Dr. Janez Drnovšek: Spoštovani gospe in gospodje, odpiram današnji posvet, posvet o prihodnosti, kot jim pravimo. Tokrat smo na dnevni red uvrstili temo, za katero mislim, da je resnično tema prihodnosti, to so klimatske spremembe; kaj se danes že dogaja v svetu, kakšne klimatske spremembe že čutimo in kaj nas v prihodnosti še čaka. Tema, vemo, je zelo aktualna. V zadnjem času ne več samo med ožjim krogom znanstvenikov, ampak vedno bolj tudi med širšo javnostjo in med ljudmi nasploh. K temu so nas navedle številne naravne katastrofe, ki jih svet doživlja v zadnjem času. Vedno več jih je in znanstveniki napovedujejo, da jih bo še več. Ekstremni vremenski pojavi so vedno bolj pogosti, v prihodnosti lahko pričakujemo drugačno klimo. Celotno razpravo lahko usmerimo po eni strani v ugotavljanje vzrokov in v vprašanje, ali je sploh še možno kaj spremeniti oziroma preprečiti tako hitro segrevanje voda, ozračja in klimatske spremembe, ki iz tega izhajajo, segrevanje zemlje nasploh. Ali je torej treba usmeriti energijo v to, da ta proces zaustavimo, ga je še možno zaustaviti? To je seveda globalno vprašanje, ki ga sama Slovenija nikakor ne more rešiti, lahko pa prispeva svoj glas, svoje opozorilo in svoje predloge.

Drugo vprašanje pa je, kako se zaščititi pred klimatskimi spremembami, pred nezaželenimi posledicami teh sprememb. Te posledice so velikokrat lahko katastrofalne, nekateri napovedujejo celo apokaliptične spremembe. Ker postajajo ekstremni vremenski pojavi in naravne katastrofe vedno bolj pogoste, bodo morale države in mednarodna skupnost kot celota verjetno več pozornosti in sredstev nameniti temu, kako se na to pripraviti, kako zmanjšati negativne učinke, kako pravzaprav prilagoditi naše življenje spremenjenim pogojem. Pri tem vsakdo lahko veliko napravi zase v svojem specifičnem okolju, v svoji državi. V Sloveniji lahko pričakujemo drugačne naravne pojave, drugačne vremenske ekstreme, na primer poplave, plazove, kot pa kje drugje. To lahko v večji meri upoštevamo v našem načrtovanju, pa tudi v zagotavljanju sredstev, ki jih namenjamo različnim družbenim prioritetam. Skratka, to bi morala postati – verjetno bo to pokazala tudi današnja razprava – ena izmed prvih prioritet države: kako se pripraviti in kako odgovoriti na velike izzive prihodnosti, ki jih predstavljajo klimatske spremembe.

Kar se tiče klime na zemlji, celo človeštvo deli usodo planeta. Nekatere preventivne dejavnosti bi bile lahko učinkovite samo, če bi bile skupne na nivoju vsega človeštva. Na žalost smo v zadnjih letih ugotavljali, da človeštvo in mednarodna skupnost nista zmogla dovolj učinkovitih instrumentov, odgovorov, da bi odgovorila na takšne izzive. Videli smo, kakšne težave so bile s Kjotskim sporazumom, kako dolgo je trajalo, da je sploh začel veljati. Veljati je začel šele z začetkom letošnjega leta, pa še to samo za del sveta. Še vedno nekatere največje države, največji onesnaževalci, niso pristopile k temu sporazumu. Poleg tega pa je tudi Kjotski sporazum po ocenah mnogih znanstvenikov daleč izpod tistega, kar bi bilo treba storiti, če bi želeli resnično vplivati na to, kar se dogaja v našem ozračju, v naši klimi. Marsikdo opozarja, da je to, kar smo videli doslej, šele začetek tega, kar prihaja. Upajmo, da takšne najbolj pesimistične napovedi niso točne, vendar jih ne moremo izključiti. In res bi bilo neodgovorno že do te generacije, kaj šele do naših prihodnjih generacij, če bi ob teh vprašanjih tiščali glavo v pesek. Zato se mi je zdelo prav, da tudi v Sloveniji rečemo jasno besedo o teh vprašanjih.

Povabil sem vas, ki delate na teh področjih in se ukvarjate s to problematiko. Tokrat je nekoliko manj politikov - povabili smo jih več - vendar sem ne glede na to prepričan, da bo javnost pozorno spremljala to tematiko in tudi današnjo razpravo. Ljudje vedo, čutijo, da je to pomembno in tudi tisti del politike, ki danes ni prisoten, ki so se opravičili, bomo zelo jasno in neposredno seznanili z našimi današnjimi ugotovitvami, s pozivi, ki bodo verjetno sledili iz današnje razprave. Samo razpravo bo danes moderiral gospod Matjaž Nahtigal, generalni sekretar Urada predsednika republike, in pozival razpravljavce, kot je bilo za uvod vnaprej dogovorjeno, oziroma kot ste se oziroma se boste prijavili k razpravi. Prosim.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Za prispevek prosim dr. Lučko Kajfež Bogataj, redno profesorico na Biotehniški fakulteti. Prosim.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj: Hvala za besedo. Spoštovani gospod predsednik, kolegi, hvala za ta pogovor. Namreč, Slovenija je že pred desetimi leti s podpisom konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja potrdila, da so podnebne spremembe izjemno pomembne za prihodnost naše države, vendar se danes prvič resno pogovarjamo o tej temi. Tukaj smo zbrani različni predstavniki tako državne kot civilne družbe. Skupaj začenjamo pomemben dialog, ki bo nedvomno pokazal, da so podnebne spremembe zelo široko poglavje naše skupne prihodnosti. Najverjetneje naši pogledi danes ne bodo povsem enaki, saj se na podnebne spremembe da gledati z zelo različnih zornih kotov. Klimatološko gledanje je pogled na podnebne spremembe z vidika fizike, fizike atmosfere. Vzroki za antropogeni vpliv na podnebni sistem imajo gospodarsko razvojne korenine. Blaženje podnebnih sprememb sega na področje makroekonomije, energetike in politike. Posledice podnebnih sprememb vključujejo sociološko in globoko etične dimenzije, prilagajanje pa se tiče praktično vseh vej človekovega delovanja. Žal so podnebne spremembe lahko tudi področje velikih špekulacij, neupravičenih zahtev in jih lahko tudi zlorabljamo, zlasti v ekonomski sferi.

Zakaj smo danes zbrani? Mislim, da zato, ker postaja jasno, da podnebne spremembe že danes ogrožajo našo blaginjo. Z blaginjo pojmujem predvsem svobodno odločitev za naša dejanja, vendar to svobodo zagotavlja naša varnost, materialna blaginja, zdravje in pa dobri družbeni odnosi. Podnebne spremembe nas ogrožajo tudi zato, ker žal niso edini okoljski problem v Sloveniji. Stopajo ob bok dediščini ostalih nepremišljenih posegov v okolje. Že danes vemo, da je gospodarska blaginja naše generacije resno ogrozila blaginjo prihodnjih generacij. Podnebne spremembe z vse večjimi izpusti toplogrednih plinov in spreminjanjem površja planeta povzroča človek. Naj preprosto razložim pojav, ki ga imenujemo povečan učinek tople grede. V podnebnem sistemu igra pomembno vlogo prepustnost atmosfere za različna sevanja. Atmosfera, ki ima preveč toplogrednih plinov, intenzivno vpija sevanje tal in ga vrača na zemljo, zato se zemlja greje. In to seveda lahko to tudi zelo dobro izmerimo. V Sloveniji, na primer, se je v zadnjih petdesetih letih temperatura zraka zvišala za dobro stopinjo Celzija. Če gledamo samo zadnjih trideset let, je ogrevanje že preseglo stopinjo in pol. Natančno lahko izmerimo, koliko gospodarskih izgub povzročajo danes katastrofe v Evropi, ki so posledica predvsem ekstremnega vremena. Povprečno nam na leto vreme odnese 10 milijard evrov in ti stroški še naraščajo. Vreme in podnebne spremembe tudi že ubijajo! Vsako leto izgubi življenje najmanj 65.000 ljudi, kar je desetkrat več, kot je žrtev vojn. In seveda, globalno ogrevanje se bo nadaljevalo! Če je povprečna temperatura našega planeta znašala tistih prijetnih 14,5°C, se bo do leta 2050 verjetno zvišala na 16°C, konec stoletja pa na 17°C.

Slovenske raziskave kažejo, da se bo temperatura zraka pri nas nekje do leta 2030 že povečala za pol do dve in pol stopinje, do leta 2060 pa lahko tudi do tri in pol stopinje. Seveda klimatologi žal še ne vemo, kako bo s spreminjanjem količine padavin. Lahko se zgodi, da bodo naša poletja bistveno bolj sušna, kot smo bili tega navajeni. Kar nas klimatologe najbolj skrbi, je, da klimatskega sistema ne poznamo dovolj. Zato lahko dejansko pričakujemo, ker variabilnost vremena danes izstopa iz tistih okvirov, ki smo jih bili navajeni, da podnebne razmere lahko dosežejo tudi stanja, ki jim doslej nismo bili priča. Vroče poletje 2003, ko je umrlo 40.000 Evropejcev, je bil že en tak primer.

Dovolite mi, da na kratko povzamem vpliv podnebnih sprememb na kakovost življenja. O tem bo verjetno danes precej govora. Naj začnem z varnostjo. Varnost je zaradi podnebnih sprememb ogrožena vsaj na treh področjih: pri osebni varnosti, pri varnem dostopu do raznih materialnih, energetskih in informacijskih dobrin in seveda predvsem z vidika naravno pogojenih naravnih nesreč. Mednarodne ocene predvidevajo migracije, predvidevajo begunce, nove politične napetosti, terorizem ali celo nova vojna žarišča. Zlasti lahko pričakujemo, da bodo ujme intenzivnejše in zato njihovi učinki večji. Materialna blaginja, če s tem mislimo pridobivanje sredstev za preživljanje, zadostno količino kakovostne hrane, naša bivališča - tudi ta je zaradi podnebnih sprememb ogrožena. Ogrožena bo dostopnost do energije, gospodarski razvoj, tržne poti, zaposlenost, zavarovalniška politika, turistični tokovi in še kaj. Tudi zdravje. Vse bolj pogosti vročinski valovi, npr. zgodnejše cvetenje alergenih rastlin, ekstremno vreme, nove bolezni, vse to so stvari, mimo katerih ne moremo z zaprtimi očmi.

Seveda je kakovost našega življenja predvsem odvisna tudi od kakovosti družbenih odnosov. Našo blaginjo krepi socialna kohezivnost, medsebojno spoštovanje in pa tudi možnost pomagati drug drugemu, predvsem pa skrbeti za potomce. Ker podnebne spremembe ne bodo enako prizadele vseh regij, bo postala družba še bolj razdeljena, kot je danes in neenakost se bo povečevala. Države v razvoju bodo prizadete veliko bolj kot bogate države, ki se bodo morda lahko podnebnim spremembam lahko bolje in pravočasno prilagajale, čeprav imajo revne države že sedaj najnižji materialni standard. Reveži imajo že danes omejen dostop do globalnih virov in potrošnih dobrin, čeprav malo obremenjujejo okolje. Stališče okoljske etike je tu skrajno nepravično. Pred nami sta torej dve nalogi: blaženje velikosti podnebnih sprememb in pa nujno prilagajanje. Blažitev podnebnih sprememb je največji okoljski razvojni, politični in tudi etični izziv, s katerim se spoprijema človeštvo. Žal zaenkrat proces globalizacije in tržne ekonomije, povsem prevladuje v miselnosti gospodarstvenikov in tudi politikov. Predvidevamo lahko, da se bodo podnebne spremembe nadaljevale še bolj intenzivno, saj človeštvo v zadnjih letih ni omejilo toplogrednih plinov in je tudi malo verjetno, da jih bo tudi v bodoče. Najnovejše, komaj dva tedna staro poročilo o svetovnem, energetske agencije predvideva, da se bodo svetovne misije toplogrednih plinov do leta 2030 povečale za 52% in da bo z več kot z 90% še vedno vodilno vlogo igrala fosilna energija.

Slovenija je julija 2002 ratificirala Kjotski sporazum, s katerim je prevzela obveznost 8% zmanjšanja emisijo toplogrednih plinov v obdobju 2008, 2012 glede na izhodiščno leto 1986. Če bomo dano obljubo spoštovali, bodo stroški doseganja Kjotskih ciljev zelo veliki. Kaj to pomeni za našo gospodarstvo, si žal ne znamo predstavljati, čeprav bo lahko močno vplivalo na naš vsakdan, način življenja, predvsem pa na trošenje energije. Realno je torej istočasno ublaženju že danes začeti s prilagajanjem podnebnim spremembam. Zakaj takoj. Tri razloge bom navedla: klimatskim spremembam se ne moremo izogniti. Drug razlog je, da podnebne spremembe, bodo morda potekale hitreje in izraziteje, kot danes predvidevamo. Tretji najpomembnejši razlog pa je, da so pravočasne prilagoditve učinkovitejše, predvsem pa cenejše, kot pa prilagajanje v zadnjem hipu. Dobra prilagoditev ugodno vpliva na gospodarstvo, okolje in družbo že pri današnjih razmerah, torej neodvisno od podnebnih sprememb. Sicer dobre prilagoditve morajo biti tudi praktično izvedljive. Zelo pomembne pa so visoko prednostne prilagoditve tiste, ki morajo preprečiti nepovratne vplive podnebnih sprememb, pa naj gre npr. za izumrtje vrst, ali pa vse kar zadeva dolgoročno načrtovanje. Seveda pa prilagajanje klimatskim spremembam zahteva sistemsko premišljen pristop. Morda je smiselna celo ustanovitev ustrezne vladne službe, namenjene izključno problematiki podnebnih sprememb. Povsem logično pa je, da mora država odločno spodbujati tudi raziskave s tega področja, tako bazično klimatološke, kot tudi raziskave adaptacij v različnih sektorjih. Raziskavam je danes namenjeno malo denarja, bistveno manj, kot ga npr. pripomore nek drug umetni klub. Ob vsem tem je nujno, da se tudi danes že pri pomembnih gospodarskih odločitvah vzpostavi dialog med odločevalci in metrologi. Odločevalci se premalo zavedajo, da se po podatkih svetovne meteorološke organizacije denarno vlaganje v kvalitetno meteorološko službo in klamitološke raziskave povrne tudi pet do desetkratno.

Zavest o podnebnih spremembah je v Sloveniji sorazmerno nizka. Podnebne spremembe, so medijsko sicer zastopane, a žal večinoma ob ekstremnih vremenskih dogodkih kot je bilo nadpovprečno vroče leto 2003 ali pa neurje in poplave letos. Rezultati javno-mnenjske raziskave, ki jo je opravil častnik Dnevnik maja letos na reprezentativnem vzorcu kažejo, da le 25 % Slovencev je dobro seznanjenih s posledicami podnebnih sprememb. Kjotski sporazum dobro pozna le 11% Slovencev, da se globalna temperatura zraka povečuje ve le 47% prebivalcev. Nekoliko bolj so osveščeni starejši in tisti z visoko izobrazbo. Ljudje se premalo zavedamo, kako globoko lahko podnebne spremembe posežejo v naše življenje, v naši materialni status in tudi v naše družinske vrednote. Te ocene jasno kažejo, kako nujno je, da se v razpravo v podnebnih spremembah vključi ne le država, temveč vsa civilna družba. Poleg medijev, neprofitnih organizacij, potrošnikov tudi drugi. Rimsko-katoliška cerkev, ki ima npr. pri nas in v svetu pomembne razsežnosti in v družbi določeno realno moč, lahko tvorno sodeluje v iskanju ustreznih rešitev. Namreč, Slovenci smo lahko do sebe zelo kritični kot posameznik in kot družba. V zadnjih letih se je naš življenjski slog povsem oddaljil od trajnostnih vrednot, kot so skromnost, varčevanje, pomoč, postopnost ali razumnost. Vrednostna lestvica, imeti več, uspeti hitreje, potovati dlje, pomeni namreč tudi zavarovanost v moč človeških tehnologij in podcenjevanje moči, ki ima vreme in narava. Razmislek o naši miselnosti, našemu življenjskemu slogu in naših vrednotah, bo ob večnem znanju o podnebnih spremembah tudi bolj tehten. Samo spremenjena miselnost lahko daje upanje, da bomo omilili podnebne spremembe, kot je še danes aktualno zapisal Einstein. Pomembnih problemov, ki jih imamo danes, ne moremo rešiti z isto logiko, kot smo jih ustvarili. Skrajni čas, da Slovenija začne spoštovati določila konvencije OZN o spremembi podnebja. Slovenija naj pri reformah, ki jih pripravlja v največji možni meri upošteva spremembo podnebja. Pri pripravah na prilagajanje vplivom spremembe podnebja, naj sodeluje celotna družba. Slovenija naj spodbuja in sodeluje pri znanstvenih-tehnoloških in drugih raziskavah in sistematičnem spremljanju stanja podnebnega sistema. Spodbuja in sodeluje naj izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje javnosti o teh problemih. Spoštovani predsednik, gospe in gospodje, moje zadnje sporočilo danes, je pravzaprav opozorilo, kdor se resnično zaveda, kako globok problem so podnebne spremembe ne molči, ko je treba spregovoriti. Že samo z odkritim opozarjanjem na problem, kaj šele npr. z ekonomskimi ukrepi, si ne pridobivamo naklonjenosti, kaj šele prijateljev. Znanstvenikom bo šel očitek, da se spuščajo v politiko. Politikom bo očitano, da ovirajo gospodarsko rast, energetikom, da podpirajo nek svoj ožji lobi. Zato gospod predsednik, še toliko bolj cenim pobude za današnji pogovor in vaše vabilo. Hvala.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Za besedo prosim gospo Tanjo Cegnar iz Urada za meteorologijo. Prosim.

