UGOTOVITVE IN PRIPOROČILA - s prvega pogovora pri predsedniku Republike Slovenije o slovenski prihodnji zunanji politiki

V svetu dejavna in prepoznana Slovenije - prednostne naloge prihodnje slovenske zunanje politike

"Znašli se bomo v novih okoljih, v novi družbi. Slovenija se bo morala profilirati s svojimi stališči in svojimi pogledi na številna vprašanja v okviru Evropske unije ter tudi v svetovnem okviru."
Dr. Janez Drnovšek
(iz uvodnega nagovora)


Na prvem pogovoru pri predsedniku Republike Slovenije 13. oktobra 2003, ki je bil namenjen premisleku o prihodnjih prednostnih nalogah slovenske zunanje politike, so bile v uvodnih razmišljanjih, prispevkih in razpravi poudarjene te

UGOTOVITVE IN PRIPOROČILA

A. USMERITVE V MEDNARODNIH ODNOSIH

1.1 Mednarodni odnosi so na začetku 21. stoletja drugačni in prepleteni bolj kot kdaj koli prej. Namesto tradicionalne dvopolnosti so današnji mednarodni odnosi dinamični in gibljivi, kakovostno drugačni in bogatejši. Kibernetski model države in internacionalizacija svetovnega gospodarstva postajata vse večja realnost.

1.2 Globalizacija z deregulacijo in liberalizacijo se je vsesplošno razmahnila. Spreminjajo se viri konkurenčnih prednosti in s tem premeščajo poli rasti. Na sceno stopajo nove velesile (Kitajska) in se "vračajo" stare (Rusija). S tem se zaostruje konkurenčni boj pri vse zahtevnejših izdelkih. Drugi mehanizmi razpadajočega sistema Bretton Woods ne nadomeščajo dovolj hitro, da bi lahko preprečili neenakomeren razvoj in naraščajoči prepad med postindustrijskimi razvitimi državami, državami v razvoju in nerazvitimi državami. Multilateralnim rešitvam (OZN; WTO …) vse pogosteje nasprotujejo velike razvite države, čeprav so dolgoročno rešitve le v multilateralnem sodelovanju vseh držav, ki si morajo soodvisno deliti odgovornost za mednarodno okolje.

1.3 Utemeljeno lahko pričakujemo, da se bo nadaljevala globalizacija, ki bo skušala na eni strani omejiti vpliv in pomen nacionalnih držav in ekonomij ter kulturnih in civilizacijskih razlik, na drugi pa se bo krepil trajnostni razvoj, ki bo skušal omejiti negativne posledice globalizma. Pri teh procesih bo najpomembnejši dejavnik gospodarstvo ter z njim povezan razvoj tehnologije in znanosti. Nasprotja globalizacijskih usmeritev se bodo morala spopadati z vse odločnejšimi zahtevami tistih držav in akterjev mednarodne skupnosti, ki najbolj občutijo negativne posledice tovrstnih procesov in zato pričakujejo bolj humane procese globalizacije ter enakomerno porazdelitev odgovornosti in bogastva. Razvoj informacijsko-komunikacijske družbe se bo kvalitativno in kvantitativno okrepil zaradi novih možnosti v genetiki, robotiki, informatiki, kognitivnih znanostih ter jedrski, nano- in biotehnologiji. To bo tudi trajneje zaznamovalo odnose v mednarodni skupnosti. Kljub vsem prizadevanjem se bodo razlike med razvitimi in nerazvitimi še povečevale. Ta dejstva pa bodo vedno znova povzročala dvom o konceptu trajnostnega razvoja.

1.4 Vzroki nestabilnosti, sistemskih tveganj, sporov, vojn in sprememb v svetovnem sistemu so vse bolj gospodarskega izvora. Zato osrednje mesto v zunanji politiki prevzema poznavanje ekonomskih in socialnih vzrokov sodobnih vprašanj. To velja tudi za vzroke nestabilnosti in groženj varnosti, katerih korenine moramo danes vse pogosteje – ne pa izključno – iskati tudi pri gospodarskih vprašanjih.

1.5 Vprašanja nadaljnjega razvoja človeštva in varnosti sveta bodo tesno povezana z dostopom in načinom izkoriščanja virov energije. Po ocenah strokovnjakov glavni viri zadoščajo do konca tega stoletja, zaloge premoga pa še nadaljnje stoletje. Zaradi rasti prebivalstva in splošnega razvoja se bo poraba energije povečevala v absolutnih številkah. Bogatejše in razvitejše države bodo imele bolj dolgo dostop do virov energije, prav tako tiste, na katerih ozemlju so te zaloge. Pričakovati je, da bo znanost prinesla nove rešitve. Žal pa trenutno ne kaže, da bodo lahko alternativni viri energije v prvi polovici tega stoletja v celoti nadomestili pričakovani izpad tradicionalnih virov.

