Prihodnost Slovenije > (magnetogram razprave) Pogovori pri predsedniku republike o prihodnosti Slovenije na temo "Krepitev konkurenčnosti Slovenije v EU"

Pogovori pri predsedniku republike o prihodnosti Slovenije na temo "Krepitev konkurenčnosti Slovenije v EU"
(magnetogram razprave)

Posnetek dogodka (na strežniku SIOL)

Za uporabnike v državnih organih oziroma znotraj omrežja HKOM

= = = = = = = = = =

Dr. Janez Drnovšek: Po premoru zaradi lanskega predvolilnega in potem tudi povolilnega časa smo se odločili, da bi naše pogovore nadaljevali. Marsikdo je sodil, da so bili koristni, da je bila koristna izmenjava mnenj o najpomembnejših vprašanjih slovenske države in njene prihodnosti, zato smo se odločili, da bi kot prvo temo nadaljevanja obravnavali strategijo razvoja Slovenije.

To strategijo pripravlja Vlada Republike Slovenije in smo vam jo poslali kot enega izmed temeljnih dokumentov za današnjo razpravo. Vendar to ne bo formalna razprava samo o tem dokumentu, ampak vsebinska razprava o tem, kako si predstavljamo prihodnji razvoj Slovenije. Najbrž bomo zelo hitro spet našli soglasje o nekaterih vprašanjih: da mora biti Slovenija socialna država, da smo za uravnoteženi, trajnostni razvoj, da želimo imeti čisto okolje, da želimo razvijati kulturo, ohranjati slovensko identiteto, da želimo biti čim bolj navzoči v Evropi in biti čim bolj konstruktivni člani Evropske unije. Tisto, kar nam bo vse to omogočilo, pa je uspešen gospodarski razvoj. Zato pričakujem, da bo današnja razprava usmerjena predvsem k temu, in tudi udeležence smo vabili predvsem glede na takšno izhodišče.

Pri tem bi spomnil, da smo že pred letom dni v tem prostoru pri razpravi o prihodnosti govorili o konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Govorili smo tudi o tem, kako naj bi se Slovenija najbolje vključevala v Evropsko unijo in izkoristila možnosti, ki jih ta lahko ponudi, za nadaljnji razvoj naše države. Takrat smo opozorili, da se je z vstopom v Evropsko unijo končalo neko obdobje nastajanja slovenske države, vzpostavljanja institucij, priprave in vključevanja v Evropsko unijo, vzporedno s tem pa izpeljava gospodarske tranzicije, utrjevanje političnih institucij. Z našim vstopom v polnopravno članstvo Evropske unije se je začelo neko novo obdobje, ko je slovenska država potrjena, trdno postavljena, ko je jasen tudi njen položaj v mednarodni skupnosti in ko smo rekli, da je treba začeti nekaj novega, dati nov zagon, predvsem gospodarstvu, dvigniti njegovo konkurenčnost. Tudi tisti, ki smo vodili t. i. gradualistični pristop, kakor ga nekateri imenujejo, v prejšnjem obdobju, ki je po mnenju marsikoga dal dobre rezultate, po mnenju nekaterih morda ne optimalnih; tisti, ki smo vodili ta pristop k tranziciji slovenskega gospodarstva in k vzpostavitvi ekonomskih institucij celotnega sistema, menimo, da je treba narediti od tod nekaj več, najbrž hitreje, da je treba nujno izboljšati podjetniško ozračje v državi. Treba je dati nov zagon konkurenčnosti in ugotoviti, kje so naše šibke in kje močne točke. Najti je treba specifične slovenske niše na svetovnih in predvsem evropskih trgih, povezati naše zmožnosti, zagotoviti večjo povezavo med znanostjo, izobraževanjem in seveda gospodarstvom, se pospešeno vključiti v lizbonski proces. Zagotoviti je treba neki nov zagon, ki bi temeljil tudi na večji inventivnosti slovenskih državljanov, pri čemer bi jim odprli prostor, zmanjšali vse mogoče ovire, birokratske in druge, zato da bi bili v tej svetovni konkurenčni tekmi lahko čim bolj uspešni. Mislim, da je to tudi glavna tema in glavni poudarek današnjega pogovora.

V tem letu dni se ni zgodilo veliko. Najbrž zaradi objektivnih razlogov. Tik pred volitvami in tudi takoj po njih navadno ni kakih večjih sprememb, večjih premikov. Če so kakšne spremembe bile, so bile morda bolj, mislijo nekateri, celo v drugo smer, npr. davčni sistem, vendar je zdaj čas tudi za novo vlado in za vse tiste, ki čakajo, predvsem za gospodarstvo, da le vidimo, kaj je mogoče narediti za dosego teh ciljev. Nekateri ste v svojih prispevkih, ki ste jih poslali, precej kritični, kar zadeva podjetniško ozračje v Sloveniji, intenzivnost tehnološkega razvoja in učinkovitost naše znanosti, ki naj bi bila še naprej usmerjena v objavljanje člankov in ne v to, da bi na koncu dala rezultate v gospodarstvu, v večji produktivnosti. Nekateri seveda opozarjate, da če se bo takšno stanje nadaljevalo, nas bodo začeli prehitevati tudi tisti, ki so bili zdaj za nami, predvsem nove članice Evropske unije.

Sedanji položaj Slovenije ni slab, je dober, če ga pogledamo primerjalno. Tudi makroekonomski položaj je sorazmerno trden. Tisto, o čemer se večinoma ne strinjamo, je bolj mikropodjetniška učinkovitost, ozračje za naložbe, domače in tuje. Tudi tuje naložbe, moram poudariti, v zadnjem času stagnirajo. Najbrž je eden izmed razlogov padanja slovenske konkurenčnosti na nekaterih svetovnih lestvicah velika zaprtost oziroma vtis zunanjih ocenjevalcev, da je v Sloveniji izjemno težko vlagati in poslovati. Da je veliko ovir, tudi administrativnih, političnih, morda psiholoških, da nismo pripravljeni biti dovolj odprti, da se nismo pripravljeni spopasti s tveganjem, s konkurenco, ki nas morda na krajši rok spravi v težave, na daljši rok pa edina zagotavlja, da se bomo bolj potrudili, da bomo bolj konkurenčni in bolj uspešni. O vsem tem mislim, da je prav še enkrat resno, odprto in odkrito se pogovoriti ter nekaj prispevati k temu, da se omenjeni vtis spremeni. Da se spremeni tudi pogled oziroma odnos naših institucij, različnih subjektov, ki so v tem procesu, da se spremeni odnos naših državljanov do teh vprašanj, do podjetništva in do tega gospodarskega boja.

Mislim, da je dilema, ki se velikokrat omenja, zlasti v zadnjem času, ali socialna varnost ali neliberalno gospodarstvo, ustvarjena umetno. Nihče ne želi razgraditi slovenske socialne države. Želimo jo samo ohraniti ali celo izboljšati na dolgi rok. Za to seveda potrebujemo bolj konkurenčno gospodarstvo, drugače bo tudi socialna varnost nazadovala. Če pogledamo, kje je socialna država najbolj razvita, je to Skandinavija. To so države, ki so na svetovnih lestvicah najviše tudi po konkurenčnosti. To je tisto, kar iščemo. To moramo doseči v Sloveniji. Samo govorjenje o socialni državi nas ne bo pripeljalo nikamor. Če gospodarstvo ne bo sledilo svetovni tekmi, naša socialna država ne bo zdržala. Zgled so države, ki so objektivno na višji stopnji razvitosti kakor Slovenija. Na primer Nemčija, kjer niso sledili konkurenčnim trendom v zadnjem obdobju in morajo začeti razgrajevati socialno državo, ki so jo prej dolgo časa gradili in je bila pravzaprav eden izmed temeljev njihove države in njihovih vrednot. Mislim, da se v Sloveniji temu lahko izognemo, če se res lotimo teh vprašanj na pravi način in dosežemo, da naše zmogljivosti bolj izkoristimo, odpremo oziroma odstranimo spone in ovire, ki si jih velikokrat postavljamo tudi sami. Svetovna konkurenca je že sama po sebi hud izziv, tako da dodatne notranje ovire samo še zmanjšujejo naše možnosti.

No, naj pustim besedo vam, ki smo vas povabili zato, da boste o vsem tem kaj rekli. Naprej bi prosil za nekaj besed predsednika vlade, gospoda Janeza Janšo. Današnjo temo sem uvrstil v te pogovore o prihodnosti v dogovoru z njim. Prepričan sem in upam, da bo razprava koristila vladi, da ta dokument dokonča. In ne samo, da dokonča dokument, ker dokumentov smo imeli doslej že kar precej, ampak da začne hitro in učinkovito izvajati potrebne ukrepe. Hvala.

Janez Janša: Gospod predsednik, hvala za besedo. Hvala tudi za posluh, ko smo se dogovarjali o organizaciji tega srečanja. Zdelo se mi je prav, da preden tudi formalno sprejmemo tako pomemben strateški dokument, prisluhnemo mnenju tistih, ki so spodbudili njegov nastanek. Začetek priprav Strategije razvoja Republike Slovenije do leta 2013 nekako sovpada z začetkom teh pogovorov in veliko idej, ki so bile izrečene za to ovalno mizo, je zapisanih v tej strategiji. Kar ima svoj začetek, naj ima tudi svoj konec, zato je prav, da te ideje umestimo tja, kjer so se spočele.

Ta dokument je pomemben ne zato, ker bi še enkrat zapisali, o čemer se več ali manj strinjamo, ampak ker ga bo sprejela vlada, ki misli z besedami resno in bo zahtevala, da se zaveze, zapisane v strateških dokumentih, tudi uveljavijo, ter poskrbela za odgovornost v tej smeri. Ključna beseda, na kateri temelji ta strategija, oziroma ključni dve besedi sta trajnostni razvoj. O tem, da Slovenija potrebuje ne nekakšen enostranski pritisk v to ali ono smer, ampak usklajen trajnostni razvoj, je veliko izrečenega soglasja. Soglasje pa je takoj manjše, če se vprašamo, ali smo temu cilju sledili že doslej. Marsikdo bo rekel da, marsikdo bo rekel ne in vsak lahko našteje nekaj argumentov za svojo trditev. Od 1. maja lani je Slovenija tudi članica Evropske unije, kjer je trajnostni razvoj nekakšna mantra, ki težko najde resne nasprotnike ali pa so ti v veliki manjšini. Tisti, ki ste bolj podrobno spremljali nastanek lizbonske strategije in vse, kar se je potem dogajalo s tem razvojnim strateškim dokumentom Evropske unije, in ste prebrali tudi Kokovo poročilo – v nekaterih uvodnih prispevkih sem videl, da je to navedeno kot literatura – ste lahko ugotovili, da je leta 2000, ko je ta strategija nastala, obstajala neka evforija, kako je mogoče zaradi prednosti, ki jih prinaša informacijska tehnologija, zaradi višje stopnje razvitosti osnovnih raziskav v Evropi in tako naprej v desetih letih nadoknaditi zaostanek, ki ga je Evropa pridelala v gospodarskem razvoju preteklih desetletij. S tem popravkom, ki je bil sprejet letos, te iluzije ni več zaradi vsega, kar se je zgodilo s podjetji informacijske tehnologije, ki so imela pred petimi leti veliko ekspanzijo, pa tudi zato, ker se je pokazalo, da ni smiselno postavljati kvantitativnih ciljev, ki se jim niti ne približujemo, kaj šele, da bi jih dosegli. Tako da popravek lizbonske strategije, ki velja z letošnjim letom, nekako postavlja stvari na realna tla. Mislim, da je celotna evropska strategija večinoma združljiva s tistim, kar mora Slovenija narediti v tem trenutku, in da se to nekako izraža tudi v predlogu dokumenta, o katerem danes razpravljamo. S tem popravkom lizbonske strategije je namreč kljub temu postavljena v ospredje gospodarska rast. Ob jasnem zavedanju, da če ni gospodarske rasti, so ogrožene tudi druge stvari, in kljub priseganju na trajnostni razvoj so se določile nekatere prednostne naloge. Ali jim bo Evropa zmogla slediti, se bo pokazalo zelo hitro, ko bo spet na mizi direktiva o storitvah. To je naslednji korak, pri katerem se bodo stehtale besede. Kljub temu da ima Evropa nekatere velike strateške rezerve, ki so se kopičile več generacij, kljub temu da končni cilj vsakega razvoja ni samo večje materialno bogastvo, ampak blaginja nasploh in da Evropa po kakovosti življenja prednjači pred okolji, ki jih želi doseči po gospodarski učinkovitosti, je zavest, da ni mogoče ustvariti blaginje brez hitrega gospodarskega razvoja, prevladala. Ali bo prevladala tudi v konkretnem ravnanju, pa bomo po mojem mnenju videli naslednjič, ko bo razprava o direktivi o storitvah, kajti če se trg tudi na tem področju ne bo poenotil, bo razvoj počasen. Še posebno zato, ker Evrope v prihodnosti ne ogroža globalizacija z nizko ceno v delovno intenzivnih panogah, ampak bo do leta 2013 ključni problem konkurenca intelektualnih storitev. V naslednjem desetletju bo prišlo na trg, predvsem iz Indije in Kitajske, milijarde in več ljudi, ki bodo imeli solidno izobrazbo in bodo konkurirali na intelektualnem področju, ogrožali tako imenovani srednji razred v Evropi in drugih razvitih državah. In to je tista točka, kjer se bo Evropa preizkusila, ne na stvareh, ki so mimo.

Predsednik je prej omenil dilemo glede dosedanjega razvoja, ali je bil gradualizem tisto, kar je bilo za Slovenijo najprimernejše v času, ki je za nami. O tem so mnenja, interpretacije različne. Po mojem mnenju bi šlo lahko marsikje hitreje. Tudi veliko drugih strokovnjakov z različnih področij meni tako, a sam opozarjam, da hitrost razvoja ni vedno odvisna od želje in da mnoge strateške odločitve, recimo na političnem področju, vplivajo tudi na vse drugo, posebno na gospodarstvo. Mislim, da se je Slovenija odločila za postopnost v prvi fazi tranzicije, takrat ko je sprejela proporcionalni volilni sistem. S tem, ko je privolila, da bodo imele v izvršilni oblasti prvo besedo vlade, ki bodo koalicijske, v katerih bo štiri ali pet strank različnih interesov, v katerih bo potrebno veliko časa in veliko usklajevanja, in ne glede na mnenje t. i. stroke, kaj bi bilo prednostno, ni mogoče izpeljati nobene reforme, ki se ne izglasuje v parlamentu. Slovenija ni Singapur, ni Kitajska. Je država parlamentarne demokracije, ki ima proporcionalni volilni sistem. Z odločitvijo za proporcialni volilni sistem z nizkim pragom, kakršen je pri nas, je bila sprejeta tudi odločitev o postopnosti. Morda bi se nekje dalo hitreje, vendar pa bistveno bolj ne in tudi v prihodnje ne. Slovenija ne bo mogla izpeljati nobene reforme, ki ne bo izglasovana v parlamentu, ne glede na to, ali se tukaj za to mizo strinjamo, da bi bilo nekaj treba storiti hitreje ali ne, na koncu je tisto, kar odloča, večina glasov v parlamentu. Včasih pa je še bolj pomemben čas, ki preteče do takrat, da se sploh glasuje. Včasih minejo leta, preden je neko stvar sploh mogoče zares predlagati.