Tanja Cegnar: Hvala lepa za besedo spoštovani gospod predsednik, dame in gospodje. Navezala bi se na to, kar ste že pravkar slišali, vendar ne bi govorila o teh mednarodnih prizadevanjih, ki so seveda potrebna za to, da se zmanjšajo koncentracija toplogrednih plinov v ozračju in s tem upočasnijo podnebne spremembe. Omejila bi se bolj na vidik, ki zadeva našo državo in ta vidik je prilagajanje. O njem se sicer veliko govori tudi na mednarodnih forumih, ampak prilagajanje vedno in povsod poteka na državni ravni. V vsaki državi je prepuščeno, da se bo prilagajala tako kot se bo najbolje znala in tako kot se bo odločila. V vsaki državi je tudi prepuščeno, kako bo to naredila znotraj svojih struktur, ali bo vpeljala nove ali bo izkoristila že obstoječe. Tiste države, ki bodo znale zelo dobro in hitro ukrepati na področju prilagajanja in se uspešno prilagoditi, pravzaprav je to proces, ki bo trajal kontinuirano. To ni nekaj, kar se da pač narediti v nekem roku in potem smo s tem opravili. To je proces, ki bo trajal. Tista država, ki bo znala to dobro delati, bo uspešna na tem področju in bo imela tudi komparativno prednost pred ostalimi državami. Ne bi želela, da vidimo podnebne spremembe samo kot nekaj katastrofalnega, nekaj kar nas bo nujno omejevalo, kar nam bo nujno prineslo samo težave. O podnebnih spremembah lahko vidimo tudi nekaj možnosti, nek potencial, neke prednosti, ki jih bomo lahko seveda dosegli samo, če se bomo spretno prilagajali in bomo seveda znali sproti spremljati dogajanja, sproti prenašati znanje v naše vsakdanje življenje. Morda bi na kratko povzela še nekaj izkušenj, ki jih imamo meteorologi v okviru svetovne meteorološke organizacije v sodelovanju s programom združenih narodov za okolje in pa svetovno zdravstveno organizacijo. Na nekaj vzorčnih projektih smo testirali, kako se da za nekatere ekstremne dogodke pripraviti ukrepe, koliko različnih področij mora biti vključenih in vse izkušnje govorijo to, da je tudi na nekem malem segmentu prilagajanja vedno potreben multidisciplinarni pristop. Ne verjamem, da bi lahko bilo prilagajanje uspešno, če bo potekalo npr. samo znotraj energetike, samo znotraj zdravstva, samo znotraj turizma, ali pa samo znotraj okoljskih vidikov. Stvari morajo biti povezane in klimatologi smo lahko nekako katalizator med vsemi temi različnimi strokami, ker z njimi pač sodelujemo in jim pomagamo tudi medsebojno se povezovati. Če dam samo primer ukrepov ob vročinskih valovih. Seveda rekli boste, to je pač nekaj kar se pojavi občasno, zakaj bi bilo to vezano na različne stroke. Pa vendarle ni tako. Ko načrtujemo ukrepe, jih načrtujemo lahko s tem, da imamo dober sistem, kako opozarjamo in napovemo, kdaj se bo tak dogodek zgodil in imamo sisteme, ki morajo ob takem dogodku ukrepati. Imamo neke ukrepe, ki so recimo srednjeročni, toda zagotovimo ob takih razmerah primerna stanovanja, ki so dobro izolirana, da zagotovimo primerno temperaturno razmere. Strukture, ki pomagajo tudi tistim delom ljudi, ki so najbolj prizadeti in vemo, da so najbolj prizadeti recimo starostniki in pa ljudje na robu socialne lestvice. Takim ljudem je treba pomagati in imeti strukture, kako jim pomagamo in ne samo državne, ampak tudi recimo neformalne in prostovoljne strukture in pa seveda tiste dolgoročne ukrepe, ko načrtujemo mesta, urbanistično in pa stavbe, ki jih ne gradimo za eno ali dve leti, ampak za več desetletij vnaprej. Tu smo nekako spoznali, da je potrebno sodelovanje najrazličnejših strok. Da ne bom predolga, bi rekla tako, da je naša izkušnja je, potrebna je multidisciplinarnost. Pri nas na Agenciji za okolje že imamo in smo nekako začeli s projektom, ki je namenjen specialno prav prilagajanju na podnebne spremembe. Veliko znanja imamo. Razvoj na področju napovedovanja podnebja gre zelo hitro naprej. Produkti, ki jih ponujamo danes pa ki jih bomo lahko ponujali čez nekaj let, ali pa čez nekaj desetletij, bodo bistveno drugačni. Tudi tolmačiti jih bo treba drugače, drugače jih bo treba predstaviti in prilagoditi uporabnikom in strokovno vidim našo glavno nalogo v tem, da informacije, ki jih imamo, znanja, ki jih imamo prilagodimo tistim, ki jih znajo potem uporabljati neposredno. Zato je potrebno sodelovanje z uporabniki zato, da se informacije lahko pravilno tolmačijo, pravilno pripravijo. Hvala lepa

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Besedo ima dr. Timi Ečimović, upokojeni direktor Inštituta za klimatske spremembe. Prosim.

Dr. Timi Ečimović : Zahvaljujem se predvsem gospodu predsedniku za iniciativo in pozdravljam vse prisotne. Dajem absolutno podporo iniciativi, načinu razmišljanja, ki je pripeljalo do takega sestanka. Vendarle bi hotel poudariti, da so raziskave nujno potrebne, namreč sedanja znanost je na osnovah, ki so nastale, tako so pač nastale in pri tem smo pozabili na eno zadevo, ki se imenuje narava. Namreč znanost, ki jo mi uporabljamo, je naša se pravi znanost naše civilizacije. In ta znanost v mnogo katerem elementu nima nobene resnične osnove v naravi sami. Tako da s poudarkom na raziskavah v naravi bi lahko prišli do zelo enostavnega sklepa in sicer, da danes, ko govorimo o klimatskih spremembah ali podnebnih spremembah, mislim, da bi mogli govoriti o sistemu klimatskih sprememb, ki je pravzaprav del naravnih sistemov planeta Zemlja in ki se danes nahaja v nestabilnem položaju in zaradi tega prihaja do teh ekstremnih ali kakršnih koli drugačnih sprememb v naravi sami. Rezultanta tega pa so antropološko gledano te spremembe, katere bi poudarili in ki bodo poudarjene tudi danes. Vendarle glede tega, da sem v teoretičnem delu daleč iz klimatskih sprememb. Jaz sem klimatske spremembe praktično sistem klimatskih sprememb zaključil raziskave z začetkom tega stoletja. Mislim, da je bolj potrebno razmisliti o pragmatičnem prijemu, kako priti do človeka, do vsakega posameznika v njegovem lastnem okolju. Tako, da sem tudi pomagal, kar imate v materialih izdelavo Agende 21 za bosansko grupo pod svetovalec Združenih narodov in mislim, da je ena kombinacija med politiko družbo naravo in ljudmi ravno ena taka agenda, ki lahko spravi na mizo posameznih lokalnih skupnosti probleme, ki je tudi tam treba reševati. Namreč mi ne moremo razrešiti probleme transporta energije, informacij ali česarkoli v pogoju, da nismo zato poskrbeli na tehnični način na način kateri ni takšen kot je današnji ampak treba je biti primeren temu kakšen bo jutri. Tako da bi tukaj hotel reči, da predlagam, da se razmislijo možnosti izdelave Agende 21 za vse občine oziroma krajevne skupnosti itn. Seveda z izhodiščem iz Agende 21 za Slovenijo, ki je bila narejena, mislim da leta 1994. Poleg tega boste dobili material, katere so sestavni del razmišljanja o blažitvi učinka sistema klimatskih sprememb in seveda pomembno je tudi vedeti to, da mi nismo sami, ampak smo del nekega okolja. Naše okolje so naše sosede in da bi pri vsem našem delu morali biti v povezavi z našimi sosedi in navzven z Evropo. Tudi na koncu bi rad omenil, da obstoji predlog izdelave ekomeridiacij za Republiko Slovenijo, v katerem primeru bi lahko Republika Slovenija bila kot pilotni projekt za evropsko skupnost. Nenazadnje ravno pretekle dni sem izdelal predlog ustanovitve okoljske fakultete na Primorskem, v kateri bi poskušali preučevati probleme narave našega polja, se pravi področja Slovenije in sosednjih dežel iz izhodišč, ki se imenujejo sistem klimatskih sprememb, ampak ne toplogredni plini, klima itn. Hvala lepa.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa za besedo. Prosim dr. Silva Žlebirja, direktorja Agencije Republike Slovenije za okolje in prostor.

Dr. Silvo Žlebir: Torej, ko je postalo v zadnjih desetih letih povsem jasno, da so okoljske spremembe prisotne, da je to realnost in da seveda so tudi okoljske spremembe na nek način posledice človekovega delovanja na okolje je tako znanstvena kot strokovna Slovenija ugotovila, da pravzaprav govorimo o treh sklopih treh področjih aktivnosti, s katerimi se moramo ukvarjati tudi v bodoče, da bomo na nek način parirali, da se bomo na nek način ukvarjali s temi dogodki v bodoče. Gre predvsem za spremljanje okoljskih sprememb, analiziranje. Drugi sklop aktivnosti je blaženje okoljskih sprememb, to pomeni seveda zmanjševanje emisij in toplogrednih plinov. Tretje področje aktivnosti je pa pravzaprav to kar je govorila že moja predhodnica gospa Cegnarjeva prilagajanja na te okoljske spremembe. To področje je zelo pomembno in to področje je pravzaprav tisto področje, na katerem Slovenija ne nek način tudi po stališču Agencije za okolje, s katere prihajam še ni v popolnosti sprožila aktivnosti, kjer pravzaprav aktivnosti še ostajajo in kjer je treba vložiti dodatne regije, da se te zadeve izvedejo. Dovolite mi, da tudi s stališča predstavnika Agencije za okolje, s katere prihajam na nek način spregovorim o teh treh področjih aktivnosti, kjer je Agencija za okolje operativni izvajalec v teh dogajanjih. Torej, kar se tiče samega spremljanja podnebnih sprememb, je pravzaprav državna meteorološka in hidrološka služba tista, ki v veliki meri lahko pripomore, da se te aktivnosti korektno izvedejo. Državna meteorološka služba je tista, ki je ne samo, da poskrbi za to, da nekako spremlja tako intenziteto in nekako dinamiko okoljskih sprememb, ampak tudi, kar je posebej pomembno, opozarja na ekstremne meteorološke pojave, ki so v pogojih podnebnih sprememb pravzaprav dejstvo. O teh zadevah bo v nadaljevanju govoril tudi gospod Roškar, ki je pravzaprav vodja meteorološke službe na Agenciji za okolje. Tako da mi dovolite, da spregovorim tudi o drugih področjih aktivnosti.

Gre za prilagajanje na spremembe. To je področje, kjer je Agencija za okolje v preteklosti že storila določen impulz s tem, ko je v preteklem letu resnosti in seznanjanje opravila študijo v zvezi s posledicami in prilagajanja na okoljske spremembe v kmetijstvu. To je izjemno pomembno področje, seveda pa to ni edino področje, kjer je treba uvesti, kjer se je treba soočiti s prilagajanjem. Prilagajanje je potrebno tako v področju energetike, industrije, turizma in še širše, tako da to je področje, kjer mislim, da državo Slovenijo čaka še mnogo aktivnosti in seveda bi to priliko tudi izkoristil, da pozovem, da nekako skupaj te aktivnosti izvedemo in zagotovimo, da bo država tudi na tem področju ustrezno reagirala izzive, ki so pred nami. Kar se tiče blaženja oziroma zmanjševanja emisij toplogrednih plinov je s svojo zakonodajo država Republika Slovenija nekaj že storila. Gre seveda za izhodišča, ki so postavljene pri nas tudi z zahtevami strani Evrope. Glavni akter na tem področju je energetika. Gre za učinkovito rabo energije, gre za uporabljanje alternativnih virov energije, gre tudi za optimalno ravnanje na področju kmetijske politike, gre za optimalno ravnanje na področju posebej prometne politike. Seveda tudi Agencija za okolje kot operativna služba na tem področju določene aktivnosti že izvaja. Pri nas je v tem trenutku pravzaprav v uvajanju trgovanja z emisijami toplogrednih plinov. Mi na agenciji ta trenutek seveda izvajamo postopke v zvezi z okoljskimi dajatvami emisije oziroma dajatve v zvezi z emisijami CO2 taksami itn. Ampak na vsak način je večina dela, ki ga je treba na tem področju opravljati, na področju kar se da učinkovite rabe energije. Tudi IPPC direktiva, ki je v izvajanju, ki je na nek način zelo pomemben projekt Slovenije v naslednjih dveh letih bom na nek način močno veliko doprinesel k učinkoviti rabi energije. Zato seveda je na to področje treba nameniti posebno pozornost.

Jaz bi v tem trenutku, če imam besedo podal še dve iniciativi. Gre za iniciativo geo in vključevanje Slovenije v evropsko okoljsko agencijo. ZDA so v letu 2003 kot mogoče veste kot nekako alternativo svojemu nevključevanju v proces kjota predlagale medvladni sporazum za ustanovitev skupine za opazovanje Zemlje. Gre v bistvu za harmonizacijo vseh sistemov za opazovanje Zemlje, ki v tem trenutku že obstajajo. Tako, da se ne samo harmonizira sisteme, ki se ukvarjajo s pregledom, meritvami,monitoringom okoljskih problemov v svetu, temveč tudi za izmenjavo podatkov. S tem bi seveda tudi Slovenija bistveno pridobila, to je treba povedati, kjer bi v vsakem trenutku razpolagala s podatki o situaciji tako na okoljskem področju posebej seveda vezano tudi na področje okoljskih sprememb. Agencija Republike Slovenije za okolje je v preteklih dneh predlagala Vladi, da se Slovenija tudi vključi v to iniciativo. Vlada je bila včeraj naklonjena temu predlogu. Tako da je bil predlog sprejet na vladi in minister za okolje in prostor je dobil pooblastilo, da vključi oziroma sproži komunikacijo s to pobudo, katere sedež je trenutno v Ženevi, da se vključi tudi Slovenija v to globalno pobudo.

Druga pobuda je namenjena vključevanju Slovenije v evropsko agencijo, v evropsko vesoljsko agencijo.Slovenija ta trenutek še ni članica evropske vesoljske agencije. Evropska vesoljska agencija je na nek način komplementarna oziroma aktivnosti so komplementarne aktivnostim, ki jih izvaja evropska organizacija za vključevanje meteoroloških opazovanj ESAD.Tako da agencija tudi predlaga, da se Slovenija vključi tudi v ESO, s tem seveda tudi na področju okoljskih sprememb bistveno pripomoremo, naredimo korak naprej k opazovanju Zemlje, k spremljanju dogajanj na področju klimatskih sprememb. Naj povem, da je v evropsko vesoljsko agencijo v ta trenutek vključenih že sedemnajst držav poleg starih držav članic evropske unije tudi Norveška in Švica in ta trenutek se vključujejo v aktivnosti evropske vesoljske agencije tudi Poljska, Češka republika, Romunija itd. Tako da z moje strani bi bila predvsem pobuda, da se tudi Slovenija vključi v to dogajanje in seveda s tem tudi pridobi, v smislu spremljanja okoljskih sprememb in kar je posebej pomembno tudi v smislu opozarjanja na dogajanje na ekstremne meteorološke dogodke, ki so, kot je bilo povedano že v uvodu, bolj pogosti, bolj frekventni v obdobju klimatskih sprememb. Naj dodam v zaključku še to, da se mi zdi izjemno pomembno, da sprožimo tudi akcijo ozaveščanja. Namreč vsak posameznik pravzaprav od Slovencev lahko stori največ pri borbi proti posledicam, ki jih prinašajo klimatske spremembe. Posameznik s svojim ravnanjem, s svojim ukrepanjem, zato bi bila to bi rekel med vsemi aktivnostmi nekako najpomembnejša aktivnost, ki jo predlagam tudi z naše strani. Hvala lepa.
Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Besedo ima dr. Pavle Gantar, poslanec v Državnem zboru. Prosim.

Dr. Pavle Gantar: Hvala lepa. Tudi sam pozdravljam to pobudo za pogovor o klimatskih spremembah in se zahvaljujem za povabilo. Hkrati je res, da sem poslanec Državnega zbora, torej politik, ampak v zadnjem obdobju imam vendarle nekoliko več časa in se lahko posvetim tudi svoji drugi naravi. To je, da sem tudi okoljski sociolog in zato bom bolj pristopil z vidika okoljske sociologije, če ne bo motilo in sem si tudi izbral vprašanje, ki je mogoče še najbolj oddaljeno od politike, da se ne bi preveč mešal v stvari, v katere sem bil še prepogosto in preveč vpleten. Namreč vprašanje se glasi v tem vabilu "Zakaj znanstvena spoznanja glede klimatskih sprememb tako počasi prihajajo do ljudi". Po mojem mnenju je to odvisno od treh razlogov ali treh vidikov. Prvič od tega, kako je družbeno konstruiran in proizveden problem klimatskih sprememb. O tem bom govoril. Drugič, kakšno je razmerje med okoljsko zavestjo oziroma zavedanjem oziroma percepcijo okoljskih problemov in okoljskim aktivizmom oziroma o pripravljenosti ljudi, da kaj storijo za okolje ali da kaj storijo ali vplivajo na politiko, da ta stori kaj več za okolje in tretjič, kakšna je prediktivna vloga znanosti in znanstvene politike in ali lahko znanstvene napovedi takšne kot so dejansko lahko vplivajo na naše spremenjeno obnašanje in do katere mere.

Če dovolite, bom na kratko poskušal odgovoriti na ta vprašanja, ne da bi bil predolg. Prvič, problem družbene konstrukcije realnosti klimatskih sprememb. Jasno je, da nek fenomen ne prihaja v našo zavest neposredovan, temveč je pogojen z vrednotami, z okoljem, z interesi. Npr. če sem malo banalen, spoznanje, da bo povprečna temperatura narasla za približno dve stopinji v nekem obdobju, nekomu, ki živi v nekem recimo mrzlem območju in ima rad toploto, čisto instinktivno pomeni nekaj drugega kot tistemu, ki živi v malih otoških državah in bo naraščajoča gladina morja močno oludirala priobalna območja. V nekaterih ekstremnih primerih, daljših časovnih obdobjih pa te države in te otoke tako rekoč izbrisala iz površja oziroma trdnega zemeljskega površja, torej ga spremenila v morje. Ali pa te spremembe pomenijo nekaj drugega za tiste, ki svoj dan začnejo z iskanjem osnovnih sredstev za preživetje. To so tiste družbe, ki živijo v revščini, pomanjkanju vode in bivališč. Skratka evidentno je, da so klimatske spremembe globalni problem, ki pa ima in kot študije že nakazujejo, bo imel diferencirane regionalne učinke. To smo danes že slišali in nekateri bodo prizadeti bolj, nekateri manj. Nekateri imajo vire in mehanizme za soočanje s temi spremembami, nekateri ne. Če k temu dodamo še etični problem, o njem v prispevku govori tudi dr. Plut, utegnejo človeško inducirane klimatske spremembe najmanj prizadeti prav tiste, ki največ prispevajo k njim oziroma, da imajo prav te družbe na razpolago največ virov, finančnih, tehnoloških in organizacijskih, s katerimi lahko odgovorijo na posledice klimatskih sprememb in je problem družbene konstrukcije teh klimatskih sprememb seveda še toliko bolj očiten. Zdaj govorjenje o eni ladji je bolj pretveza kot realnost. Svetovna družba je različno razporejena po palubah in podpalubah, reševalni čolni niso vsem enako na razpolago. Klimatske spremembe o njihovih posledicah bolj ali manj predvidljivih so samo še en vidik globalne neenakosti, ki s sabo prinaša določeno drugo nevarnost in sicer nevarnost, da bi naturalizirali "okoljske nesreče in degradacije".

Naj pojasnim, kaj mislim. Dal bom seveda primer New Orleansa. Kakšna je bila vzročno posledična ali bolje rečeno posledično vzročna interpretacija tega disastra v New Orleansu. Poplave oziroma velika poplavljenost New Orleansa se je zgodila, ker so odpovedale oziroma so popustile protipoplavne pregrade, ki resda niso bile dobro vzdrževane, ampak predvsem za to, ker je bilo preveč vode, enostavno rečeno. Preveč vode je bilo zaradi močnega orkana, močan orkan je bil tako močan zaradi klimatskih sprememb. To ste lahko brali v tej obči percepciji teh zadev. In tu imamo glavnega krivca. Klimatske spremembe za katere smo odgovorni vsi. Hkrati pa vsak od nas ne more storiti kaj dosti. Ali je res? Kaj če bi vzrok za poplavljenost New Orleansa iskali bolj v čisto človeškem oziroma družbenem dejavniku. Zakaj ni bilo pripravljenosti za vzdrževanje protipoplavnih naprav, vprašanje aktualno tudi v Sloveniji, čeprav so na to opozarjali. In še naprej, ali ni bilo mogoče preveč vode zaradi tega, ker so v preteklih desetletjih bistveno zmanjšali obseg močvirnih površin, za katere je znano, kako pomembno vlogo imajo v naravni regulaciji vodnih režimov in kakšno pomembno retenzijsko funkcijo imajo. Še naprej, ali so lahko posledice v teh letih, vprašamo, koliko so k temu prispevale obsežne regulacije velikih ameriških rek oziroma porečij v okviru "New deal-a", s katerim se je ZDA skušala rešiti ekonomske krize in industrializirati osrednji in južni del ZDA. Že res, da je bil orkan zelo močan. Toda, ali lahko dokažemo, da se ob odsotnosti klimatskih sprememb nikakor ne bi mogel pojaviti v teh dimenzijah. Res je. Vremenski pogoji so bolj izraziti, bolj ekstremni in pogosteje se pojavljajo. Toda ne moremo izključiti, da se ob odsotnosti klime takšen pojav tudi ne bi mogel pojaviti. Lahko pa dokažemo, da je imel uničujoči orkan učinke prav v kontekstu specifično človeško oziroma, če hočete družbeno ekonomsko izpostavljenih ureditev in preoblikovanj okolja. Skratka, če že hočete, bom diskusijo zaostril. Klimatske spremembe, ki jih jemljemo kot družbeno povzročeni naravni fenomen, so v tem in še nekaterih drugih primerih "nedolžne žrtve", s katerimi premestimo učinke našega delovanja v naravne pojave, s tem pa tudi našo odgovornost. Drugi vidik je odvisen seveda od tega, kakšno je razmerje med okoljsko zavestjo in percepcijo okoljskih problemov in aktivizmom. To je zelo klasično vprašanje.