1.6 Vprašanja varnosti in trajnostnega razvoja bodo v prihodnje še bolj poudarila človekovo in svetovno odgovornost do narave in okolja. Okoljski menedžment bo ena od v prihodnje hitro razvijajočih se panog. Lahko bi tudi dodatno radikaliziral odnose med razvitimi, razvijajočimi in nerazvitimi državami. Zlasti nerazvitim državam in državam v razvoju kljub mednarodno razglašenim standardom varovanja okolja grozijo nevarnosti vnosa nečistih tehnologij.

1.7 Globalizacija lahko po eni strani pozitivno vpliva na demokratizacijo v svetovnem merilu, po drugi strani pa lahko prav tako dodatno spodbudi regionalne spore, medetnične napetosti in spremeni razmerja moči med posameznimi akterji mednarodnih odnosov. 11. september je nakazal ranljivost kompleksnih industrijskih družb in veliko nevarnost postmodernega terorizma. Postmoderni terorizem v povezavi z nezadržnim širjenjem tehnologij, potrebnih za izdelavo orožja za množično uničevanje, je tudi največja potencialna grožnja varnosti in stabilnosti industrijsko razvitih držav. Hkrati pa zaradi vsesplošne povezanosti in soodvisnosti sodobnih družb postaja vse večja realnost informacijskega terorizma, ogrožanja kritičnih infrastruktur in bioterorizma, na kar pa mednarodna skupnost in nacionalne države še nimajo zadovoljivega odgovora.

1.8 Nesimetrične grožnje sodobnim družbam so in bodo tudi v prihodnosti realnost mednarodnih odnosov. Njihovi viri so predvsem mednarodni terorizem, širjenje orožja za množično uničevanje, ilegalne migracije in organizirani kriminal. Nova doktrina preventivne vojaške obrambe, ki vključuje krepitev strateških sil in sil za posebno delovanje, je zgolj ena od možnosti, kako se spopasti s tovrstnimi varnostnimi izzivi. Dolgoročno uspešna strategija mora vključevati tudi vse druge oblike preventivnega delovanja na diplomatskem in tudi gospodarskem, humanitarnem in drugih področjih.

1.9 Za postmoderni terorizem s konca 20. in začetka 21. stoletja je bilo sicer značilno, da je bil usmerjen predvsem proti Združenim državam Amerike, vendar je zaradi same narave tovrstne oblike terorizma nemogoče z gotovostjo trditi, da se ne bo usmeril tudi proti drugim državam Zahoda. V ta namen bo lahko uporabil tudi orožje za množično uničevanje ter zlorabil pomanjkljivosti in ranljivosti postmoderne informacijske družbe.

1.10 Procesi globalizacije bodo zahtevali ustrezno prilagajanje in odzivanje mednarodnih in regionalnih organizacij in združenj. Zaradi novih groženj, nasprotij in nevarnosti za človeštvo bodo morale prilagoditi organizacijo in vsebino delovanja. Bolj bodo morale upoštevati nevladne organizacije in civilno družbo in jih vključevati v svoje aktivnosti, hkrati pa kooperativno vplivati na razvoj in delovanje najrazvitejših držav.

1.11 Odnosi v mednarodni skupnosti postajajo usodno prepleteni. Gre za prepletenost in soodvisnost politike, ekonomije, ideologije, kulture, znanosti, tehnologije, prava, sociologije itn. Že danes vsaj trije pojavi zbujajo skrb: možnost vojaškega spopada, uničevanje okolja in čezmerno izkoriščanje neobnovljivih virov. Še vedno pa je poglavitni problem vojaška uporaba jedrske energije. Ta ne pušča dvomov o izhodu spopada, če se srečata vsaj dva kolikor toliko enakovredna nasprotnika. Pri uničevanju okolja sta kritična vsaj voda in zrak, ki sta življenjskega pomena za človeško vrsto, čeprav tudi drugih škodljivih pojavov ne smemo zanemarjati. Čezmerno izkoriščanje neobnovljivih virov pa je posledica sedanjih gospodarskih odnosov na eni in rasti prebivalstva na drugi strani. Prav suicidalnost sveta nas bo vse bolj vračala na začetek v univerzalnost ter opozarjala tudi na ključno vprašanje medsebojne odvisnosti. Precej manj usodne se zdijo druge grožnje v sodobni mednarodni skupnosti, kot npr. organizirani kriminal (z belim blagom, ilegalne ekonomske migracije, opojne droge, orožje, terorizem). Možno je, da bo na omenjene suicidalne izzive v prihodnosti učinkovito odgovorila znanost.

