije, ki nima nobenega razvoja, za seboj in je obsojena na smrt, da pravzaprav tudi to vlečemo naprej. Edino rešitev vidim v tem, da motiviramo domače in tuje strateške partnerje. Ne samo s kapitalom, strateški partner lahko ozdravi podjetja, ne pa PIDI, ne banke, ne država, v manjši meri lahko ti le pomagajo. Ne bi se več zadrževal pri tem. Poglejmo raje nesrečno zadnje poročilo Evropske banke za obnovo in razvoj. Tam bomo našli Slovenijo kot najbolj energetsko intenzivno gospodarstvo od vseh tranzicijskih držav. Rad bi videl, da bi bila to napaka. Kar se druge točke tiče, gre v bistvu za OECD-jeva merila razvoja. Po naših izračunih je treba v Sloveniji povečati vlaganje v znanje s 13 na vsaj 19, 20 %. To se pravi v izobraževanje, usposabljanje vseh vrst, raziskave in razvoj, tehnologije informacijske družbe. Premalo naših podjetij je v globalnih gospodarskih, tehnoloških in tržnih mrežah. Menim tudi, da pri regijah postavljamo novo napačno institucionalno strukturo. Imamo 193 občin, če bomo dodali še 14 regij, bomo imeli neko prevlado upravnega stroškovnega učinka nad razvojnim učinkom. Evropske, ameriške in druge regije imajo kot center vsaj univerzo ali pa vsaj eno močno akademsko osnovo. Mislim, da so grozdi nekaj pozitivnega, kar se dogaja na tem področju. O tretjem vprašanju bi rekel, da pri nas ni vprašanje ekonomske politike, pač pa je vprašanje upravljanja družbe in vodenja gospodarstva. To moramo kvalitativno spremeniti, če hočemo hitreje in uspešneje napredovati. Strinjam pa se z večino tega, kar je ministrica Petrinova povedala za to področje. Če sem malo grob, bi rekel, da se mora Slovenija spremeniti od razmeroma vestnega in pridnega šolarja, ki dela po navodilih Evropske unije, v samostojno osebnost, ki bo znala začrtati svojo vizijo, strateške cilje, prednostne naloge. Vedeti moramo, koliko to stane, skrbeti za kadre in seveda postaviti ustrezen sistem politike na različnih področjih. Ker bom predložil tudi gradivo, bi samo še omenil, kaj je temelj za sodoben "governance". Mislim, da je gospod Čadež o tem povedal zelo lepe misli. Najprej gre za vprašanje novih razvojnih paradigem in vrednot, ki jih je treba gojiti dolgoročno. Tu zelo zaostajamo za najuspešnejšimi državami. Nadalje gre za upoštevanje OECD-jevih vzvodov razvoja. Tu smo ravno tako v velikem zaostanku. Naslednje vprašanje je opuščanje preživelih subvencijskih politik, ki v bistvu lajšajo težave, ne odpravljajo pa vzrokov. Tu je naš zaostanek za najboljšimi državami ravno tako velik. Najmanj zaostajamo pri tako imenovanih nevtralnih politikah. Pri tem smo se Evropi v teh desetih letih najbolj približali. Največji zaostanek pa je pri uvajanju novih proaktivnih politikih, ki v bistvu ustvarjajo nove kvalitete, osnove za strukturne in kvalitativne spremembe v vseh pogledih. Hvala lepa.