Kakor koli, strinjam se z globalno oceno, ki jo je prej dal predsednik države, da je neki čas, neko obdobje za nami. Slovenija je zdaj članica Evropske unije in Nata, je v čakalnici za evro. Prevzem evra in vstop v schengensko območje sta še dva takšna prihodnja mejnika, ki sta simbolnega, pa tudi praktičnega pomena. Skratka, smo na pragu nečesa novega ali pa že malo čezenj, tako da to je trenutek za pogled naprej, trenutek za to, da se naredi nova strategija. Trenutek, da se dokončno oblikuje ta dokument, ki je, čeprav začet v prejšnjem mandatu, za to vlado neka pozitivna dediščina. Odločitve, ki bodo sprejete, so odločitve, ki bodo v nadaljevanju dobile praktične nastavke, zasnovo reform in zakonov, ki jih bomo poskušali sprejeti.

Nekateri ste v uvodnih prispevkih opozarjali, da od začetka teh razprav do danes ni bilo bistvenih korakov naprej. Nekatere razloge za to je povedal že predsednik države. Sam bi dodal, da je tudi v tistih državah, kjer so naredili neke razvojne premike, trajalo kar nekaj časa, da so se dogovorili. Nikjer se zadeve niso začele premikati v enem mesecu. V položaju, v kakršnem smo mi, je to še toliko bolj iluzorno pričakovati. Slovenija ima vsako stvar, v nekaterih primerih po trikrat ali po štirikrat, tako ali drugače zapisano v raznih zakonih. Zato da eno stvar premakneš, je treba spremeniti pet ali šest zakonov ter še vrsto drugih stvari, sicer stvari ne tečejo in ti postopki so počasni. Ampak vse to je manj pomembno – za ta trenutek in za to razpravo je po mojem mnenju ključno, da dosežemo neko soglasje o tem, kaj je trajnostni razvoj in kako ga je mogoče dosegati. Tu sta dve možnosti, dve poti: ena je, da gremo naprej približno tako kakor doslej. Reče se, saj ni tako slabo, vsakemu bomo dali malo. Prednostne naloge so povsod, določimo jih, potem pa bo tisti, ki bo spretnejši, izkoristil njihov večji del. Mislim, da ta pot ne bo tista, po kateri bi Slovenija nadoknadila razvojni zaostanek. Treba je izbrati drugo: da se za neko naslednje obdobje da poudarek gospodarskemu razvoju; da je to prednostna naloga, ne na škodo obstoječe ravni razvoja drugod, temveč pri prihodnjih naložbah. V tej prvi fazi naj ima gospodarski razvoj prednost, to je prva prioriteta. Doseči neko soglasje v zvezi s tem, mislim, da ne bo preprosto, je pa ključno. Neka pozitivna izkušnja v doseganju soglasja obstaja pri socialnem sporazumu, ki se izteče konec letošnjega leta v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za prevzem evra. Sporazum bi bil še toliko bolj potreben, ko gre za prednostne naloge, ko gre za tisto, kar bo Slovenija poskušala narediti v okviru lizbonske strategije. Pri tem opozarjam, da tukaj lahko naredimo več in si lahko zastavimo višje cilje, kakor jih ima Evropska unija, in si jih tudi moramo zastaviti, ker smo nekje vmes med povprečjem stare in nove Evrope, tako da nobeni modeli, nobeni vzorci iz enega ali drugega okolja niso stoodstotni, stoodstotno prenosljivi v naše okolje. Potrebujemo nekatere izvirne rešitve, seveda ne tam, kjer obstajajo dobre formule za korake naprej; tako bo zdaj soglasje o prednostnih nalogah in prvi prioriteti vsebovalo na eni strani dogovor o davčni reformi in na drugi vzporedno reformo socialnih transferjev. Z nekim povezanim načinom je po mojem mnenju mogoče najti dobro rešitev. Nisem prepričan, da je v tem trenutku to mogoče tudi izglasovati, vendar pa je rešitev teoretično mogoča in sočasno je potrebna liberalizacija šolstva. Vlada bo poskušala na podlagi dokumenta, ki ga imate pred seboj, doseči čim širše soglasje o teh reformah. Zato je pomembno, da vemo za pomen zapisanega. Prepričan sem, da bo pozneje dr. Šuštaršič te pojme tudi pojasnil in da bo imela neka splošna zavezanost pojmom, ki jih bomo izrekali danes v različnih razpravah, nadaljevanje tudi v praktični podpori izvedbenim korakom. Če se to ne bo zgodilo, bomo ostali tam, kjer smo že večkrat doslej: sprejeli smo dobro strategijo, potem pa čez nekaj let začeli pisati novo. Upam, da je ta čas mimo, da je zavest o potrebnosti koraka naprej dosegla točko, ki omogoča tudi stvarne premike. In kar se vlade tiče, ki ima veliko moč in možnost, da stvari potiska naprej, bomo naredili vse, da bo šlo v pravi smeri. Hvala lepa.

Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Dogovorimo se za pravila naše razprave. Najprej bomo povabili k besedi nekaj uvodničarjev, štiri, in potem bomo šli po abecednem redu, tako kakor smo imeli navado v prejšnjih pogovorih. Nekateri so prosili, predvsem profesorji z Ekonomske fakultete, ali lahko razpravljajo že prej, ker morajo oditi na nujne obveznosti. Torej s to izjemo, drugače pa po abecednem redu. Vmes so mogoče kratke replike, sicer pa se oglašate na koncu. Predvsem prosim, tako kakor običajno, čeprav nismo bili najuspešnejši, da bi bile razprave čimbolj jedrnate, da se bodo lahko zvrstile v razumnem času. In če sva bila s predsednikom vlade že malo daljša, nama morate oprostiti, saj sva politika; večinoma pa niste politiki, zato upam, da bo šlo hitreje. Pri vodenju mi bosta pomagala akademik prof. dr. France Bernik in prof. dr. Bučar, tako da bomo skupaj poskušali pripeljati zadevo do konca. Najprej bi povabil k besedi gospoda Janeza Šuštaršiča, direktorja Urada za makroekonomske analize in razvoj, ki je pripravil tudi osnovni dokument strategije slovenskega razvoja. Prosim.

Dr. Janez Šušteršič: Najlepša hvala. Strategija izhaja iz osnovnega spoznanja, da je Slovenija v razvojnem smislu nekoliko zaspala. O tem pričajo naša poročila o razvoju in druge analize, ki merijo konkurenčnost države. To spoznanje je bilo osnova za začetek pripravljanja strategije, s katero naj Slovenija doseže nov razvojni preboj in s katero naj se opredeli, na katerih področjih je ta preboj najpotrebnejši in kako ga doseči. Hkrati smo dokument pripravljali zato, da dosežemo o tem neko širše soglasje. Na začetku bi tako rad povedal, da je v veliko priznanje temu trudu in dokumentu to, da danes o njem razpravljamo.

Kakor je bilo rečeno, smo se lotili tega dela pred skoraj dvema letoma. V obdobju, ki je bilo omenjeno, pred volitvami in po njih, smo izpeljali predvideno javno razpravo. Na podlagi te razprave in potem diskusije v novi vladi smo pripravili dokument, ki je po mojem mnenju prava osnova za iskanje tega soglasja. Je konkretnejši, bolj akcijsko naravnan, kakor je bil osnutek, tudi krajši, v obliki, kakršno imate danes pred seboj. Moj namen ni toliko predstavljati sam dokument, kakor opozoriti na nekaj ključnih miselnih premikov, ki jih moramo narediti, da pridemo do tega soglasja ali vsaj do soglasja o osnovni usmeritvi, ki jo moramo doseči. V javni razpravi se je pokazalo, da čeprav smo sami zelo poudarjali gospodarski cilj in hitrejšo gospodarsko rast, ljudje zelo dobro vedo, kaj je končni cilj gospodarskega napredka: ohranjanje nekih vrednot, kakovosti razvoja na socialnem in okoljskem področju. Tisto, kar moramo narediti, kar smo počeli v javni razpravi in bomo morali početi še naprej, je dopovedovanje, razlaganje, zakaj so te zadeve med seboj tako neposredno povezane, da ima pravzaprav Slovenija danes največje naloge prav na gospodarskem področju. To je področje, kjer je preboj najpomembnejši. V svojem prispevku govorim o tem, da se moramo nekako zbuditi; ne da si pomanemo oči, ampak da se otresemo nekih podob iz sanj, ki včasih uravnavajo naše razmišljanje in tudi ravnanje. O treh takšnih podobah bi rad na kratko spregovoril.

Prvo je vprašanje, kaj sploh je javni interes in kaj je pri tem vloga države. Po mojem mnenju je edini pravi javni interes javna blaginja. Najboljša pot do nje, do blaginje, je svobodna družba ljudi, ki jim je dana možnost za svobodno pobudo na gospodarskem in drugih področjih, kjer dosegajo svoj razvoj kot posamezniki ter hkrati prispevajo k učinkovitemu razvoju države na gospodarskem in drugih področjih. Država ima pri tem pomembno vlogo – pri zagotavljanju možnosti za to pobudo, zagotavljanju tudi človekovih pravic, socialne pravičnosti v smislu preprečevanja revščine in socialnih katastrof, da tako rečem. Vendarle pa je vloga države, ki bi urejala ter vnaprej predvidevala in načrtno usmerjala gospodarski razvoj, iluzija. Tako se v modernih konkurenčnih družbah ne da usmerjati razvoja. Država mora biti nekakšna urejevalka sistema in izhod v skrajni sili. O tem sem govoril že enkrat prej. Vse prevečkrat vidimo državo kot prvega naslovnika, na katerega se obrnemo, ko je nekaj narobe ali se nam zdi, da imamo problem. Kako bo to uredila država? Po mojem mnenju se moramo najprej vprašati, ali se zadeve ne dajo urediti, ali se morda ne bodo uredile same – ali s tržnimi odnosi ali z neko samoregulacijo, če država zagotovi potrebne sistemske danosti, ne pa da to sama neposredno ureja. Podobna iluzija, s katero se ubadamo že dolgo časa, je, da je mogoče obseg konkurence natančno odmerjati in usmerjati, da lahko nekako doziramo, koliko konkurence želimo imeti na katerem področju. Po mojem mnenju se moramo dokončno odločiti, da konkurenco želimo imeti, razen tam, kjer obstajajo zelo jasni gospodarski razlogi, da to ne bi bilo koristno za javno dobro, vendar so ta področja, če jih natančno izpeljemo iz ekonomije, veliko ožja, kakor je tisto, kar imamo danes v smislu omejavanja konkurence ali odprtosti gospodarstva.

Druga takšna podoba je prepričanje ali strah, da so liberalne ekonomske reforme, ki jih strategija predlaga, v nasprotju s socialno državo ali v nasprotju z nekim modelom socialno uravnoteženega razvoja. Po mojem mnenju ni tako, je pa res, da je treba biti zelo natančen pri tem, kakšne reforme imamo v mislih, oziroma da moramo imeti to razsežnost pred očmi pri njihovih konkretnih opredelitvah, izpeljavah. Seveda imamo pri nas večkrat problem, da takoj ko predlagamo, začnemo govoriti o neki reformi, takoj dobimo zelo močen odziv enega dela javnosti; recimo, da s temi reformami rušimo socialno državo, čeprav gre morda na kakšnem področju samo za to, da nekatere standarde, nekatere sisteme socialnega varstva uskladimo s tistim, kar je običajno v Evropi. Če pogledamo katerega koli od sistemov – socialnih transferjev, zdravstvenega zavarovanja ipd., če bi na nekaterih področjih samo uskladili tisto, kar imamo pri nas, s tistim, kar imajo v veliko evropskih državah, se pravi, čemur bi lahko pogojno rekli evropski socialni sistem, bi šli v reformo teh sistemov, ne da bi kakor koli zagovarjali kakšne druge zglede. To se pravi, že sam evropski socialni sistem zahteva od nas nekatere spremembe. Noben zakon, ki je bil kdaj sprejet, ne more pomeniti neke pravice, o kateri se ne sme nikoli več pogovarjati. Kljub temu da imamo v ustavi zapisano, da je Slovenija socialna država, to ne pomeni, da se o nobenem zakonu ali nobenem dogovoru, ki je bil kdaj sprejet, pogosto tudi zaradi političnih kompromisov, ne da in ne sme več pogovarjati. Ravno tako imamo v Sloveniji, ko se pogovarjamo o reformah, o socialnem področju, problem z nečim, o čemer so pisali sociologi, recimo že pred dvajsetimi in več leti dr. Županov, to je z zelo močnim egalitarnim sindromom. Če si predstavljamo takšen miselni eksperiment. V ekonomiji imamo Paretovo merilo pravičnosti, ki pravi, sprememba oziroma reforma je sprejemljiva, če so po njej vsi ljudje na boljšem. Torej če je nekdo na boljšem za pet odstotkov, nekdo drug pa za petnajst, je to po ekonomskem merilu družbeno sprejemljiva reforma. Vprašanje pa je, ali je sprejemljiva po egalitaristični miselnosti, saj je vedno prvi stavek, ki ga slišiš, ko se pogovarjaš o reformah: razlike se ne smejo povečati. Velikokrat je implicitno v ozadju dodatek: pa tudi če bi šlo vsem bolje. Moje mnenje je, da dokler ne bomo sprejeli, da so razlike lahko tudi razvojno koristne, razvojno spodbudne in legitimne, če temeljijo na prispevku k družbenemu razvoju ali h konkurenčnosti, se bomo težko resno pogovarjali o reformah, ki so potrebne. In to je druga podoba.

Tretja takšna sanjska podoba, o kateri bi rad na kratko spregovoril, je prepričanje, ki ga pogosto slišimo, ko se pogovarjamo o nekaterih bolj inovativnih zamislih ali reformah, da pravzaprav ni mogoče ničesar spremeniti, ker ljudje tega ne bodo sprejeli. Po mojem mnenju je tukaj ključna naloga, da rečem, političnega menedžmenta, ki se izrazi, ko je strategija na neki dovolj splošni ravni s sprejetjem vendarle podprta. Potreben je zelo širok družbeni dialog o tem, kje smo, širiti zavest o stanju, dejanskem stanju Slovenije in njeni dejanski konkurenčnosti, o tem, kar sem rekel na začetku: da smo v razvojnem smislu kljub temu, da imamo gospodarsko še dobre rezultate, zaspali in da nam to ne zagotavlja nujno uspešnega razvoja za srednjeročno obdobje; odpreti družbeni dialog o tem, kakšne reforme so potrebne in sprejemljive, in seveda na koncu imeti tudi politični pogum za te spremembe ter sprejeti odgovornost zanje. Sam vem, tudi iz javnofinančne teorije ali iz empiričnih analiz, da so v državah z bolj fragmentirano vlado in s širšimi koalicijami ravno javnofinančni rezultati slabši zato, ker je treba nujne kompromise nekako plačati. Zelo preprosto povedano. Mislim, da ima slovenska zgodovina zadnjih deset let nekaj takšnih primerov, ki bi jih lahko navedli. Imamo pa drug primer, ki si ga lahko vzamemo za zgled. Recimo, Nizozemska je država s proporcionalnim sistemom in vendarle ji uspe na ravni vsakokratnih koalicij sprejeti zelo trdne srednjeročne dogovore o javnih financah, o reformah; pogosto se navaja kot zgled države, ki se ji je ta problem posrečilo rešiti. Zadnjič sem govoril s kolegom iz Slovaške, z glavnim ekonomistom na tamkajšnjem ministrstvu za finance, se pravi tam, kjer je motor njihovih reform, in ga vprašal, kako jim gre. Njegov odgovor je bil: zelo dobro, podpora vladi se krepi, je že skoraj 30-odstotna. Tako da je tudi to eno od tveganj, ki jih je včasih treba sprejeti, seveda ob tej formalni omejitvi, ki pa drži. Reforme morajo biti tudi formalno sprejete v parlamentu.