Mednarodna skupnost bo na prihodnje nevarnosti in izzive odgovarjala predvidoma na dva načina:

A. Prvi je t. i. negativna ali pasivna varnost, za katero so značilni razoroževanje, omejevanje oboroževanja in ukrepi za krepitev zaupanja (v ožjem pomenu besede), sredstva mirnega reševanja sporov in kolektivne akcije Organizacije združenih narodov.

B. Drugi je t. i. pozitivna ali aktivna varnost, za katero so značilni medsebojna odvisnost, sodelovanje na vseh področjih, predvsem ekonomskem (vključno s solidarnostjo), razvijanje integracije in regionalizma ter varstvo človekovih pravic.

Vsaka država lahko k temu prispeva posamično in skupaj z drugimi. Toda to so procesi, pri katerih države morajo in bodo morale sodelovati (tudi Slovenija). Majhne države (tudi Slovenija) bi zunanjepolitično morale sodelovati pri graditvi normativne ureditve na navedenih področjih. Odločujoč je kakovosten, dejaven in pravočasen prispevek.

1.12 Nova doktrina preventivnega vojaškega odziva, ki so jo predstavile ZDA, je v mednarodni skupnosti trčila ob njeno veljavno mednarodnopravno ureditev, vzpostavljeno po drugi svetovni vojni. Odgovore na to dilemo v boju z mednarodnim terorizmom in zoper širjenje orožja za množično uničevanje pospešeno iščejo tudi članice Evropske unije in Ruska federacija. Poleg uporabe mehkih sredstev naj bi ob uporabi zmogljivosti Nata, skupnih oblik partnerskega sodelovanja ipd. vključevala tudi možnost za preventivne vojaške akcije na obrobju Evrope oziroma v kriznih okoljih. Da bi bile evropske države in Ruska federacija sposobne sodelovati z oboroženimi silami ZDA pri t. i. "mednarodnem boju proti terorizmu", bi morale svoje oborožene sile prilagoditi konceptu za hitro posredovanje. To bi lahko na začetku tudi poglobilo razlike med doktrinarnimi stališči ZDA, Evropske unije in Ruske federacije glede obvladovanja in odzivanja na svetovne varnostne izzive. Pri tem ne gre prezreti, da Evropska unija in Ruska federacija v svoji posodobljeni obrambni doktrini poudarjata pomen sedanjih pravnih temeljev delovanja mednarodne skupnosti s poudarjeno vlogo Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov.

1.13 ZDA in Evropska unija bodo zaradi vsestranske visoke stopnje razvitosti odločilno vplivale na prihodnjo usmeritev splošnega razvoja človeštva. Zaradi kompleksnosti mednarodnega sistema in njegove multilateralne narave pa bodo morale uravnotežiti in uskladiti politiki medsebojnega sodelovanja. Preudarno bodo morale voditi in razvijati politike razvoja in pomoči, da se ne bi večale razlike med razvitimi in nerazvitimi, ki bi lahko spodbujale stopnjevanje drugih nevarnosti za razvoj in obstoj človeštva, kot so mednarodni terorizem, organizirani kriminal, nenadzorovane imigracije, proliferacija, širjenje orožja za množično uničevanje, nestrpnost med kulturami in religijami, onesnaževanje okolja, lakota ipd.

1.14 Vloga ZDA v mednarodnem sistemu bo tudi v prihodnje v strateškovarnostnem, političnoekonomskem in raziskovalnem pomenu vodilna. ZDA bodo morale iskati zaveznike za doseganje svetovnih ali regionalnih ciljev. To pomeni, da se bodo oblikovale tudi "prijateljske koalicije" pri posameznih mednarodnih projektih, zlasti kadar ZDA ne bodo mogle uresničiti svojih interesov v mnogostranskih okvirih. Kraj iskanja in oblikovanja novih koalicij bi moral postati učinkovit sistem delovanja Združenih narodov. To pa bo odvisno predvsem od sposobnosti in pripravljenosti članic te mednarodne organizacije, da v temeljih in korenito prenovijo njeno delovanje, saj lahko edina zagotovi perspektivo razvoja človeštvu.