Dr. Slavko Gaber:
Spoštovani gospod predsednik, spadam med tiste, ki verjamejo, da je verjetno ena od pomembnih razlik med Slovenijo in družbami, ki jim je uspelo še bolj kot nam, ta, da imamo še nekaj prostora prav pri resni graditvi kulture soglasja in sodelovanja. Pri tem smo v zadnjem desetletju naredili nekaj pomembnih korakov. Ko na primer razmišljam, kje pred nami je Finska – opravičujem se, ker jo bom uporabil; uporabljam pa jo zaradi tega, ker smo jo nedavno tega imeli priložnost skupaj obiskati – se mi zdi, da tam besede jemljejo resneje, ko govorijo o tem, da je treba povezati visoko šolstvo, raziskovanje in gospodarstvo. Imam občutek, da ni težava pri nas samo v tem, da raziskovalno področje ali pa Univerza ne razumeta in ne jemljeta resno sodelovanja. Mislim, da je izjemno primeren čas za to, da naredimo pri tej točki preboj. Prav sedanji pogovor o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu dokazuje, da je čas zrel za to, da naredimo naslednji korak v to smer. Če ga bomo zamudili, bomo zamudili zelo pomembno priložnost. Zato da bi o tem lahko resno govorili, pa je seveda treba zelo zares jemati tudi parametre, ki govorijo o tem, kje smo. Ni nepomembno, ali se zmotiš za trikrat, ko govoriš, koliko univerz ima kakšna država. Še posebej, če pozabiš povedati, da od sedemdesetih let naprej niso na Finskem ustanovili nobene, in to prodajaš kot paradigmo za model razvoja. Veliko politehnik so ustanovili, zelo podobnih našim visokim šolam in višjim šolam, ki jih ustanavljamo po Sloveniji. Previdno je treba ustanavljati fakultete, kot so medicinske fakultete. "Univerza v vsako slovensko vas" je po mojem globokem prepričanju zgrešeno geslo. O teh stvareh se je treba pogovarjati precej natančneje. Npr. že zelo preprosti podatki tudi o številu tehniških diplomantov pokažejo, da Slovenija res ne raste na tem področju tako, kot bi si želeli. Letos smo šli v skupno akcijo z zbornicami, s podjetji, da bi spodbudili to področje. Toda dejstvo je, da smo imeli leta 1995 1469 diplom na tem področju, lani pa 1479 v absolutnih številkah. Tega, kar smo proizvedli, v gospodarstvu nismo absorbirali, tudi na tem področju ne. To področje je znotraj zelo strukturirano in v računalništvu bistveno drugačno kot na nekem drugem področju. Skratka, potrebujemo zelo natančen pogovor in odgovor na vprašanje, kako spodbuditi ljudi, da bi se odločili za ta študij. Nekateri predlagajo, naj to preprosto delamo z vpisno politiko. Deloma smo to z vpisno politiko v devetdesetih letih počeli, toda rezultat ni bil spodbuden. Tudi ko so bila vpisna mesta na družboslovje, npr. ekonomijo in pravo, zaprta, se je pokazalo, da so šli ljudje študirat tja, kjer so morali plačati, samo da so se izognili področjem, na katerih je bila gospodarsko situacija zelo temna ali pa se je vsaj prikazovala kot temna. Hočem opozoriti na to, da se strinjam s tem, o čemer je govoril dr. Kos. Verjetno se kaže pri štipendijski politiki močno upreti v določeno in jo dodatno spodbujati, toda tako enostavno ne gre. To je velika in zelo resna tema za pogovor o nacionalnem programu visokega šolstva, ki ga bomo začeli pripravljati v drugi polovici tega leta. Glede sredstev na področju raziskav se je najverjetneje treba zavedati, da jih bomo letos povečali za približno eno tretjino v kombinaciji domačih in evropskih. Velik izziv je nastaviti mehanizme tako, da bomo od teh sredstev kaj dobili. Analize kažejo, da bo povečanje za eno tretjino prav pri naravoslovju in tehniki, medtem ko bo bistveno manjše pri družboslovju. Namenoma govorim o teh podatkih zaradi tega, ker se mi zdi, da je ob iskanju soglasja o nadaljnjem razvoju ključno natančno predstavljanje izhodiščnih parametrov. Danes namreč nismo več na tisti poziciji glede izobrazbene strukture, na kateri smo bili na začetku devetdesetih. Danes imamo več kot 20 % tistih, ki pridejo v življenje z višjo ali visoko izobrazbo in z magisterijem. Pomemben premik je bil narejen in če ga hočemo še narediti, se moramo pogovarjati natančno. Doseči soglasje in dodati približno okrog 0,5 % bruto družbenega proizvoda za to, da bi se ta stroj lahko vrtel naprej. Visoko šolstvo ni delalo samo napak, kot bi mogoče lahko sklepal po razpravi. Naredilo je veliko, očitno ga čaka premik tudi v akreditacijskem postopku v smeri večjega sodelovanja in večje besede gospodarstva, toda hkrati bo v to treba tudi nekaj dodatnega vložiti. Hvala.

Dr. Peter Stanovnik:
Spoštovani predsedujoči. V prispevku bi se osredotočil na nujnost oblikovanja prednostnih raziskovalno-razvojnih področij v povezavi z koriščenjem evropskih strukturnih skladov.

Nekaj je bilo že rečeno na to temo, o tem sta pisala ministrica Petrinova in prof. Kos, pa tudi dr. Rojec je o tem razpravljal. Skušal bi narediti korak naprej, da vendarle moramo priti v Sloveniji do nekih prednostnih raziskovalno-razvojnih področij v novo nastajajočem nacionalnem raziskovalnem programu. Rečeno je že bilo, mislim, da je bil to kolega Lahovnik, da imamo kar veliko neskladje med razvojnimi dokumenti – ki so razmeroma dobri – in njihovo izvedbo. Še tako dobri razvojni dokumenti padejo v praksi, če niso jasno določene odgovornosti, roki in sredstva za njihovo uresničitev. Tega do zdaj na področju znanosti in tehnologije ni bilo, čeprav v preteklosti nismo imeli slabega nacionalnega raziskovalno-razvojnega programa, vendar pa je že tri leta, kar mu je potekel rok. Če govorimo o absorpcijskih sposobnostih za uporabo evropskih strukturnih skladov in o uresničevanju novega raziskovalnega-razvojnega programa, je treba reči, da imamo pri vodenju inovacijskih industrijskih mednarodno tržno usmerjenih projektov in regionalnih razvojnih programov premajhne izkušnje. Slovenija je do leta 2006 opredeljena kot ena regija in s tem je treba računati. Sinergijske učinke pri vodenju in nadzoru takih projektov bo treba izboljšati tako na področju državne uprave kot v gospodarstvu . Verjetno bodo potrebni nekateri novi izvedbeni ukrepi, pri čemer bi se morali različni ministrski resorji zelo močno povezati, da bi dobili merila, ki bodo zadovoljevala evropske zahteve.