Zelo na kratko bi rad rekel še, kaj je po mojem potrebno, kaj so ključne zadeve, ki jih je treba naredit. Omenil bom samo tri. Prva je deregulacija in liberalizacija gospodarstva – nadaljevati proces, ki je potekal v zadnjih desetih letih, ga morda pospešiti. Predvsem birokratske in davčne ovire so zelo pomembne pri sprostitvi gospodarske pobude in pri odpiranju tujim naložbam. Pomembno je spodbujanje nastajanja novih podjetij in njihove rasti s finančnim sistemom, morda tudi z neposredno spodbudo in večjo učinkovitostjo države, da bo ta v perspektivi omogočila zmanjševanje javnofinančnega bremena zaradi zniževanja svojih visokih izdatkov.

Drugo je sklop reform na področjih trga dela in socialne države, kjer, se mi zdi glede na tisto, kar sem rekel, je mogoče najti reforme, ki bodo hkrati dosegale oba cilja: bolj konkurenčno gospodarstvo in ohranjanje neke osnovne varnosti, ki jo je treba povezovati s spodbujanjem fleksibilnosti in povečevanjem zaposlovanja. Socialni sistemi so lahko tudi takšni, da zavirajo zaposlovanje, da zavirajo – vsaj na srednji rok – dinamiko gospodarske rasti in tako zaposlovanja ali pa niso spodbudni za aktivnost. Tovrstne probleme je treba reševati in v kombinaciji reform se to seveda da narediti.

In tretje, začeti bo treba zelo širok in odprt družbeni dialog, ki bo šel preko tega, kar je bilo omenjeno kot dober zgled, se pravi zgolj dialoga med temi klasičnimi socialnimi partnerji. Mislim, da je treba zelo dinamično vključiti širši krog udeležencev in govoriti, zlasti ker imamo pred sabo tudi lizbonsko strategijo, o partnerstvu, ki bo zagotavljalo dinamiko za razvoj. Za prevzem evra ni potrebna samo stabilnost, ampak tudi dinamično prilagodljiva družba, kjer bo vsak prispeval k temu, da se država razvija hitreje, da vsi skupaj postanemo bolj dinamični in konkurenčni.

Ker se to, ali si politik ali ne, danes meri z dolžino govorjenja, bom končal in se zahvaljujem za besedo.

Dr. Janez Drnovšek: Za tiste, ki dolgo govorijo, bomo mislili, da imajo politične ambicije. Eno važno informacijo sem še dolžan: do 13 h bi imeli razprave in potem, če bo ostalo še veliko, bomo nadaljevali. Vendar bi ob 13 h naredili pol ure odmora in v tem času bo v preddverju možnost za okrepčilo. Zdaj prosim za besedo dr. Aleša Vahčiča, za njim pa dr. Marka Jakliča.

Dr. Aleš Vahčič:: Naprošen sem bil, da povem nekaj o oceni ekonomske politike, in bi začel takole: v Sloveniji poteka v javnosti še ne povsem dodelana razprava, vendar že dobiva jasne oblike. Namreč o tem, kakšno Slovenijo sploh hočemo: inovativno, ustvarjalno, konkurenčno, podjetniško, pregledno, nebirokratsko oziroma, kakor bi rekla MTV-generacija, cool and fun ali pa konservativno, v preteklost zazrto, dušebrižniško, »zateženo«, birokratsko in zaspano. Dilema je, vsaj zame, v tem tretjem pogovoru na podobno temo o inovativnosti in konkurenčnosti, ali bo ta pogovor izzvenel v ponavljanju že povedanega ali pa prispeval k odločitvi, da potrebne spremembe res izvedemo. V nadaljevanju bom nekako pojasnil svoj osebni pogled, kakšno Slovenijo si želim in kako mislim, da bi se dalo priti do nje.

Najprej je treba odgovoriti na vprašanje, kako ljudje v Sloveniji sploh vidijo njen položaj. Po eni strani lahko čisto mirno trdimo, da življenje v Sloveniji ni slabo in da glede na njegovo kakovost po mnogih gospodarskih in družbenih kazalnikih sodimo bolj med stare kakor med nove članice. Paradoks pa je, da se po drugi strani srečujemo z velikim nezadovoljstvom poslovnih krogov, podjetnikov, menedžerjev, obrtnikov, njihovih interesnih združenj in poslovnih analitikov; svoje nezadovoljstvo nad sedanjim stanjem izražajo povsem nedvoumno – na okroglih mizah, posvetih, v pisnih priporočilih, e-pošti, opozorilih, v medijih itd. Skratka, imamo neko dihotomijo: na eni strani neko zadovoljnost – vsi se strinjamo, da je v Sloveniji čisto dobro živeti, ampak med poslovnimi krogi je tako rekoč skoraj popolnoma jasno negodovanje. Tudi v današnjem pogovoru bomo imeli priložnost slišati kar nekaj teh stvari.

Po mojem mnenju je najboljši kazalnik ne samo slabega, ampak poslabšanega stanja – ne v zvezi s kakovostjo življenja, ampak slovensko konkurenčnostjo – znana študija IMD "World Competitiveness Report", v kateri je Slovenija na lestvici 60 najpomembnejših držav na svetu znova zdrsnila s 45. na 52. mesto. Ta študija zajema samo 60 držav, ne tako kakor WEF 100 in toliko, ampak 95 odstotkov bruto domačega proizvoda sveta. Ta zdrs je, če pogledamo kazalnike, skoraj v celoti posledica negativne ocene konkurenčnega okolja stotih menedžerjev iz reprezentativnih slovenskih podjetij na podlagi njihovih anketnih odgovorov. Skratka, pozitivnost v tej študiji kažejo trdi kazalniki, kakršna je rast itd., ampak negativnost, ki je povzročila padec, je dejansko subjektivno zaznavanje poslovnega sveta, kaj se je v Sloveniji v tem letu zgodilo. Iz tega ne moremo reči, da se ni zgodilo nič, mislim, da stanje je problem. Kaj kritizirajo menedžerji, podjetniki? Predvsem togost, neprožnost trga delovne sile in davčni sistem. Če to vzamemo resno, najbrž nihče med nami nič več ne dvomi, da je k povečanju nezadovoljstva poslovnih krogov prispevala zlasti nova davčna zakonodaja. Trdno zagovarjam stališče, da je to tisti glavni problem iz preteklega leta.

Ker se slabo stanje glede konkurenčnosti vleče že precej časa – ni od včeraj – in ker ga v svojih kritikih in predlogih kar naprej omenjamo, se moram na koncu res vprašati, kaj nas pravzaprav ovira, da ne napravimo potez, ki bi pripeljale do potrebnega preobrata. Tudi drugi govorijo o tem, jaz na svoj način. Najprej moramo po mojem mnenju odgovoriti na osnovno vprašanje: kakšno Slovenijo sploh hočemo, za kakšne razlike v pogledih v resnici gre in kdo za čim stoji. Šele ko odgovorimo na to vprašanje, se je smiselno vprašati, kako priti do tja.

Da ima Slovenija nekonkurenčno in neinovativno gospodarsko strukturo ter podjetništvu nenaklonjeno ozračje in da je stanje v zadnjem letu še poslabšano, je dejstvo. Vendar se to po mojem mnenju ni zgodilo zavestno. Če karikiramo, nobena politična stranka v svoj program ni zapisala, da se bo na vse načine trudila zgraditi nekonkurenčno, neinovativno gospodarsko strukturo in da bo naredila vse, da podjetniki, menedžerji ne bodo dobili javne podpore. To se je zgodilo s postopnim, kumulativnim zaporedjem konkretnih potez politike na področjih predpisov, razporejanja javnih sredstev in medijske podpore, ki so jih narekovali delni interesi posameznih interesnih skupin. In ti monopolni položaji interesnih skupin, skupaj z njihovimi lobisti, so danes glavna ovira, da je težko izvesti korenito spremembo. Slednja pa je seveda potrebna, če hočemo, da se krivulja konkurenčnosti obrne navzgor. Srečujemo se torej s položajem, ko je v interesu precej ljudi, da se zaradi zaščite delnih interesov ohrani status quo, precej pa jih je preprosto zadovoljnih s svojim ekonomskim in socialnim položajem ter ne vidijo potrebe po korenitih spremembah. Tako pa implicitno privoljujejo v Slovenijo, kakršna je: več ali manj samozadovoljno, neinovativno in nekonkurenčno, kar je slaba popotnica za dolgoročni razvoj.

Potemtakem v Sloveniji ne mislijo vsi, da je položaj kritičen. Mnenje o kritičnosti je omejeno predvsem na poslovne in podjetniške kroge, ti pa so v veliki manjšini in v javnomnenjsko neugodnem položaju. Zaznati je skoraj absurden položaj, da je prizadevanje poslovnih krogov za vzpostavitev konkurenčnih razmer gospodarjenja označeno za sebično prizadevanje bogatejših slojev prebivalstva in za še hitrejše bogatenje na račun srednjih in nižjih slojev ter da je že zato treba ohraniti status quo. Gre pa za nekaj čisto drugega – za drugačno prepričanje. Prepričanje, da je Slovenija sposobna bistveno hitrejšega in bolj kakovostnega razvoja, ki bi že v kratkem prinesel koristi vsem. Za to pa je potrebna korenita sprememba gospodarske strukture, kar je mogoče doseči zlasti s korenito spremembo odnosa države in družbe do podjetništva in poslovnega sveta. Gre za pogled, da mora država začeti podpirati gospodarstvo, predvsem pa ključne akterje v njem, to je podjetnike in sposobne menedžerje. Skratka, Slovenija potrebuje za hitrejši razvoj močno podjetniško in poslovno elito, ki bo tudi najboljši garant za zaščito slovenskih nacionalnih interesov. Ustrezno temu pa mora ta ekonomska elita dobiti doma primeren družbeni status in ugled. Dobiti bo morala tudi ključno besedo pri presoji, kaj so spodbudne razmere za podjetništvo in kaj ne. Tako gledanje pa v Sloveniji zelo težko sprejmemo. Dilema je torej: kakšno Slovenijo hočemo – hitro rastočo, inovativno, podjetniško, z močno slovensko ekonomsko elito ali status quo.

Preden preidem na vprašanje, kako izpeljati korenit preobrat v slovenski ekonomski politiki, je treba pojasniti, kakšna je zveza med pospešeno rastjo, konkurenčnostjo in podjetništvom. Povečana konkurenčna sposobnost držav se izraža v povečanem deležu hitro rastočih podjetij v gospodarski strukturi. Pri tem ne gre samo za mikro- in majhna podjetja, ampak tudi za srednja in velika. Katero koli podjetje, ki hitro raste, spada v to elito. Hitro rastoča podjetja ustvarjajo in vodijo sposobni podjetniki oziroma menedžerji z imeni in priimki. Konkurenčno okolje je tisto, ki take ljudi podpira, ne pa ovira. Preprosto povedano, podjetniku omogočimo, da čim večji del svojega časa in sredstev porabi za pridobivanje konkurenčnih prednosti z inovativnimi produkti, inovativnimi tehnologijami in inovativno organizacijo, z razvijanjem novih trgov ter da čim manj časa in denarja porabi za pridobivanje tistih sredstev, ki jih sicer urejeno konkurenčno okolje, druga konkurenčna okolja zagotavljajo v zadostni količini in po konkurenčnih cenah. Za podjetništvu neprijazno okolje je značilno, da je zapleteno in za drag denar mogoče priti do sredstev, ki bi morala biti dosegljiva enostavno in poceni. Tako okolje zmanjšuje delež virov, ki jih podjetnik lahko uporabi za doseganje konkurenčne prednosti. Gre torej za čisto splošno vprašanje: kolikšen del virov, ki jih ima podjetnik na voljo, lahko uporabi za inovativne dejavnosti, kolikšen del pa je prisiljen porabiti za nabavo sredstev, ki so drugim konkurentom na voljo pod ugodnejšimi pogoji. Pri visokotehnoloških podjetjih se ta problem stopnjuje. Navadno potrebujejo več denarja za razvoj in daljše obdobje zorenja kakor manj inovativna podjetja. Zato so visokotehnološka podjetja še posebno občutljiva za visoke stroške, povezane s pridobivanjem navadnih vložkov, ki jih drugi dobijo brez problemov. Kaj so t. i. normalni inputi, ki jih vsako podjetje potrebuje za poslovanje? Dokumentacija, dovoljenja, prostori, oprema, izobraženi, usposobljeni delavci, poslovne storitve, infrastruktura, finance in storitve države. Za večino od naštetega lahko v Sloveniji dokažemo, da v primerjavi s podjetniško prijaznim okoljem ni dosegljivo enostavno in poceni ter da slovenski podjetniki porabijo veliko preveč svojega časa in denarja za njihovo zagotovitev. Ta nezavidljivi položaj je nastal, kakor sem že povedal, ne zaradi neke zavestne antipodjetniške politike, ampak zaradi vrste potez. Zadnja takšna poteza je bila nova davčna zakonodaja. Tisti, ki se s temi stvarmi ukvarjamo, imamo dovolj dokazov v obliki dopisov, elektronske pošte, osebnih protestov, da nam ni bilo vseeno, kaj se v Sloveniji glede konkurenčnosti podjetništva dogaja, opozarjali smo neposredne pripravljavce zdaj veljavne davčne zakonodaje, da bo to katastrofalna poteza. Žal se je to zgodilo.

Odnos države do poslovnega sveta se izraža prek fiskusa. Gre za vprašanje, koliko dodane vrednosti dobi država ter koliko ostane podjetnikom in zaposlenim. Slovenija je v tem pogledu na vrhu lestvice davčne bede, "tax misery" v zadnjem Economistu. Že povprečna obremenitev dela je skoraj najvišja na svetu. Ko pa k temu dodamo še popolnoma nerazumno davčno obremenitev najsposobnejšega dela slovenskega prebivalstva, je poslušati iz ust odgovornih za tako stanje, da se tudi zavzemajo za razvoj, temelječ na znanju, naravnost groteskno. Vodstvo Leka opozarja, da je obremenitev visokoizobraženih ljudi, menedžerjev z dajatvami v Sloveniji nevzdržna. Prava razprava o vplivu davčnih sistemov na konkurenčnost in inovativnost podjetništva in tako razvoj se šele prav začenja, vendar ne samo v Sloveniji, tudi v svetovnem merilu. Uvajanje različic enotne davčne stopnje v nekdanjih komunističnih državah, ki je bilo sprva neopaženo, je danes deležno svetovne pozornosti. Kratkotrajni poizkus Francije in Nemčije, da bi te reforme razglasili za socialni damping in prisilili te države, da spet zvišajo dajatve in tako uskladijo svoj sistem z nemškim in francoskim (v narekovajih), zato da bi bile spet konkurenčne – kakšen absurd, ali ne? – danes zveni kakor slaba šala. Nasprotno, tem državam gre zasluga, da je njihovo pogumno eksperimentiranje sprožilo ponovni razmislek o davčnih sistemih v starih državah. Vse bolj je jasno, da se bodo morale prilagoditi stare države, ne nove. Zaradi tega poguma postaja Slovaška ena najbolj prepoznavnih držav na svetu, kar je vredno milijarde dolarjev promocijskega denarja. Če pa se malo ozremo v ekonomsko zgodovino, bomo odkrili, da v vseh državah, kjer je prišlo do preobrata v ekonomski politiki, ki je omogočil gospodarski razcvet, obstaja vodilna ekipa, ki je imela pogum za izvedbo korenitega preobrata. To velja za Singapur, Korejo, Kitajsko, Irsko, Finsko in bolj ali manj za vse gospodarsko uspešne države, ki so tak preobrat naredile.