1.15 V procesih globalizacije postaja ključno vprašanje razvoja mednarodnih odnosov sprejetje nedeljivosti miru in medsebojne odvisnosti. Medsebojna odvisnost je po eni strani tržna in tehnološka, kar je in bo potisna sila globalizacije. Izogniti se ji ne more nobena družba. Njene koristi niso in ne bodo za vse enake. Razviti imajo in bodo imeli tudi v prihodnje več koristi kot manj razviti. Globalizacija z načinom blagovne produkcije prinaša tudi podoben, sebi ustrezajoči sistem vrednot. Po drugi strani pa je medsebojna odvisnost družbena in s seboj prinaša tudi nekatere manj želene pojave. Bolezni ljudi, živali in rastlin ne poznajo meja, prav tako ne kriminal: trgovina z belim blagom, opojnimi drogami, nenadzorovane ekonomske migracije, terorizem ipd. Na obeh omenjenih straneh globalizacije pa ostaja odločujoč dejavnik znanost (raziskave in razvoj). Prav zaradi tega morajo biti majhne države (tudi Slovenija) aktivno vključene v svetovno dogajanje. Moč majhne države leži v dvojem: njenem odnosu do okolja in razmerah doma. Njena zunanja moč je relacijska moč, tj. iskanje zaveznikov, prijateljskih koalicij in strateško določenih koalicij. Notranja moč pa izhaja iz notranje usklajenosti politik, institucij, družbenih slojev ipd. Pri tem je pomembno, da se racionalizirajo notranji viri in selekcionirajo cilji delovanja.

1.16 Število subjektov, ki vstopajo v mednarodne odnose, je vsak dan večje. Mednarodna skupnost postaja visoko strukturirana. Že danes so postali pomembni akterji v mednarodni skupnosti tudi nevladne organizacije. Njihovo število se bo v prihodnje še večalo, npr. različne povezave političnih strank, sindikatov, multinacionalke, gibanja za drugačno globalizacijo ipd. Ni mogoče izključiti, da bi lahko aktivnost novih subjektov prevzela tudi radikalnejše oblike delovanja za nove emancipacije.

1.17 Pri globalnih procesih bodo zato morale majhne in srednje države predvsem vztrajati pri multilateralizmu kot modelu, ki jim lahko zagotavlja večje možnosti za delovanje in vplivanje v sodobnem svetu.

1.18 Ključni dejavnik urejanja in usmerjanja razvoja v svetu bi morali postati Združeni narodi kot organizacija, ki bo v svoje delo bolj vključila regionalne organizacije in pobude ter povezovala interese najrazvitejših držav s preostalimi državami. Zlasti pomembno vlogo pa bi morala imeti pri vodenju in usmerjanju dejavnosti trajnostnega razvoja človeštva. Vse članice in zlasti stalne članice Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov bi si morale prizadevati za njeno hitrejšo reformo v obliki, ki bo lahko uspešno obvladovala nevarnosti in izzive sodobnega razvoja človeštva ter povrnila zaupanje razvitih in nerazvitih držav ter držav v razvoju v realno perspektivo prihodnjega mednarodnega reda.

1.19 Nacionalne in multilateralne diplomacije bodo pri nakazanih usmeritvah morale odigrati izjemno pomembno vlogo. Premisliti bodo morale o dosedanjih klasičnih oblikah delovanja ter jih dopolniti z novimi modeli, ki bodo temeljili na priznavanju in spoštovanju razlik, človekovih pravicah, znanju, znanosti ter upoštevanju pobud in pričakovanj civilne družbe in nevladnih organizacij.

1.20 V prihodnje bo naraščal pomen zunanje politike kot instrumenta uresničevanja gospodarskih interesov. Gospodarska diplomacija bo ob javni diplomaciji in diplomaciji kriznega upravljanja postala pomembna sestavina delovanja nacionalnih diplomacij ter temeljni člen multilateralnih diplomatskih dejavnosti Evropske unije, Ruske federacije, Kitajske, Japonske in ZDA ter mednarodnih in regionalnih organizacij.