Čeprav smo v izhodiščih nacionalnega raziskovalnega programa in pri sami strategiji gospodarskega razvoja prišli do dobre vizije – to se je danes pokazalo v razpravi – pa prednostnih raziskovalnih področij še ni določenih. Pravzaprav je programsko financiranje MŠZŠ za pet let vnaprej precej tega denarja rezerviralo ( danes je bilo rečeno da okrog 60 %) . Oblikovanje kritične mase razvojnih kadrov in sredstev na podlagi ugotovljenih prednosti pa zahteva osredotočenost, selekcijo na prednostna področja. Ministrica Petrinova je omenila projekte tehnoloških mrež in industrijskih grozdov. Do zdaj je bilo ustanovljenih več grozdov in lansirane štiri tehnološke mreže. Prva mreža "informacijsko-komunikacijske tehnologije", druga "novi materiali in okolje" , tretja biotehnologija v povezavi s farmacijo, ki je pri nas izvozno zelo močna. Četrta predlagana mreža je "tehnologija vodenja procesov." Ta področja so pravzaprav prednostna v večini evropskih držav in treba bo narediti korak naprej in znotraj posameznih tehnoloških mrež določiti prioritete oz. po drugi strani razširiti nekatera področja, na primer na okolju sprejemljivo proizvodnjo, okolju prijazno gradnjo, na vprašanja vseživljenjskega učenja, vprašanja medicinskega področja v povezavi s staranjem prebivalstva itd. Naredili smo predhodno raziskavo v okviru projekta tehnološkega predvidevanja, kjer imamo posebno skupino za prioritete in kjer se kažejo neka preliminarna prednostna področja, na primer pri informacijskih tehnologijah. Gre za informacijske sisteme, hardverske in sofverske tehnologije, za omrežja novih generacij, varnost sistemov in podobno. Prednostna področja pri materialih dajejo poudarek materialom za medicinskotehnične namene, za avtomobilsko industrijo, multifunkcijskim materialom in tako naprej. Ne bi našteval, toda v prednostna področja bo treba v prihodnjih letih usmeriti vsaj tisti dodatni denar, ki bo namenjen uporabnim raziskovalno-razvojnim projektom, financirati na podlagi predlogov in soglasja gospodarstva, univerze, raziskovalnih inštitutov in tudi širše javnosti. Koncentracija in specializacija sta ključni pri uporabi evropskih strukturnih skladov, ker je Slovenija tretirana kot enotna regija. Moramo se osredotočiti na manjše število zelo kakovostnih projektov na izbranih področjih, v izbranih tehnologijah, tržnih nišah. To je v določenem smislu tudi tvegano, vendar bodo tisti, ki jim bo uspelo, prinesli toliko več gospodarskih in socialnih učinkov , ker bodo kompenzirali negativne učinke od neuspešnih projektov. Šele na podlagi takega soglasja o prednostnih RR in infrastrukturnih projektih bo lahko politika uporabe socilanega in strukturnih sklaodv učinkovita in bo zagotavljala ustrezen nadzor. V nasprotnem primeru gre le za neupravičene aspiracije in prazne obljube. Na podlagi sofinanciranja gospodarstva in države ter Evropske komisije bo mogoče pri izvajanju teh projektov doseči večjo selektivnost. Glede na velikost Slovenije je to pravzaprav laže dosegljivo kot v kakšni večji državi. Hvala lepa.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala. Gospod Stanovnik, nadaljuje dr. Marjan Svetličič.

Tone Stanovnik:
Spoštovani gospod predsednik, zahvaljujem se vam za vabilo. Tudi sam sem pravzaprav po izobrazbi tehnik, zato bodo moje besede mogoče bolj robate. Glede na velikost podjetja Špica, iz katerega prihajam (kjer je 25 zaposlenih v Sloveniji, 20 pa v sestrskih podjetjih v Adriatic regiji), sem pravzaprav verjetno dolžan predstaviti pregled na tematiko skozi prizmo malih ali srednjih podjetij. Ker preraščamo že v srednje, moramo že delati konsolidirano bilanco. Poskušal bom odgovoriti na vprašanje, ki je bilo zastavljeno, in sicer kakšne so možnosti malih in srednjih podjetij za tehnološki in konkurenčen preboj v globalni svet. Najprej bi navedel dve dejstvi, ki se mi zdita sami po sebi zelo zgovorni. V Ameriki 50 % ameriškega izvoza ustvarijo podjetja z manj kot 20 zaposlenimi. To me vedno znova prevzame. Če pa pogledamo lestvico, ki je bila priložena tej razpravi, pa ravno tako opazimo, da je v bistvu na lestvici growth competitiveness index – GCI, kot je poimenovana, med top desetimi državami pravzaprav velika samo Amerika. Vse druge države so majhne. Iz tega lahko sklepamo, da imajo v bistvu mala podjetja in majhne države pomembno konkurenčno prednost in jo moramo izkoristit. Na majhnost ne smemo gledati kot na slabost, uspešni smo (lahko) predvsem glede prilagodljivosti. Zdaj pa bi mogoče poudaril tri ključne atribute, na katerih mora graditi malo podjetje, mogoče pa lahko tudi majhna država iz teh treh atributov potegne kakšne zanimive primerjave. Trije atributi, ki so po mojem mnenju pomembni, so sreča, strast in ostrina. Naj začnem pri sreči. Danes smo že slišali, da je Finska imela srečo. Mislim, da to ni sreča, ko zadenemo na loteriji, ampak je to sreča, ki jo podjetje intenzivno išče. Se pravi, v bistvu išče inovativne izdelke ali storitve, ki se v pravem trenutku – to je morebiti revolucionarni trenutek – znajdejo v pravih rokah podjetniške ekipe, ki se je sposobna prebiti v mednarodni prostor. Pesnik pravi o slovenski sreči: sreča te išče in ti je dana, našel jo boš, ak nisi zaspan. Druga pomembna zadeva je strast. Danes smo slišali izredno zanimiv rek, ki ga je povedal Čadež: imejmo možgane Zahodne Evrope in strast Balkana. Mislim, da je to res točka, na katero moramo igrati. Malo podjetje potrebuje fanatično strast in zaverovanost celotne ekipe v uspeh projekta. Če te strasti ni, potem v bistvu pogorijo podjetniki že v tej, bi rekel začetni inkubacijski fazi. Ta strast mora biti vgrajena, da se v bistvu zgradi neke vrste vztrajnost, ki premaguje ovire na trnovi poti. Mislim, da je treba malo zaigrati na balkanska čustva, ki jih imamo globoko zakopana nekje v svoji notranjosti. Tretji atribut je ostrina. Širše, kot gre malo podjetje v svet, in manjše kot je, bolj mora zožati svojo ponudbo. Včasih imamo v Sloveniji težave, ker hočemo, da bi mala podjetja zrasla, in potem širimo svoj obseg delovanja. V bistvu bi ga morali zožati in iti geografsko širše. In ta ostrina je izredno pomembna. V Špici, iz katere prihajam, smo ostrino vgradili že v samo ime Špica. Dali smo ji pač ime Špica. In če povzamem, se vsi ti trije atributi, sreča, strast in ostrina, redko srečajo. Včasih morate čakati sedem suhih let, da se to poklopi kot sončni mrk in da uspe "veliki pok" in prodor v globalni svet. Dokler se to ne zgodi, pa mislim, da imamo mala podjetja v Sloveniji izredno priložnost, da v regiji delujemo lokalno, da pravzaprav vzpostavimo določen bazen, ker imamo tudi konkurenčne prednosti. To dokazujejo veliki, na katere se malo opiramo. Podjetja oz. sistemi od Mercatorja naprej imajo te prednosti. Sporočilo državi bi bilo, naj nam pomaga v polmeru 500 km okoli Slovenije, okoli Ljubljane, naj nam pomaga vzpostaviti okolje, ki ga trenutno ni. Sporočilo je pravzaprav samo to, da potrebujemo pomoč države v polmeru 500 km okoli Slovenije. To so najmanj države, kot so Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, Srbija. Ko se bomo umestili v teh državah, bomo lahko šli naprej. Hvala lepa.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala. Dr. Svetličič, nato pa dr. Vahčič.