In spet smo pri podjetništvu. Vendar tokrat ne na ravni podjetja, ampak države. Pri posameznem podjetju mora imeti podjetnik vizijo, znanje in pogum, če hoče uspeti, in prav isto velja na ravni države: za inovativno vodenje le-te je treba imeti vizijo, znanje in pogum. V ponedeljek je skupina mladih ekonomistov, ki so tudi člani vladnega strateškega sveta, na Ekonomski fakulteti pred polno dvorano in v polni navzočnosti medijev predstavila zametek povsem drugačnega davčnega sistema, kakor ga imamo zdaj. Po besedah vodje projekta Jožeta Damjana ga tržijo pod blagovno znamko slovenska enačica enotne davčne stopnje. V skladu z dolgoletno slovensko tradicijo poskrbeti za socialno pravično družbo ta enačica drugače od slovaške trdno izhaja iz izhodišča, da naj bi se neto plače zaposlenih ne spremenile in da naj se nižjim slojem, ki bi bili zaradi izenačenja DDV prizadeti z zvišanjem cen življenjskih potrebščin, zmanjšanje realnega dohodka nadomesti z ukrepi socialne politike. Jože Damjan je še povedal, da je to šele koncept in da se s tem začenja široka strokovna in politična razprava ne samo ozko o davčnem sistemu, ampak o davčni reformi. Predsedniku vlade se je zahvalil za podporo in omenil, da je bilo kar nekaj težav s pridobivanjem podatkov, ker nekaterim v državni upravi to dogajanje ni povšeči. V dvorani je vladalo pozitivno in konstruktivno ozračje, celo pri nasprotnikih. Kakor je pozneje izjavil eden izmed skeptikov v bifeju, je treba dati fantom priznanje za mojstrsko izpeljani uvod v najpomembnejšo razpravo o prihodnosti Slovenije v zadnjem času. Ker je davčni sistem še edina ekonomska politika iz nekdanjega arzenala makroekonomskih politik pod ingerenco države, je to tudi začetek resne razprave o vlogi države, tako pa začetek razprave o tem, kakšno Slovenijo hočemo – s kreativnim in inovativnim podjetništvom, torej državo, v kateri bodo naši otroci z veseljem živeli in kamor se bodo ustvarjalni in sposobni ljudje želeli priseljevati, ali kakšno drugo.

Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Gospod Jaklič, za njim pa gospod Mrkaič.

Prof. dr. Marko Jaklič: Spoštovani predsednik, gospe in gospodje. Slovenija je v položaju, ko jo razmeroma visoka raven bruto domačega proizvoda že kar nekaj časa sili v prehod v družbo znanja. Stanje pa glede na izziv vzbuja preplah: po proizvodih visoke tehnologije v izvozu smo daleč za povprečjem Evropske unije, po ustvarjanju novih delovnih mest pa na predzadnjem mestu v Evropi. Nekdo mi primerjavo upravičeno lahko očita – primerjam z razmeroma nespodbudnim okoljem. Imamo podpovprečno malo novih podjetij, ki bi jim uspelo zaposlovati in rasti. Glede na mednarodne kazalce konkurenčnosti Slovenija nazaduje. Napačno bi bilo trditi, da v preteklosti za odpravo teh problemov nismo naredili nič. Lotevali smo se tako, prvič, mikroekonomskih politik oziroma politik spodbujanja konkurenčnosti, inovativnosti in podjetništva ter, drugič, institucionalne podpore podjetništvu. Ustanovili smo npr. nekaj novih institucij, prav gotovo preveč, tudi zelo neučinkovitih in birokratskih. Napisali smo, na papirju, kar nekaj dobrih strategij nacionalnega gospodarskega razvoja, nova, kakor vidimo, je pred vrati. Pravih rezultatov pa ni. Še več, znašli smo se v nekakšni strateški dekadenci. Za to sta po mojem mnenju dva razloga. Prvega je predsednik vlade danes že omenil: da smo verjetno nekoliko neučakani. Resneje se je vlada, mislim predvsem na ministrstvo za gospodarstvo, lotila teh vprašanj šele po letu 2000, primera Finske in Irske pa kažeta, da je treba na konkretnejše rezultate takšnih prizadevanj čakati vsaj deset let.

Drugi razlog, glede na padajoče trende verjetnejši in pomembnejši, pa je, da smo se mikroekonomskih politik in institucionalne sestave lotevali napačno. Na kratko, mikroekonomske politike so bile preveč razpršene, premalo osredotočene na inovativnost in tehnološki razvoj ter vodene premalo pregledno in s premalo sodelovanja. Politike na vladni, medministrski ravni so bile dokaj neusklajene. Izbira mikroekonomskih politik je bila sicer takšna, kakršno s svojimi dejavnostmi podpira Evropska komisija, tudi OECD in kakršna je običajna v sodobnih razvojno naravnanih in uspešnih državah. Poudarek pa je bil žal dan manj primernim politikam namesto tistim, pri katerih bi se dejavnosti in učinki zgodili brez vpletanja države, ter premalo in prepozno ukrepom, ki odpravljajo sistemsko togost in dolgoročno spodbujajo konkurenčnost gospodarstva. Presoja ukrepov v letih 2000/2003 je pokazala, da so bili najkoristnejši ukrepi vezani na zasnovo mreženja. Tako so bile tudi pri nas potrjene mednarodne akademske ugotovitve in trendi v praksah razvojno naravnanih držav, kajti pri mrežnih podporah prihaja do hitrejše, dolgoročnejše in učinkovitejše internalizacije zunanjih učinkov v skupini, kar seveda zmanjšuje potrebnost časa za sodelovanje države, ter do hitrejšega praktičnega povezovanja tehnologij, kar ustreza značilnostim sedanjega tehnološkega razvoja. In ne nazadnje še pragmatični razlog, da so se teh spoznanj začeli zavedati tudi na ravni Evropske unije. Pred kratkim sem bil na zasedanju v Bruslju in tam so predstavniki njihovih "DG-jev, Enterprise, Region science" v navzočnosti komisarjev na veliko predstavljali razloge za mrežno zasnovo vpletanja te centralne evropske države. Danes je verjetno zelo pomembno področje tehnoloških platform, na katerem upam, da bomo nekako zraven. Gre pa za mrežno zasnovo.

Žal se je sedanja vlada iz meni neznanih razlogov odvrnila od takšnega sodobnega prijema in se vrača v preživete metode industrijske politike. Ena večjih težav pri izvajanju mikroekonomskih politik je bila, da je vlada hotela večino stvari narediti sama. Toda biti bi morala proaktivna pri vzpostavitvi primernih pristojnosti in pooblaščanju – poudarjam, nikakor ne podržavljanju – javnih, poljavnih in zasebnih institucij za pripravo in izvajanje posameznih ukrepov za spodbujanje inovativnosti in podjetništva. Tu pa naletimo na, po mojem mnenju, največjo težavo izvajanja strateškega usmerjanja slovenskega gospodarstva in razvojne melanholije. Naše institucije so se navkljub temeljito spremenjenim zunanjim okoliščinam v zadnjih desetih in več letih zelo malo spremenile. Vodenje javnih in poljavnih institucij (mislim na primere državne birokracije univerz, raziskovalno-razvojnih institucij, sindikatov, gospodarskih združenj, pa tudi novih institucij, kakršne so PCGM, RRA in podobno) je sledilo stari logiki delovanja, ki prinaša predvsem breme in strah, ne pa opore inovativnosti in podjetništvu v družbi. Povedanemu pritrjuje tudi to, da so ravno sistemi širšega vladanja v družbi institucionalne strukture ključni razlogi za čedalje nižjo uvrščenost Slovenije na lestvici mednarodne konkurenčnosti.

Kako v prihodnost oziroma kako iz razvojne melanholije? Nova slovenska vlada je sprejela priložnost in odgovornost, da preseka takšno melanholijo. Ključne usmeritve njenega delovanja bi morale biti po mojem mnenju naslednje. Samo pet jih imam. Prvič, že omenjeno, ureditev davčnega sistema oziroma celovitega sistema socialnih transferjev, kjer je potrebna korenita sprememba. Pri tem ne mislim samo na višino davčnih stopenj, temveč tudi na izvajanje celotnega davčnega procesa oziroma postopka, ki mora spodbujati in nikakor ne ubijati ranljivega podjetništva. Zavedati se moramo, da tudi z davčnim sistemom kot lokaliteto z drugimi okolji tekmujemo pri privabljanju inovativnih podjetij. Pri davčnih reformah je treba ugotoviti, ali v sosednjih državah (predvsem v Avstriji in drugih inovativnih državah) davčni sistem ni oziroma ne bo privlačnejši za inovativne oziroma tehnološke podjetnike. Vemo, da inovativne družbe, npr. v skandinavskih državah, sprejemajo celo zelo visoke stopnje davka, če od njih kaj imajo. Tako npr. bolj obdavčujejo luksuz ter poznajo pomembne davčne olajšave za inovativnost in podjetništvo. Nikakor ne bi želel še naprej govoriti o davčnem sistemu. Mislim pa poudariti naslednje: to je nujen prvi, nikakor pa ne zadosten pogoj za razvojni preboj.

Druga usmeritev – dokončanje privatizacije oziroma tranzicije ter ustrezna zakonodaja. Po šestnajstih letih je čas, da se prenehamo ukvarjati s prerazdeljevanjem in se končno osredotočimo na ustvarjanje. V slovenskih okoliščinah je nujno, da se vlada takoj umakne iz aktivnega lastništva; mislim na umik predstavnikov in KAD-a in SOD-a oziroma nadzornih svetov ter da se sprejme načrt postopne privatizacije državne lastnine. Šele takšne razmere bodo izpolnile prvi pogoj za primerne oziroma uravnotežene odnose med udeleženci nacionalnega inovacijskega sistema, ki bodo omogočali družbo znanja.

Tretja usmeritev, ki je po mojem mnenju najpomembnejša in predstavlja tudi največji izziv (danes je bila že omenjena), je vzpostavitev podpornega okolja za inovativnost in podjetništvo. Nekateri še vedno mešajo podporo podjetjem in podporo podjetništvu, npr. Francija. Pri tem ne mislim le na formalne institucije, temveč tudi na vrednote, npr. na odnos do znanja, učenja, kritičnosti, inovativnosti, podjetništva. Če smem vzeti primerjavo z osebnostjo: v preteklosti smo bolj kakor ne neuspešno delovali na področjih anatomije in fiziologije, bolj malo oziroma kritično malo pa na področju psihologije. Tu bodo zadeve dolgotrajnejše, zato se jih je treba lotiti čimprej in temeljito. Primeri razvojno uspešnih držav kažejo, da je to ključno. Sindikat na Danskem npr. ni enak tistemu, kakršen je bil pred desetimi leti. Horizontalno komuniciranje med podjetji na Finskem je precej drugačno, kakor je bilo pred desetimi leti. Toda kako spreminjati takšne institucije? Po mojem prepričanju je še čas za koordinirane spremembe po skandinavskem zgledu, po zgledu učeče se družbe. Institucij ne smemo podržaviti, še enkrat poudarjam, s svojimi ljudmi ali z državnim nadnadzorom, temveč jim dati pristojnosti, da v resnici postanejo zares javne, poljavne ali zasebne in da dogovorno izpolnjujejo svoje poslanstvo. Vzpostaviti je treba takšen sistem samokontrole v sistemu, da bo neučinkovite institucije pravočasno pošiljal na smetišče zgodovine. Treba je dati moč civilni družbi in trgu ter zmanjšati zvezništvo države. Odgovornost za razvoj morajo vse bolj prevzemati drugi akterji v nacionalnem inovacijskem sistemu, in da to ne bo le floskula, bi se morala vlada naučiti, kako se takšen sistem moderira oziroma spreminja. Zgledi po svetu obstajajo, obstaja znanje, le pripravljenost za učenje je še potrebna. Že predolgo pričakujemo, da bo vlada pripravila izvedbene akte zakona o podpornem okolju podjetništva, ki bi moral dočakati svojo uresničitev že oktobra 2004, in da bo v njih predstavila svojo zamisel učeče se družbe.

Četrta usmeritev: povečati mobilnost na trgu dela. Večja mobilnost ni samo socialno pravičnejša, ampak je v družbi znanja tudi nujna, saj omogoča prepotreben prenos znanja, učenja in na prvi pogled paradoksalno zmanjšuje strah pred kritičnostjo na delovnem mestu, kar je osnovni pogoj za avtonomno in inovativno razmišljanje zaposlenih. Prepričan sem, da bi lahko ob primernem moderiranju vlade med akterji dosegli zavedanje o nujnosti sprememb in sprejetja za slovensko razvojno stopnjo primerne oblike lahkotnosti zaposlovanja oziroma odpuščanja in razmeroma visoke socialne varnosti.

Peta usmeritev: potrebna je usklajenost ukrepov in ohranjanja sozvočja med izrečenim in konkretnim delovanjem na ravni vlade. Ta mora doseči verodostojnost oziroma akcijsko usklajenost med ministrstvi, ki žal ni bila značilna za prejšnjo vlado in, kakor kaže, bo imela s tem težave tudi sedanja vlada. Po eni strani npr. poslušamo, da moramo povezati elemente domačega inovacijskega sistema, da so sedanje institucije znanja premalo vpete v konkretno dogajanje v podjetjih in da moramo pri odločanju o tehnološkem razvoju prepustiti ključno besedo sedanjim in seveda potencialnim podjetjem. Po drugi strani pa pristojno ministrstvo objavi razpis za mlade raziskovalce, vendar bolj ustreza člankopiscem. Po podobnih merilih so bile ocenjene programske skupine in, kakor kaže, bo šla v isti miselni okvir tudi tehnološka agencija. To pa pomeni, da jo že zdaj lahko zapremo in da smo si zapravili še dodatne stopinje prostosti. Menim, da bi morala vlada čimprej ustanoviti usposobljeno nadministrstvo, ki bi usklajevalo njeno razvojno delovanje in doseglo v javnosti prepoznaven osnovni razvojni načrt.

V svoji predstavitvi poudarjam predvsem odgovornost te vlade. Pišem tudi o tem, kaj bi morali storiti drugi dejavniki nacionalnega inovacijskega sistema, mislim na podjetja, institucije, znanje, podporno okolje, finančni sistem. Glede na trenutno delovanje vpletenih menim, da smo daleč od prave poti. Na podobnih predstavitvah navadno doživim, da po kritičnem uvodu nastopijo obrambni govori, ki želijo dokazati, da vsi na svojem področju vse delamo prav.

Spoštovani gospe in gospodje, podatki, ki merijo razvojno naravnanost, metrika ciljev in, še pomembnejše, metrika delovanja kažejo nasprotno. Očitno bomo morali doživeti konkretnejši udarec po žepu, da se bomo zganili. Z vsakim zgubljenim dnem pa je cena višja. Hvala.

Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Mislim, da naslednji referent ne bo nastopil obrambno. Gospod Mićo Mrkaić.

Doc. dr. Mićo Mrkaić: Torej, hvala za vaše prijazno vabilo, gospod predsednik. Obrambno vsekakor ne bom nastopil, bom pa poskušal biti kratek in tudi tako pokazati, da sem za politika bolj kakor ne antitalent. S kolegi uvodničarji se popolnoma strinjam. Mislim, da bi bila četrta oziroma tretja ponovitev iste zgodbe že skoraj malce utrujajoča, ampak naj takoj poudarim, da sem zelo vesel tega strinjanja. Po mojem mnenju smo v debatah dosegli neki napredek glede na prejšnja leta, vsaj v tem, da se v veliki večini strinjamo o nujnosti reform in o najbolj perečih problemih, ki nas tarejo. Velika večina se jih zaveda, da je to progresija dohodnine, ki je za visoko izobražene oziroma dobro plačane delavce najvišja v Evropi, da je to nekaj, kar nas dejansko že tepe. Ne mislim samo na razvpiti primer, da nam atleti uhajajo v Monako, ampak da je bolj kritično, če nam bodo začeli uhajati dobro usposobljeni menedžerji, inženirji, zdravniki itn. Vemo, da je globalizacija nuja in da je protekcionizem razen na obrobju stroke in družbe večinoma izgubil veljavo. Vemo, da je demografija eden naših ključnih problemov v prihodnosti in da je lizbonska strategija okvir, znotraj katerega se moramo gibati, če hočemo dejansko priključiti našo družbo bolj razvitim evropskim. Naj poudarim, da pri vsem tem ne gre za nikakršen radikalizem, ampak samo za to, da izvedemo reforme, ki so jih številne evropske družbe, tudi tiste, ki slovijo kot najbolj socialne, že začele izvajati oziroma so jih celo že izvedle. Povsem iz izkušenj vam lahko povem: ko grem recimo predavat v ZDA (upam, da to ne bo sprejeto slabo), se tam stvari ponujajo skorajda kakor drugačen svet. Če hočemo ujeti tamkajšnji korak, ne da bi zavrgli tiste pritikline Evrope, ki imajo po mojem mnenju pozitivne primerjalne prednosti glede na ZDA, predvsem socialni element, moramo narediti nekaj, o čemer mislim, da danes še ni bilo debate. To je predvsem izobraževati. Vsi se strinjamo, da so reforme, ki so bile omenjene, nujne in da so problemi, s katerimi se srečujemo, več ali manj dobro znani. Vprašanje pa je, kako naprej. Če hočemo odpraviti neravnovesja, ki so se nakopičila v zadnjem desetletju, od recimo zaposlitvenih, demografskih, prevelikega upokojevanja itn., je prebivalstvo treba poučiti o nujnosti teh reform, kajti zdaj je o tem zelo veliko neznanja, rekel bi celo mračnjaštva. Ljudi je groza, prav bojijo se, ko jim poveš, da bodo morali povečati odgovornost za lastno življenje. Sam sem doživel izredno negativne odmeve na svojo izjavo, namreč da so ljudje gospodarji svoje usode. In mislim, da gre pri tem za neko neznanje, relikt prejšnjega, če hočete, sistema vrednot, in s takim "vrednostnim kompleksom" je zelo težko uvajati v družbo neke bolj tržne in manj etatistične prijeme. Ne gre za prevrednotenje vseh vrednot, kakor bi rekel Nietzsche, ampak da poskušamo ljudem dopovedati, jih izobraziti v tej smeri, da se socialna država lahko uresničuje na več načinov. Torej, vse tiste vrednote, ki jih Slovenci po vseh anketah javnega mnenja cenijo, se lahko uresničijo, ne samo v isti, ampak po mojem prepričanju celo v večji meri znotraj liberalnejšega družbenega okvira. Se pravi, da zasebne bolnišnice ne rušijo socialne države, ampak so možnosti, tako kakor recimo v Franciji, Nemčiji, da so zasebne storitve boljše; da liberalizacija šolskega sistema ne pomeni vdora nekega divjega kapitalizma; da vavčerski sistem omogoči večjo dostopnost tudi revnejšega dela prebivalstva do kakovostnih šolskih storitev; da je univerza dejansko tovarna znanja človeškega kapitala in da je izobrazba najboljša socialna politika. Če recimo gledamo hitro rast v azijskih državah, spektakularno rast Singapurja, Hongkonga – tam se je dogajalo nekaj, o čemer se govori premalo, čeprav je zelo pomembno: v istem obdobju so dosegli zelo visoko rast in veliko zmanjšanje dohodkovne neenakosti. Torej je postala družba bogatejša in bolj enaka. To je tisti cilj, h kateremu moramo stremeti, ampak pogoj je izobraževanje in seveda ko munikacija: ljudem je treba dopovedati nujnost tega, da so gospodarji svoje usode in da znotraj te nove paradigme lahko nekaj pridobijo. Mislim, da bomo imeli pri izvajanju hude probleme. Vsaj zadnjega pol leta sem se zelo boleče zavedal tega, kar je omenil že premier, da je vsaka reforma, še tako lepo zasnovana, a ne izglasovana, mrtva črka na papirju. Dokler bomo na praktični ravni žal imeli, poudarjam žal, opravka z ljudmi, ki so večinoma, 80-odstotno, funkcionalno nepismeni, ki se bojijo stvari, čeprav so jih recimo na Švedskem, v Franciji, v teh najbolj socialnih državah, že sprejeli, do takrat bomo imeli probleme. Zato lahko nastanejo navidezni konflikti, ki jezijo ekonomiste, ampak so povsem razumljivi. Ljudje se na primer bojijo potrošništva, zoprno jim je, hkrati pa bi radi imeli veliko delovnih mest. Bojijo se prodora Kitajske, naivno zagovarjajo protekcionizem, hkrati pa bi imeli radi uvožene avtomobile in prenosne telefone – spet neko neskladje. Radi bi imeli nižje davke in hkrati visoko stopnjo socialne zaščite in transferjev, kar spet ni združljivo. Po mojem mnenju je izobraževanje, v katero se bom v naslednjih tednih in mesecih tudi sam dejavno vključil, nujno. Ker če se sicer strinjamo z diagnozo, je sama terapija še nekaj, o čemer nismo rekli dovolj. In izobraževanje bo potrebno tudi o tem, da nekateri lobiji zelo spretno izrabljajo, če hočete, neznanje in nacionalizem za svoje zasebne interese. Recimo, ko govorimo o družinski srebrnini, se poraja vprašanje, kdo je ta družina – vsi ali le nekateri posamezniki. Mislim, da so to debate, ki jih moramo razčistiti zelo kultivirano in strpno, a kljub temu dobro argumentirano.

Končal bi s primerom, vzetim iz sistema, ki ga sam nekako ne cenim, namreč iz nekdanje Sovjetske zveze. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so imeli tam zelo zanimivo kampanjo pod geslom "Človek, ki je nepismen, je slep." in zanjo so baje dobili veliko mednarodnih nagrad. Jaz pa predlagam, da začnemo danes govoriti: "Človek, ki je ekonomsko nepismen, je slep za 21. stoletje." Če namreč ljudem odstranimo z oči to sivo mreno ekonomske nepismenosti, bomo po mojem mnenju vse reforme, ki so jih opisovali moji trije predhodniki, uresničili precej laže. Hvala lepa.

Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Zdaj smo uvodnike končali in bi prešli na razpravo. Najprej bi povabil tiste, ki ste želeli razpravljati prej – prof. dr. Prašnikar, za njim pa prof. dr. Senjur.

Dr. Janez Prašnikar: Najlepša hvala. Nekako razumem, da je zdaj prišla vrsta na gradualiste. Res sodim med gradualiste tudi v tem smislu, da sem že večkrat prebral dokument, Strategija razvoja Slovenije, in nanj nekajkrat dal tudi svoje pripombe. Zato sem si to razpravo zamislil tako, da ne bom govoril o dokumentu kot o celoti, pač pa bom opozoril le na nekatere ideje. Razpravljal bom o štirih stvareh. Prva je lizbonska strategija, ki je osnova dokumenta in naše razprave. Druga je o gradualizmu in radikalizmu v ekonomski politiki, tretja o R&D in tehnološki politiki in nazadnje o politiki znanosti, ki sta sestavna dela strategije.

Lizbonska strategija je narejena tako, kot da imamo pred sabo gospodarstvo ameriškega tipa in se sprašujemo, s kakšnimi ukrepi naj bi mu pomagali prebroditi krizo. V resnici pa gre za evropska gospodarstva, ki jih označuje pretiran institucionalizem. Na to opozarjata že Sapirjevo in Kokovo poročilo. Toda če je pri slednjem problem v prvi vrsti operativne narave, je pri prvem tudi fundamentalne narave in se nanaša na okvir delovanja EU kot take. Prav prevelika institucionalizacija na vseh področjih, ki je posledica težnje po predvidljivosti in po majhnem tveganju ljudi, je šibka točka kontinentalne Evrope. Vzemimo na primer finančne sisteme. Za Evropo so večinoma značilni t. i. s-sistemi financiranja. To so centralizirani, bančno usmerjeni sistemi financiranja, v nasprotju z decentraliziranimi m-sistemi, recimo bolj ameriškega tipa. In ker je evropski finančni trg plitev, se postavlja vprašanje, kako financirati R&D. Vemo, da bančni sektor večinoma ne financira projektov, kjer je velika asimetrija informacij. To je značilno za R&D projekte. V Evropi je malo "venture" kapitala in podobnih institucij za financiranje tveganih naložb. Zato se na pomoč kliče državo in javno financiranje naložb v R&D. Pred leti je bilo na tem področju tudi moderno govoriti o skupni EU raziskovalni politiki. Za ta koncept so precej lobirala velika evropska podjetja. Moto je bil: združimo raziskovalna prizadevanja in naj ga financirajo evropske države. Temu so se uprli Nizozemska in nekatere druge države. S podobno boleznijo se sedaj ukvarjamo v naših dokumentih. Govorimo, da je v Sloveniji razmeroma majhen delež R&D izdatkov v družbenem produktu (smo v povprečju EU – 25), in rečemo: aha, država ga bo na račun proračunskih izdatkov povečala (do leta 2008 na 1 odstotek) in nas naredila za raziskovalce in znanstvenike. Doseganje 3-odstotnega deleža R&D v družbenem produktu, skupaj za javni in zasebni sektor, je nek imperativ, kvantitativni cilj. O njem se govori več kot pa o tehnoloških sposobnostih podjetij, o njihovi apsorbcijski sposobnosti za generiranje znanja iz okolja, o obstojnosti tega znanja in pa še posebej o preoblikovanju tega znanja v inovacije. V tehnološko razvitih odprtih malih državah, kot so Švedska, Finska, Švica, je nekaj večjih podjetij, ki ustvarijo večino R&D dejavnosti v državi. Tudi v Sloveniji se je zatorej treba vprašati, kako spodbuditi k večji inovacijski dejavnosti obstoječa podjetja. Država naj deluje kot spodbujevalec teh procesov. Prevelika vnema države, da bi prevzela vodilno vlogo pri lansiranju novih projektov in pri prevzemanju njihovega finančnega tveganja, pa bi utegnila pripeljala do mehkih proračunskih omejitev in povratno delovati na razvoj podjetništva in tržne usmeritve države. Tehnološka politika in politika znanosti morata delovati z roko v roko z ostalimi ekonomskimi politikami, ki imajo cilj poglabljanje tržnega delovanja. Morata biti skoncentrirani na nekaj ključnih točk, ki bodo v resnici premaknile stvar na bolje. To je po mojem mnenju pravi način.

Drugo, s tem smo pri razpravi o gradualizmu ali radikalizmu v ekonomski politiki. Vsi vemo, da je globalizacija tu – o tem ni nobenega dvoma. Konkurenco med podjetji vse bolj zamenjuje konkurenca med oskrbovalnimi verigami. Za podjetja je pomembno, ali so del verige ali ne, in kako se porazdelijo tveganja med igralci v verigi. Tu je zdaj velika negotovost, vendar je ne občutimo samo mi. Dostikrat je bila omenjena Nizozemska (malo se fetišizira), ki pa vodi zelo podobne razprave kakor mi. To je torej nekaj, s čimer se vsi srečujemo in za kar velikih rešitev čez noč ne bo. Zadnjič sem slišal kolega Mika Pagea reči: » Zdaj prihaja nov čas, mlada generacija je usmerjena k trajnostnemu razvoju, usmerjena je bolj k družbeni odgovornosti.« Rad bi verjel, da je to res. V odnosih med gradualisti in radikalisti pri nas namreč opažam hudo nestrpnost. Sam bi se raje izrazil, da gre za razmerje med mlajšimi in starejšimi ekonomisti, kamor sodim že zaradi svojih let tudi sam. Idejo »gradualizma« razumem takole. Negotovost v sodobnem svetu je velika. Predstavljajmo si močvirje, iz katerega želi reka najti pot. Primerjava z gospodarstvom je očitna: če bo reka našla dovolj veliko strugo, bo imela tekoč prehod. Če jemljem ekonomske procese kot gradualist, potem menim, da to lahko dosežemo s poglabljanjem njene struge – govorim o finančnih trgih, trgu dela, davkih in podobnih stvareh. Nič ni narobe, da nekateri moji mlajši kolegi iščejo novo strugo, ampak dovolimo drug drugemu razmišljati s svojo glavo. Žal me tu nekatere stvari motijo. Ko sva s kolegom Veljkom Boletom pred dvema letoma delala študijo o vplivu zunanjih šokov na položaj podjetij in je bilo ocenjeno, da je v Sloveniji 27 tisoč ogroženih delovnih mest, ker jih šoki, tudi zaradi morebitnih zasukov v ekonomski politiki, lahko hitro naredijo za izgubljena, sva doživela kar nekaj sarkastični pripomb. Češ, kaj se pa gresta, saj pretiravata. Ta številka je naenkrat, potem ko so mlajši ekonomisti zasedli položaje, zrasla na 60 tisoč ogroženih mest, in so jo pripisali nama. Poglejte, ta dokumentacija obstaja. Lahko bi jo poiskali in rekli, takšna so dejstva. A to ni moj slog. Hočem reči, da mora med nami vladati pošten odnos. Podobno je z inflacijo. Še pred dvema letoma so nekateri mlajši kolegi trdili, da jo je skoraj nemogoče spraviti pod 8 odstotkov. Sam sem resno vzel njihovo zamisel, da je vzrok inflacije lahko v napačnem vodenju tečajne politike. Toda tu se je problem pričel. Enkrat se je trdilo, da ima tečaj polovičen učinek na inflacijo, drugič da je 60-odstoten, tretjič 80–odstoten. Te številke so kar tako krožile, istočasno pa je inflacija padala. Veliko presenečenje. Padla je, ker sta država in Banka Slovenije primerno delovali. Ni padla sama po sebi. Ne uporabljajmo torej velikih besed, dejanja bodo gotovo manjša od njih. Velike besede so običajno povezane tudi z velikimi tveganji in je zanje treba prevzeti odgovornost. Pustimo to politiki. Njihova naloga je prepričevati ljudi. V obeh primerih, ali strugo poglobiti ali narediti novo, jih bo težko prepričala.