B. PRIPOROČILA PRIHODNJI SLOVENSKI ZUNANJI POLITIKI

1.21 Izkušnje Republike Slovenije med osamosvajanjem in mednarodnim priznavanjem samostojne države, pogajanji za polnopravno članstvo v Evropski uniji in Natu, predsedovanjem Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov ter nove obveznosti slovenske zunanje politike kot prihodnje članice Evropske unije in Nata ter predsedujoče države OVSE odpirajo slovenski zunanji politiki v prihodnje celo paleto izzivov in problemov, ki zahtevajo celostni premislek o prihodnjih zunanjepolitičnih prednostnih nalogah države. Na vrsto vprašanj ima Slovenija že pripravljene odgovore, za pomemben del pa bomo morali še pripraviti premišljene scenarije našega prihodnjega ravnanja v mednarodnih odnosih. Zato bi bilo treba oblikovati in sprejeti lastno doktrino zunanje politike ter posodobiti temeljne doktrinarne dokumente na posameznih področjih. Za Slovenijo ostaja vprašanje zunanjepolitične identitete ključno vprašanje njene prihodnje doktrine. Doktrina slovenske zunanje politike mora temeljiti na sposobnosti učenja iz lastnih izkušenj, stalnem spodbujanju dejavne udeležbe pri iskanju izhodov iz dilem in vozlišč sodobnih mednarodnih odnosov ter v strateški usmeritvi za aktivno delovanje v multilateralnem okolju, ki zagotavlja majhnim državam večjo stopnjo mednarodne prepoznavnosti. Pomemben dejavnik slovenske zunanje politike ostaja stabilna, v ustvarjalnost in sodelovanje ter solidarnost usmerjena notranja politika države.

1.22 V diplomatski službi Republike Slovenije je treba uveljaviti sistem, ki bo spodbujal delo, uspehe ter pridobivanje izkušenj in znanja. V Ministrstvu za zunanje zadeve je zato treba zagotoviti objektivno ocenjevanje dela in napredovanje. Spodbujati je treba čim večjo strokovnost, razgledanost in pomagati pri njenem poglabljanju. Mladim diplomatom je treba ob vstopanju v poklic posredovati osnovna znanja v diplomatski stroki ter jim omogočiti interdisciplinarno izobraževanje in usposabljanje, strokovno publicistično dejavnost in kritični pogled na opravljeno delo. Nujno je treba odpreti možnosti, da bodo lahko postopno prišli do višjih položajev. Pri tem mora biti njihovo napredovanje odvisno predvsem od njih samih, njihovega dela in pokazanih sposobnosti, znanja, strokovnosti in interdisciplinarnosti. Prihodnje diplomate je treba bolj usposobiti za delo na področju gospodarske in javne diplomacije in diplomacije kriznega upravljanja.

1.23 Nujni so premišljeno načrtovanje in vodenje pogajanj države v mednarodnih povezavah, pa tudi načrtno in usmerjeno vodenje zunanje politike, odnosov s tujimi javnostmi, da se bosta krepila ugled in prepoznavnost Slovenije, slovenskih podjetij, naših vrednot in možnosti ter posameznih državnih in civilnih pobud v mednarodnem okolju.

1.24 Pri prihodnji proračunski politiki države je treba posebno skrb nameniti dvigu deleža sredstev za raziskovalno dejavnost na področju mednarodnih odnosov, razvoja doktrine slovenske zunanje politike, javne diplomacije, prognostike mednarodnih usmeritev in odnosov ter priprave scenarijev odzivanja na pojavljanje diskontinuitet v Evropski uniji, Natu in širši mednarodni skupnosti. Posebno skrb je treba nameniti tudi razvoju visoko usposobljenih strokovnjakov za mednarodne odnose in mednarodno pravo ter izobraževanju, izpolnjevanju in vključevanju strokovno usposobljenih v delo mednarodnih ustanov, organizacij in pri mednarodnih iniciativah (EU, Evropski parlament, Svet Evrope, Nato, Združeni narodi, WTO, OECD, OVSE, Svetovna banka, Evropska investicijska banka idr.).

1.25 Pri zunanjepolitični dejavnosti je treba okrepiti trajno sodelovanje s Slovenci, ki živijo v tujini in delajo v mednarodnih organizacijah, na univerzah, raziskovalnih ustanovah in v drugih institucijah. S svojim delom in ugledom lahko še povečajo prepoznavnost Slovenije v svetu ter vplivajo na konsistentno oblikovanje politik na posameznih področjih. Hkrati pa lahko skrbijo za prenos znanja in spoznanj iz mednarodnega okolja v Slovenijo.

1.26 Temeljni cilji slovenske zunanje politike morajo biti tudi v prihodnje prizadevanja za mir in varnost v svetu, mirno reševanje sporov, odpravo vzrokov nesimetričnih groženj, nov socialni in gospodarski program razvoja človeštva, ki bo uspešneje obvladoval in presegal razlike med razvitimi in nerazvitimi, višjo kakovost življenja, nove načine vodenja OVSE, Združenih narodov in drugih mednarodnih organizacij, globalno odgovornost in najširšo vključitev civilne družbe v načrtovanje in oblikovanje mednarodnih politik.