Dr. Marjan Svetličič:
Hvala lepa. Pred približno 2500 leti je Sun Tzu rekel, da zmagovalci naredijo prave stvari v pravem trenutku. Kar nekaj pravih stvari smo slišali, vprašanje pa je ali ne malo pozno. Sam bi bil srečnješi, če bi jih že prej, ker bi bil naš razvoj uspešnejši. Za tri minute tri točke. Prvič, ključ konkurenčnosti je po mojem mnenju danes v pospeševanju internacionalizacije podjetij, oblikovanju lastnih multinacionalk. Drugič, tektonske spremembe se danes (tako kot so se pred 25 leti začele dogajati na področju standardiziranih industrij (tekstil, čevljarska) dogajajo pri storitvah: Zato se je treba na to pripraviti. In tretjič, konkurenčnost ni odvisna samo od tega, kar smo danes tako prepričljivo in poglobljeno slišali od posameznih menedžerjev, od sposobnosti samih podjetij, ampak tudi od tega, kako bomo spretni v Bruslju pri ustvarjanju režimov in uveljavljanju svojih interesov.

Kar se tiče prve točke raziskave kažejo, da so multinacionalna podjetja – v tuji ali pa domači lasti – dosti uspešnejša kot domača neinternacionalizirana podjetja. Korelacija obstaja torej med internacionalizacijo in uspešnostjo. Danes smo veliko slišali o Finski, manj o Nokii, čeprav vemo, da je v veliki meri uspeh Finske pravzaprav tudi rezultat uspeha Nokie. In uspeh Nokie je, da so znali uveljaviti Sun Tzejevo misel. Nokia je bila namreč še leta 1979, figurativno rečeno, največji čevljar v Evropi. Imeli so največjo tovarno čevljev v Evropi. V osemdesetih letih so se začeli preobražati, šele leta 1987 pa so se začeli usmerjati na potrošniško elektroniko. Takrat so se začeli prilagajati in internacionalizirati.

S tem prehajam na drugo točko. Po sledeh Nokie si ne smemo več privoščiti, da bi zamujali vlak pri globalnem prestrukturiranju storitev, pri sedanjih tendencah selitve zahtevnih storitvenih dejavnosti v cenejše lokacije. Ne smemo prezreti tega, kar se dogaja, da Svetovna banka opravlja svoje računovodske storitve v Indiji in da take stvari počnejo tudi druga podjetja. V Ameriki so izračunali, da bodo v desetih letih izgubili na področju storitev več kot tri milijone delovnih mest. To je realnost, to je damoklejev meč globalizacije. Upal bi si trditi, da imamo v takšnih procesih celo prednost zaostankarjev. To pomeni, da ne razvijaš dejavnosti, ki so vnaprej obsojene na selitev pač pa tiste, na katerih imaš dolgoročne prednosti, ki bodo dolgo ostale doma. Skratka, dajmo o tem razmisliti in se pripraviti. Kajti stroški – socialni, preobrazbeni – so mnogo, mnogo manjši, če se to naredi pravočasno in ne gasilsko takrat, ko nam začne teči voda v grlo, kot se to sedaj počenja na področju tradicionalnih industrij.

In zadnja točka: konkurenčnost je odvisna ne samo od mikrotehnoloških dejavnikov, od inovacij in stroškov, kar je seveda izredno pomembno, ampak tudi od tega, kako nam bo uspevalo interese uveljavljati v Bruslju. Kako nam bo uspevalo lobirati, kako bomo pogajalsko spretni, kako nam bo uspelo prepričati prijatelje, da bodo delovali tako, da bo to tudi v našo korist. Diplomati postajajo tudi podjetniki prek svojih podjetniških mrež. Odslej imamo dve državi; eno doma in drugo v Bruslju. Pri obeh bo treba lobirati. To je pomemben preskok, ki se ga po mojem mnenju še premalo zavedamo in od katerega je lahko zelo odvisen naš uspeh kot članice Evropske unije. Hvala.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala. Dr. Vahčič in nazadnje akademik dr. Žekš.