Te stvari bom poskušal pojasniti na osnovi izsledkov oziroma rezultatov posebnega evrobarometra, ki je bil opravljen novembra 2004, objavljen aprila 2005. Če pogledamo, kako Evropejci, med njimi tudi Slovenci, ocenjujejo klimatske spremembe, problem resnosti klimatskih sprememb, potem vidimo, da so klimatske spremembe skupaj z onesnaževanjem zraka na tretjem do četrtem mestu s 45% vseh odgovorov, torej so onesnaževanje voda 47% in človeško povzročene nesreče tudi 47%, vendar so razlike majhne. V zavesti Evropejcev klimatske spremembe spadajo v skupino problemov, ki jih najbolj skrbijo in imajo 45% ali več odgovorov. Naslednja skupina odgovorov za informacijo so odpadki, kemikalije, naravne nesreče med 30 in 35% odgovorov. Je pa razlika med EU 15 in EU 10 novimi. Klimatske spremembe so bolj percipirane v EU 15, se pravi starimi članicami 47% in 34% EU 10. V Sloveniji je daleč na prvem mestu voda 71% kot problem, 54% zrak. Klimatske spremembe tudi potrjujejo to, kar je Dnevnikova raziskava ugotovila, so na 7. do 8. mestu skupaj z odpadki, s 43% anketirancev. Tu zdaj ni važen sam procent, ampak gradacija pa je podobna. V glavnem so moški glede klimatskih sprememb bolj zaskrbljeni kot ženske, vendar o tem ne bi kaj dosti diskutiral. Glede informiranosti se kaže, da je Slovenija, da Slovenci in Slovenke za sebe menijo, da so razmeroma dobro informirani. 42% jih trdi, da so dobro informirani. Glede okoljskih problemov v primerjavi s povprečjem EU, ki je 48% in Slovenija je tu na tretjem mestu za Dansko, Ciprom ter pred Finsko in Švedsko, kjer je pomembno za naprej, kje čutijo največje pomanjkanje informacij oziroma bi bili radi najbolje informirani. Zanimivo, predvsem klimatske spremembe so znova na sedmem mestu s 27%. Na prvo mesto jasno prodirajo zadeve, kot je vpliv kemikalij na človeško zdravje in uporaba gensko modificiranih organizmov.

Potem samo če omenim to, da ne bi bil predolg, če primerjamo, če naredimo korelacijo med občutkom ali ljudem primanjkuje določenih informacij o okoljskih problemih in med tem kako, kakšno stopnjo oziroma kako rangirajo posamezne okoljske probleme glede na stopnjo resnosti, potem vidimo, da klimatske spremembe spadajo v prvo skupino, to pomeni, da ljudje klimatske spremembe dojemajo kot razmeroma velik problem hkrati pa imajo srednjo stopnjo pomanjkanja informacij, medtem ko imate na drugi stani urbane probleme, kjer je stopnja percepcije urbanega problema nizka, ampak je visoko vedenje, poznavanje tega problema. Zakaj je to pomembno. Zato, ker to vpliva na aktivistični segment, torej vprašanje je klasično sociološko in se pojavlja že dolgo časa. Ali vi osebno kaj storite za varovanje okolja? In tu je ne evropski ravni, upam, da nisem preveč dolgočasen, pogosto 43%, včasih 42%, redko 10%, nikoli 5%. Slovenija ima bistveno večji aktivizem, 70% pogosto in 73% jih pogosto kaj stori za varovanje okolja, hkrati pa 97% ljudi pričakuje, da bi politiki morali storiti več.

Glede na te odgovore, ker ne bi šel predaleč, so raziskovalci razdelili anketirance na štiri kategorije. Prepričane skeptike, neprepričane in neprizadete. To je klasična razdelitev, ki izhaja iz študije vrednot, ki poteka v Evropi že dolgo. Prepričani so tisti, ki so pripravljeni, kaj storiti, tudi če drugi nič ne storijo. Skeptiki so tisti, ki so pripravljeni kaj storiti, vendar vedo, da to, kar storijo, ne bo nič pomagalo, ker drugi nič ne storijo. Neprepričani so tisti, ki mislijo, da ni treba nič storiti in ignoranti so tisti, ki ne mislijo nič. Enostavno rečeno, ti pač menijo, da okoljski problemi niso na agendi, s katerimi bi se morali ukvarjati. Medtem ko neprepričani menijo, da okoljski problemi so, vendar niso problematični, torej niso... ki bi ga morali zdaj reševati v primerjavi z zaposlenostjo in drugimi. In zdaj, kaj se govori. V EU je 70% prepričanih, 49% je skeptikov, 19% je neprepričanih in 14% je ignorantov. V Sloveniji je 20% prepričanih, 63% je skeptikov, 15% neprepričanih in 14% ignorantov. Iz tega zelo poenostavljeno, bi bilo treba še kaj več narediti, je jasen problem aktivizma. Namreč problem aktivizma je seveda problem brezplačne vožnje. Tudi če jaz kaj storim, se to ne bo poznalo, ker drugi ne naredijo nič. Če tako misli večina, in to je 63%, res ne bo veliko narejenega in imamo paradoks. Visoko stopnjo okoljske zavesti in hkrati paralizo delovanja. In to je splošni problem slovenske okoljske politike. Povsod prisoten, toda bolj prisoten v Sloveniji primerjalno kot drugje.

In zdaj če grem na tretje vprašanje. Mislim, da ne bom predolg. Vprašanje je, kakšna je narava znanstvenih spoznaj oziroma kakšna je prediktivna vloga znanosti. Mi poznamo klasični model. Znanstvena spoznanja in iz njih izhajajoče napovedi nam omogočajo vedenje o bodočih stanjih in iz tega oblikovanje ukrepov za preprečevanje nezaželenih stanj. Seveda je dvom v ta racionalistični pojasnjevalni model že dolgo prisoten, še posebej takrat, kadar gre za problem predikcij kompleksnih modelov sprememb. In tipičen primer so klimatske spremembe. To se opazi, tudi če berete dokumente IPCC, ki zelo močno opozarja na ta vidik in lahko v njih opazite, kako skrbno so uskladili disciplinarne konflikte med posameznimi segmenti znanosti, to se lahko opazi. Prav na primeru klimatskih sprememb dva avtorja Herik in Zalovič opozarjata, da pride do disciplinarnih razhajanj pri oblikovanju kompleksnih modelov oziroma do različnih predikcij, ki izhajajo iz različnih disciplinarnih okvirov. Na primer poudarjata tudi razlike interpretacij. Ekologi in družboslovci klimatske spremembe ocenjujejo bistveno bolj rigorozno in resno, ker izhajajo iz dejstva, da že majhne spremembe lahko povzročijo velike učinke v ekosistemih in tudi v družbi. Medtem ko opozarjajo, da so nekateri znanstveniki, ki se ukvarjajo z atmosfero, manj nagnjeni k opisovanju dramatičnosti sprememb in vplivov. Opozarjam tudi na bizarno pozornost. Andrej Kranjc bo verjetno vedel za to. V poznih sedemdesetih letih je med atmosfernimi znanstveniki, ki se ukvarjajo s klimo in atmosfero veljala teorija o ohlajevanju zemlje. Partikulati onesnaževanja bodo odbijali toploto in seveda povzročili ohlajevanje zemlje. Danes je ta teorija pravzaprav pozabljena. Da ne bom predolg. Ta dva strokovnjaka v primerjavi s projektivnimi modeli poudarjata vlogo neposrednega analiziranja sprememb, to se navezujem na to, kar je bilo rečeno, namreč ex post evalvacije ukrepov za zmanjšanje prizadetosti, recimo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in ukrepov za blaženje odpravljanja posledic. Skratka, ta dva in vrsta drugih ne verjame, da lahko izboljšana projektivna sposobnost kaj več pove o tem, kakšne ukrepe je treba danes sprejeti. Verjame pa, da je treba analizirati ukrepe, ki se dogajajo. Verjame pa v skladu z načelom previdnosti, da je treba sprejeti določene ukrepe neodvisno od tega, da so dejansko že posledice dokazane. Vendar je to stvar presoje in ex post evalvacije. Upam, da sem s tem nakazal smeri, v katerih lahko iščemo odgovor na zastavljeno vprašanje, bo malo ironičen, tudi če bi ta odgovor našli, smo lahko do določene stopnje pomirjeni. Če bi bili ljudje bolje seznanjeni z znanstveni izsledki, ni nujno, da bi bili zato kaj bolje pripravljeni na delovanje. Hvala lepa

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Besedo ima gospod Jože Jurša iz ministrstva za obrambo. Prosim.

Jože Jurša: Hvala za besedo. Glede na predložen tekst bom podal samo glavne poudarke. Govorim o naslovu nenadne podnebne spremembe na nacionalno varnost Republike Slovenije. Zakaj nenadne je poudarjeno zaradi značilnosti te nove grožnje, dejansko v eni generaciji ne moremo narediti skorajda z vidika varnosti nič. Zdaj v Sloveniji, ko so se pojavile prvič konkretne posledice podnebnih sprememb kot grožnja nacionalne varnosti, se žal ta tema oziroma takšno gledanje ni pojavilo. Še več, posledice podnebnih sprememb so se skorajda zoževale predvsem na vprašanje kmetijstva. Tema je zelo pomembna, ker se z globalnega vidika, pa tudi konkretno kar se dogaja v Sloveniji, pomen grožnje nacionalne varnosti stopnjuje in tudi v prihodnosti. Glede na posledice Kjotskega protokola in nadaljevanje toplogrednih plinov, izpusta toplogrednih plinov bo ta grožnja postala verjetno, če se bo tako nadaljevalo, svetovna grožnja številka ena. Moj poudarek bo samo pojem nacionalne varnosti v odnosu do posledic podnebnih sprememb, potem pa bom poskušal tudi prikazati grožnje, z novega vidika grožnje in seveda na koncu predloge.

Namreč, če govorimo o nacionalni varnosti, je evidentno, da izhajajoč iz ustave temeljnih človekovih pravic in tako naprej, sta blagostanje in kulturni razvoj na eni strani in varnost na drugi strani lahko vedno le skupaj in se lahko razvoj človeštva le skupaj na ta način nadaljuje. Če pogledamo sam pojem varnosti je pomembno, da ga jemljemo v najširšem smislu, kjer lahko varnost podelimo kot stanje, v katerem je zagotovljen uravnotežen fizičen, duhovni, gmotni, kulturni, vsestranski razvoj človeka v odnosu do notranje družbe, do zunanje družbe in v odnosu do narave. Pri tem pa je zelo pomembno, če je varnost tako ponujena, da je ne ponujamo samo kot odvračanje groženj, ampak predvsem pri posledicah podnebnih sprememb zaradi značilnosti teh groženj jemljemo kot prizadevanje za vzpostavljanje uravnoteženega stanja.

Če pogledamo grožnje nacionalne varnosti z vidika posledic podnebnih sprememb, pa lahko govorimo o ključnih spremembah kvalitete, če lahko govorimo o kvalitetah pri grožnjah nacionalne varnosti, pa namreč s pojavom posledic nenadnih podnebnih sprememb, to dejansko postaja najbolj svetovna grožnja. Druga značilnost je, da je to najbolj kompleksna grožnja, ki se seveda stopnjuje in v končni fazi lahko pripelje do vojn. Naslednja značilnost, ki je zelo pomembna, je stalnost grožnje, ostale grožnje nekako nihajo, ta je dokaj stabilna. Zlasti pa je pomembna značilnost, da, po tem ko odpravimo vzroke za to grožnjo, za tovrstno grožnjo posledice še kar naprej, da ne rečem desetletja ali pa še hujše, trajajo kot grožnja nacionalne varnosti. Pentagonovo poročilo iz leta 2003 lahko jemljemo špekulativno ali pa ne. Dejansko pa se odvijajo nekako po tem scenariju in kar se mi zdi pomembno, je tudi to, da ne glede na reagiranje narodov ali držav. V to grožnjo smo vpleteni vsi, tako tiste države, če bi prišlo do najhujših posledic tiste države, iz katerih bi se prebivalstvo preselilo prek drugih skupin, preko katerih bi to šlo in v končni fazi tudi tistih zaželenih destinacij preživetja, tako da so dejansko čisto vse države vpletene. Kar se tiče Slovenije, so te konkretne grožnje oziroma posledice in iz njih izvirajoče grožnja, posredne in neposredne in dejansko zahtevajo, da se z vidika nacionalne varnosti začnejo resno jemati. In potem ko se upoštevajo kot grožnje tudi načrtovati ustrezne ukrepe. Pri tem je treba tudi zelo poudariti eno nevarnost tako imenovane kumulativne krize, ker krize lahko jemljemo po zelo različnih definicijah. Namreč pojem kumulativne krize je zelo pomemben ravno pri posledicah nenadnih podnebnih sprememb. Namreč podnebne spremembe prihajajo zelo počasi, zelo potihoma in zaradi prej naštetih značilnosti teh groženj obstaja nevarnost, da, če se prepozno ukrepa, se bo dejansko zelo težko ukrepalo.

Zdaj, če konkretno iz te povezave pojma varnosti, nacionalne varnosti in prej opisanih značilnosti te grožnje, posledic nenadnih podnebnih sprememb preidemo na to, kaj bi z vidika nacionalne varnosti bilo treba narediti v Sloveniji, poudarjam naslednje. Prvič, da se ta posledica nenadnih podnebnih sprememb kot grožnja Sloveniji na nek način prizna, vzame za svojo, ne glede na dogajanja na globalnem nivoju in je treba začeti načrtovati ustrezne ukrepe. Drugič, konkretno v resoluciji o strategiji nacionalne varnosti, ki je temeljni dokument nacionalne varnosti in ima svoje sestavne dele, se najprej opredelijo grožnje, potem naprej interesi, naslednje poglavje so cilji in na koncu politike, ki jih je treba uresničevati. Na koncu se vzpostavi, spremeni sistem, če je potrebno, je treba posledice nenadnih podnebnih sprememb opredeliti kot grožnjo in posledično po celotni verigi ta strateški dokument razdelati. Tretjo, na osnovi teh, te razdelave v resoluciji strategije nacionalne varnosti si morajo dopolniti vsi nacionalni varnosti, če temu tako rečemo pogojno sektorski strateški dokumenti in se morajo potem uskladiti tudi sami seveda medsebojno preko delovanja državnega aparata. Četrto na nivoju države predlagam, kar je že tudi nekajkrat bilo tu rečeno, medsektorsko delovno telo, ki bo spremljalo informacije, izvajalo analize vključno z modeli in scenariji predlagalo vladi ukrepe in potem tudi spremljalo izvajanje teh ukrepov. Kot peto pa tudi predlagam, kar je že par razpravljavcev povedalo, da bi se bilo kot neka stranska podnaloga tega telesa treba tudi ukvarjati z državljani v teh točkah, ki so podane ali pa še tudi kakšnih drugih. In dodajam, kar tukaj sicer ni napisano, še en predlog. Namreč pred dvema letoma smo nekateri udeleženci varnostno-političnega dialoga z Avstrijci dali pobudo, da bi Slovenija z vidika nacionalne varnosti izvajala v okviru delitve dela, če temu tako rečemo v EU, analizo tega problema in znanstveno raziskovalnega vidika predlagalo ustrezne ukrepe. Avstrijci so takrat pobudo sprejeli in so tudi bili za to, da Slovenija ta projekt vodi. Pridružila bi se še tudi druge države, vendar pozneje seveda ni prišlo do ustrezne delitve oziroma odločitve na nivoju države. To govorim tudi zaradi tega, ker je mogoče glede bodočega predsedovanja Slovenije EU to temo mogoče uporabiti in na nek način prispevati tudi s tega vidika k napredku na tem področju.

Zaključil bi z mislijo, da z vidika nacionalne varnosti kljub temu, da so grožnje konkretne in posledica podnebnih sprememb potem kot grožnje za Slovenijo že tukaj in že prizadevajo Slovenijo, da ni potrebno, če temu tako rečem v narekovaju panike, kar je sicer pretirana beseda, ključno pa je to hočem poudariti, da se pa začne grožnje jemati tudi v Sloveniji resno in jo z vidika nacionalne varnosti preko ustreznih politik z njo, če temu rečem najširše, upravljati. Hvala lepa.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Besedo ima gospod dr. Andrej Klemenc, tajnik Slovenskega e-foruma.