1.27 Pri reševanju odprtih vprašanj in preseganju stanj v svetu, ki spodbujajo pojavne oblike terorizma in drugih nesimetričnih groženj, mora Republika Slovenija oblikovati stališča, da je uporaba policijsko-vojaških sil in sredstev le skrajno sredstvo pri obvladovanju tovrstnih pojavov. Uporabo teh sil mora potrditi Organizacija združenih narodov oziroma najširša mednarodna skupnost. Mednarodni dejavniki morajo pred uporabo policijsko-vojaških sredstev vso pozornost nameniti odpravi dejanskih vzrokov mednarodnih groženj, zlasti z odpravljanjem razlik med revnimi in bogatimi, demokratičnim medcivilizacijskim in medverskim dialogom ter premišljenim usmerjanjem trajnostnega razvoja na lokalni, regionalni in svetovni ravni.

1.28 V naši zunanji politiki je treba krepiti sposobnost samostojne odločilne presoje mednarodnih vprašanj in konsistentne razlage in uporabe splošnoveljavnih načel. V mednarodni politiki namreč načela mednarodnega prava in splošno sprejeta načela politike nikoli ne učinkujejo samodejno, ampak vedno v procesu, v katerem mora zunanja politika države postati partnerica subjektom mednarodne skupnosti. Posebno skrb moramo nameniti hitremu, konsistentnemu in prožnemu odzivanju na aktualna vprašanja v mednarodnih odnosih.

1.29 Slovenska zunanja politika mora v okviru mednarodnih organizacij oblikovati konsistentna stališča in pobude do ključnih vprašanj razvoja sveta ter voditi načelno politiko. Pri načrtovanju, oblikovanju in predstavljanju posameznih politik je treba v vse faze vključevati strokovne in civilnodružbene potenciale ter poiskati pravočasno podporo tudi v mednarodnih okoljih ter zainteresiranih skupinah in državah v tujini.

1.30 Pri oblikovanju zunanje politike Slovenije na posameznih področjih oziroma do posameznih vprašanj morajo zunanje ministrstvo, parlament in vlada bolj uveljaviti prakso delovanja stalnih "think tankov". Pri iskanju dejanskih inovativnih rešitev ob drugih iniciativah, forumih in fundacijah naj temeljijo predvsem na interdisciplinarnem povezovanju, torej vključevanju javnega in zasebnega sektorja in tudi raziskovalnih inštitutov, fakultet, drugih ministrstev, nevladnih organizacij ipd.. Nosilci državnih funkcij v zunanji politiki naj pri svojem delu poiščejo in uveljavijo take oblike dela, ki bodo učinkovito povezovale interese in pričakovanja politike, znanosti, nevladnih organizacij in civilne družbe. Bolj kot do zdaj naj postaneta gospodarska in javna diplomacija sestavina uresničevanja zunanje politike države.

1.31 Položaj Slovenije v mednarodni skupnosti bo v prihodnje najbolj zaznamovalo članstvo v Evropski uniji, Natu, OVSE in regionalnih pobudah. Prednostna naloga ostaja: doseči ugoden in prepoznan ter verodostojen položaj Slovenije v svetu. Slovenija lahko z dejavno vlogo v mednarodnih organizacijah in na multilateralnem področju tudi učinkoviteje obvladuje in presega odprta dvostranska vprašanja z nekaterimi državami, ki bodo v naslednjih nekaj letih še vedno pomemben vidik delovanja slovenske zunanje politike in so posledica okoliščin razpada nekdanje skupne države.

1.32 Slovenija se mora dejavno vključiti tudi v tiste mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo z bolj ali manj nerešenimi problemi, kot so na primer vprašanja prevlade vrednot in spoštovanja človekovih pravic, trajnostnega razvoja ipd.

1.33 Slovenija z vstopom v Evropsko unijo in Nato prevzema svoj novi in pomembni delež v mednarodni skupnosti. To zahteva novo dejavnejšo vlogo njene diplomacije v mednarodni skupnosti, kajti le z njo ter vključenostjo vseh delov slovenske družbe v diplomatske dejavnosti države lahko pričakujemo tudi mednarodno uveljavljanje in prepoznavanje naših interesov in vrednot v mednarodni skupnosti, kot so mir, varnost, demokracija, strpnost, človekove pravice, odgovoren odnos do narave in enakopravno obravnavanje drugačnosti, ki izvira iz razlik v kulturnem, verskem, znanstvenem, gospodarskem in socialnem razvoju posameznih držav.

1.34 Prihodnja slovenska zunanja politika mora temeljiti na ustvarjalnosti in ne zgolj odzivnosti. Slovenija mora v mednarodno okolje poseči dejavno, z lastnimi pobudami ter si ustvariti ugled aktivne in odgovorne članice mednarodne skupnosti že med oblikovanjem in načrtovanjem posameznih politik. Zato je treba v slovensko zunanjo politiko še bolj trdno vgraditi načela solidarnosti, strokovnosti, odprtosti in znanja ter doseči, da se bodo tega zavedali in se z njim identificirali tudi njeni državljani.