Dr. Aleš Vahčič:
Svojemu prispevku sem dal naslov Politična ekonomija konkurenčnosti in podjetništva. V sedanjih razpravah je bolj ali manj prevladoval ekonomski pogled na to vprašanje. Kadar govorimo o ekonomskem pogledu na to vprašanje, mislimo predvsem na alokacijo sredstev, kako iz sredstev narediti več. Politična ekonomija je tudi ekonomija, toda ukvarja se z drugim problemom, s problemom distribucije dohodka in premoženja. Mislim, da je treba nekaj povedati tudi o tem.

Ekonomisti se strinjamo v vsaj v enem: povečanje konkurenčnih in podjetniških sposobnosti omogoča hitrejšo rast, hitrejša rast pa pomeni hitrejše povečevanje blaginje. Ko govorimo o povečanju konkurenčnosti in povečanju ravni podjetništva, mislimo na to, da konkurenčni pritiski silijo menedžerje k povečanju učinkovitosti podjetij, povečana raven podjetništva pa pomeni hitrejše nastajanje in rast konkurenčno uspešnih podjetij. Na kratko: konkurenčnost pomeni sposobnost vodilnih poslovnih ekip, da v konkurenčni tekmi zmagujejo.

Ta uvod je potreben zato, ker sem z njim hotel poudariti ključni pomen menedžerjev in podjetnikov v konkurenčni tekmi. To je približno tako kot v športu. Za doseganje vrhunskih smučarskih dosežkov potrebujemo seveda urejena smučišča, tekmovalne proge, žičnice, opremo, trenerje in tako naprej, toda brez dobrih tekmovalcev ni dosežkov. Za vzgojo vrhunskih tekmovalcev pa so potrebni še predvsem motivacija tekmovalcev, spodbudno okolje in nagrada, ne samo v obliki denarja, temveč predvsem kot priznanje za športne dosežke. Razlika med športnimi in ekonomskimi dosežki je, da je v športu uspeh bolj ali manj objektivno merljiv. V poslovnem svetu pa se uspeh meri z denarjem, z dobički, s premoženjem, vsaj v kapitalističnem gospodarstvu, ki smo ga sprejeli. Pot do dobičkov pa je lahko takšna ali drugačna. Tukaj se postavlja vprašanje, ki ga želim eksplicirati. Poenostavljeno povedano se danes države glede poti, po kateri poslovna elita prihaja do premoženja, razlikujejo predvsem v tem, ali so institucionalni pogoji v neki državi naklonjeni špekulativnemu in rentniškemu pridobivanju dohodkov in premoženja ali pa meritornemu pridobivanju dohodkov in premoženja. Če velja prvo, se bodo ljudje pri svojem ekonomsko poslovnem delovanju racionalno odločali v korist rentnega in špekulativnega pridobivanja ekonomskih koristi, če velja drugo, pa v korist meritornega pridobivanja ekonomskih koristi. Pozitivno podjetništvo – izraz sem skoval za to prložnost – lahko opredelimo kot meritorno pridobivanje ekonomskih koristi, temelječe na znanju, trudu in pogumu. Podjetniki, ki na ta način pridejo do premoženja, so lahko upravičeno ponosni na svoje dosežke in imajo v svetu tudi ugled. Bill Gates je po anketi Financial Timesa že vrsto let zapored med najbolj občudovanimi podjetniki na svetu. V Nemčiji, ki ima zelo neenakomerno porazdelitev dohodka in zlasti premoženja, nikogar ne moti bogastvo inženirjev, ki so po drugi svetovni vojni zgradili srednje velika podjetja, ki v svojih tehnološko zahtevnih nišah prevladujejo na svetovnem trgu in so hrbtenica nemškega gospodarstva in so tudi socialno skrbna. Švedska se ne sramuje svojih Wallensteinov. V podjetniški literaturi, v poglavju o etiki, velja naslednji preizkus z "ognjem in vodo". Ali si upaš objaviti na prvi strani glavnega dnevnika svojo premoženjsko bilanco in navesti, kako si prišel do premoženja? Podjetniki, ki so iz nič ustvarili globalna podjetja, ki so jedro uspešnih gospodarstev, to lahko mirno storijo. Vprašanje ni, kolikšno je premoženje posameznika, temveč kako je do njega prišel.