Dr. Andrej Klemenc: Lep pozdrav vsem skupaj in hvala za vabilo. Jaz bi se predvsem navezal na dr. Gantarja, verjetno zato, ker sem tudi sam po izobrazbi družboslovec, pa tudi s tega vidika, ker sem pravzaprav na mikroravni ali na nekem področju opazil vzorce razumevanja in delovanja, ki jih je on tukaj izpostavil, in probleme, o katerih je tudi on govoril. Namreč naše društvo, Slovenski e-forum, društvo za energetske ekonomike in ekologijo, zadnjih štiri, pet let intenzivno deluje na področju ozaveščanja, informiranja in izobraževanja mladih ob podnebnih spremembah. Ravnokar smo v okviru nekega evropskega projekta prišli do nekega izdelka, ki smo ga tu razdelili, ker mislimo, da je koristen tudi za starejše, zlasti zaradi tega, ker je naš moto in moto naših evropskih partnerjev klimatske zveze evropskih mest razumeti, da bi delovali. Tukaj se soočamo z velikim problemom delovanja na individualni ravni, kot bom rekel tudi delovanja na institucionalni ravni v Sloveniji, ki ga investiramo v slovenskem šolstvu pri mladih. Na podlagi medijskih poročil lahko rečemo, da mladi zelo veliko vedo, imajo veliko informacij o podnebnih spremembah, ampak tudi zelo velik kaos v glavi. Informacij verjetno celo več kot njihovi učitelji, vendar je za mlade vse ena velika zgodba o katastrofi. Ozonska luknja, podnebne spremembe in celo ekstremi, kot je kajenje, vse to je ena in ista velika zgodba, ki jim jo pripovedujejo starejši, o tem, kako uničen bo svet, v katerem bodo oni živeli. Potem pa poskušamo priti do delovanja, zato da se na njihovi lastni šoli izboljša kvaliteta energetskih storitev ob tem, da se zmanjša poraba energije, s tem nepotrebne emisije in nepotrebni javni izdatki za energijo. In ugotavljamo, da je to velik problem, tako bom rekel na ravni samih šol, ker to presega recimo, "business as usual" bi se temu reklo, pač vsakodnevna početja, kot seveda potem tudi na ravni tam, kjer je potrebna sprememba odnosov ali sprememba določenih predpisov s strani države in občine. Ter na koncu koncev seveda danes v tem času ne moremo več računati na to, da bi nekdo deloval samo na čisti etični pogon. Treba je zagotoviti tudi, čisto racionalno utemeljene nagrade, če se neka šola trudi za to, da zmanjša porabo energije, da manj obremenjuje davkoplačevalske žepe, zakaj bi vse padlo v žep, recimo občini oziroma tistim, ki pri tem niso imeli nič in bi potem to uporabljali za bolj ali manj pametne projekte. Ljudje morajo biti v delovanju tudi ustrezno motivirani in nagrajeni. V nekem drugem projektu se je, recimo v ZRN, izkazalo, da so prav na ekonomsko racionalnih osnovah zmanjšali porabo energije za 50 odstotkov na šoli, tako električne kot toplotne, ob tem pa zmanjšali emisije še za več kot 50 odstotkov, ker so uporabljali in zamenjali tudi tehnologije ogrevanja s tehnologijami za obnovljive vire in tehnologijami za soproizvodnjo električne energije in toplote. Seveda, kdo je zdaj to plačal? Zmeraj so vprašanja v javnem sektorju, občine nimajo denarja, država nima denarja. V tem konkretnem primeru so v 70 odstotkih to plačali okoljsko zavedni državljani in starši teh učencev. Vendar, dragi moji, ne v obliki samoprispevka ali pa kakšnih takih idej, ampak kot pasivni delničarji v obliki javno-zasebnega partnerstva. In jaz zdaj želim, da bi mi v doglednem času dosegli, ne samo tako zavest ljudi pri nas, da ne bi smatrali vsakega dinarja, ki ga imajo kot potencialni delničarski vložek, v katerem bodo prišli v dveh letih do Mercedesa in vile, ne, ampak tudi tisto spremembo na ravni predpisov institucij, ki bodo omogočala, da ne bodo ovire za ljudi, ki hočejo nekaj takega narediti. Prevelike, kot so danes ogromne ovire za ljudi, ki hočejo recimo nekako kombinirati različne oblike individualnega okolju prijaznega transporta in javnega transporta, kot so tako rekoč vsakodnevne bitke na vlakih, ko je od volje sprevodnikov odvisno ali te bo na prazen vlak spustil na kolesu ali te ne bo spustil, ko stalno tvegaš, da ti bodo, ker nimaš kje varno spraviti kolesa pred postajo, kolo ukradli in se ti bodo policaji smejali v brk, ko boš prišel zadevo prijaviti. Torej, na tem področju, mislim da nas čaka zelo veliko nalog in po moje je na tem področju tudi treba dati prioritete pri akciji ozaveščanja. Skratka, ne bom rekel neko ozaveščanje kar tako, zato da smo ozaveščeni, ampak ozaveščanje, ki bo hkrati bom rekel sledilo tudi ciljem izboljšanja individualnih institucionalnih kapacitet in za odstranjevanje ovir. V nasprotnem primeru se bo kaj zgodilo. Ljudje se že zelo racionalno v danem kontekstu individualno odzivajo na klimatske spremembe. Po letu 2003 se je zelo povečala nabava klimatskih naprav. To je tipičen individualni odgovor prostega trga, katerega posledice pa so seveda v tem, da z ukrepi prilagajanja samo še pospešujemo problem. Vendar se nam to v gospodarskih statistikah kaže kot gospodarska rast. Večja poraba električne energije, investicijski lobi s ponudbene strani, ki ima še zmeraj v rokah večino škarij in platen v slovenski energetski politiki, potem dokazuje, da moramo zgraditi več in več objektov, saj ljudje vedno več in več energije potrebujejo. Po drugi strani pa prihaja, recimo temu perverznega oglaševanja, ko že podjetja, ki prodajajo oziroma tržijo te naprave oglašujejo klimatske spremembe, kot tisto grožnjo, zaradi katerih naj si ljudje kupijo klimatsko napravo. Pa vendar imamo vsaj na ravni mesta Ljubljana, recimo neke možnosti za drugačne načine prilagajanja. In seveda, da ne govorim o tem, da neke sodobne nizkoenergetske hiše, ki porabijo malo energije za ogrevanje - povprečna slovenska hiša okoli 200 KW ur/m2 na leto, sodobna hiša 20 - 40 - ne samo da zmanjšujejo potrebo po ogrevanju, zmanjšujejo tudi potrebo po hlajenju. Vendar bom rekel, to je zdaj stvar, na kateri morajo biti narejeni. Ljudje si morajo ustvariti v glavi imaginarij, da znajo po teh stvareh povpraševat, država pa mora odstraniti tiste ovire in dati nekatere pozitivne zglede recimo javnih institucij, javnih stavb, da se potem te odločitve spremenijo. Mislim pa, da mi kot nevladna organizacija, lahko pravzaprav igramo vlogo medsektorskega povezovanja, saj sodelujemo z različnimi sektorji med vlado, tudi z industrijo, z lokalnimi skupnostmi.

In za konec morda neka taka malo cinična pripomba. Jaz sem se... podnebne spremembe, vedno bolj nekako tudi spoznavam to klimatologijo in te stvari in me je včasih zelo strah, vendar si po drugi strani rečem, da je dinamika sprememb financiranja projektov nevladnih organizacij, kar se tiče ozaveščanja na tem področju, veliko bolj divja in veliko hujša, kot pa so trenutne podnebne spremembe. In če smo mi nevladniki uspeli preživeti v tej nori dinamiki, potem bomo mogoče mi tisti, ki bomo preživeli podnebne spremembe.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Za besedo je zaprosil dr. Iztok Podbregar, direktor Slovenske obveščevalno-varnostne službe. Vse udeležence pa bi prosil, da svoje prispevke pripravite na čim bolj koncizen način, ker je še kar nekaj ljudi, ki čaka na svoje prispevke. Hkrati pa vas želim samo še spomniti, da so bili vsi vaši prispevki, ki so prispeli v pisni obliki, razmnoženi za vse udeležence. Vse vaše pisne in tudi ustne prispevke bomo objavili, zbrali v magnetogramu in tudi v knjigi, tako da lahko tudi naknadno pošiljate svoje bolj obširne prispevke spoznanj in študije. Hvala lepa.

Dr. Iztok Podbregar: Hvala, spoštovani predsednik, gospe in gospodje, dovolite, da tudi jaz spregovorim nekaj besed o nacionalni varnosti in ukrepih za preprečitev okoljskih groženj. Slovenija je v zadnjih nekaj letih oblikovala sodoben koncept nacionalne varnosti, ki je vse bolj prilagojen današnjim izzivom in grožnjam, med katerimi so v zadnjem času vse bolj aktualne tudi okoljske grožnje. Pri tem je sledila ciljem in standardom varstva okolja, ki velja za EU, predvsem pa ciljem, ki jih določa šesti okvirni okoljski program EU in standardom, k jih določa zakonodaja EU. Potencialni viri ogrožanja nacionalne varnosti z vidika varstva okolja so danes velike nesreče, ki jih povzroča človek, industrijske nesreče, jedrske nesreče in podobno ter nesreče, ki so posledica naravnih pojavov in sprememb okolja. Vedno večjo grožnjo nacionalni varnosti, ne samo Sloveniji, ampak tudi ostalim državam, postavljajo globalne podnebne spremembe, do katerih prihaja zaradi nenadzorovanega izpuščanja toplogrednih plinov v ozračje in podobno. Izkoriščanje obnovljivih naravnih virov trenutno za več kot 20 odstotkov presega obnovitvene zmožnosti planeta, zaradi česar je v bližnji prihodnosti pričakovati povečano okoljsko ogroženost. Trenutna analiza, v kateri je bila upoštevana dosedanja rast svetovnega prebivalstva, hitrost gospodarskega razvoja, tehnološke spremembe in izraba naravnih virov, je pokazala, da, v kolikor ne bo prišlo do spremembe na področju okoljske politike, bo v prihodnosti prišlo do negativnih posledic na okolje, kar bo imelo daljnosežne posledice na gospodarski razvoj in seveda na svetovno varnost. Naravne in druge nesreče so stalnica človeškega razvoja. Z razvojem industrije in tehnološkim napredkom pa se je močno povečalo onesnaževanje okolja, ki je v novem tisočletju postalo problem celotnega planeta. V prihodnje bodo morale vse države, predvsem pa največje onesnaževalke, v okviru njihovih varnostnih politik nameniti tem pojavom ustrezno pozornost in sprejeti ukrepe za preventivo in uspešno odpravljanje posledic naravnih nesreč.

V Sloveniji nacionalna varnost pred okoljskimi grožnjami temelji na tesnem sodelovanju med različnimi subjekti nacionalne varnosti, ki jih učinkovito podpira sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Povezovanje posameznih delov slovenskega nacionalno-varnostnega sistema pa ugodno vpliva na slovensko gospodarstvo in znanstveno raziskovalno področje. Povezovanje in sodelovanje med omenjenimi subjekti je racionalno tudi z vidika porabe proračunskega denarja. Zavedati pa se je treba, da vseh okoljskih groženj, ki bi jih lahko povzročile nesreče, ni mogoče preprečiti, zato bo treba v prihodnje še več pozornosti nameniti enakovrednemu obravnavanju, oblikam varstva in službam, ki so pristojne za ukrepanje v primeru nesreč, odpravljanju posledic in obnovi prizadetega območja. Zaradi dejavnikov, s katerimi človek vpliva na okolje in njegovo varnost, bo treba v prihodnosti nadgraditi in poglobiti sodelovanje na mednarodnem področju, tako v okviru EU, na obmejnem področju, pa tudi s sosednjimi državami. Glavni cilj mednarodnega sodelovanja je preventiva in medsebojna podpora držav EU, pa tudi zveze Nato, pri razvijanju lastnih sistemov za obvladovanje nesreč in ostalih okoljskih groženj. Eden od glavnih ciljev mednarodnega sodelovanja je medsebojna pomoč v primeru nesreč in skupne humanitarne in reševalne akcije v ostalih delih sveta.

Slovenski koncept nacionalne varnosti, kamor prištevamo tudi varstvo pred okoljskimi grožnjami, se postopoma uresničuje v praksi. Ta koncept zavrača militarizirani pristop, poudarja pa pomen in vlogo dejavne zunanje diplomacije, sodelovanje med obrambnimi politikami in ostalimi politikami ter sodelovanje države s civilno družbo na temelju javnega odgovornega in vzajemno nadziranega delovanja. Slovenija se kot članica EU zavzema za miroljubno uporabo jedrske energije in virov ioniziočega sevanja z organizacijskimi in tehničnimi ukrepi pa skrbi, da varnost jedrskih objektov zadovoljuje najvišja varnostna merila in da pri uporabi virov sevanja ne prehaja do prekomernega obsevanja prebivalstva. Tudi v prihodnje bo poseben poudarek namenjen varovanju jedrskih dejavnosti pred njihovo nepooblaščeno uporabo v namene, ki bi lahko ogrozili nacionalno varnost v Republiki Sloveniji in širše. Splošni in posebni dejavniki ter vzroki okoljske grožnje varnosti zadevajo ogrožanje okolja in človeka oziroma družbenih skupin in družb, držav in v določenih pogojih predvsem mednarodne skupnosti. Ogroženo je ohranjanje lokalne in planetarne biosfere, ki sta temeljna sistema, na katerem temeljijo vse druge človeške dejavnosti. Okoljske grožnje varnosti bi lahko opredelili tudi kot stanje, v katerem vlade same ali z mednarodno pomočjo niso sposobne ublažiti socialnih in političnih vplivov pomanjkanja virov, pri čemer se okoljska varnost pojavlja kot funkcija treh dejavnikov. Trenutne stopnje izkoriščanja obstoječih virov, socialnih in političnih vplivov, pomanjkanja in reakcijskih sposobnosti za ublažitev posledic tega pomanjkanja. Med pomembnejšimi ali najbolj izpostavljenimi okoljskimi viri ogrožanja sodobnih referenčnih objektov so najbolj nevarni hitri, nepredvidljivi in kompleksni okoljski problemi. Že sam okvirni pregled virov oziroma njihove značilnosti in kompleksnosti nakazujejo, da večina njih ni neposredni predmet nacionalne varnosti. Saj po eni strani nekateri med njimi obstajajo ali pa nastajajo brez človekove aktivnosti in daleč presegajo nacionalni oziroma celo regionalni okvir. Varnostni problemi nastajajo šele, ko ti viri bodisi na nacionalni bodisi na mednarodni ravni značilno znižajo kakovost življenja. Povezava okoljske grožnje varnosti z drugimi razsežnostmi oziroma dimenzijami ogrožanja varnosti je lahko neposredna ali posredna. To je takrat, ko pride do konflikta, to je neravnovesja med stanjem ekosistema in človekom. Neravnovesje ali celo zmanjšanje zalog obnovljivih virov ali pomanjkanja neobnovljivih virov ogrožajo gospodarstvo, prehranjevanje, zdravstveno varnost posameznikov in družbenih skupin. Poslabšanje okoljskega stanja lahko pripelje do poslabšanja gospodarskega stanja, kar pa lahko vodi k frustracijam, javnim nemirom in v ekstremnih primerih tudi do oboroženih konfliktov in vojn. Hvala lepa.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Besedo ima gospod Janez Kopač. Prosim.

Janez Kopač: Hvala za besedo, hvala za povabilo, predsednik, in zahvaljujem se uvodničarjem in mnogim pred menoj. Zdi se mi, da so povedali vse, kar je bilo za povedati. Kljub temu bi dodal samo nekaj kratkih stvari in bom tiste, ki so bile že povedane odstranil.

Klimatske spremembe so dejstvo in tega se vsi zavedamo. Ne zaznavamo jih prvič v zgodovini, ampak tokrat prvič nastajajo zaradi dejavnosti človeka, kar je empirično dokazano. Človeštvo je prej živelo oziroma doživelo že marsikaj od ledene dobe pa do velikih otoplitev, spomnimo se, da je bila Anglija do srednjega veka vinorodna dežela oziroma vsaj jug Anglije. Pravijo tudi, da se je tridesetletna vojna v Evropi začela zaradi ohlajevanja in zaradi nenadnega spopada s trgovske poti s soljo in začimbami, ki so bile ključnega pomena za konzerviranje in kdor je lahko konzerviral hrano za daljšo zimo, je imel strateško prednost. Ker tokrat ne gre za naravno katastrofo zaradi višje sile, je edini pravi odgovor trajnostni razvoj. Kjotski protokol je lep poskus tega, vendar je ob nevključenosti velikih ekonomij, kot sta Kitajska, Indija, navsezadnje Rusija in pa ob ameriškem sabotiranju dogovorjenega, je ostala na rešetu samo Evropska unija. Evropski uniji se utegne zavzemanje za trajnostni razvoj povrniti v dobrem, zaradi ukrepov, ki jih sprejema sama zase na svojem območju. Utegne pa se ji povrniti tudi v slabem, saj izgublja konkurenčnost z drugimi ekonomijami oziroma s preostalimi deli sveta. Kajti treba se je zavedati, da so stroški gospodarstva zaradi zahtev Kjotskega protokola zagotovo faktor, ki pomembno ovira sposobnost vlaganja sredstev v raziskave in razvoj podjetij samih, medtem ko ZDA z orjaškimi subvencijami raziskav v podjetjih poskušajo najti tehnološke odgovore za povečano rabo obnovljivih virov energije. Te tehnološke odgovore pa bodo kasneje prodajali celemu svetu, seveda tudi Evropi. Potrebovali pa bomo te tehnološke odgovore tako ali tako vsi, ker bo nafte in zemeljskega plina zmanjkalo še v tem stoletju in se bomo morali tehnološki prestrukturirati tako ali tako vsi. Trajnostni razvoj je poenostavljeno rečeno uravnoteženost gospodarske rasti, socialnega in okoljskega razvoja. To seveda velja tudi na globalni ravni in utegne se zgoditi, da bo Evropska unija zaradi zdaleč večjega poudarka okoljskemu razvoju, kot v drugih delih sveta to ravnotežje na svojem območju prizadela.

Forsiranje Kjotskega protokola in njegove izvedbe v praksi na območju EU je bilo izključno po mojem razumevanju prizadevanje za tehnološko prestrukturiranje evropske industrije. Nikakor pa to žal ni odgovor Evropske unije na klimatske spremembe nasploh. Posamezne države članice Evropske unije ne dopustijo razprave o drugih vidikih skupnega prilagajanja klimatskim spremembam. Naj dam samo en primer, za katerega sem se sam zavzemal še kot minister in kjer je bilo majčkeno posluha samo pri Nizozemski, ki je zaradi tega zelo ogrožena. Pri urejanju porečij rek, predvsem večjih evropskih rek, bi morali nujno sodelovati in se medsebojno usklajevati, predvsem zaradi retenzijskih območij, torej območij za razlivanje. Države gor vodno bi morale svoje prostorske ukrepe prilagajati ali pa uveljavljati skupaj ali pa v sodelovanju z državami dol vodno. Npr. Nemčija pri Renu z Nizozemsko itn poseganja v nekaj, kar ni do zdaj nikjer regulirano, s kakšnimi skupnimi evropskimi direktivami posamezne države članice, in prostorsko planiranje je en vidik tega in seveda nikakor ne dopustijo. No, pravi odgovor na klimatske spremembe je poleg trajnostnega razvoja tudi prilagoditev, o tem je bilo danes že veliko govora. Tudi vsem je znano, če bi Evropska unija svoje stroje in tovarne čez noč ugasnila, bi se klimatske spremembe zaradi učinka tople grede nadaljevale, sicer z nekoliko zmanjšanim tempom, pa vseeno. Zato se bomo morali prilagoditi na mnogih področjih.

V razpravi je bilo povedano že marsikaj, jaz bi glede na svoje pretekle izkušnje dodal samo par drobcev. V energetiki bo seveda treba iti v celoti, v perspektivi na obnovljive vire energije, edino zalog premoga je še dovolj, da se bo premog uporabljal v energetiki tudi še naslednjih, še celo to stoletje. Seveda bo treba intenzivno iti v gradnjo vetrnih elektrarn, v uporabo vodika, geotermalne energije, biomase. Danes so že precej razvite tehnologije za skladiščenje električne energije in prepričan sem, da bo v naslednjem desetletju ta tehnologija zadosti razvita, da se bo dalo tiste vire proizvodnje električne energije, ki proizvajajo elektriko samo občasno, npr. vetrnice uporabljati za stabilno napajanje z električno energijo brez posebnih nihanj. V prostorskem planiranju bomo morali dati bistveno večji poudarek solarni arhitekturi, solarnemu urbanizmu. Mi smo z obstoječim zakonom o urejanju prostora in s podzakonskimi akti na podlagi tega to na nek način pri prostorskem načrtovanju po občinah zapovedali. Upam, da bo tako tudi ostalo ob napovedanih spremembah te zakonodaje. Sicer pa je nekaj pomembnega premika, pri prostorskem načrtovanju se je že zgodilo na skupni evropski ravni zaradi direktive o celovitem upravljanju voda, kjer je bilo v preteklosti narejeno vse preveč grehov, s poseganjem z urbaniziranimi območji v potencialna vodna zemljišča. Veliko bo treba narediti na področju učinkovite rabe energije, kar je bilo že rečeno. Od primerov Klemenca in do tega, kar je rekel dr. Žlebir, zelo aktualna opcija je uporaba jedrske energije. Mislim, da Kyota na območju Evropske unije brez jedrske energije žal ne bo. Iti bomo morali nazaj v renaturacijo strug, v Sloveniji je predvsem aktualna za kaj takega Mura in drugi vodotoki ki so na območju Prekmurja, saj je Prekmurje enostavno najbolj občutljivo na spremembo obsega padavin. Treba bo narediti številne druge prilagoditve na drugih področjih, kmetijstvo itn.; od setvenega koledarja, na kar opozarjajo npr. dr. Kajfeževa do številnih drugih. Pri uveljavljanju tega je pomembno, da usklajujemo posamezne politike. Od čisto običajnih dnevnih predpisov, bom rekel raznih podzakonskih aktov do zakonov, do strateških dokumentov. Ta skrb je pri sprejemanju aktov na žalost podcenjena oziroma je ni. V preteklosti je za to v glavnem skrbelo ministrstvo za okolje in prostor, imeli smo poskus s Svetom za trajnostni razvoj, ki se ni bog ve kako posrečil. Vsekakor pa bi rabili skrbnika na nivoju vlade. Dr. Kajfeževa je že rekla, morda bi rabili vladno službo za klimatske spremembe. Jaz vsekakor mislim, da bi rabili pri vsakem predpisu, kjer na koncu piše, finančne posledice so take in take, usklajenost s pravnim redom Evropske unije je taka in taka, to je skrb sestavni del obrazložitve vsakega predpisa, ki gre skozi vlado ali parlament, bi rabili tudi poglavje učinki na prilagajanje klimatskim spremembam, to rečem zelo delovno, skratka nekaj ali pa zelo v okviru, rabili bi institucionalizirano skrb za nekaj takega. Tako se nam ne bi dogajale številne neusklajenosti, ki s svojo smešnostjo dobesedno vpijejo v nebo. Tako se nam je v preteklosti dogajalo, da npr. nismo mogli postaviti daljinskega ogrevanja na lesno biomaso v marsikaterem slovenskem kraju, ki je sredi gozdov zaradi tega, ker se je pri izračunu ekonomske upravičenosti investicije ugotovilo, da ni zadostne ponudbe lesne biomase. Po drugi strani Ministrstvo za kmetijstvo v sklopu evropske politike uvaja subvencije za obdelavo površin, samo zato, da pač ostanejo obdelane. Dogaja se nam veliko zaraščanje slovenskega teritorija, opuščanje kmetovanja, če bi združili instrumente Ministrstva za okolje in prostor in Ministrstva za kmetijstvo, skratka denar, ki je že na razpolago, samo da bi bila politika usklajena, bi seveda lahko namensko usmerjali sredstva za čiščenje zaraščajočih se površin in bi ta odpadni proizvod šel kot kurivo za lokalno kotlarno na lesno biomaso, recimo samo en tak primer, ali pa npr. v Ljubljani, Klemenc je govoril o množičnem vgrajevanju klimatskih naprav, odgovor prejšnje vlade je bil,da smo v energetskem zakonu opredelili kot definicijo kaj je to daljinsko ogrevanje, smo pridodali, da je daljinsko ogrevanje tudi daljinsko hlajenje. S tem torej, kogeneracijo termoelektrarno toplarna Ljubljana lahko uporabljaš ali pa naj bi jo uporabljali tudi kot daljinskega hladilca in kar bi v vseh blokih ali v vseh ustanovah, tovarnah, kjer so priključeni na daljinsko ogrevanje, lahko zamenjali hišne klimatske naprave z daljinskim hlajenjem preko radiatorja, ki je že v stanovanju ali v prostoru. Letos sem z začudenjem opazil in smo potem seveda tudi zapovedali, da se pri načrtovanju vseh in izdaj gradbenih dovoljenj za vse nove zgradbe, ki so priključene na daljinsko ogrevanje v Ljubljani, obvezno načrtuje tudi daljinsko hlajenje. V kolikor je skratka tehnološka in tehnična možnost, da to obstaja. Z začudenjem sem opazil potem v letošnjem letu v Uradnem listu spremembo predpisa, ki je obvezno daljinsko hlajenje črtala. To recimo je zelo slabo znamenje za prilagajanje klimatskim spremembam. Sicer pa mora o tem biti še veliko takih razprav. Danes tu vidim v glavnem ljudi, ki se prepričujemo kot že prepričani, in mislim, da je ta pogovor pri predsedniku države dobra priložnost, da se ta diskusija malo razširi, treba jih bo pa imeti še zelo veliko. Hvala lepa.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa, besedo ima gospod Andrej Kranjc. Še naprej pa apeliram na vašo konciznost v prispevkih.