1.35 Kot majhna država lahko uspešneje razumemo sodobne izzive sveta ter postanemo skupaj z drugimi manjšimi državami v Evropi dejavnik povezovanja in sodelovanja ter širjenja sodobnih vrednot v Evropski uniji in širši mednarodni skupnosti. S tega vidika ostaja aktivno delovanje v Evropski uniji, Natu, OVSE, Združenih narodih in drugih organizacijah temeljna prednostna naloga zunanjepolitičnega delovanja Slovenije. V Sloveniji se moramo z vso odgovornostjo pripraviti in dejavno vključiti tudi v OECD. V teh organizacijah lahko Slovenija uspešno uveljavlja svoje strateške nacionalne interese ter krepi svojo prepoznavnost v mednarodni skupnosti.

1.36 Specifični geostrateški položaj ter dobro poznavanje razmer in zgodovine jugovzhodne Evrope lahko Sloveniji dodatno omogočita boljšo prepoznavnost v mednarodni skupnosti, predvsem pa verodostojnost v Natu in Evropski uniji. Z neposrednim delovanjem v mednarodnih institucijah in tudi v sami regiji moramo potrditi odgovoren odnos do jugovzhodne Evrope. Slovenija bo leta 2003 predsedujoča OVSE, leto prej pa bo že sodelovala v 'trojki'. To je eden najzahtevnejših in največjih zunanjepolitičnih projektov Slovenije in ga je treba kot takega tudi voditi. V letu 2005 bomo morali mobilizirati velik del naših sil v zunanji politiki ter s strokovno-tehničnimi opravili temu prilagoditi zunanjepolitično dejavnost, vendar na način, ki bo omogočil nemoteno opravljanje drugih prednostnih nalog slovenske zunanje politike.

1.37 Slovenija mora zelo skrbno pripraviti in načrtovati svoje delo kot predsedujoča država OVSE. Posebno skrbno je treba pripraviti nabor prednostnih nalog, ki so eden skupnih problemov članic, in ga članicam OVSE in seveda tudi drugim zainteresiranim državam ponuditi v razpravo. Hkrati moramo ponuditi tudi nekaj napotkov in modelov za njihovo reševanje. Tisto, kar bi lahko ponudila Slovenija članicam OVSE med svojim predsedovanjem, je izjemen potencial civilnodružbenega omrežja pri izvajanju demokratičnega civilnega nadzora nad oboroženimi silami ter celoto obrambnega sistema, lastne izkušnje pri preseganju nevarnosti v jugovzhodni Evropi ter model delovanja majhne države v mednarodnih odnosih.

1.38 Slovenska zunanja politika mora svojo dejavno vlogo mednarodnega subjekta ter članice Evropske unije in Nata potrditi na zahodnem Balkanu ter v odnosih z ZDA, Rusko federacijo, Kitajsko in Indijo. Posebno skrb pa mora nameniti povezovanju in sodelovanju majhnih držav v Evropski uniji, pri čemer naj postane gibalec oblikovanja stališč in pobud v skupnem razvoju Evropske unije in njenega zaledja ter tudi v Združenih narodih in OVSE.

1.39 Da se bodo uresničevali slovenski gospodarski in drugi zunanjepolitični interesi, je treba zagotoviti stalno povezanost gospodarstva in zunanje politike, nevladnih organizacij in zunanje politike ter civilne družbe in zunanje politike. Dejavnost novih subjektov zunanje politike se širi. Transnacionalne gospodarske in nevladne organizacije postajajo vse pomembnejši subjekti mednarodnih odnosov. Gospodarska diplomacija je v večini držav postala že temeljna sestavina diplomatskega dela. Slovenija mora zato povečati pomen gospodarske diplomacije. Okrepiti je treba zvezo med diplomacijo in gospodarstvom v obliki vzpostavljanja poslovnega zunanjepolitičnega sveta in stalnega preverjanja zahtevnejših zunanjepolitičnih odločitev z gospodarstveniki. Nujno je treba vzpostaviti stalen dialog za vključevanje gospodarskih pobud v zunanjo politiko. Posebno skrbno pa je treba izobraziti in usposobiti diplomate za pridobivanje tujih neposrednih naložb. To delo bi moralo postati izjemno pomembno področje prihodnje diplomatske dejavnosti naše države, če upoštevamo, da so možnosti nacionalnih predpisov omejene.