Tretja stvar je vloga R&D pri inovativnosti podjetij. Pri nas se neprestano pojavlja razlaga t. i. linearnega modela inovacij. Eni naj bi raziskovali in ustvarjali R, potem gremo naprej po verigi do podjetij, ta pa naj naredijo D – seveda, ko smo naredili R, smo svoj posel končali. Ta model se ne obnese več, danes je svet dosti bolj pragmatičen. Podjetja zmanjšujejo temeljno raziskovanje. Temeljno raziskovanje, države in panoge, kjer poteka, so določene nekako eksogeno. Tukaj velja prednost prvega. Težko je reči: tekmujmo s Švedsko, Švico, Japonsko. Na tem področju so namreč naložbe tako velike, da je z zanemarljivimi sredstvi, ki jih imamo na razpolago, težko vstopiti v konkurenčno bitko. Tukaj se ne ceni povprečnosti, ampak samo nadpovprečnost. Si najboljši, ali pa te ni. Podjetja, ki se želijo spoznati z novim znanjem, ustanavljajo urade v državah z odlično raziskovalno klimo, sklepajo partnerstva na R&D področij, nasploh se obnašajo zelo pragmatično. Pod vplivom finančnih trgov je namreč donosnost naložb v R&D vse bolj poudarjena. Lastno znanje se kombinira z znanjem, tam, kjer je. Pri tem se uporabljajo kombinacije večjega števila tehnologij in načelo biti prvi na trgu. T. i. »silosni«« pristop, to je pristop ustvarjanja novih projektov (produktov) na zalogo, je postal tudi za podjetja, kot je Nokia, predrag. Nadomešča ga koncept realnih opcij: vedno imeti na razpolago nekaj projektov v raznih fazah procesa nastajanja novih proizvodov in aktivirati tistega, ki se glede na tržne in druge razmere, pokaže kot najbolj primeren. Naš problem je na eni strani oblikovanje uporabnega znanja, ki bi podjetjem pomagalo k uveljavljanju takega pristopa, zlasti na področju razvoja novih produktov za nove trge (design), na drugi strani pa razvoj apsorbcijskih kapacitet podjetij, da bi takšno znanje uporabila (nelinearni model inovacij). Zato je treba opustiti dosedanji prijem: nekateri naj bi bili znanstveniki, ki bodo raziskovali, drugi pa bodo njihove izsledke uveljavljali. No, da je zadeva še bolj zapletena, drug drugega podcenjujemo. Ljudje, ki se ukvarjajo z znanostjo, govorijo: kaj bi se ukvarjali s temi podjetji, saj delajo nezanimive stvari, hočemo delati nekaj drugega. Hkrati pa podjetja ugotavljajo: saj s temi znanstveniki si ne moremo nič pomagati.

In tu sem pri zadnji točki: vrednotenje raziskovalnega dela. Agencija za raziskovalno delo in razvoj je uvedla kvantitativna merila za ocenjevanje raziskovalnega dela. Sistem je postavljen tako, da se najbolje vrednoti objave člankov v visoko rangiranih znanstvenih revijah. Prav tako nagrajuje predvsem delo posameznikov. V načelu nimam nič proti, saj so merila za znanstveno delo potrebna in morajo biti čim bolj objektivna. Sem pa proti temu, da se ob tem ustrezno ne vrednoti povezovanja z uporabniki raziskovalnega dela, pa najsi gre za njihovo neposredno uporabo ali za širjenje njihove apsorbcijske sposobnosti. Če bodo merila Agencije ostala takšna kot so, se jim bomo raziskovalci prilagodili. Sam lahko objavljam članke tudi v dobrih, najboljših revijah. Svoje sposobnosti bom usmeril samo v to. Vprašanje je le, kaj bo od tega imelo slovensko gospodarstvo. Sistem, ki sem ga ustvaril s svojimi kolegi in podiplomskimi študenti, je po predlaganem načinu vrednotenja skoraj popolnoma izpadel. Kaznovani smo, ker se ukvarjamo z realnimi problemi slovenskega gospodarstva in jih preverjamo na poslovni konferenci, na kateri sodeluje vrsta vodilnih poslovnežev in strokovnih delavcev, in kjer v dialogu preverjamo vprašanje, v koliki meri so nove zamisli na področju, ki ga vsako leto skrbno izberemo, uporabne. Zaradi velike udeležbe kakovostnih tujih predavateljev, prihajajo k nam tudi tuji pogledi in izkušnje. Za knjigo v slovenskem jeziku, ki jo v bistvu oblikujemo celo leto, avtorji ne dobimo točk, za knjigo, ki je izšla pri uveljavljeni založbi v tujini, jih dobimo malo, ker jo je nekdo uvrstil med nekategorizirano založbo. Po mojem mnenju je to delo bolj koristno, kot pa objava člankov, ki temu sledi. To sem hotel povedati. Mislim, da se je treba lotiti zadev bolj pragmatično in o njih razpravljati ob spoštovanju drug drugega. Hvala.

Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Profesor dr. Senjur, za njim pa, prosim, gospod Tone Rop in potem gospod Janez Podobnik, ki je tudi želel razpravljati prej.

Dr. Marjan Senjur: Hvala lepa, gospod predsednik. Najprej dodajam kratko mnenje o strategiji oziroma papirju, ki smo ga videli. Mislim, da je papir neverjetno lep. Edino vprašanje je, kaj se skriva za posameznimi besedami. Kajti včasih se mi zdi, da ne vem, kaj pomenijo besede, ki lepo zvenijo, npr. da »Slovenija ni vlada niti parlament, temveč dva milijona Slovencev«. Kaj to pomeni? Ali to pomeni tisto tezo Margaret Thatcher, da družbe ni, da so samo posamezniki? Ali je to to ali kaj drugega? Tega zdaj ne bom več naprej razvijal.

Z vidika gospodarskega razvoja je v zadnjem času zelo pomembno govoriti o institucijah. To je danes centralna tema – institucije. Nič več toliko investicije in tako naprej, ampak institucije. Izvzel bi dve – državo in podjetje, oboje je institucija. Najprej o podjetju. Morali bi si prizadevati, da bi bilo čim več samostojnih podjetij, ki imajo sedež v Sloveniji, in med njimi tudi velika podjetja. To je stvar politike razvoja, da na to, ko imamo konkretno možnost, vplivamo, npr. ob privatizaciji državnega premoženja. Pri vsakokratni privatizaciji bi se morali vprašati, ali bo podjetje ostalo ali postalo samostojno, ali bo imelo sedež v Sloveniji in ali ima možnost razvoja. Potem bi lahko dali neke oprijemljive odgovore v primeru privatizacije Telekoma, bank, zavarovalnic itd. Takšno je moje stališče o tem, ne bom pa ga razvijal naprej, ker ni časa. Rekel bi še, da sem absolutni privrženec nacionalnega interesa, ker če obstaja država, ima ta tudi gospodarski interes in potem obstaja tudi nacionalni. Tako razumem državo. Če je ni, ni državnega interesa, in če ni državnega interesa, tudi makroekonomije ni, potem smo samo v mikroekonomiji. Zdaj pa smo že pri drugi temi – vprašanje države. Domnevam, da državo še imamo. Pri tem me zanima, kakšne ekonomske funkcije ima in kakšne bo imela v prihodnje. Nisem uvodničar, da bi o tem razpredal, ampak nekateri kolegi ekonomisti očitno menijo, da naj ima država kar najmanjšo vlogo v gospodarstvu, kar je mogoče, in da naj ima na razpolago čim manj ekonomskih instrumentov. Mislim, da zgodovina gospodarskega razvoja tega ne potrjuje, da je neka uravnotežena vloga države potrebna in da je koristno, da ima država ekonomske funkcije.

O tem spet ne bom razpredal naprej, ampak bom takoj preskočil na tipično stvar države – na davke. Nihče drug jih ne pobira kakor država. O tem se je že govorilo, tudi predsednik vlade je omenil, da gre za enega bistvenih projektov. To pa je tudi ena glavnih tem v javnosti, zato bi najprej povedal, s čim se strinjam. Strinjam se, da bi bilo treba davčni sistem spremeniti, poenostaviti, kar se postopka tiče, da bi bilo treba odpraviti davek na izplačane plače in morebiti tudi najvišjo dohodkovno stopnjo, ki je danes 50 odstotkov, tako da bi bila 41-odstotna. To bi se dalo narediti z amandmajem k obstoječemu zakonu. Kako vse izpeljati, kako najti nadomestilo nekje drugje, v to se ne bom sedaj spuščal. Kar pa se izvedbe tiče, bi bilo nujno sprejetje v paketu. Ni mogoče, da danes sprejemamo en ukrep, jutri drugega, tretji dan pa tretjega, kajti ljudje morajo videti, kaj je pozitivno, kaj negativno – naj se torej uravnoteži, izpogaja v celotnem paketu. Drugo, kar zadeva čas: sploh se ne strinjam, da je pravi čas šele po uvedbi evra, ampak pred njegovo uvedbo. Čas, ki je na razpolago, je zdaj – ali je to razdobje enega leta? – potem tega časa ne bo več. Vsaka sprememba v davčni zakonodaji je šok. Vprašati se moramo, kdaj ga bomo laže pretrpeli: ko smo v evru ali pred njim. Mislim, da moramo narediti tak šok, ki je možen v okviru vstopa v evro. Če se bo to zgodilo pozneje, ko bomo znotraj evra, bo škoda velika. Posebno, ker ne bomo imeli toliko možnosti, da bi šok omejili ali ga ublažili.

Zdaj pa še ena polemika, če dovolite, ker je čas takšen – o enotni davčni stopnji. Verjetno ste razumeli, nisem predlagal enotne davčne stopnje, ampak poenostavitev, toda ne totalne poenostavitve. Po mojem mnenju je treba poenostaviti davčni postopek. Kar zadeva stopnje, pa pri nas ni tako zapleteno: imamo samo dve v zvezi z davkom na dodano vrednost in samo pet v zvezi z dohodnino. Sposobna državna uprava more obvladati to zapletenost davčnih stopenj. Njihova poenostavitev je sicer lahko argument v prid enotne davčne stopnje, ni pa tako prevladujoč, da bi bilo zato treba narediti nekaj radikalnega.

Drugo je vprašanje progresivne odločitve. Obdavčitev je pri nas progresivna. Če vzamemo samo približne podatke – ne bom se veliko spuščal v to: leta 2002 je 40 odstotkov davkoplačevalcev plačalo manj kakor 10 odstotkov dohodnine in pet odstotkov davkoplačevalcev z višjimi dohodki skoraj 40 odstotkov dohodnine. Iz tega sklepam, da je progresivnost obdavčenja velika. Strinjam se, da bi jo bilo treba nekoliko skrčiti, in prej sem predlagal dva konkretna ukrepa. Enotna davčna stopnja bi torej masivno in masovno prerazdelila davčno obremenitev. Razlogi za tako veliko prerazdelitev pa bi morali biti zelo močni, mislim celo, da bi morali biti revolucionarni. Torej, treba je ugotoviti, ali slovenske razmere potrebujejo revolucionarne rešitve za tako veliko prerazdelitev bremena. Ekonomisti bi morali upoštevati, na kar je bilo danes tukaj opozorjeno: predlogi v demokratični družbi morajo biti uresničljivi – imamo družbe, kjer je stvari mogoče drugače uresničiti, v demokratični družbi pa morajo biti demokratično uresničljive. Kakor sem na hitro lahko pogledal, bi pri enotni davčni stopnji približno 10 odstotkov davkoplačevalcev plačalo manj davka, približno tri četrtine pa bi jih plačalo več. Zdaj se sprašujem politično, v kateri demokraciji je to mogoče speljati.

Potem je tu alokativni učinek davkov. Ne vidim dobrih ekonomskih razlogov – res, da nisem najboljši ekonomist v tej hiši – da bi moral biti davek na dobiček enak davku na plače in da to mora biti enako davku na dodano vrednost. Gre za tri popolnoma različne davke. Ni treba, da je davčna stopnja zanje enaka. Imamo tudi tri različne logike: davek na dobiček je druga logika kakor davek na plače in davek na dodano vrednost je ne samo druga logika, ampak tudi druga osnova. Ne vidim torej velike ekonomske potrebe po izenačitvi davčnih stopenj.

Počasi zaključujem. Diskusija o enotni davčni stopnji ima še drugo, širšo vlogo, namreč da krči instrumente davčne politike. Z uvedbo enotne davčne stopnje se dejansko odpovemo davčni politiki. Nimamo več davčnih olajšav, nimamo več različnih davčnih stopenj, se pravi, država se odpove davčni politiki in ima samo še politiko javnih izdatkov. Zdaj pa ekonomsko vprašanje. Ali je bolje, da imamo fiskalno politiko, ki je izključno politika javnih izdatkov, ali da imamo davčno politiko in politiko javnih izdatkov? Kar se tiče socialne politike, ki je usmerjena k ljudem, se strinjam, da je pametno, da država vse daje skozi pomoči in da ima popoln pregled nad prejemki posameznikov, ki jim potem daje pomoč. To je razumljivo, drugače ne more biti: zagotovljen je pregled nad tem, kaj vsak posameznik dobi, in tudi pregled nad pomočjo. Vendar za podjetja to ni dobra politika, ne moremo je voditi samo s politiko subvencij in državne pomoči. Doslej smo ekonomisti vedno trdili, ekonomska politika naj bo posredna, ne pa neposredna in naj bo neosebna. Predmet ukrepa naj ne bo neko konkretno podjetje (Gorenje na primer), ampak gospodarstvo generalno. To je možno speljati z davki, ki so neosebni, medtem ko je vsaka državna pomoč, vsaka državna subvencija nujno osebna. Mora tako biti: to in to podjetje dobi toliko in toliko, in če hoče pomoč dobiti, mora dokazati to in to. Mislim, da z vidika gospodarske politike to ni najboljši sistem, če imamo seveda tržno gospodarstvo. Če bi imeli drugačno gospodarstvo, bi bil sistem subvencij možen, ampak zdaj se ne potegujemo zanj. To so se mi zdela nerešena vprašanja. Zahvaljujem se za besedo.

Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Gospod Tone Rop.

Mag. Tone Rop: Najlepša hvala, gospod predsednik. Dovolite, gospod predsednik, da na začetku pozdravim nadaljevanje pogovorov o prihodnosti Slovenije, ker menim, da so potrebni. Dobro je, da imamo kritične razprave in da smo jim priča tudi danes. Da smo priča tudi zelo različnim pogledom na to, kako reševati temeljna razvojna vprašanja v Sloveniji. Upam, da bodo ti pogovori pomagali tudi tistim, ki razlagajo, da je treba predvsem reducirati, in da bodo tiste, ki zlasti reducirajo, na koncu tudi educirali. Ključno je, da slišimo različne argumente. Dobro je, da je osnova za to strategija razvoja Slovenije, ki smo jo začeli pripravljati pred letom in pol. Takrat smo poslušali nekatere, da je to zapravljanje davkoplačevalskega denarja, in tudi očitke, da je to propaganda. Danes slišimo, da je to dober material, dobra osnova, in zelo me veseli, da je večina prednostnih nalog, ki so bile takrat postavljene, vključenih v ta dokument. Morda me nekaj moti: da vanj ni vključena prioriteta, ki zadeva uveljavljanje Slovenije po svetu in v Evropski uniji. Večina drugih prednostnih nalog, če bodo izpolnjene, res pripelje do izpolnitve tudi te, vendar ne same po sebi; verjetno je treba narediti še kaj drugega, zlasti znotraj institucije Evropske unije, da bi Slovenijo uveljavili v EU. Strinjam se tudi s tistimi, ki govorijo, da je problem dviga konkurenčnosti eden ključnih pri razvojnem preboju slovenske družbe; da moramo iskati različne poti in da, zlasti kar se tiče konkurenčnosti, v preteklosti nismo bili najbolj uspešni; da smo morda imeli veliko iluzij in si predstavljali, da lahko država veliko ali preveč stori in da je ta fronta, boj za dvig konkurenčnosti, bistveno širša. Tako se na načelni ravni lahko strinjam z dr. Vahčičem in z dr. Kosom, ki je razočaran nad tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, pa tudi zdaj.