Mag. Andrej Kranjc: Hvala lepa za besedo. Spoštovani predsednik, spoštovano omizje, podnebne spremembe so za človeštvo velika grožnja in obenem velik izziv. Med znanstveniki vlada visoka stopnja soglasja o tem, da se zaradi emisij toplogrednih plinov, ki jih povzročajo ljudje, ozračje segreva in da bo to segrevanje povzročalo v prihodnjih letih in desetletjih mnoge nevšečnosti, lahko pa tudi katastrofe. Pravzaprav kaže, da so se te nevšečnosti že začele pojavljati. Seveda pa jih bo v prihodnje več in vse intenzivnejše bodo. Jasno je torej, kaj je treba narediti, da bomo ta neugodni razvoj preprečili ali vsaj do neke mere omilili. Zmanjšati moramo emisije toplogrednih plinov. O tem je bila pred petnajstimi leti mednarodna skupnost soglasna, ko je pripravljala in sprejela okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja. Ker pa je, kot naslov pove, ta konvencija samo okvirna, in državam samo priporoča naj emisije zmanjšajo oziroma omejijo, je bilo treba sprejeti še pravno zavezujoč instrument, ki bi ta priporočila spremenil v obveznosti. Kot vemo, je bilo to uresničeno s Kjotskim protokolom, v katerem so določene obveznosti držav, Aneks 1 konvencije, ne pa tudi držav v razvoju.

V Aneksu 1 so t.i. industrializirane države. To so razvite države in države v tranziciji. Navadno pa jih vse skupaj imenujemo kar razvite države, za razliko od držav v razvoju. Že pri pripravi tega protokola je bilo nekaj težav. Nekatere države skupine OPEC so nekaj časa kakršnemukoli zmanjševanju emisij nasprotovale, češ, v sedanjih znanstvenih ugotovitvah je še precej negotovosti, zato raje počakajmo, da ne bo več nobenega dvoma, da podnebne spremembe povzročajo nevšečnosti in katastrofe in šele potem začnimo ukrepati. Kot kaže razvoj dogodkov, ta predlog ni bil sprejet. To, kar je prej gospod Pavle Gantar rekel, da je pred približno tridesetimi leti bilo popularno govoriti o ohlajanju, govorilo se je o novi ledeni dobi, ki nas čaka, me je spomnilo še na drug predlog. Konkretno, dal ga je predstavnik Kuvajta in sicer, da dajmo za preprečitev globalnega segrevanja emitirati več žvepla, kajti sulfatni aerosoli, ki pri tem nastajajo, delujejo nasprotno kot toplogredni plini. Se pravi, naj bi šlo za nekakšno kompenzacijo. No, tudi ta predlog ni naletel na kakšno širšo podporo in ga potem niso več ponavljali. Dober začetni namen, da bi obveznost omejitve emisij toplogrednih plinov porazdelili med države po nekem pravičnem ključu, ki bi upošteval različne kriterije, npr. bruto družbeni proizvod in emisija na prebivalca, se ni v celoti posrečil, saj je imela skoraj vsaka država svojo predstavo o tem kaj je pravično. Tako je bila na koncu sprejeta politična odločitev, nekakšen kompromis med posameznimi predlogi, ki so bili na mizi.

V japonskem Kyotu je decembra 1997, ob bučnem ploskanju polne dvorane, takratni podpredsednik Al Gore najavil, da Združene države Amerike sprejemajo obveznost zmanjšanje emisije za 7 odstotkov. Protokol so Združene države kmalu tudi podpisale. Leta 2001, po nastopu nove vlade, pa je sledil udarec. Objava, da se ZDA protokolu odpovedujejo in da ga ne bodo ratificirale. Kaj pomeni izstop te države iz protokola ponazarja podatek, da so Združene države odgovorne za okoli četrtino svetovnih emisij ogljikovega dioksida. V okviru držav Aneks 1 pa je ta odstotek celo bil v letu 1990 36 odstotkov.

Pred nekaj leti so se pojavili predlogi, naj se raje začnemo ukvarjati s prilagajanjem na podnebne spremembe oziroma njihove neugodne učinke, o čemer je bilo danes že precej govora, ki jim ne moremo ubežati, torej raje s tem, kot pa da se trudimo z zmanjševanjem emisij toplo grednih plinov, tako imenovanim blaženjem. Sčasoma je prevladalo mišljenje, da je bila želena osnova sedanje in prihodnje politike podnebnih sprememb, prilagajanje pa je njeno nujno dopolnilo. Odlašanje je povečalo potrebo po prilagajanju ali ga celo onemogočilo npr. v primerih hitrih nelinearnih sprememb, kot bi bila zaustavitev ali preusmeritev zalivskega toka. Izvedljivost strategij za prilagajanje na podnebne spremembe je v veliki meri odvisna od stopnje blaženja. Lahko rečemo, da je blaženje najboljše prilagajanje. Seveda pa samo to ni dovolj, potrebno je še kaj drugega.

Kljub zapletom in težavam je, kot smo že slišali, protokol letos začel veljati in tiste države Aneks 1, ki so tudi pogodbenice protokola, zagotavljajo, da bodo svoje obveznosti iz protokola, to je zmanjšanje emisij v prvem ciljnem obdobju 2008 - 2012, izpolnile. Pri tem si bodo nekatere pomagale s t.i. kjotskimi mehanizmi, skupnim izvajanjem ter mehanizmom čistega razvoja, ki sta projektna mehanizma in trgovanjem z emisijami. Vendar kot kaže, bo kljub uporabi mehanizmov, za nekatere države to zelo težka naloga. Kjotski protokol sam po sebi, če bi ostali samo pri prvem ciljnem obdobju, sploh ne bi bil pomemben, niti za države, še manj za podnebje. Če bi bilo tako, mu ne bi nekateri tako nasprotovali, kot mu nasprotujejo. Ker pa je njegov smisel, da morajo prvemu ciljnem obdobju slediti naslednja, vse večje zmanjšanje emisij, je pomen protokola, kot prvega koraka v pravo smer, zelo velik. Na prvem zasedanjem konference pogodbenic iz Kjotskega protokola, ki bo konec novembra in v začetku decembra v Montrealu, se bo začela razprava o tem, kako naprej po letu 2012, da bi dosegli končni cilj konvencije, to je zmanjšati oziroma ustaliti koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na takšni ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem. Tudi v tem segmentu pogajalskega procesa o podnebnih spremembah, kot v mnogih drugih, ima Evropska unija vodilno vlogo. Mednarodni javnosti je že pred časom predstavila svoj predlog za reševanje tega problema. Osnova predloga je, da ne smemo dopustiti, da bi se globalna temperatura zvišala za več kot 2°C. S tem bi se, kot se vidi iz strokovne literature, izognili večjim katastrofam zaradi podnebnih sprememb. Seveda pa se ne bi izognili raznim nevšečnostim v relativno manjši dimenziji, ki pa so za prizadeto območje lahko kljub temu katastrofalne.

Slovenija je aktivno sodelovala pri formuliranju strategije za dosego tega cilja. In v načelu je filozofija tega sledeča. Da bi omejili porast temperature na 2°C ne smemo dovoliti, da bi se koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju povzpela čez 450 delcev na milijon po volumnu. Da bi to dosegli, moramo ustrezno omejiti emisije toplogrednih plinov. Da pa bi dosegli to, moramo porazdeliti obveznost zmanjšanja emisij med države in to med razvite države in med države v razvoju. Pri tem se moramo zavedati, da so za nastalo neugodno situacijo v pretežni meri odgovorne razvite države, ki imajo še sedaj mnogo večje emisije na prebivalca kot države v razvoju. To razmerje je približno 4 proti 1. Seveda pa brez omejitve emisij, predvsem največjih držav v razvoju, problema nikakor ne bo mogoče rešiti, zato jim je treba pomagati, da bodo svoj razvoj gradile na trajnosten, okolju in podnebju prijazen način. Znanstvene ocene kažejo, da bi se morala za uresničitev pisnega scenarija naraščanja svetovnih emisij končati v približno dveh desetletjih, nato pa bi se morale te do leta 2050 zmanjšati za vsaj 15, mogoče pa celo za 50 odstotkov, glede na leto 1990. Evropska unija predlaga naj bi v okviru tega scenarija razvite države svoje emisije do leta 2020 zmanjšale za 15 do 30 odstotkov.

Ko govorimo o tem, kaj bo treba storiti v prihodnjih desetletjih, se lahko vprašamo, kaj smo že naredili. Kar zadeva informiranost je bil v zadnjih desetih letih v Sloveniji dosežen kar znaten napredek. Pred dobrimi desetimi leti, ko sem se začel ukvarjati s to problematiko kot predstavnik Slovenije v pogajalskem procesu, je bilo v Sloveniji verjetno manj ljudi, kot je prstov na eni roki, ki so vedeli, kaj je globalno segrevanje. Potem smo nekateri začeli objavljati strokovne poljudne članke v časopisih. Sledila so vabila v informativne oddaje na radijskih postajah in na televiziji. In javnost je slišala za problem podnebnih sprememb. Kot smo slišali obveščenost še vedno ni na zadovoljivi ravni, vendar se izboljšuje. Problematika je dobila domovinsko pravico tudi na ravni politike, kar med drugim dokazuje današnji pogovor. Naj pri tem omenim še to, da ko bo Slovenija prevzela predsedovanje Evropski uniji, si bo, tako kot je to navada, zadala določene prioritete oziroma prednostne naloge in te so že v obravnavi na vladi oziroma na ministrstvih. Ena od teh, ki je v obravnavi, je tudi tematika podnebnih sprememb. Sedanja predsedujoča, Velika Britanija, ima podnebne spremembe zelo visoko med prioritetami.

Zaradi aktivnega dela na področju podnebnih sprememb je imela Slovenija svojega predstavnika v raznih telesih konvencije, tudi najvišjih, svojo predstavnico, prof. Kajfeževo, pa ima naša država v biroju medvladnega panela za podnebne spremembe IPCC. Tudi za zmanjšanje emisij je bilo v Sloveniji že nekaj narejenega, čeprav nas mnogo več dela še čaka seveda. Izdelan je bil operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. Okoli 100 naših podjetij je vključenih v shemo trgovanja z emisijami znotraj Evropske unije. Pri pripravi nekaterih razvojnih strategij je že upoštevanih podnebnih sprememb, ne pa še pri vseh. Domača podjetja informiramo o možnostih sodelovanja o Kjotskih mehanizmih. Emisije so se v letu 2003 nekoliko znižale, ne vemo pa še kako je bilo lani, ker še ni podatkov. Za izpolnitev obveznosti iz Kjotskega protokola se bomo morali še precej potruditi. Iskati moramo načine, da bomo imeli od ukrepov za zmanjšanje emisij, poleg stroškov, tudi čim več koristi. Tako posamezniki, kot npr. z manjšo prometno gnečo in s čistejšim okoljem, kot tudi gospodarstvo. Za gospodarstvo je v tem globaliziranem svetu, ko je konkurenca še večja, kot je bila prej, zelo pomembno, da izvajajo ukrepe, ki si jih finančno lahko privoščijo. Eden od teh, ki je najbolj vabljiv, je uvajanje novih čistejših tehnologij. vendar to je navadno povezano z znatnimi finančnimi sredstvi, zato so zelo pomembni ukrepi, ki nimajo takšnih finančnih zahtev. To pa je, kot so že tudi slišali, predvsem učinkovitejša raba energije, uporaba odpadne toplote, racionalnejša raba materialov itd. Tudi v bolj razvitih gospodarstvih, kot so npr. nemško in japonsko, je še mnogo takih možnosti, koliko jih je šele pri nas.

Dobro je, če si zastavimo primerno ambiciozne cilje. Pri tem si lahko postavimo za vzor uspešne države, čeprav se zaradi različnih razmer z njimi ne moremo neposredno primerjati. Dva taka primera sta, Velika Britanija in Francija. Prva je objavila svoj program, po katerem naj bi do leta 2050 zmanjšala svoje emisije ogljikovega dioksida za 60 odstotkov, seveda če bodo tudi druge razvite države izvajale podobne ukrepe. Druga je objavila, da bo v istem času, predvsem s povečevanjem energetske učinkovitosti, zmanjšala svoje emisije za faktor 4. Tretjič, osnovno bolj bližji primer pa je Švedska, ki sme po Kjotskem protokolu v okviru Evropske unije v prvem ciljnem obdobju, svoje emisije toplogrednih plinov povečati za 4 odstotke. Švedska se je odločila naknadno, da bo svoje emisije zmanjšala za 4 odstotke. Torej razlika 8 odstotkov in to samo z domačimi ukrepi, brez uporabe Kjotskih mehanizmov. Kot kažejo podatki, je Švedska na dobri poti, da to tudi uresniči. Seveda niso vse države Švedska, tudi mi ne, vendar njen primer dokazuje, da se da tudi v tem konkurenčnem svetu kaj narediti samostojno in bolje, če je politična volja in nacionalno soglasje. Za oboje sta potrebni predvsem dobra obveščenost in ozaveščenost, poleg tega pa tudi primerna ekipa strokovnjakov ali ekipa strokovnjakov, ki pripravijo program in ga vodijo.
Hvala lepa.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala vam, besedo ima dr. Andrej Marušič, direktor Inštituta za varovanje zdravja.

Dr. Andrej Marušič: Gospod predsednik, dame in gospodje. Hvala za povabilo. Lahko samo na kratko povem, da sem zelo počaščen. Prvič se pojavljam v tem okolju in zelo prisrčno pozdravljam pobudo predsednika države za tovrstno razpravo.

Že to, od kod prihajam, lahko pove, da je moje znanje o klimatskih razmerah precej šibko v primerjavi z vašim, kljub temu pa vem nekaj več o zdravju, ki je s klimo in s klimatskimi spremembami tesno povezano. Moje poznavanje premoga sega nekje oziroma sovpada z znanjem otroka, ki hodi v peti razred osnovne šole, pa ne zaradi tega, ker bi se pripravljal, če me slučajno Hribar v soboto povabi na izpraševanje, ampak zaradi tega, ker trenutno imam sina v 5. razredu osnovne šole. Kljub temu, da sem v 80. letih kot kantavtor prepeval proti jedrski energiji, sem si kupil klimatsko napravo, jo pa prižgem sam, kadar pridejo starejši člani družine na obisk, sicer pa imam v glavnem izključeno, pa to ne zaradi mene in moje osveščenosti, ampak zaradi tega, ker ženo v glavnem zebe. Toliko za intermezzo.

Sicer pa glede zdravja in klimatskih sprememb bi rad povedal naslednje. Prepogosto se tukaj vzpostavlja samo enosmerno povezavo in sicer, kako klimatske spremembe vplivajo na zdravje, ne pa kako zdravje vpliva na klimatske razmere. Jaz sem se nekako naučil, da skorajda ni povezave v svetu, kjer ne bi veljala interakcija. Torej, kar vpliva na eno, vpliva tudi drugo na prvo. Med drugim smo se to v zadnjem času naučili tudi na vplivu okolja na genetiko, ne samo genetike na okolje.

Klima in njene spremembe, kot je povedala dr. Kajfež Bogatajeva, dejansko vpliva na varnost, vpliva na materialno blaginjo, na družbene odnose in na zdravje, vendar se je treba zavedati, da smo Slovenci oziroma Slovenija kot država postavili zdravje kot vrednoto na prvo mesto. In s tem, ko je zdravje kot vrednota na prvem mestu, se tudi na nek način vse vrti okoli zdravja. In ni pomembno samo to, kako sprememba klime vpliva na spremembo zdravja, kar zagotovo vpliva, pomembno je tudi to, kako človek predvideva, da bo lahko nekoč v prihodnosti klima spremenila njegovo zdravje, koliko se tega boji, koliko se ob tem počuti nelagodno, koliko tesnobe razvija na ta račun in koliko si domišlja, da bo sprememba klime nekoč spremenila njegovo zdravje. Lahko so nekateri zelo …, nekateri so pa verjetno lahko tudi pretirano anksiozni in tesnobni in izvajajo neke vrste medijski pritisk, preko medijev, seveda. Recimo s tem smo bili pravkar soočeni, z bojaznijo pred ptičjo gripo, s katero se trenutno na Institutu za varovanje zdravja v glavnem ukvarjamo, čeprav je dejansko še ni med ljudmi. Ampak ljudje se obnašajo, kot da bi ptičja gripa že zajela ves svet. Tako da eden od recimo napotkov Svetovne zdravstvene organizacije je bil, da ni edini problem samo nevarnost pred ptičjo gripo, ampak tudi, kako se s to nevarnostjo soočiti v glavah ljudi.