V ekonomiji razlikujemo dva vira dohodka, od dela in od kapitala. Pri nas so visoki dohodki zaposlenih v javnem sektorju in menedžerjev dohodki od dela. Razlike v dohodkih od dela so v Sloveniji kljub drugačnemu javnemu mnenju še zmeraj razmeroma nizke v primerjavi s tradicionalnimi kapitalističnimi državami. To se da vse dokazati. Toda razlike v dohodkih od premoženja, ki so sestavljeni iz kapitalskih dobičkov, dividend in rent, so neprimerno večje. Če je nekdo vložil 100 000 evrov pred 12 leti in se je vrednost podjetja podvajseterila, je v resnici vsako leto zaslužil neobdavčenih 200 000 evrov, ker nismo imeli davka na kapitalske dobičke. To je neprimerno več kot kakršenkoli delovni dohodek v Sloveniji. In teh kapitalskih dobičkov je bilo v Sloveniji veliko. In zdaj ti ljudje kot racionalni ekonomski subjekti vlagajo naprej. Glede na to, da je kapitalski trg še v razvoju, ta kapital ustvarja nova, še večja premoženja in dohodke. Za kaj gre? Če bi dejansko naredili statistiko virov premoženjskih razlik v Sloveniji in bi te vire klasificirali po tem, od kod so – od denacionalizacije, od kapitalskih dobičkov javnih delniških družb, od odkupov deležev nejavnih podjetij, od upravljanja pidov, od pravih podjetniških dobičkov, izvirajočih iz ustanovitve in zgraditve uspešnega podjetja, kar je meritorno podjetništvo, od visoko plačanega dela menedžrjev in strokovnjakov, kar je tudi meritoren dohodek – bi lahko razdelili načine pridobivanja premoženja v grobem na dva dela. Na rentniško pridobivanje premoženja in pridobivanje premoženja na podlagi prave podjetniške pobude, znanja, poguma, truda. Zdaj te slike nimamo, toda v glavnem bi ugotovili, da je velik del proizvodnega premoženja zdaj v zasebnih rokah – pustimo tisto, kar je še v državnih – in da je bilo precej več nemeritornega pridobivanja premoženja kot meritornega. Če malo preskočim, primarni javni ekonomski interes je, kar vemo že od Adama Smitha naprej, da država preprečuje rentniško pridobivanje premoženja in dohodka. Negativnost rentniškega pridobivanja premoženja je v tem, da skušajo rentniki svoje privilegije zadržati in uporabljajo svoj vpliv za ohranitev sistema, ki jim omogoča nadaljevanje privilegijev. Če to soočimo z dejstvom, da pri nas pozitivno podjetništvo še nima prave ekonomske teže in ugleda imamo problem. Javnost ne razlikuje dobro med enim in drugim. Če je nemeritornega pridobivanja premoženja preveč, v očeh javnosti tudi meritorno pridobivanje premožneja nima ugleda. To pa nedvomno mnogo kvalitetnih ljudi odvrača od podjetniškega delovanja. Ne gre torej za legalnost ali nelegalnost, ali za kakršnokoli preganjanje pridobivanja premoženja. Večina premoženja v Sloveniji je bila legalno pridobljenega. Gre za vprašanje, kaj lahko naredimo, da stvari obrnemo v pravo smer. Po mojem mnenju lahko v prihodnosti intenzivneje usmerjamo politiko v gradnjo institucij, ki bi povečale možnosti uspeha pravih podjetnikov. Brez bistvenega povečanja števila teh pravih podjetnikov, ki na meritoren način pridobivajo dohodek in premoženje, Slovenija nikoli ne bo rasla 4–6 %. Zaradi prevelikega števila rentniških podjetnikov, kot je primer v Sloveniji, so pravi podjetniki v konkurenčno slabšem položaju.

Še zadnja beseda: kaj je prinaša prihodnost? Vstop v Evropsko unijo pomeni konec razmeroma lahkega, nemeritornega pridobivanja premoženja in začetek obdobja meritornega pridobivanja premoženja. Imam veliko zaupanje v slovenske podjetnike v prihodnosti.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala, potem se je prijavil še dr. Šuštaršič.