Ob tej priložnosti bi rad zelo na kratko opozoril na nekatera neskladja med tem, kar govorimo, kar je strategija, in tem, kar se res dogaja. Ali ta vlada misli resno? Danes je bilo povedano, da misli resno, ko govori o strategiji, zato bi rad opozoril na nekaj projektov in ne samo na enotno davčno stopnjo. V teh dneh smo dobili in prebrali dokument o rebalansu proračuna. Upam, da ga vsi tisti, ki tukaj govorite o konkurenčnosti, poznate, da ste ga pogledali in veste, kaj vsebuje. Vsebuje predvsem povečanje tekočih izdatkov, zmanjšanje investicijskih izdatkov. V dokumentu je zabeležen rekord, kar zadeva javno-finančne izdatke: Slovenija prvič prebija mejo 45 odstotkov javno-finančnih izdatkov v bruto domačem proizvodu – dviguje se delež javno-finančnih izdatkov oziroma državnih javnih izdatkov s 25,7 odstotka na 27,1 odstotek. Torej kar se bere v dokumentu o rebalansu, je daleč od tega, da bi kazalo neko resnost vlade v prizadevanju za dvig konkurenčnosti. Če kdaj, je bila zdaj, ob tako ugodnih javno-finančnih prilivih enkratna priložnost, da bi naredili korenite premike naprej. To bi zdaj lahko naredili in dr. Senjur ima prav: čas je za tovrstne premike k večji konkurenčnosti. Sam bi to veliko priložnost, npr. strateški svet, izkoristil in vlado pozval, da odpravi davek na izplačane plače. Zdaj je bila enkratna priložnost. Ne da si koalicija razdeli plen javnih financ za tekoče prihodke, ampak da zniža davek npr. za 70, 80 milijard in še kako drugače prispeva k dvigu konkurenčnosti, h kvalitetnim delovnim mestom in večjim razvojnim perspektivam. Mislim, da bi bila to velika stvar in da je to ena od velikih izgubljenih priložnosti, ki kaže na neskladja, o katerih sem govoril.

Danes tudi nihče ni govoril o antireformah. Tu smo slišali nekatere govoriti, da je treba podpreti reforme, da je v Sloveniji pravi čas izvesti jih, imamo pa antireformo – vse, kar smo doslej videli, je pokojninska antireforma. Kje, kdaj, kdo je govoril o tem, da je indeksacija ponovno uvajanje Markovićeve indeksacije v Sloveniji problem? Nihče tega ne reče in mislim, da je to velik problem glede dolgoročne konkurenčne sposobnosti slovenske države in slovenskega gospodarstva. In to je še ena od izgubljenih priložnosti. Nedvomno nas čaka zelo resna diskusija in težka naloga. Mislim, da je vlado treba podpreti pri pogajanjih o novi finančni perspektivi. Tam je veliko priložnosti in možnosti, da Slovenija uveljavi, kljub temu da to ni več eden od strateških ciljev znotraj Evropske unije, tudi svoje interese. Nedvomno velja vlado podpreti pri tistih projektih, s katerimi se bo lotila še hitrejšega in še bolj pospešenega umikanja države iz gospodarstva.

Sam bi na koncu rekel predvsem: seveda smo pripravljeni podpreti vlado in vse, ki razlagajo, da Slovenija v tem trenutku potrebuje reforme, spremembe za razvojni preboj, vendar ne pri antireformah – ali pokojnin, ali javnih financ, ali pri politizaciji javnih medijev. Torej, pozdravljam takšne pogovore in upam, da jih bomo imeli še veliko, in to o konkretnih problemih in konkretnih projektih, tudi o enotni davčni stopnji; da bomo lahko razgrnili predvsem strokovne argumente in s strokovno diskusijo ugotovili, ali so to projekti, ki omogočajo razvojni preboj v Sloveniji. Hvala.

Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Gospod Janez Podobnik, minister za okolje in prostor, za njim pa bo spregovoril gospod dr. Zupan, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Janez Podobnik: Gospe in gospodje, spoštovani gospod predsednik, hvala, ker ste mi omogočili, da nastopim mimo vrstnega reda. Oddolžil se vam bom s kratkim posegom. V vabilu za ta pogovor ste kot njegovo izhodišče zapisali, da želimo uravnoteženi razvoj s socialno kakovostjo življenja, socialnim ravnotežjem, široko sprejemljivo ravnjo socialne države, varovanjem okolja in ohranjanjem nacionalne identitete, vse v okviru Evropske unije. Spoštovani razpravljavci in uvodničarji so doslej tako rekoč predvsem načenjali gospodarska vprašanja, bili so tudi polemični. Dovolite pa mi, da se na kratko dotaknem dveh tem, to je okoljske in prostorske, ki ju v vladi pokrivam tudi formalno. V ospredju nove strategije razvoja Slovenije je celovita blaginja vsakega posameznika oziroma posameznice, zato se ta strategija ne osredotoči samo na gospodarska vprašanja, ampak tudi na socialna, okoljska, politična in pravna, tudi kulturna razmerja. Zaradi takšne postavitve ciljev je po mojem mnenju strategija razvoja Slovenije po svoji temeljni vsebini tudi strategija trajnostnega razvoja.

Nekaj o varstvu okolja. Cilji po posameznih segmentih so predstavljeni v nacionalnem programu varstva okolja. Moji kolegi predhodniki so pripravili, rekel bi, dober dokument. S sodelavci sem ga dopolnil in v teh tednih je pred sprejetjem v Vladi Republike Slovenije. Ta dva dokumenta, nacionalna strategija in nacionalni program varstva okolja, sta skladna. Prepričan sem, da je nacionalni program varstva okolja tudi okoljsko izhodišče za samo strategijo razvoja Slovenije. Štiri prednostna področja so v njem: podnebne spremembe, trajnostna raba naravnih virov s postopno prekinitvijo povezanosti med gospodarsko rastjo in pritiski na okolje ter usmeritev k čim večji ponovni porabi in predelavi odpadkov. Tretja usmeritev oziroma cilj – dobro stanje voda za 2015 kot strateškega naravnega vira in četrti –ustavitev upadanja biotske raznovrstnosti. Po drugi strani pa bomo v tem dokumentu določili nekatere strateško pomembne dolgoročne usmeritve in cilje. Omenil bi zlasti enega, to je promocija okoljskih tehnologij. Pripravljamo tudi normativne pogoje, da se bo Ekološki razvojni sklad v delu svojih dejavnosti lahko preoblikoval v sklad tveganega kapitala. Sam sem dejavno posegal v tiste podjetniške pobude, ki se dotikajo okoljskih tehnologij.

Glede prostorskega razvoja je po našem mnenju potrebno, da dobijo večjo veljavo mesta, ki so moratorij razvoja; krajina ter okoljski in drugi prostorski razvojni viri prav tako tudi domači naravni viri, posebno obnovljivi. Pomembno je, da se zavzemamo za območja krajinske in kulturne prepoznavnosti ter biotske pestrosti. Po našem mnenju je potreben premišljen in učinkovit prostorski razvoj, pa tudi razvoj policentričnega omrežja mest in drugih naselij.

In samo še eno področje. Skupaj s sodelavci sem predlagal, da se je dokument v tem delu dopolnil oziroma postal nekoliko jasnejši: gre za vprašanje, kakšno pozornost ima v strategiji razvoja Slovenije stanovanjska problematika. Stanovanje je ena od osnovnih človekovih dobrin in ustrezno rešeno stanovanjsko vprašanje je prvi pogoj za normalno delovanje vsakega posameznika v družbi. Daleč previsoka cena stanovanj in drugih gradenj po našem mnenju neposredno zmanjšuje konkurenčno sposobnost slovenskega gospodarstva. Populaciji, ki mora v produktivnem obdobju življenja vlagati nesorazmerno visoka sredstva v odpravo stanovanjskega problema, pa to žal bistveno znižuje življenjski standard glede na prebivalce primerljivih evropskih držav. Namesto v draga stanovanja bi se ta sredstva lahko usmerila v produktivnejše, torej v druge strateško in razvojno pomembne namene. Hvala lepa.

Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Gospod dr. Zupan.

Dr. Jurij Janez Zupan: Hvala lepa, gospod predsednik. Danes smo v precej razpravah slišali kar nekaj kritik resorja, ki ga vodim, kar nekaj pripomb, kar nekaj reči, ki so po navedbah ne najboljše. Rečeno je bilo tudi, da k vsaki pripombi lahko pričakujemo obrambne govore ipd. Na tem mestu seveda ne bi želel imeti kakšnega obrambnega govora. Vem, da je tudi v našem resorju veliko težav, veliko slabosti, bom pa opozoril, prvič, na nekaj dejstev, ki so nesporna, in drugič, na nekatere stvari, ki jih pripravljamo.

Današnji dan je morda pomemben zato, ker smo imeli na našem ministrstvu za danes, za to uro, pripravljeno tiskovno konferenco, da bi predstavili nacionalni raziskovalno-razvojni projekt, a je bila prav zaradi dogodka tukaj prestavljena na petek. Zato verjetno ne bo odveč, če vam v kratkih stavkih povem za nekaj sprememb, ki jih pripravljamo; v petek pa bodo natančneje pojasnjene in NRLP bo šel v javno razpravo.

Če gremo k dejstvom, je popolnoma jasno, da je gospodarska rast za napredek države bistvena, prva. Zanjo pa je seveda potrebno znanje. To je druga stvar. Tretje pa je – na kar je bilo zelo dobro opozorjeno – da je stanje funkcionalne nepismenosti v Sloveniji zelo zelo zastrašujoče. Na to sem opozarjal že pred leti. Študija OECD je pokazala, da je s funkcionalno nepismenostjo najslabše v najbolj izpostavljenih delih prebivalstva, torej pri vodilnem osebju, kjer je v največjem zaostajanju v primerjavi z najbolj razvitimi. Tako v celotnem sektorju Slovenije, na kar je bilo opozorjeno, nekako ni težnje k rasti oziroma k proizvajanju novih vrednosti, ampak v glavnem k prerazporeditvi. Tudi iz teh razprav je bilo čutiti naslednje poudarke – malo bom pretiraval, da bodo stvari jasnejše: res je (ne pretiravamo), da je ozračje za podjetništvo slabo. Iz tega je bilo v podtonu izpeljano, da je ozračje za raziskave odlično in da bi bilo seveda veliko boljše, če bi se stvar zamenjala. To pomeni: če prerazporedimo, če enemu vzamemo, bo drugemu bolje. Vendar je Slovenija po našem mnenju v takem stanju, da to prerazporejanje ni smiselno, pač pa moramo ustvarjati odlične možnosti za oba segmenta. Če gledamo glavne sklepe, tudi bolonjske smernice, je eden poglavitnih, da so raziskave, izobraževanje in gospodarska inovativnost na istem križišču. Potemtakem moramo ustvarjati – to je sklep – na tem področju privlačen in prilagodljiv trg delovne sile. Poudarek je na "privlačen", torej se mora ta delovna sila z lahkoto seliti med vsemi tremi segmenti. In tega pri nas ni, namreč da bi raziskovalci ustvarjali za industrijo oziroma za gospodarstvo in da bi imeli od tega korist. Menim, da moramo ustvariti takšne razmere, in jih tudi ustvarjamo s temi novimi ukrepi, da bodo raziskovalci – kjer koli, na univerzah in v institucijah – želeli to delati. Obstaja več zaviralnih elementov, ki temu segmentu preprečujejo, da bi se dejansko z večjo hitrostjo, bolj pospešeno vklapljal v gospodarstvo.

Rečeno je bilo (tudi to je ena, rečeno v narekovajih, "splošno sprejetih tez"), da imamo neko dilemo med članki in delom za gospodarstvo. Te dileme ni, delati moramo oboje. Ni tako, da bi eden delal to, drugi drugo in, če nekaj delamo, ne smemo delati drugega. Rečeno je bilo – to je zelo pohvalno in zelo sem vesel, da sem to slišal – da je treba delati za dober članek tri leta. To je upoštevanja vredno delo in raziskovalci so zanj, recimo temu, pošteno nagrajeni. Toda želimo, da delajo oboje. Imamo raziskovalce, ki, če grobo rečemo, delajo članke, ki ne delajo za gospodarstvo, take, ki delajo za gospodarstvo in ne delajo člankov, take, ki delajo oboje, in take, ki ne delajo nič, ne enega ne drugega. To pa je tisto, na kar se moramo osredotočiti.

Pomembno je še nekaj: smo sorazmerno majhna skupnost. V majhni skupnosti pa vendar velja natanko taka statistika kakor v veliki. Problem statistike pa je, da je v tistem "repu", kjer so najboljši, po velikosti bistveno manj dobrih. Torej moramo vzdrževati neko populacijo znanosti in raziskav, ki je dovolj velika, da iz nje dobimo neko kakovost. To je tako kakor pri športu: ne moremo imeti samo dveh atletov, ki tečeta toliko in toliko, ampak široko populacijo atletov, med katerimi so seveda tudi povprečni in slabši. Naša naloga pa je, da slabše čim hitreje odslavljamo in jih nimamo več naslonjenih na naše jasli.

Da ne bom predolg, bom samo na kratko povedal tiste glavne točke, na katerih slonijo naši ukrepi v NRLP. Že v začetku so bili omenjeni davki. Tu predvidevamo tri olajšave: olajšava za donacije, drugo je odložitev davkov za naložbe v raziskave in razvoj in tretje je vavčerski sistem za srednja in mala podjetja pri sodelovanju z univerzami in institucijami. To so trije ukrepi. Ukrepi, ki bi bili primerni za spremembo delavske zakonodaje, pa so predvsem plače. Problem plač raziskovalcev in učiteljev na univerzah je, da želimo, da bi bila iz državnega proračuna plača ena sama, torej samo enota, ena sama plača iz državnega proračuna, ne pa več, vendar z možnostjo, da vsak v tem sektorju z delom z gospodarstvom dobi bistveno večjo – po našem predvidevanju še enkratno plačo – iz tega naslova. To sta dva ukrepa, ki bi po našem mnenju precej premaknila fleksibilnost. Poleg tega nam bo močno pomagalo bolonjsko preoblikovanje programov, ki morajo biti fleksibilni in pri katerih bomo dosledno vztrajali, da fakultete in univerze poiščejo strokovnjake, ki so v gospodarstvu, na inštitutih in tudi v tujini, da jih vključijo v svoje raziskovalne programe. Toliko za kratko pojasnitev. Hvala lepa.

Dr. Janez Drnovšek: Hvala. V nadaljevanju bi prosil, če moderiranje po dogovoru prevzame prof. dr. France Bernik, ki bo tudi napovedal naslednje govornike.