Odnos do zdravja se je skozi desetletja zelo spreminjal. Iz navadne somatike je nekje sredi prejšnjega stoletja prešel v psihosomatiko, kjer se je začelo upoštevati tudi duševno zdravje. Proti koncu prejšnjega stoletja smo bili že soočeni, zaradi posebnega družboslovnega doprinosa k zdravju, tudi do sociosomatike, kjer se odnos človeka in njegove duševnosti gleda znotraj družbenega konteksta. V zadnjem času pa je seveda vse bolj pomembno tudi odnos okolja in zdravja v celoti, torej okolja, neodvisno, ali gre za družbeno okolje ali za neživo okolje. Tako je recimo Svetovna zdravstvena organizacija pred kratkim imela celoletno kampanjo za zdravje in okolje, zlasti pri mladih, ker končno za mlade tudi gre, ker to, kar se dela z neživim okoljem s strani človeka, seveda vpliva na kasnejše generacije. Tisto, kar hočem s tem kratkim prispevkom povedati, je samo to, da vse strategije, programi, projekti, kakršnekoli raziskave in mreženje v Sloveniji na področju klimatskih sprememb in varovanjem pred njimi, bodo uspešni samo, če bomo upoštevali tudi zdravstveno komponento. Ampak ne tako, kaj vse bi lahko se zgodilo z zdravjem, če ne bomo tega počeli, ampak tudi upoštevajoč, kako zdravje vpliva na našo sposobnost, da bomo pri tem uspešni. Se pravi, z bližnjim predsedovanjem Evropske unije se nam ponuja priložnost, da se pokažemo kot inovativna država in lahko bi recimo predlagali razvoj envirosomatike. Se pravi, da bi se iz navadne somatike, psihosomatike, sociosomatike postavil nek nov program na področju zdravja in klime in da bi predlagali Evropski uniji nek poseben poseg v zdravje in okolje tako, da bi se ga strateško lotili iz obeh strani. Ker konec koncev gre za interakcijo. Hvala.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Besedo ima gospa Vida Ogorelec Wagner, direktorica Slovenske fundacije za trajnostni razvoj in vodja programa Dobra družba. Prosim.

Vida Ogorelec Wagner: Hvala lepa in lepo pozdravljeni. To okolje mi deluje malo formalno, čeprav mi se večinoma poznamo tudi iz drugih situacij in nas ta velika tema nekako združuje, tako da poleg neke skrbi in odgovornosti na temo podnebnih sprememb, ki nas združuje, pa opažam tudi v teh prispevkih, da nas združuje neka frustracija. Malo je bilo o tem že govora. Namreč, vemo kar precej dobro, gospod Kranjec je enostavno povedal, kaj bi bilo treba pravzaprav narediti, pa nekega preboja ni. Tudi ta, recimo razkorak med individualno aktivnostjo, divizmom, kot je rekel dr. Gantar, in institucionalnim odzivom je zelo velik. In mislim, da prispeva k tej frustraciji. Poskušali smo že v znanstveni sferi, v nevladni sferi, pa tudi neki, lahko rečem zanesenjaki v vrstah državne uprave in tudi drugi na raznih področjih, pa vendarle nekako se zadeve ne premaknejo. Tako da smo precej govorili o problemih. Sama vidim priložnost tega današnjega pogovora, da morda vendarle pride, vsaj v Sloveniji, do nekega presežka. Imamo neke institucije, ki so celo interdisciplinarne, medresorske, imamo Nacionalni komite za podnebne spremembe, omenjen je bil Nacionalni svet za trajnostni razvoj, ki pa nekako te vloge ne izpolnijo. Tako da se bom potem na koncu vrnila, da bi bila morda tukaj priložnost, da se vzpostavi neka kontinuiteta tega pogovora kot devetega, morda tudi pod pokroviteljstvom predsednika republike, ki bi to temo, ki smo jo tukaj prepoznali, dvignil višje, tako v politični, pa morda tudi gospodarski prostor. Tako da o problemih morda ne toliko, zelo veliko je že bilo povedanega, nekaj tudi o rešitvah.

Kar se problemov tiče, morda bi povedala samo to, kar še ni bilo. Greenpeace je pred nekaj leti naredil oceno problemov v okolju in odziv lobijev, predvsem na strani industrije, in je zapazil sledeči vzorec. Prvi odgovor na opozorilo o problemu, je zanikanje. Se pravi, problem ne obstaja in se zato uporabljajo zelo različne metode. Drugi odziv je: ni alternativ. Problem sicer je, ampak alternativ ni. Tudi recimo Kjotski protokol ni prava alternativa, skratka nimamo rešitev. Ko je vendarle dovolj pritiska, dovolj tudi nekega znanstvenega soglasja, da vendarle alternative so, so pa alternative predrage. Tudi to smo slišali. Recimo, nove tehnologije, to je predrago, cena, potem, ko vendarle je, ta pritisk javnosti predvsem, dovolj visok, pa tudi cena postane sprejemljiva in gre zadeva v izvedbo. Kje smo zdaj v smislu tega ciklusa pri podnebnih spremembah? Morda smo pravzaprav na vseh štirih stopnjah še vedno, odvisno kdo in kje, tako v svetu, kot tukaj v Sloveniji, predvsem pa, morda še ni bilo toliko o tem govora, čeprav o varnosti smo slišali, že gospa Kajfeževa je začela, beseda varnost nekako, monopol nad njo, ima še vedno vojaški lobi. Sredstva, ki gredo v vojaški smeri, niso podvržena ocenam koristi in stroškov, tako kot so vedno pri varstvu okolja. Tukaj je nekako kar rezervirano za ta namen, čeprav lahko rečemo vprašljivo. Po drugi strani tudi zavarovalniška industrija, tako nekako, ta koncept varnosti, lahko rečem, ne percipiramo oziroma se nanj ne odzivamo racionalno, ampak izjemno iracionalno. Drugo, monopoli, seveda energetski, kjer še vedno fosilna goriva vladajo, monopoli na mobilnosti, slišali smo že, promet, morda ga nismo tako eksplicitno omenili. Pogrešam tudi ministra za promet za to mizo, čeprav je tale prometna strategija, ki je bila sprejeta, še kar obetavna. Ampak kje pa so rešitve?

Malo je bilo že omenjeno, navezala bi se na to, kar je bilo rečeno. Predvsem v Sloveniji smo zdaj v začetku enega novega ciklusa načrtovanja razvoja. Dr. Kajfeževa je omenila priložnost v reformah. Sama sem pogledala te reforme, namreč predhodnica tega vladnega dokumenta o reformah, je seveda strategija razvoja Slovenije, ki jo je vlada sprejela. Ne vem, koliko ste seznanjeni s tem dokumentom. Ključen dokument, bi lahko rekli. Jaz sem decembra lansko leto pripravljala recenzijo stališča trajnostnega razvoja in smo skupina treh ocenili zadevo iz stališča trajnostnega razvoja zelo negativno, čeprav se zdaj prodaja, kot da je to strategija trajnostnega razvoja Slovenije. Cilji so zelo kratkoročni, v nasprotju z Evropsko strategijo trajnostnega razvoja, ki podnebne spremembe in tudi dolgoročne zaveze, ki seveda gredo precej bolj ambiciozno kot Kjotski protokol, že zapisala, Evropska unija, pri nas tega nimamo. Ampak vsaj od - peto od prednostnih strateških razvojnih področij je trajnostni razvoj - vsaj to je priznano v tem strateškem dokumentu. Če pa pogledate zdajšnji vladni dokument reform, je peto ciljno področje celo izpadlo. Samo štiri so. In ostajamo res na tej ravni konkurenčnosti. In teh zadev, pa tudi tam, kjer bi lahko prišlo do preboja, precej je bilo govora, tudi gospa Cegnarjeva je zelo lepo povedala, priložnosti. Ni samo negativno, dejansko, tako kot pravijo Kitajci, kriza je problem in priložnost hkrati. Priložnosti, ki jih prinaša ta zadeva, so lahko za Slovenijo izjemno zanimive v smislu razvoja novih tehnologij; znanja imamo na tem področju zelo veliko, tako da bi moral biti predvsem poudarek na tem presečišču gospodarskih priložnosti, kako mi lahko dosegamo večjo gospodarsko rast ob zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, kar bi imelo lahko zelo pozitivne učinke tudi na ustvarjanje delovnih mest. Takšni primeri so, slišali smo že, vlaganje na primer v učinkovito rabo energije, kjer so pravzaprav sredstva simbolična. 0.16 odstotka bruto nacionalnega dohodka, kar ustreza zdajšnjemu nakupu SOD-a v trgovinski mreži Mercator. Če bi SOD vložil ta denar, ki ga je pridobil v energetsko učinkovitost, bi lahko podvojili programe energetske učinkovitosti v Sloveniji. Kar nam ilustrira nekako tudi to vprašanje, kaj je drago, pa kaj je poceni, nekako relativizira. To, kar se mi zdi, da nam manjka, je nek konsenz o tem. Tukaj morda za to mizo nekako ga imamo. Nimamo pa širšega družbenega konsenza o tem, da je to zares pomembna tema. Jaz se oproščam, da malo čustveno reagiram, ker za mene je ta odgovornost, ki jo imam, tudi do svoje hčerke in to me zares muči, lahko rečem. Ali smo naredili dovolj? Kaj je lahko tisto, kar naredimo, da bomo nek preboj dosegli? Tako da to neko vzpostavljanje nacionalnega soglasja prav na presečišču iskanja gospodarskih priložnosti in te teme podnebnih sprememb. Hvala lepa.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Besedo ima dr. Dušan Plut s Filozofske fakultete.

Dr. Dušan Plut: Spoštovani gospod predsednik in vsi navzoči. Hvala lepa za povabilo. Gre pravzaprav za prvo razpravo, ki povezuje globalnost in državnost, in mislim, da je iz tega vidika ta pobuda še posebej razveseljiva. Ker sem pisni prispevek podal, dovolite, da podam samo nekaj misli.

Začel bom morda malo nenavadno, s Triglavskim ledenikom. Leta 1952 je Triglavski ledenik imel 15 hektarjev, leta 1992 je imel 4.3 hektarje in leta 2003 je imel 0.7 hektarja. Sprašujem se, ali je izrek oziroma misel »misli globalno, deluj lokalno«, sploh še aktualna. Ali je ne bi na osnovi tega in ostalih podatkov, ki pričajo o problemih izčrpavanja našega planeta in onesnaženosti okolja, morda ta izrek spremenili v »misli in deluj hkrati globalno in lokalno«. In svet in Slovenija sta pred velikim izzivom. Zanimivo je, da strokovnjaki, ki se ne ukvarjajo samo z okoljskimi problemi, postavljajo okoljske probleme ob bok z drugim največjim problemom sveta, to je svetovna revščina. In če ne bomo poiskali simbioze skupne strategije za reševanje teh dveh ključnih globalnih problemov, potem nismo naredili dovolj. Provokativno bom rekel, tudi če rešimo okoljske probleme in ne rešimo problemov revščine, se bo ta problem s povratnim lokom pokazal tudi na nerešenih okoljskih problemih v naslednjih desetletjih. In tukaj smo pravzaprav pred tretjim civilizacijskim izzivom. Če je bil prvi kmetijska revolucija pred približno deset tisoč leti in drugi industrijska revolucija pred dvesto leti, smo zdaj pred trajnostno sonaravnim izzivom. Resnično gre za civilizacijski premik, ki ima mogoče celo še eno dodatno razsežnost, katere prejšnji dve revoluciji nista imeli. Namreč, prvič bo moralo človeštvo se umakniti, torej umikati in paradigmo rasti zamenjati s paradigmo stabilizacije in uravnoteženosti. To je izredno velik premik, in si ne delam, in mislim da si tudi tukaj ne delamo prav nobene iluzije, da bo do tega premika prišlo v desetih ali v petnajstih letih. To je premik, ki ga bo treba izvesti v 21.stoletju. Naloge pa bodo najbolj naporne v prvi polovici 21. stoletja, ker bomo morali kot posamezniki in človeštvo kot celota spremenit vrednostni sistem. V tem je temeljni problem. Čaka nas sprememba vrednostnega sistema. Odgovornost razvitih držav je bistveno večja, kot je odgovornost manj razvitih držav, kar se tiče okoljskih problemov. Samo podatek, emisije ogljikovega dioksida, kot vodilnega plina tople grede, znašajo na planetarnem nivoju letno okoli 4 tone na zemljana, v gospodarsko razvitih državah 11 ton, v ZDA, ki so bile že omenjene, 20 ton, Kitajska nekaj več kot 2 toni in Afrika nekaj več kot eno tono na prebivalca. Slovenija s svojimi 7,6 tonami seveda presega svetovno povprečje in zaostaja za povprečjem gospodarsko razvitih držav. Naš standard pa je seveda bistveno nižji. Vendar strokovnjaki, ki niso naklonjeni še nadaljnjemu umikanju, ki ga predstavlja predpostavka, da bomo pa poskušali poiskati vzorec življenja s plus dvema stopinjami, kar je zame zelo vprašljivo, kako bomo pa, če nič ne vemo, kako se bo ta zapleten klimatski sistem ravnal, mi pa tukaj postavljamo zelo jasno dve stopinji povečanja temperatur. Skratka, tukaj naš čaka seveda izredno zapletena naloga in gospodarsko razvite države bodo morale prevzet bistveno večjo odgovornost.

Kjotski sporazum. Lahko ga kritiziramo v tem trenutku, ker dejansko ne rešuje problema globalnih klimatskih sprememb. Jaz ga jemljem kot simbolno noto. Pomeni prvi korak k zmanjševanju. Nismo pristali na naraščanje, ampak govorimo o zmanjševanju okoljskih pritiskov na globalni sistem. Moja želja je in predlog, da bi podobno, kot imamo Varnostni svet v okviru OZN imeli tudi Varnostni svet za reševanje okoljskih problemov in še posebej podnebnih problemov.Strokovnjaki napovedujejo, da bodo svetovne škode znašale okoli 300 milijard, v naslednjih desetletjih. Tristo milijard dolarjev na leto! Kar seveda pomeni, da bodo okoljski problem in podnebne spremembe postali eden ključnih ekonomskih problemov tega planeta. Zato so seveda potrebne bistveno bolj radikalne akcije, kot bi morda sklepali na prvi pogled.

Na kratko še nekaj stavkov o tem, kako gledam na odgovornost Slovenije in kako gledam na reševanje tega problema. Sem precej kritičen do našega ravnanja. Ne zanikam določenih uspehov, ki so bili doseženi tudi na tem, okoljskem polju, tudi pri reševanju problematike emisij toplogrednih plinov, vendar, če pogledamo, smo dejansko v obdobju 1986-2000 oziroma 2002 zmanjšali emisije za bore en odstotek. Zato se sprašujem, kako bomo dosegli ta cilj, tudi ob sprejetem operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, če se bo še naprej tako povečevala poraba energije.

Že omenjena strategija razvoja Slovenije ima svoje pluse in svoje minuse, če sem iskren. Predstavlja določen kompromis. Pa kljub vsemu ima vendarle zapisano obveznost, da Slovenija ne samo zmanjša emisije toplogrednih plinov, ampak v določenem obdobju doseže stabilizacijo porabe energije. Brez dosežene stabilizacije porabe energije bodo naši napori za povečevanje obnovljivih virov energije izzveneli popolnoma v prazno. Smiselno je uvajanje večjega pomena obnovljivih virov energije samo v primeru, da se hkrati stabilizira ali celo zmanjša poraba fosilnih goriv. Vem, da v tem trenutku, ko imamo pred sabo cilje o 5-odstotni letni gospodarski rasti, to seveda izgleda kot cilj, ki ga ni mogoče doseči. Vendar številni izračuni kažejo, da bi lahko ta cilj nekako dosegli brez večjih posegov v vsakdanje življenje.

Najbolj me skrbi problematika prometa, naraščanje emisij toplogrednih plinov oziroma CO2 zaradi prometa. Tu gremo v popolnoma napačni smeri, o čemer priča vsakodnevno stanje na naših cestah in dejstvo, da so se od leta 1986 prometne emisije CO2 podvojile. Brez radikalnih ukrepov na tem področju se bojim, da cilja zmanjševanja emisij toplogrednih plinov ne bomo dosegli. Ne gre samo za odgovornost države, gre tudi za našo osebno odgovornost. Država bi nas morala spodbujati k manjši uporabi avtomobila in nam nuditi alternative, da bi bili javni promet, kolesarjenje in vse druge oblike privlačne. Vendar se dogaja ravno nasprotno. Gradnja avtocestnega omrežja ne bo rešila tega problema, ker se že sedaj, kot vidite, srečujemo s povečanim prometom. Na ta način ne bomo nikoli prišli do konca. To seveda ne pomeni, da ne podpiram gradnje osnovnega avto cestnega omrežja, vendar na ta način problemov ne bomo rešili.

Zaključil bi s tem, da je mogoče ena izmed ključnih nalog, ki nas čaka, predvsem na področju okoljske vzgoje in izobraževanja. Ne samo naša generacija, ampak predvsem generacija naših otrok in vnukov se bo morala zavedati te planetarne odgovornosti in, če hočete, tudi planetarne solidarnosti. Če jim tega vrednostnega sistema ne bomo vcepili, potem bo reševanje tako perečega in na videz oddaljenega problema izredno težko. Zaključil bi s stavkom, da je zame ne samo Triglav, ampak tudi porečje Amazonke moja domovina.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa, besedo ima dr. Matjaž Ravnik, vodja reaktorskega infrastrukturnega centra na Inštitutu Jožef Štefan.

Dr. Matjaž Ravnik: Spoštovani gospod predsednik države, spoštovane sogovornice in sogovorniki, ker je moj priimek bolj pri koncu abecede, sem moral iz materialov, ki sem jih pripravil za to diskusijo, črtati že več tem, kot je na primer promet ali sprememba načina življenja, vrednot. Ostala pa je še ena tema, o kateri mislim, da bi bilo zelo smiselno spregovoriti. Namreč, vpliv klimatskih sprememb, ukrepov in posledic, pa tudi blažitve posledic na gospodarstvo. Takoj moram ugotoviti, da pravzaprav pogrešam predstavnike gospodarstva, resorja gospodarstva, kajti znotraj tega kroga ne bomo mogli reševati vseh problemov, ker se bodo problemi podnebnih sprememb konkretizirali tudi v velike gospodarske probleme, predvsem na področju energetike.

Zlasti bi rad spregovoril o konkretnih stroških posledic klimatskih sprememb, rad bi jih ekonomsko ovrednotil, o njihovem vplivu na različne sektorje, predvsem na energetiko, podal pa bi rad tudi nekaj povsem konkretnih dolgoročnih in strateških predlogov za ublažitev. Ovrednotenje posledic klimatskih sprememb je zaradi njihove raznolikosti zelo težavno, saj je treba upoštevati vse aspekte, od konkretne ekonomske škode do težko merljivih vplivov na javno zdravje in okolje. Vendar se v zadnjem času začenjajo pojavljati tudi kvantitativne ekonomske ocene, ena taka je ocena eksterne evropske raziskovalne mreže, ki deluje v okviru Evropske komisije, ki je napravila neko zelo poglobljeno študijo o tem, kakšni so stroški emisij toplogrednih plinov, ki nastanejo zaradi vseh mogočih učinkov, o katerih smo danes že slišali. Prišli so do zaključka - zavedati se moramo, da je ocena zelo, zelo groba - da povzroči ena tona emisije ogljikovega dioksida približno 20 evrov takih stroškov. Slovenija emitira letno približno 16 milijonov ton ogljikovega dioksida, vsaj polovico tega ustvarja eksterne stroške. Ker bi morali po ocenah strokovnjakov - to je bilo danes že večkrat omenjeno - v industrijskih državah zmanjšati porabo fosilnih goriv na polovico, se pravi za 50 odstotkov, da bi omejili klimatske spremembe približno na sedanjo raven. Preprost račun pokaže, da Slovenija ustvari letno približno 160 milijonov evrov eksternih stroškov. Ti se sicer razpršijo po vsem svetu, vendar jih tudi Slovenija dobi od vseh drugih in to celo v večji meri, ker so klimatske spremembe in njihove posledice v Sloveniji precej bolj izražene od globalnega povprečja, to smo tudi že danes slišali. Trenutno lahko ocenjujemo eksterne stroške in škodo, ki temu sledi v Sloveniji zaradi klimatskih sprememb, ocenjujejo na krepko čez 200 milijonov evrov. Ker se bo to stopnjevalo, zelo verjetno se bodo tudi emisije povečevale še najmanj 30 do 50 let, lahko pričakujemo, da bodo že v nekaj letih škoda oziroma eksterni stroški emisij toplogrednih plinov dosegli v Sloveniji milijardo evrov letno. K temu pa moramo seveda prišteti še škodo, ki sploh nima cene, na primer izumrtje kakšne avtohtone rastlinske ali živalske vrste, zmanjšanje kvalitete življenja ali trajno spremembo naše lepe pokrajine.