Dr. Boštjan Žekš:
Hvala lepa, bom kratek iz dveh razlogov, zato ker smo že tako pozni in zato ker ne bi rad vzbujal vtisa, da mislim, da kaj vem o gospodarstvu. Omejil se bom na dve stvari, ki ju poznam, to je visoko šolstvo in znanost. O tem smo razpravljali že pred časom, toda tukaj je bilo nekaj stvari omenjenih in to je v bistvu komentar. Na samem začetku je bila omenjena bolonjska deklaracija, s katero nismo vsi zadovoljni, pa vendar je to nekaj, kar je Evropa sprejela. Lahko se odločimo, da ne gremo v Evropo, da gremo na Mars, pa naj delajo drugi kar hočejo, toda sam bi na to gledal kot na vreme. Če sem z njim zadovoljen ali nezadovoljen, je vreme tako, kakršno pač je. V Evropo moramo, o tem ni dvoma. Pozitivna plat tega, da vanjo moramo iti, je, da bi lahko obenem v našem visokem šolstvu pospravili še druge stvari, ki nedvomno niso v redu. Pa ne bom našteval vseh. Eno je, da študij traja neskončno dolgo, da je osip 50-odstoten, da reveži prek izrednega študija plačujejo za bogatejše. Ob tem mislim (to si upam na glas povedati, ker letos nimam volitev), da bomo morali vpeljati šolnine, če bomo hoteli v krajšem obdobju izšolati celotno mlado generacijo. Finska, ki je bila prej omenjena, šola vse, razen tistih, ki prinesejo zdravniško potrdilo, da so "bebavi". Če bomo hoteli izšolati vse, pa še zdaj jih izšolamo polovico tistih, ki se vpišejo, potem bo to dražje. Ker že zdaj nimamo dovolj denarja, so šolnine edina pot, seveda z množičnim štipendiranjem slabše stoječih. Mislim, da to ni nič narobe. Seveda ne pričakujem od vas gospod minister, da boste pred volitvami zdaj to na glas povedali. Sistem bi bil bolj pošten, omogočil bi tudi usmerjanje, o katerem smo prej govorili, in spremenil bi odnos med univerzitetnim učiteljem – plačancem in študentom – plačnikom. Glede univerze si ne bi upal iti tako daleč, da bi predlagal, naj se naše univerze spremenijo v univerzo anglosaškega tipa, kjer rektorja ne volijo, ampak ga imenujejo lastniki. Pri nas gremo v nasprotno smer, zdaj ga bodo volili študenti, če prav razumem. Toliko o šolstvu. Glede znanosti pa tole: v teh prispevkih, ki smo jih dobili, je večkrat omenjeno, da naša znanost proizvaja članke, kot da je to nekaj slabega. Ta kritika izhaja iz napačne predpostavke, da je bilo v preteklosti vse v redu in je bila naša znanost strašno koristna. Nikoli ni bila! Pred tem prelomnim obdobjem naša znanost ni bila vpeta v evropske tokove, gospodarstvo pa je tudi samo nekaj malega sodelovalo. Ta korak, da spravimo našo znanost na malo višjo raven, je bil potreben. To je še najcenejši razvoj znanosti. Do tega smo prišli, zdaj pa lahko gremo v to, da potrebujemo kakovostnejšo in koristnejšo znanost. Če pa znanosti sploh nimamo, se prenosu znanja reče šarlatanstvo, tega pa tudi ne bi želeli. Naj še omenim, da se delež proračunskega denarja za znanost le veča, kot je bilo že rečeno. Mislim, da ni čas za revolucijo, pač pa za evolucijo, izboljševanje, usmerjanje in tako naprej. Še zadnji komentar. Ne vem, do kdaj naj bi 3 % narodnega dohodka vlagali v znanost, od tega večino iz gospodarstva. V gospodarstvu pa pravimo, da tako in tako ni raziskovalcev. V kaj se bo pa vlagalo potem? Jasno, nekaj raziskovalcev bi lahko dobili v gospodarstvo. Kot je omenil dr. Kos, bi jih morali preseliti 6000. Upam, da niste mislili, da nasilno z avtobusi, z vzgojo in spodbudami. Čeprav imamo pri nas manjša podjetja, se mi zdi, da bodo morali inštituti, fakultete dejavno sodelovati pri tem razvojno-raziskovalnem delu gospodarstva, brez tega ne bo šlo. Tukaj se poskuša kaj premakniti že nekaj časa, ne preveč uspešno, ampak še kar uspešno. Npr. zadnjič je Lek odpiral nov obrat z vrhunsko svetovno tehnologijo, ki je bila skoraj v popolnosti narejena doma. To je dosežek. Da bi te stvari malo premaknili, bi predlagal, da financer – lastnik, tisti, ki vlaga, država – reče, izrazi željo, zahtevo, da bi te institucije, razne fakultete, razni inštituti do tega in tega leta 40 % denarja dobili zunaj proračuna. Ne da bi jim kaj vzeli, ampak da dodatno dobijo neka sredstva. S tem bi jih prisilili, da bi spodbujali delo za trg. Za zdaj ga nekatere institucije sploh ne spodbujajo. Tukaj bom nehal.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala. Nadaljuje dr. Šušteršič.

Dr. Janez Šušteršič:
Hvala lepa za povabilo in za besedo. V razpravi je bilo povedano že veliko misli, s katerimi se strinjam, zato bi rad zdaj izpostavil nekaj vidikov, ki morda niso bili dovolj poudarjeni. Velikokrat je bil omenjen problem povezave med raziskovalno in gospodarsko sfero oziroma problem razmerja med sorazmerno solidnimi inputi (v smislu finančnih sredstev, števila raziskovalcev in podobno) ter slabšimi outputi raziskovalne dejavnosti. Rad bi dodal, da so verjetno najpomembnejša zadeva, o kateri moramo razmišljati pri mehanizmu prenosa, sistemske oziroma inštitucionalne rešitve. Mislim, da je bilo o tem premalo govora. Zelo lepo je reči: "Oprimo se na lastne ljudi, bodimo ambiciozni, naredimo čim več dobrega v raziskovalni dejavnosti." Poznam veliko ljudi, ki poskušajo narediti ravno to, pa vendarle trčijo ob institucionalne, sistemske omejitve. Večkrat na primer srečamo primere zelo hierarhične mentalitete, ki seveda ne ustvarja spodbud za ustvarjalno delo. Mislim, da ima zato raziskovalno izobraževalni podsistem družbe pred seboj še dolgo pot, preden bomo lahko rekli, da je tudi na tem področju tranzicija končana. Tako recimo od mladih ljudi pričakujemo, da bodo zato, ker smo jim plačevali izobraževanje v tujini, dosegali odmevne znanstvene objave in da bodo na neki način zvezde, ko bodo odhajali v tujino na konference in se uveljavljali v stroki. Ko pridejo domov, pa pričakujemo, da bodo pridni in vdani deli hierarhije in se čudimo, če želijo sodelovati recimo pri upravljanju fakultet ali imeti kakšno besedo pri oblikovanju na primer izobraževalnega sistema, kaj šele, da bi napisali kakšno mnenje o vodenju ekonomske politike ali kaj podobnega. V zadnjih dveh letih smo na račun mladih strokovnjakov, ki so to skušali narediti na področju ekonomije, slišali cel kup očitkov, češ da jim gre samo za lastno promocijo in da naj se raje najprej dvajset let ukvarjajo z ekonomsko teorijo in šele potem pišejo o tem za časopise in se javno oglašajo.