1.40 Ustrezno pozornost moramo nameniti zunanjepolitičnemu uresničevanju strateškega vladnega dokumenta Strategija sistemskega razvoja nevladnih organizacij v RS v letih 2003–2008, ki v posebnem poglavju daje velik poudarek strateškim politikam Slovenije v mednarodnih integracijah. Spodbujati je treba občutljivost nevladnih organizacij za njihovo hitro in stalno odzivanje na izzive v mednarodnem in notranjem okolju.

1.41 Slovenija ima tudi vrsto programov, pobud, ki bi jih lahko uspešno predstavila širšemu mednarodnemu okolju kot primere uspešnega preseganja težav in uveljavljanja humanega odnosa do ljudi, njihovih vrednot, okolja, varnosti ipd. Med take že uveljavljene programe lahko štejemo ITF, iniciativo »Skupaj«, pa tudi nastajajoči Forum slovanskih kultur ipd.

1.42 Članstvo Slovenije v Evropski uniji je enkratna priložnost za miren, gospodarsko uspešen, socialno pravičen in enakopraven razvoj vseh narodov in narodnosti ter njihove jezikovnokulturne raznolikosti. Z dejavno udeležbo Slovenije in zamejskih Slovencev v evropskih integracijskih procesih moramo na novo opredeliti odnos do slovenskega narodnega vprašanja, slovenske kulture in slovenskega jezika. Slovenija mora premisliti tudi o svojem odnosu do manjšin v matici in slovenske manjšine v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Manjšine morajo postati bolj kot kdaj koli prej dejavnik sodelovanja in povezovanja na vseh področjih. Slovenija mora podpirati in spodbujati tudi evropske iniciative, procese in povezave (Phare, Interreg-II idr.), ki s polnopravnim članstvom Slovenije v Evropski uniji omogočajo manjšinam nove možnosti in priložnosti za sodelovanje in sožitje na gospodarskem, kulturnem in drugih področjih.

1.43 Slovenska nacionalna varnost bo tesno povezana z varnostjo evropske celine, zato mora biti eden ključnih interesov slovenske zunanje in varnostne politike in še posebej njene obrambne sestavine. Slovenija mora v državi zagotoviti vse pogoje za to, da bo lahko sodelovala in soodločala pri oblikovanju koncepta mirovnih operacij pod vodstvom Evropske unije, saj bodo te vsaj v bližnji prihodnosti potekale prav v jugovzhodni Evropi, torej v naši neposredni bližini.

1.44 Slovenija mora bolj sodelovati že pri začetnem oblikovanju novih mednarodnih usmeritev. To majhni državi dopušča večjo fleksibilnost in mednarodno prepoznavnost kot v fazi sponzoriranja takih politik. Zato je nujno, da se dejavno vključimo tudi v prihodnji konzorcij držav donatork za mirovne operacije v okviru Evropske unije.

1.45 Posebno pozornost je treba nameniti vlogi naše vojske in policije pri uresničevanju državne nacionalnovarnostne politike v mednarodnem okolju. Pristojni državni organi morajo jasno določiti nacionalnovarnostni interes Republike Slovenije pri sodelovanju v mirovnih, humanitarnih in drugih mednarodnih operacijah. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti pridobivanju in usposabljanju ljudi ter pripravi enot za tovrstne operacije. Poudarek mora biti predvsem na kakovosti in ne na količini ter na vključevanju slovenskih pripadnikov vojaških in policijskih enot na strateških ravneh (poveljniška sestava, službovanje v specializiranih enotah ipd.). Te aktivnosti mora spremljati tudi premišljena in načrtovana diplomatska pobuda na sedežu Nata, v Organizaciji združenih narodov, Evropski uniji in drugih ustreznih mednarodnih organizacijah.

1.46 Uspešnost slovenske diplomacije in zunanje politike se bo v prihodnje merila s hitrostjo, pravočasnostjo in konsistentnostjo odzivanja na dileme mednarodne skupnosti in temeljne probleme razvoja človeštva. To bo mogoče doseči le, če bomo krepili notranjepolitično trdnost države ter razvijali za zunanjo politiko potrebne infrastrukturne predpostavke, kot so: krepitev izobraževalno-raziskovalnih ustanov, načrtno vlaganje v razvoj kadrov, načrtno uveljavljanje preizkušenih strokovnjakov v mednarodni politiki in trajno medsebojno sodelovanje države, znanosti, strokovnih združenj, nevladnih organizacij in iniciativ ter civilne družbe pri oblikovanju, določanju in vodenju zunanje politike države.

V Ljubljani, oktobra 2003

No documents found