Opredelili smo velikost problema. Kako ga reševati? O tem je bilo danes že mnogo govora in jasno se nakazujeta dve smeri: zmanjševanje porabe fosilnih goriv in s tem odprava vzrokov ter prilagajanje na klimatske spremembe. Porabo fosilnih goriv bomo morali zmanjšati v vseh sektorjih; bilo je govora o prometu, o gradbeništvu, skratka na vseh nivojih. Rad pa bi osvetlil nekaj vprašanj v zvezi z energetiko, ki je največji porabnik fosilnih goriv. V Sloveniji namreč tretjino elektrike proizvajamo iz fosilnih goriv, tretjino iz jedrskega reaktorja in tretjino iz obnovljivih virov. Ta pa je izključno hidroenergija, ostali viri so trenutno na žalost še zanemarljivi. Ker bomo morali radikalno, v desetih, dvajsetih letih zmanjšati emisije, po drugi strani pa, ker vidimo, da poraba energije raste, bomo morali v naslednjih desetih do dvajsetih letih zgraditi več večjih elektrarn. Poraba energije kljub dobrim željam, ki smo jih danes slišali, in kljub vsem metodam, za katere vemo, empirično gledano v Sloveniji narašča. Narašča pa tudi v vseh drugih državah, ki imajo visoko gospodarsko rast in upam, da bo ta ostala tudi v Sloveniji. Empirično, če pogledamo po državah, primerljivih Sloveniji v svetu in v Evropski uniji, vidimo, da poraba energije raste s tempom približno 1 odstotka na 3 odstotke gospodarske rasti, razen na Švedskem. Žal se seveda s Švedsko še ne moremo primerjati. Leta 2004 je Slovenija uvozila 15,5 odstotkov električne energije. Se pravi, trenutni primanjkljaj moči elektrarn znaša 500 MW. Če to preračunamo v vetrne elektrarne, o katerih je bilo danes tudi govora, bi morali zgraditi po grobi oceni, upoštevaje, da veter piha ali ne, približno 4.000 vetrnih elektrarn. Ostali obnovljivi viri bodo že prispevali nekaj, v celoti pa problema ne morejo rešiti. Se pravi, graditi bo treba večje enote in sicer v naslednjih desetih letih vsaj z zmogljivostjo 1000 MW. Seveda se bo treba zaradi kjotskih in drugih bodočih omejitev orientirati na obnovljive vire ali pa na tiste, ki emitirajo malo CO2 oziroma toplogrednih plinov.

Slovenija je žal revna z obnovljivimi viri, hidroenergija je v glavnem izkoriščena, ostali viri pa tudi zaradi različnih razlogov vsega tega ne bodo mogli nadomestiti. Se pravi, za velike enote imamo v bistvu samo dve varianti: gradnjo plinskih elektrarn ali jedrskih elektrarn. Oboje imajo svoje prednosti in svoje slabosti. Največja slabost plinskih elektrarn je, da so še vedno fosilni vir, samo malo boljši od premogovih elektrarn. Obstaja tudi velika odvisnost od tega vira. Njihova dobra stran pa je relativno kratek čas izgradnje in nizki investicijski stroški. Po drugi strani pa je elektrika iz teh elektrarn relativno draga, česar se običajno ne zavedamo. Pri jedrskih elektrarnah pa je ravno obratno: ne emitirajo toplogrednih plinov, je pa zelo dolg rok njihove izgradnje in seveda je problematična njihova družbena sprejemljivost. Dobra stran pa je, da je jedrska elektrika po določenem roku ena najcenejših opcij, trenutno je tako tudi v Sloveniji. Se pravi, v kratkem – in to bo realna odločitev – se bo treba odločiti, v katero opcijo v elektroenergetiki se bomo podali.

Ker že govorimo o jedrski energiji, mislim, da je vmesna tudi tale pripomba: Slovenija bi si morala prizadevati za odkup hrvaškega deleža jedrske elektrarne, saj bi na ta način takoj pridobili 350 MW nefosilnih kapacitet, skrb za jedrsko varnost in jedrske odpadke pa je že tako ali tako na naših plečih. Po mojem mnenju je razmišljanje, kot sem ga podal tukaj, premalo izraženo v resoluciji o nacionalnem energetskem programu, ki je menda že v parlamentarnem postopku, se pravi že zelo na koncu. Morda pa le še ni prepozno, da se nekateri teh elementov vendarle malo bolj vključijo. Kajti pripravljeni moramo biti na radikalno zmanjševanje, ne samo na "kozmetiko", kakršna se trenutno dogaja.

Tudi o prilagajanju posledicam klimatskih sprememb je bilo že veliko govora. Po mojem mnenju je to ključni problem za bodočnost Slovenije, bolj kot zmanjševanje emisij, ker lahko z gotovostjo trdimo, da je za odpravo vzrokov že prepozno. Se pravi, soočiti se bomo morali s posledicami. To bo, gledano tudi z ekonomskega vidika, zelo velik problem. Predvsem mislim, da prilagajanje klimatskim spremembam zahteva organiziran, sistematičen in premišljen pristop. Zato mislim, da je po desetletju inkubacijske dobe dela v razpršeni, večinoma tudi volunterski obliki nastopil čas, ko bi bilo treba problematiko klimatskih sprememb in dejavnosti institucionalizirati, na nek način etablirati na nivoju države. In sicer od ustrezne, samo temu namenjene vladne službe - v kakšni obliki ne vem, ker se na to pač ne razumem, vendar čutim, da nekaj takega manjka - pa do raziskovalne podpore konkretnim programom in projektom. Zakaj tako mislim? Mislim, da so razlogi zelo tehtni in naj navedem samo nekatere. To namreč ni stvar samo koordinacije in spremljanja stanja, ampak so to zelo konkretne stvari, ki imajo tudi zelo močno ekonomsko težo. Mislim, da bodo ena največjih značilnosti prilagajanja klimatskim spremembam bodo transferji, ki so nekako podobni socialnim. Namreč, številne gospodarske panoge se bodo morale preusmeriti ali preoblikovati. Pogosteje se bodo pojavljale škode zaradi vremenskih ekstremov, to smo že ugotovili. Pojavljale se bodo zdravstvene posledice, ki bodo selektivno prizadele določene starostne skupine. Pravično je, da v takih primerih država nudi pomoč, saj celotna družba prispeva k ustvarjanju problema, ki pa potem selektivno prizadene določeno gospodarsko panogo, geografsko enoto ali pa celo samo skupino prebivalcev. Dosedanje mehanizme za dodeljevanje pomoči, ki so namenjeni predvsem posamičnim izrednim dogodkom, kot so potresi, poplave, suše ipd., bi bilo treba prilagoditi na specifiko dolgotrajnih potreb ublažitve posledic klimatskih sprememb.

Seveda bi bilo treba na nivoju države sistematično koordinirati, spodbujati in financirati tudi nekatere ukrepe, ki so sicer v pristojnosti različnih resorjev, a so pretežno posledica klimatskih sprememb. To je od uvajanja, namakanja vodnih rezervoarjev, melioraciji hudournikov, do opremljanja šol, bolnic in domov za ostarele s klimatskimi napravami. Namreč, klimatske naprave v teh spremenjenih pogojih, niso več nek luksuz. Spomnimo se, da je v vročinskem valu pred dvema letoma v Franciji umrlo trideset tisoč starostnikov in to predvsem zato, ker bolnice enostavno niso bile opremljene s klimatskimi napravami. No, seveda spodbuditi bi bilo treba tudi raziskave na področju klimatskih sprememb, ki so trenutno z nekaj redkimi svetlimi izjemami, recimo Ministrstvo za obrambo financira en projekt in to je tudi edini po moji vednosti, ki je dejansko namenjen za spremljanje klimatskih sprememb, sicer so pa vse ostale raziskave marginalne. Naj zaključim. Prestrukturiranje porabe primarnih virov pa tudi blažitev posledic in prilagajanje na klimatske spremembe vsaj za to, bodo potrebna velika sredstva, vendar pa se moramo zavedati, da je velika tudi škoda, ki jo že ali pa jo bodo še povzročile klimatske spremembe. Investiranje v zmanjševanje posledic, je iz ekonomskega stališča neprivlačno, saj ne prinaša dobička, ampak samo zmanjšuje izgubo, zato je iluzorno pričakovati, da se bodo samodejno sprožili ekonomski mehanizmi, recimo trgovanje z misijami, ki bi vodili k odpravi vzrokov ali posledic klimatskih sprememb. Tudi partikularni interesi različnih gospodarskih in drugih subjektov so različni. Lahko so celo nasprotni. Zmanjšanje posledic klimatskih sprememb in prilagajanje nanje, pa je v splošnem interesu, ki ga zastopa država. Zato je zelo pomembno, da država prevzame pobudo in se sistematično in organizirano loti reševanja tega problema. To posvetovanje vidim kot zelo pomemben korak v to smer. Hvala lepa.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Besedo ima gospod Jože Roškar, predstojnik Urada za meteorologijo.

Jože Roškar: Hvala lepa, spoštovani gospod predsednik, spoštovani kolegi in kolegice. Kot predstojnik Urada za meteorologijo, če se pač z vremenom ukvarjam že praktično celo svojo aktivno življenjsko dobo, bom glede na to, da ste ostali pred nami že skorajda vse povedali o problemih klimatskih sprememb in kakšne posledice imajo na vseh mogočih področjih, bi se omejil samo kratko na vlogo, ki jo imajo pri tem meteorologi v eventuelnem zmanjševanju tega problema in seveda predvsem pri ozaveščanju o tem problemu.

Opozoril bi, da je svetovna meteorološka organizacija že v šestdesetih letih opozarjala na to, da se v ozračju nekaj dogaja. Ko smo meteorologi začeli meriti poleg ostalih parametrov, tradicionalnih, ki jih poznamo temperaturo, veter ipd. Tudi kemijsko sestavo ozračja malo bolj sistematično se je kmalu ugotovilo, da se v ozračju dogajajo zelo resne spremembe. Te ugotovitve so pripeljale do predloga svetovne meteorološke organizacije, ki je potem kasneje v okviru Združenih narodov, da so kasneje Združeni narodi ustanovili t.i. mednarodni komite za klimatske spremembe, ki nekako globalno ureja vse te zadeve. Rad bi poudaril to, da smo tudi v Sloveniji v okviru takratnega Hidrometeorološkega zavoda v 60 letih, prvi začeli z meritvami žveplovega dioksida. Takrat, ko je bil zelo aktualen, ker smo kurili samo s premogom, če se spomnite, tisti, ki se še spomnite, da smo takrat bili prvi v tem prostoru, ki smo opozarjali na to, da bo tukaj treba nekaj narediti.

Če pogledamo podatke Združenih narodov je v zadnjih dvajsetih letih zaradi tudi povečane frekvence naravnih nesreč, zaradi podnebnih nesreč, izgubilo življenje poleg materialnih izgub, da tako rečem preko 3 milijone ljudi. To so številke, ki so zastrašujoče in preko milijarda ljudi je bila neposredna prizadeta v naravnih nesrečah in preko 90 odstotkov vseh teh naravnih nesreč, je neposredno povezano z vremenom. To se pravi, gre za poplave, gre za suše, gre za podobne nezgode, tropske ciklone, ki smo jim bili priča v zadnjih dveh treh letih, praktično od avgusta do oktobra neprestano. Svetovna meteorološka organizacija in predvsem Izvršni svet svetovne meteorološke organizacije opozarja, da bi bile te izgube še veliko večje, če ne bi bilo pravočasnega najavljanja teh nesreč, predvsem v okviru teh nesreč, ki ga nekako koordinira v vseh državah sveta svetovna meteorološka organizacija. To seveda pomeni, da postajajo informacije o vremenu vedno bolj nepogrešljive. Pomembno je za odločanje na vseh mogočih področjih, tako za planiranje kakor za vsakodnevno življenje. Mi smo znani po naših vremenskih prognozah, vendar lahko nudimo mnogo več od tega kakor pa samo vsakodnevne vremenske prognoze, ki gredo v medije.

Kar se pa tiče sprememb oziroma klimatskih sprememb in vplivov, tudi Slovenija ni izvzeta in ne bo izvzeta. To tudi lahko spremljamo zadnja leta. Seveda se lahko vprašamo, kaj pa slovenska meteorološka služba, kje lahko pomagamo, na kakšnem stanju je primer recimo z drugimi meteorološkimi službami v Evropi ali pa v razvitem svetu. Mi nekako ugotavljamo, da smo kar dobro razviti. Na mnogih področjih smo popolnoma, z najbolj razvitimi službami v Evropi. Sodelujemo zelo aktivno z evropskim centrom za srednjeročno prognozo vremena, ki postaja v zadnjem času ravno zaradi problema klimatskih sprememb in kot vodilna institucija na svetu za prognoziranje vremena tudi ključni dejavnik pri modeliranju kemijske sestave ozračja, to je program in ta hip npr. naš strokovnjak sodeluje direktno v tem centru. Potem, Slovenija je članica tudi JUMECATA in na nek način spremljamo na nek način te podatke in na nek način spremljajo vse te podatke oziroma sprejemamo in analiziramo vse te podatke, vendar se vprašamo, kaj pa razen teh vsakodnevnih prognoz lahko nudimo. Če bi se naše gospodarstvo in vsi mi malo bolj zavedali, da je vreme pravzaprav ključni naravni dejavnik, bi lahko z direktnim vstopom podatkov, ki jih mi produciramo v proizvodne procese, v odločanje, v prostorsko planiranje, če hočete pri recimo boljših gradbenih standardov za hlajenje in segrevanje itd., mnogo več pripomogli, kot pa smo to doslej počenjali.

Seveda, ali smo mi na take izzive pripravljeni? Nekako bi upal trditi, da znanje v okviru Agencije za okolje imamo in tudi tehnologijo imamo. To se pravi vsi, ki na nek način odločajo o tem, so vabljeni, da sodelujemo na mnogo kasnejše načine, kakor smo to delali doslej. Kar se pa tiče splošnih problemov, se jaz popolnoma strinjam z dr. Plutom, ko je rekel, da smo verjetno na prelomu, tako kot v meteorologiji pravimo, da bomo morali, da smo nekje pri tretji generaciji meteoroloških modelov, tako smo v celotni civilizaciji verjetno na prelomu vrednostnega sistema. Vsak fizikalni sistem, ki je pod neprestanim pospeškom na koncu eksplodira, to vsi dobro vemo. Enostavno, ta civilizacija ne bo vzdržala, če bo glavno gonilo vsega dobiček. Dobiček ne bo več smel biti gonilo, to je gospod dr. Plut lepo povedal in takrat, ko bomo to uvedli v vsakodnevno življenje, takrat se bodo problemi podnebnih sprememb zmanjšali. Hvala.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Besedo ima gospod Marko Starman iz Ministrstva za okolje.

Mag. Marko Starman: Najlepša hvala za vabilo, tako v imenu ministra, kot seveda v mojem imenu. Varstva okolja nasploh je dobrina, ki jo je možno varovati le, če so ostali mehanizmi sodobnega tržnega gospodarstva in demokratične ureditve, razviti na najvišjem nivoju. Varstvo okolja je na koncu koncev le stranski produkt ostalih postopkov in je žal ali na srečo nekaj, za kar je vredno s polno mero vseh energij, ki so na tem področju dostopne in sposobne to vrednoto zaščititi, ker v končni fazi je okoljska škoda temeljni pokazatelj kvalitete državne ureditve.

Čas za ta pogovor je bil zelo dobro izbran, saj bo čez deset dni v Montrealu začeto prvo zasedanje konference pogodbenic Kjotskega protokola, ki je stopil v veljavo 16. februarja letos. Danes smo že slišali o tem, da je Kjotski protokol oziroma Kjotski mehanizem pomanjkljiv in da mu manjka tistih pravnih vzvodov in zob. V vsakem primeru pa jaz sem prepričan, da ima izjemno simbolno in sporočilno vrednost. Večkrat imajo ureditve tudi nasploh veliko sporočilno vrednost in ravno preko artikulacije konceptov, ki jih Kyoto predstavlja, se je že sprožil, kot smo danes slišali en plaz, velik plaz pritiskov, usmeritev in prizadevanj, da bi se situacija bistveno spremenila. Na zasedanju, ki bo potekalo skupaj z 11. zasedanjem Konference pogodbenic klimatske konvencije, bo na dnevnem redu vrsta tem, med njimi izvajanje projektov mehanizma čistega razvoja, pri katerih razvite države investirajo države v razvoju za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Priprave na izvajanje projektov, mehanizma skupnega izvajanja, kjer z enakim namenom sodelujejo države t.i. Aneksa 1, torej industrializirane države, razvoj in prenos okolju in podnebju prijaznih tehnologij, predvsem iz razvitih držav v države v razvoju. Izgradnja zmogljivosti v državah v razvoju in tistih v tranziciji za izvajanje klimatske konvencije in seveda Kjotskega protokola. Kot kaže, bo največja pozornost namenjena začetku razprave oziroma pogajanjih o obveznostih držav zopet Aneksa 1, konvencije po letu 2012, kot smo danes že slišali, ko se bo končalo prvo ciljno obdobje Kjotskega protokola. Prvi dve omenjeni temi sta za nas vsekakor zanimivi, saj pričakujemo, da bo naše gospodarstvo sodelovalo v tovrstnih projektih. Tako pridobljene enote zmanjšanje emisij jim bodo služile kot pomoč pri izpolnjevanju njihovih lastnih obveznosti, lahko pa jih bomo tudi prodali na svetovnem trgu, v okviru EU trgovalske sheme. Obenem je to tudi vzpodbuda za prodor naših podjetij in njihovih tehnologij na nove trge. Razvoj, prenos okolju in podnebju prijaznih tehnologij je vitalna tema. O tem smo danes že kar nekajkrat slišali, saj naj bi to omogočilo državam v razvoju, da bi dosegli svoj razvoj na trajnostni način brez prevelikega naraščanja emisij toplogrednih plinov ob hkratnem razvoju ekonomskega sistema. Ta proces traja že vrsto let, vendar je napredek izredno počasen in na tem področju bi želel poudariti predvsem to, da kljub nasprotnim interesom in konfliktov interesov v zvezi z ohranitvijo stare tehnologije in vseh posledic, ki so vezane na zaščitene in pridobljene pravice, v zvezi s starimi tehnologijami gre smer, gre razvoj v pravo smer.


V predlogu zakona v javnih naročilih pri nas smo predvideli t.i. zelena javna naročila, ki naj bi kupno moč države usmerila tudi v inovativnost in razvoj ekološko prijaznih in tudi uspešnejših tehnologij, s katerimi bomo lahko nastopali na neizbežno pomembnem tržišču tovrstnih tehnologij. Pristop k reševanju teh vprašanj v globalnem smislu, ki so jih zavzele ZDA, kaže na to, da je problem globalnih okoljskih vprašanj prav v tem, da je globalizacije premalo in da tako kot je prof. Štiglic povedal problem globalizacije nasploh v tem in ni problem v tem, da obsega celotno svetovno gospodarstvo, ampak v tem, da je globalizacija preveč selektivna in da je prav najrazvitejši del sveta uporablja na račun držav v razvoju. Morda so ravno ekološki problemi, ki jih med drugim pooseblja tudi Kyoto, med katere seveda sodi tudi globalno ogrevanje, tisti streznitveni motiv, ki bo nosilec spremembe paradigme. Zavest o tem, da škoda neizogibno nastane v vsem, sproža pritisk v smeri širitve globalne odgovornosti in samoomejevanja na tem področju. Brez vzajemne odgovornosti seveda smo v začaranem krogu. Na eni strani brez vključitve v krog držav z obveznostjo omejevanja in zmanjševanja emisij, največjih držav v razvoju npr. Kitajske, Indije, Brazilije, Indonezije, projekt ne more uspeti, hkrati pa te države vztrajajo na argumentu, ki je prav tako razumljiv, da obveznosti ne bodo sprejele, dokler razviti del sveta ne pokaže napredka na tem področju. Z drugimi besedami, vi ste imeli svojo priložnost razvoja na račun okolja, pokažite nam, da lahko stvari delamo drugače in da s tem ne bomo oškodovani, potem se vam bomo pridružili.