Ko govorimo o inštitutih in njihovi organiziranosti, velikokrat trčimo ob zakoličenost razmerij med vedami, ter ob stališče, da je treba ohranjati pri življenju v najmanj enakem obsegu vse inštitute, ki so do sedaj nastali. Sam sem imel zanimive izkušnje na področju ciljnih raziskovalnih programov. Pri tem sicer majhnem delu denarja za raziskovalne programe smo skušali zelo zares upoštevati logiko aplikativnosti, uporabnosti pri tistem, kar vlada ali država potrebuje za oblikovanje svojih strategij in politik. Naleteli smo tudi na reakcije v slogu "kako da ne boste dali denarja nekomu, ki že trideset let objavlja v referenčnih revijah". In smo potem morali dokazovati, da če govorimo o uporabnosti, potem morda to ni edini pomembni kriterij. Drug pomemben vidik tega pa je, da mora naročnik, če želi dobiti res uporabne raziskovalne rezultate, aktivno sooblikovati raziskavo. In tudi gospodarstvo se ne sme postaviti na pasivno stališče "tisto, kar dobimo iz šol, ali tisto, kar dobimo od inštitutov, ni praktično uporabno", ampak mora aktivno soustvarjati tisto znanost ali pa tiste raziskave, ki mu bodo koristile. Kot naročnik raziskav sam vem, da je treba z raziskovalcem zelo aktivno delati, da dobiš na koncu rezultat, ki ga dejansko lahko uporabiš.

Ena ključnih stvari za izboljšanje inštitucionalne urejenosti je odprtost navzven. Brez sistema mednarodnih evalvacij ne bomo prišli do bistveno večje kakovosti raziskav in ne do mednarodnih sinergij. Potrebno je odpravljanje, zmanjševanje cele vrste administrativnih ovir, zlasti na univerzi, kjer je na primer zelo težko imeti tuje predavatelje. Morda bi lahko celo predpisali, da mora biti določen delež učiteljskih mest na univerzi zaseden prek mednarodnih razpisov.

Rekel bi še besedo o aplikativnosti ali uporabnosti. Ko smo se o tem pogovarjali, smo prišli do dveh ugotovitev. Najprej, morda je bolje govoriti o problemskosti, o problemski usmerjenosti raziskav. Se pravi, da se mora znanost spraševati, kateri realen problem v družbi bo pomagala rešiti neka raziskava, ne pa, katero novo znanje bomo ustvarili ali pa preprosto, zakaj je neko zadeva zanimivo raziskovati. Če tako razumemo aplikativnost, potem imamo tudi na področju družboslovja nekatere raziskave, ki so bolj aplikativne, uporabne, v smislu usmerjenosti na konkretne probleme. In drugič, bolj je treba poudariti konkurenčnost oziroma tržnost. To ne pomeni nujno, da se mora raziskovalec za preživetje ponujati na trgu, ampak da je v samem sistemu nagrajevanja, spodbud vgrajen kriterij odzivanja na neke opredeljene in jasne potrebe. Kriterij tržnosti namreč ne pomeni nič drugega kot to, da raziskava zadovoljuje neke realne družbene potrebe.

Dr. Jože Mencinger:
Hvala lepa. Sklepno besedo predajam gospodu predsedniku.

Dr. Janez Drnovšek:
Bi še kdo razpravljal? Če ne, bom počasi končal. Mislim, da je bila razprava zelo zanimiva, čeprav bi človek pričakoval, da je to tema, ki je bila že tolikokrat obdelana, da je bilo že vse povedano, da morda ne bo več nekih zanimivosti. Mislim, da je bilo povedano marsikaj koristnega in zanimivega. Morda bo iz vsega tega, kar smo povedali, le prišel nek dodaten impulz v različne institucije, v vlado, v vse druge dejavnike, ki se srečujejo s temi vprašanji, naj bo v gospodarstvu, izobraževanju ali v znanosti. Slišali smo zanimive primere iz podjetniške prakse, zanimiva razmišljanja o tem. Vse predloge in zanimive ideje, ki so se pokazale v vaših prispevkih, bomo posebej izločili, izpisali in tudi poslali vsem, tako vladi kot drugim akterjem, tudi političnim strankam. Tudi na tem področju mora biti konkurenca, neki večji pritisk, da v teh zadevah tudi govorimo in najdemo najboljše rešitve za prihodnost. Strinjam se z vsemi vami – treba je izboljšati podjetniško klimo, izboljšati splošno okolje za podjetništvo v Sloveniji, povečati tako imenovano pozitivno podjetništvo, o katerem je govoril profesor Vahčič, torej pravo podjetništvo, ne samo finančne špekulacije, s katerimi bi prihajali do dohodkov. Evropska unija daje nove okvire, nova pravila, nov teren za tekmo, za konkurenco. Mislim, da bomo to znali izkoristiti na pravi način, upoštevaje tudi opozorila prof. Svetličiča, da je tam zelo pomembno tudi posebno podjetništvo, to pa je tudi borba za evropska sredstva ter spreminjanje in prilagajanje evropskih pravil tudi našim potrebam, našim interesom.

Zahvalil bi se vsem, ki ste se udeležili današnjega pogovora, zahvalil bi se tudi za vaše prispevke in tisto, kar ste napisali. Skušali bomo najti poti za to, da bo učinek čim večji, organizirati tudi še kakšne razgovore v nadaljevanju.
Hvala lepa.

teme
1. Mednarodni položaj in vloga Slovenije, 13.10.2003 2. O vrednotah, 19.11.2003 3. O vlogi znanja in znanosti, 10.12.2003 4. Konkurenčnost Slovenije, 01.03.2004 Nagovor predsednika RS Referati Razprava Predlogi in komentarji Knjiga 5. Slovenija in Evropska unija, 19.03.2004 6. Razvoj demokracije in demokratičnih institucij, 19.05.2004 7. Krepitev konkurenčnosti Slovenije v Evropski uniji, 25.05.2005 8. Cilji Evropske unije v luči sprejemanja nove finančne perspektive, 21.10.2005 9. Izzivi klimatskih sprememb, 18.11.2005 10. Dialog države z verskimi skupnostmi, 14.12.2005

No documents found