Kot vemo, je za uspešen boj proti podnebnim spremembam potrebno informiranje, ozaveščanje, vzgoja, skratka vgraditev v naš vsakdan. Spoznati moramo, kaj nam grozi in kako se temu lahko upremo. Kot kažejo raziskave samo vedenje še ni dovolj, da bi ljudje spremenili svoje ravnanje, zmanjšuje pa njihovo negativne reakcije in morebitno nasprotovanje pri uvajanju ukrepov, ki so potrebni za izboljšanje razmer. Poleg tega so strokovnjaki ugotovili, da je bolj uspešno posredovanje pozitivnih sporočil kot vzbujanje strahu in zaskrbljenosti. Pri mnogih ljudeh prevladuje občutek, da se podnebne spremembe dogajajo nekje drugje, da je to stvar, ki se bo zgodila v neki daljni prihodnosti in nima z nami zdaj nič opraviti in da je to svetovni problem proti kateremu smo nemočni tako kot posamezniki in tako kot države. Skupaj jim moramo povedati, da to vse ne drži, da se podnebne spremembe dogajajo tukaj in zdaj in da mora vsak doprinesti svoj delež k reševanju tega problema v skladu s svojo odgovornostjo in s svojimi zmožnostmi. Pokazati moramo na povezavo med podnebnimi spremembami z zdravjem, okoljem, zaposlenostjo, turizmom, izrabo prostega časa, pridelavo hrane, proizvodnjo energije in drugimi vejami gospodarstva in kot sem rekel vsi, vsemi procesi in mehanizmi, ki delujejo na trgu in v okviru demokratičnih postopkov. Vse to nam bo pomagalo, da bomo problem bolje razumeli in bomo bolj pripravljeni narediti nekaj, da izboljšamo življenje sebi, še bolj pa našim potomcem. Hvala.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa, besedo ima gospa Lidija Živčič, predstavnica Fokusa, društva za sonaraven razvoj. Prosim.

Lidija Živčič: Hvala za besedo. Spoštovani gospod predsednik, spoštovane udeleženke in udeleženci te razprave, v preteklih petih mesecih sem vsaj nekaj tisočem slovenskih državljanom in državljank razlagala, kaj je to spreminjanje podnebja, zakaj se podnebje spreminja, kakšne posledice že čutimo, kakšne še bomo in kaj lahko v bistvu vsak od nas stori za to, da prepreči nadaljnje spreminjanje podnebja. To sem počela v okviru kampanje "Spreminjam navade, ne pa podnebja", ki jo je naše društvo začelo izvajati letos maja in v okviru katere smo postavili razstavo "Spreminjanje podnebja", s katero smo obiskali osem slovenskih krajev in mest ter dva večja poletna glasbena festivala. V okviru te razstave smo ugotovili oziroma spoznali, da so slovenski državljani in državljanke na nek način ozaveščeni o problemu, saj ga v bistvu čutijo na lastni koži. Nedavna neurja, poplave, toče so bili dobro sporočilo o tem, da se nekaj v našem podnebju dogaja. Vendar pa marsikdo ne ve, za kaj točno gre in zato so bili za informacije zelo hvaležni in so jih z veseljem sprejemali. Poleg tega smo v okviru kampanje pripravili peticijo "Pokaži, da ti ni vseeno", skozi katero so ljudje lahko izrazili svojo skrb in v bistvu pozvali tudi vlado Republike Slovenije, da nekaj na tem področju naredi in da se bolj aktivno bojuje proti spreminjanju podnebja. Zbrali smo nekaj več kot 2.500 podpisov ljudi, ki slovensko vlado pozivajo, da si zastavi za cilj zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v Sloveniji za 30 odstotkov glede na leto 1986, in sicer do leta 2020. Pozivamo tudi, da se na ravni EU slovenska vlada aktivno zavzema za sprejem tega cilja (-30 odstotkov) tudi kot skupnega cilja Evropske unije. Da Slovenija naredi neodvisno oceno potencialov zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, ki je trenutno še nimamo in bi bila zelo pomembna stvar v nadaljnjem boju. In pa seveda, pozvali so tudi, da se oceni, kako doseči cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 80 odstotkov do sredine tega stoletja. Te podpise smo včeraj predali ministru za okolje in prostor gospodu Janezu Podobniku, ki je obljubil, da jih bo posredoval tudi ostalemu delu vlade, in upamo, da se bo s tem kaj premaknilo na področju boja proti spreminjanju podnebja v Sloveniji,

Prav tako smo v okviru kampanje organizirali konferenco "Kam po Kyotu", ki je bila nekako prvi korak še malce prej kot ta današnja razprava, ki jo zelo cenimo, na področju pogovorov o tem, kaj storiti po tem, ko se Kjotski protokol izteče. Upamo, da se bo ta pogovor na ravni države nadaljeval tudi v prihodnje in da bodo v pogovor vključeni predvsem deležniki, ki danes manjkajo za to mizo – sektorji, kot so promet, energetika, gospodarstvo, kmetijstvo itd.
Kot sem povedala, sem o temah, ki ste jih danes vsi vi tu "pokrili", že velikokrat govorila, zato sem zelo vesela, da mi ni treba več poudarjati, da je spreminjanje podnebja nevarnost. Kljub temu pa bi želela izpostaviti še štiri stališča, za katera menim, da niso bila dovolj izpostavljena, oziroma jih danes sploh nismo spoznali.

Prvo stališče – ob tem govorim v imenu še dveh nevladnih organizacij, ki sta danes tudi prisotni, Humanotere in Slovenskega E- foruma – da je vse, kar potrebujemo za rešitev podnebja, v naših rokah. Znanstveniki so izračunali, da približno 75 odstotkov emisij toplogrednih plinov lahko zmanjšamo s tehnologijami, ki jih že imamo v svojih rokah, ne da bi v bistvu zmanjšali tudi naše udobje ali oškodovali naše gospodarstvo. Pomembna ovira pri tem, da se te tehnologije tudi zares ne uporabijo in dosežejo svoj namen, so močni lobiji fosilne in avtomobilske industrije, ki v bistvu skozi rabo davkoplačevalskega denarja ustvarjajo nekonkurenčno okolje za tehnologije za rabo obnovljivih virov energije, učinkovitejšo rabo energije in neavtomobiliziranih oblik mobilnosti. Menimo, da moramo izenačiti pogoje in dati možnost tudi razvoju tehnologij, ki lahko rešijo podnebje.

Naslednje stališče je, da moramo načelo previdnosti, ki ga tudi sicer pri varstvu okolja zelo dobro uporabljamo, moramo uporabiti tudi pri boju proti spreminjanju podnebja. Znanstveniki ocenjujejo, da je za stabilizacijo podnebja brez preveč tveganih oziroma nevarnih posledic treba emisije toplogrednih plinov v razvitih državah zmanjšati za 30 odstotkov do leta 2020 in celo do 80 odstotkov do sredine tega stoletja. V spoštovanju načela previdnosti si mora Slovenija omenjene cilje zadati kot nacionalne cilje pri boju proti spreminjanju podnebja.

Tretje stališče je, da majhnost Slovenije ne sme biti izgovor za neaktivnost Slovenije. Lahko se odločimo, da bomo čakali na to, da ZDA ratificirajo Kjotski sporazum in se stvari nekam premaknejo, vendar to v bistvu pomeni naše bežanje pred problemom. Sami nadpovprečno izkoriščamo atmosfero in s svojimi toplogrednimi plini, s povprečnim izpustom vsakega Slovenca in Slovenke in zato moramo prevzeti svojo odgovornost za to početje in tudi drugim dati na znanje, da morajo svojo odgovornost prevzeti in omogočiti obstoj človeštvu tudi za prihodnje generacije.

Še zadnje pomembnejše stališče, ki ga želim predstaviti in je nekako kontradiktorno stališčem, ki so bila danes že predstavljena, namreč menimo, da jedrska energija ni odgovor na spreminjajoče se podnebje. Jedrska energija namreč odpira brezštevilno vrsto drugih problemov, da bi bila lahko odgovor na rešitev problema, o katerem se danes pogovarjamo. Namreč, ni trajne rešitve za odlaganje visokoradioaktivnih odpadkov, tudi odlagališča srednje in nizkoradioaktivnih odpadkov so vprašljiva, vedno pride do problema, da to na mojem dvorišču ni več sprejemljivo. Vprašljiva je varnost delovanja reaktorjev, pri kopanju urana se množično kršijo človekove pravice, prav tako se te pravice kršijo, ko se radioaktivni odpadki skladiščijo v državah tretjega sveta. Nevarno pa je tudi, da zaradi rabe nuklearne energije pride do proliferacije civilnih jedrskih tehnologij v vojaške namene. Najmočnejši razlog, poleg vseh naštetih, pa je vsekakor cena jedrske energije, ki je v primerjavi z obnovljivimi viri energije ali učinkovito rabo energije bistveno, bistveno previsoka, sploh če izvzamemo tiste skrite ali odkrite subvencije, ki jih prejema iz davkoplačevalskega denarja. Zato menimo, da jedrska energija ne more in ne sme biti odgovor na spreminjanje podnebja. Toliko z moje strani. Želela bi povedati samo še to, da sem pred dnevi, ko sem razmišljala, kaj bi lahko prispevala k tej razpravi, razočarano ugotovila, da nimam več želje po tem, da bi še karkoli globokega ali pomembnega povedala, ker smo te stvari v bistvu slišali že tisočkrat, v raznih variantah in oblikah. In menim, da je čas, da od velikih govoranc, ki jih vsi radi izvajamo, preidemo k dejanjem. Upam, da bomo po odhodu iz te dvorane svoje besede tudi uresničili v nekih bolj konkretnih dejanjih. Hvala.

Dr. Matjaž Nahtigal: Hvala lepa. Želi kdo k povedanemu dodati še kakšno svoje stališče, mnenje, ki se mu je utrnilo v času teh razprav in prispevkov? Če ne, smo vaše prispevke izčrpali in bi prosil predsednika, da povzame.

Dr. Janez Drnovšek: Slišali smo marsikaj zanimivega in mislim, da precej temeljito obdelali današnjo problematiko. Veliko je konkretnih predlogov, usmeritev za prihodnost. Marsikaj bo lahko upoštevala naša vlada pri svojih odločitvah in ukrepih. Strinjam se s tem, da bi bilo treba problematiko okoljskih, podnebnih sprememb spremljati sistematično. Kakšna institucija, vladna ali nasploh povezovalna institucija v državi ne bi bila odveč, bila bi koristna. Zagotovila bi stalno obravnavo teh vprašanj in predlogov in tudi stalen pretok informacij, znanja in predlogov med vladno in nevladno sfero, tudi znanostjo, skratka vsemi, ki so zainteresirani, da se ta vprašanja rešujejo. Gre resnično za interes vseh, za skupni interes! Globoko se strinjam, da se moramo zato tudi na pravi način organizirati, da bomo lahko skupaj dosegli čimveč.

Problem, kot smo vsi ugotavljali, seveda ni samo slovenski, daleč od tega, je skupen svetovni problem. Gre za usodo planeta in najbolj pomembne odgovore lahko damo samo skupaj, na nivoju človeštva. Da bi jih lahko dali, moramo še naprej dvigovati ozaveščenost, zavest o problemu, zavest o medsebojni povezanosti in o tem, da lahko človeštvo to rešuje samo skupaj. Ta ozaveščenost se je v zadnjih letih dvigovala in je marsikje že dosegla sorazmerno visok nivo, marsikje pa ne. Prepočasi prodira skozi institucije, nacionalne ali mednacionalne institucije, ki jih imamo v svetu. Preveč je še inercije, odgovori so prepočasni. In seveda, te institucije velikokrat delujejo pod vplivom lobijev, interesnih skupin, ki so vezane na posamezne gospodarske grupacije, interese in velikokrat blokirajo odločnejšo akcijo človeštva pri reševanju teh vprašanj. Vendar druge izbire ni! Treba je nadaljevati, treba je iti po tej poti. Upajmo, da nam bo narava dala dovolj časa za to, da bomo zmogli prave ukrepe, da bomo zmogli upočasniti in, upajmo, zaustaviti sedanje trende v podnebnih spremembah. Kako hitre bodo te spremembe, pa ne vemo. Slišimo ocene o dveh stopinjah segrevanja in da bi bile stvari, če bi ostali v mejah teh dveh stopinj, še nekako obvladljive. Upajmo, da bo ostalo v mejah teh dveh stopinj, vendar smo danes slišali, da še ni dolgo nazaj, ko so znanstveniki v svetu govorili o ohlajevanju zemlje. Danes govorimo o segrevanju in najbrž nimamo dovolj jasnih spoznanj, da bi lahko točno predvideli, kakšne in kako hitre bodo te spremembe v prihodnje. Morda bodo hitrejše, kot danes računamo na podlagi trenutnih trendov. Ali pa ne! Torej, pripravljeni moramo biti tudi na slabše scenarije.

Ob nujnosti skupne akcije, da zmanjšamo onesnaževanje okolja, predvsem ozračja, pa tudi okolja nasploh, lahko upamo, da bo človeštvo morda tudi tokrat zmoglo kakšno pomembno ali ključno tehnološko inovacijo, ki bi spremenila sedanje trende in načine obnašanja ter omogočila razvoj na drugačni osnovi. Vendar v tem trenutku z njo še ne razpolagamo. Lahko upamo, da se bo zgodila in da bo, če se seveda bo zgodila, koristila celotnemu človeštvu, da je ne bo uzurpirala posamezna skupina, posamezni gospodarski interes ali lobi.

V domačem, slovenskem okolju lahko naredimo marsikaj, damo svoj prispevek k globalnim procesom, k dvigovanju zavesti, k iskanju rešitev, seveda pa se lahko skušamo tudi sami čim bolje pripraviti in zaščititi pred neugodnimi posledicami vremenskih sprememb. Da se te spremembe dogajajo in da so posledice vidne, o tem smo govorili, to je danes jasno že marsikomu. In tistemu, ki mu še danes ni jasno, bo verjetno kmalu jasno! Po tem, kar se je dogajalo v zadnjem času, po orkanih, ki smo jih videli, po velikih poplavah ali velikih vročinah in sušah, ki prinašajo, zdaj že vnaprej planirano obdobje lakote, stradanja na primer v Afriko. Ob vsem tem je jasno in bo še bolj jasno, da se nekaj bistvenega dogaja. Strinjam se s tistimi, ki ste razpravljali o tem, da je treba spremeniti naš vrednostni pogled, sistem. Saj tovrstno ozaveščanje to pravzaprav že pomeni. Zavest o medsebojni soodvisnosti in potrebi skupne akcije, o potrebi ohranjanja okolja in ohranjanja planeta. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da motiv dobička, stihijske ekonomske zakonitosti tega vprašanja ne morejo rešiti. Ne morejo ga! Lahko samo povečujejo obstoječa neravnotežja v svetu - razlike v prosperiteti, revščina na eni strani, bogastvo na drugi strani - in pa zmanjšujejo možnost, da človeštvo skupno, z neko koordinirano akcijo odgovori na izziv klimatskih sprememb. Treba je nekaj več od tega! Potrebna je zavest, ki se ne zreducira samo na pridobivanje dobička, ampak nekaj več.

Slovenska vlada bo, upam, tudi iz današnje razprave in prispevkov, ki jih bomo tudi, kot ste slišali, posebej objavili v knjigi in zgoščenki, lahko dobila pomemben impulz za delovanje v prihodnje. Opozoril bi na nekatera konkretna vprašanja, na katera se moramo pripraviti. Slovenija je lahko podvržena poplavam, neurjem, to se je že dogajalo in vemo, da se to lahko v prihodnje dogaja še v večji meri, zlasti v kontekstu klimatskih sprememb, o katerih smo govorili. Treba bo več napraviti za preventivno zaščito, več sredstev vložiti v to. Že nekaj časa vemo, da je na primer del Ljubljane, jugovzhod Ljubljane, posebej močno izpostavljen poplavni nevarnosti. Da so stoletne vode že poplavile to območje. V okviru klimatskih sprememb, ki zvišujejo verjetnost takšnih pojavov, je samo vprašanje časa, kdaj se bo to spet zgodilo. V preteklosti smo večkrat opozarjali na to vprašanje, tudi sam, še kot predsednik vlade, takratne okoljske ministre. Začelo se je nekaj pripravljati, nekaj se dogaja, vendar je to ena izmed zadev, pri katerih vemo, da gre samo za vprašanje časa, samo za tekmo s časom. Ali se bomo prej pripravili z ustreznimi preventivnimi ukrepi, zaščitami in vsaj zmanjšali eventualne posledice, če jih že ne preprečili, ali pa se bo zgodilo neizogibno. In ne vemo, kdaj se bo to zgodilo. Lahko se to zgodi že jutri, lahko čez dve leti. To je en primer, imamo še druge primere po Sloveniji, kjer vemo, da je možnost velika. Možnost neurij, možnost poplav, in tam moramo preventivno ukrepati. Opozoril je bilo danes veliko, tudi sicer jih veliko slišimo, vsak dan gledamo po sredstvih javnega obveščanja o tem, kakšne katastrofe se dogajajo v svetu.

Te katastrofe imajo še en zanimiv vidik. Namreč, v velikih nesrečah, naravnih pa tudi drugih, ljudje postanejo bolj solidarni. Zavedajo se medsebojne odvisnosti, čutijo drug z drugim. Takrat je običajno manj odtujenosti, kot jo sicer doživljamo v vsakdanjem življenju. Vendar tudi to ni nujno! Če se temeljna kohezija neke družbe tako zrahlja, da tudi v takšnih hudih naravnih nesrečah ni več solidarnosti, skupnega delovanja, občutka soodvisnosti in potrebe po pomoči, potem se lahko zgodi, da v primeru naravnih nesreč takšna solidarnost, takšno skupno delovanje odpade. Primer, ki smo ga videli nedavno v New Orleansu ob oziroma po orkanu, nam je pokazal, da se lahko zgodi, da je družba tako razgrajena in tudi tako slabo pripravljena na takšne situacije, da en del družbe lahko sam sebe reši, drugi del, ki ga prizadene taka nesreča, pa je prepuščen tej nesreči na kraju samem. In v tistem občutku odrinjenosti, ki je bila prisotna že prej, takrat pa se je še potencirala, lahko pride do izbruha elementarnega nasilja. Namesto solidarnosti, pomoči - elementarno nasilje, ki še poveča katastrofalne posledice samega naravnega pojava. Mislim, da je to lahko resno opozorilo ne samo tisti državi, kjer se je to zgodilo, ampak tudi vsem drugim. Neka nujna kohezivnost, povezava med ljudmi, zavedanje neke skupne usode morajo biti prisotni. Enostavno ni mogoče, da bi vsak sam zase gradil prihodnost v neki iluziji, da ni soodvisen od drugih. In tega ne more storiti niti največja in najmočnejša država v svetu. Ne more se izolirati od takšnih in drugačnih vplivov, dogodkov, ki jo lahko prizadenejo tako, kot morda prej prizadevajo drugi del človeštva. Slej ko prej bo to zadelo tudi njih In jih že zadeva!

Pridružujem se vsem pozivom, ki ste jih danes izrekli, da bi se v prihodnje naš odnos do teh vprašanj še izboljšal, da bi se konkretna akcija poživila, da bi tako vlada kot druge institucije čim bolje delovale v tej smeri. Zahvalil bi se vam za vaše prispevke. Bili so kvalitetni in mislim, da je današnja razprava dala tudi v Sloveniji dragocen prispevek k temu, da se vsi bolj zavedamo teh vprašanj in nujnosti ustreznega delovanja tako vsakega človeka, posameznika, kot posameznih institucij in vseh skupaj. Hvala lepa.

No documents found