Prof. dr. France Bernik: Hvala lepa, gospod predsednik, za zaupanje. Nadaljujemo razpravljanje o današnji tematiki pogovora o prihodnosti Slovenije v okviru Evropske unije. Pred seboj imam seznam diskutantov, ki še pridejo na vrsto – dvajset razpravljavcev, ki se bodo zvrstili po abecednem redu. Kakor sem obveščen, naj bi bil vsak razpravljavski prispevek dolg 3 do 5 minut. Če vzamem maksimalno dovoljeno časovno mero, bi to zneslo približno uro in tri četrt, zato na začetku razprave razmislimo o tem. Krajše razpravljanje je težje, je pa učinkovitejše in vnese v razpravo več dinamike, več raznovrstnosti. Raznovrstnost pa je, kakor vemo, bogastvo. Če dovolite – ne da bi koga omejeval v razpravljanju – pozivam kar prvega po abecednem vrstnem redu, mojega soseda g. Franja Bobinca, predsednika uprave Gorenja. Imate besedo.

Franjo Bobinac: Hvala lepa za besedo. Spoštovani gospod predsednik države, spoštovani gospod predsednik vlade, cenjeni dame in gospodje, še enkrat lep pozdrav v mojem imenu, pozdrav iz gospodarstva in lepa hvala za povabilo na ta pogovor. Najprej bi želel poudariti, da se v gospodarstvu močno zavedamo, da je ključ do rezultatov in uspeha podjetij, ki jih vodimo, pravzaprav v naših rokah, pa vendar se mi zdi, da je skupni razmislek o tem, kako to naše podjetje Slovenija narediti čimbolj uspešno, v tem trenutku zelo pomemben in potreben.

Nobenega dvoma ni več, da je Evropska unija kot cilj dosežena, pa vendar, o tem sem trdno prepričan, vsi skupaj bolj kakor ne jemljemo EU kot sredstvo za doseganje cilja, ta pa je uveljavitev Slovenije kot uspešne in visoko razvite države. Strategijo imamo, napočil je čas za ukrepanje. Imamo dobro strategijo, bistveno boljša je in konkretnejša, lahko bi celo rekel manj vznesenjaška kakor evropska. Čas je torej za akcijo. Vendar pa se mi včasih zdi, da je težava Slovenije v tem, da je nekako zagledana v status quo, da ne mara prevelikih sprememb, da ne mara reform. In če bi se malo pošalil, bi lahko rekel, da smo morda za to deloma krivi tudi gospodarstveniki, saj smo se v preteklosti naučili hitro prilagajati hitro spreminjajočim se globalnim razmeram. Slovenska podjetja, skupaj z zaposleni so prenesla večino tranzicijskih bremen, a nekatere panoge, nekatera podjetja žal niso obstala, vzdržala. Sporočam, da je v gospodarstvu elastika oziroma lok zelo napet. Napeto je skoraj povsod in bojim se, da bo ta lok še kje počil.

Kar se tiče Evropske unije, ni nobenega dvoma, da je vstop Slovenije v to veliko družino z vidika ugleda slovenskih podjetij in blagovnih znamk velika pozitivna prednost. Po drugi strani gospodarstveniki pozdravljamo odločitev vlade za čimprejšnjo uvedbo evra, pri čemer je jasno, da bo treba zelo obvladati inflacijo in tudi javnofinančni primanjkljaj. Vezano na Evropsko unijo bi želel poudariti predvsem – čeprav je to morda bolj kakor ne politično vprašanje, zlasti pa gospodarsko – da bi bilo prav, da kot država izrazito podpiramo širitev Evropske unije, predvsem na dežele zahodnega Balkana. Ne nazadnje gre za zelo pomembne gospodarske partnerice Slovenije. Vendar pa so prihodnji izzivi, s katerimi se bo srečevala naša država, povezani predvsem s konkurenčnostjo slovenskega gospodarstva. Pri tem bi bilo zelo narobe, če bi si kot edino merilo postavili konkurenčnost znotraj Evrope. Evropa je namreč postala stara dama in včasih se mi zdi, da ta čas, ko ona piše strategije in razpravlja, ali je lizbonska prava, ali je Wim Kok naredil pravo dopolnitev ali ne, Azijci in Američani razvijajo nove proizvode, storitve in pri tem gospodarsko napredujejo. V podjetjih samih se močno zavedamo, da moramo za konkurenčnost svojih podjetij največ sami narediti, pri čemer je jasno, da so razmere na trgih zelo zaostrene. Pa vendar, ključ je v razvoju inovativnih proizvodov, ključ je v obvladovanju stroškov na vseh nivojih v podjetjih, in ključ je seveda v razvoju razpoznavnih globalnih blagovnih znamk.

Kaj pa gospodarstveniki pričakujemo od države? Pričakujemo prostor za razvoj podjetništva, spodbudno in stabilno makroekonomsko okolje, saj je globalni svet že tako ali tako težak in docela nepredvidljiv. Ali, če hočete, kakor mi je ob zadnjem obisku na Irskem irski kolega odgovoril na vprašanje, kaj je pravzaprav ključ irskega uspeha – odgovor je bil zelo preprost: znanje in davčni sistem. Znanje torej, ki ga je na naših univerzah, v to sem trdno prepričan, sicer zelo veliko, a ga je treba bistveno bolj kakor doslej znati vpletati v prakso. Hkrati pa je tudi potrebe industrije treba znati vključiti v izobraževalne programe. Le tesna povezanost znanja na univerzah, v industriji in raziskovalnih dejavnostih lahko pospeši konkurenčnost, nastanek novih delovnih mest ter seveda prispeva k ustvarjanju višje dodane vrednosti.

V zvezi s temo znanja bi želel poudariti centre odličnosti. Menim, da je to ena od ključnih besed in zato predlagam, da poskusimo v Sloveniji zgraditi na državni ravni neko konkurenčno prednost, ki bo čimbolj merljiva in ubranljiva, da bi postala blagovna znamka "Made in Slovenia" v okviru teh centrov odličnosti razpoznavna. Eden takih primerov, ki sem ga pred časom predlagal, je center odličnosti industrijskega oblikovanja. Zakaj? Zato, ker ne pristajam na tezo, da so zrele gospodarske panoge tiste, ki so vnaprej obsojene na propad. Trdim, da lahko z vrhunskim industrijskim oblikovanjem tekstila, pohištva, obutvenih, čevljarskih in usnjarskih izdelkov ter bele tehnike naredimo več. Za lepše proizvode je mogoče na trgu zagotovo iztržiti veliko več.

Drugi element zgodbe o uspehu so pravzaprav davki, vendar o davčni reformi ne bi izgubljal preveč besed. Trdim pa, da je še kako potrebna, ker v gospodarstvu že čutimo, da najboljši kadri želijo zapustiti našo domovino. Davek na plače je absolutno previsok, zato predlagam korenito reformo davčnega sistema. Strinjam se, da jo je treba morda celo pospešiti in ne samo čakati na uvedbo evra. Podpiram enostavnost, preglednost in tudi enotno davčno stopnjo, če bo le prinesla razbremenitev gospodarstva. Snovalci davčne reforme, ki želijo razbremeniti delo in na drugi strani obremeniti porabo, imajo v gospodarstvu naravnega zaveznika.

Ob koncu bi želel povedati naslednje. Po mojem trdnem prepričanju je treba o vseh teh zadevah čimprej doseči trdno in široko nacionalno soglasje o osrednjih razvojnih ciljih med vsemi udeleženci v socialnem dialogu. Socialni partnerji bi morali sesti za isto mizo, se o teh zadevah pogovoriti in se dotakniti tudi reform, ki bi bile morda boleče, a bi okrepile gospodarstvo. Če je bila prej omenjena mednarodna konkurenčnost oziroma razvpito IMV-jevo poročilo, lahko povem, da gre pravzaprav za izrazito slabo samooceno gospodarstvenikov. Vendar, prosim, jemljite to kot glasen klic na pomoč iz gospodarstva, kot poziv po nujnosti ukrepanja in reform. Ukrepajmo torej, preden bo prepozno, ukrepajmo, preden se nam zgodi Nemčija. Hvala za pozornost.

Prof. dr. France Bernik: Hvala za prispevek. Replika.

Dr. Andrej Bajuk: Pravzaprav ni replika, samo pojasnilo. Prav lep pozdrav vsem. Ker sem že dvakrat slišal isto, in sicer zaskrbljenost, da bo davčna reforma v obravnavi v državnem zboru šele po prevzemu evra, bi rad pojasnil, da se delo, ki ga je začela ta vlada s tem, ko je 13. januarja ustanovila posebno strokovno skupino, ki ji predseduje dr. Kranjc, na neposreden predlog ministra za finance, nadaljuje. Dejansko bomo ključne projekte predstavili in vložili v državni zbor že v drugi polovici leta 2005, brez skrbi. Dejstvo pa je, da se je govorilo o enotni davčni stopnji. Razprava teče, sam jo pozdravljam. Gospodarski strokovni svet je predlagal, naj bi se to zgodilo šele po letu 2006, v letu 2007, kar je že samo po sebi odgovor tudi iz strokovnih virov, da taka razprava, sicer dobrodošla, ne more biti uveljavljena v tem trenutku, ko smo še vedno zavezani odločitvam, ki smo jih že sprejeli kot država, in sicer, da bo Slovenija sprejela evro 1. 1. 2007. Hvala lepa.

Prof. dr. France Bernik: Hvala lepa. K besedi vabim predsednika državnega zbora, gospoda Franceta Cukjatija.

France Cukjati: Hvala. Zelo kratek bom. Ne bom se spuščal v strokovno problematiko, ampak bi rad poudaril vidik, na katerega je treba biti pozoren že od samega začetka. Namreč, zagotovo so vprašanja gospodarske rasti in konkurenčnosti vsem na očeh in prav je tako. Verjetno tudi ni nobenih dilem glede cilja, kaj želimo v tej situaciji storiti za slovensko gospodarstvo. Vprašanje je pravzaprav, kako, ali hitro ali postopoma, ali vključevati socialne partnerje že na tej stopnji ali pozneje. Vsekakor je zaželeno, da bi že na začetku o samem postopku dosegli soglasje, kajti postopek je prav tako pomemben kakor sama zasnova sprememb, ki jih želimo uvesti. Bilo je že rečeno, da noben projekt, naj bo še tako zanimiv, ne bo sprejet niti uveljavljen, če niso pripravljeni tudi vsi drugi parametri tega načrta. Upam, da obstaja soglasje že na začetku, da pri pomembnih posegih v gospodarski sistem, če omenim samo davčni sistem, ne gre brez sočasne obravnave socialnih vprašanj oziroma zagotovitve elementov socialne države in preprečitve destabilizacije socialne države. Smo že pri tem, da je alternativa, ali gospodarska konkurenčnost ali socialna država, za nas nesprejemljiva, da je, kakor je rekel predsednik, eno z drugim povezano in moramo oboje imeti pred očmi. Torej, če to želimo, potem je treba te stvari seveda obravnavati sočasno. Rad bi se pridružil vsem tistim, ki menijo, da je treba vprašanja socialnih zadev oziroma socialne problematike, ki bi se lahko rodila iz novih davčnih perspektiv, imeti od vsega začetka pred očmi. Kajti ko bo dan kakršen koli predlog, recimo, obsežne spremembe davčne zakonodaje, pri čemer bi predlog premalo upošteval socialna vprašanja, potem si lahko predstavljam, kakšno usodo bo tak predlog doživel v državnem zboru, kjer so pred očmi poslancev predvsem socialna vprašanja. Državni zbor zagotovo v mnogočem odloča pod pritiskom javnosti, včasih populistično, razprave potekajo v smeri, da si nihče ne upa krčiti socialnih, dejal bom, privilegijev, če ne celo socialnih pravic, zato mora biti celotna zadeva pripravljena in obravnavana v paketu.

Še na drugi problem paketa bi rad opozoril. Od vsega začetka je treba iskati soglasje, že pri osnutku, pri zasnovi celotne spremembe. Pričakujem tudi, da bi v državnem zboru tak projekt zaslužil visoko stopnjo soglasja in sodelovanja pozicije ter opozicije. Če se pripravlja obsežna davčna reforma, potem je pričakovati oziroma je zaželeno, da bi že v pripravljalni fazi dobili v interno obravnavo teze, osnove, obrazložitve glavnih problemov. Pozicija in opozicija in bi že na tej ravni iskali soglasje. Vendarle gre za tako pomembne zadeve, pri katerih ne bomo uspešni, če ne bo že državni zbor pokazal visoke stopnje soglasja, kajti taka stopnja soglasja lahko vpliva tudi na javnost in na sprejemljivost predloga pri socialnih partnerjih ter pri vseh tistih, ki jih reševanje te problematike zadeva. Toliko bi s svoje strani oziroma s strani državnega zbora rad opozoril glede priprave in postopka, ki je pred nami. Zato zelo pozdravljam pristop, ki se je začel, torej usklajevanje različnih stališč, različnih vizij, to je treba upoštevati in tak tempo iskanja soglasja ohranjati ves čas postopka.

Prof. dr. France Bernik: Hvala lepa predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije za prispevek. Na vrsti je gospod Ivo Boscarol, član Strateškega sveta vlade za gospodarski razvoj, za njim je na vrsti dr. France Bučar.

Ivo Boscarol: Spoštovani predsednik, gospe in gospodje, hvala lepa, da ste me povabili k besedi. Danes sem eden redkih okrog te mize, ki dejansko izhaja neposredno iz gospodarstva in iz lastnega kapitala. Začel bom s tem, kar sem slišal na koncu. Namreč, podobnih okroglih miz in pogovorov v zadnjih desetih letih poznam kar nekaj in vem, da vsi poznamo tudi analize. Vsi vemo, kaj bi morali narediti, ampak danes bi rad, glede na to, da je okrog te okrogle mize precej politikov, slišal tudi konkretno pripravljenost in konkretno možno soglasje politike, tudi v državnem zboru, da bo katero od analiz ali katerega od predlogov tudi dejansko izvedla ali pa bomo spet ostali na ravni analiz. Tudi sam sem namreč član skupine pri dr. Kranjcu, ki pripravlja spremembe davčne zakonodaje. Že zdaj dobivamo namige, tudi iz samega finančnega ministrstva, da s stališča finančnega ministrstva ne bo mogoče uveljaviti nekaterih ključnih poenostavitev oziroma sprememb. Zato dejansko polagam na srce vsem, zlasti pa politikom v državnem zboru, da končno prenehamo govoriti o preteklosti in se zavemo, kako pomembna za vse nas je naša prihodnost.

Da boste moje razmišljanje morda lažje razumeli v kontekstu današnjega pogovora, bom izhajal iz praktičnih izkušenj v svojem lastnem podjetju, ki, recimo, pooseblja to, o čemer naj bi danes tekla beseda. To, kar se po Lizbonski deklaraciji pričakuje tudi od Slovenije in njenega gospodarstva. Podjetje, ki ga vodim, je nastalo izključno z lastnim kapitalom in, čeprav majhno, je z lastnim znanjem in razvojem uspelo narediti tehnološko najzahtevnejši izvozni artikel – letalo. Kar 60 odstotkov našega izvoza je namenjenih trgom zunaj EU, imamo lastno prodajno mrežo v tridesetih državah na vseh celinah. Dodana vrednost na zaposlenega več kakor desetkrat presega dodano vrednost Evropske skupnosti, imamo nadpovprečno visoke plače. Mislim, da so to podatki, o katerih se danes pogovarjamo oziroma bi zanje radi videli, da bi veljali za celotno slovensko gospodarstvo.

Stanje v Sloveniji je kritično, več kakor 2000 zaposlenih v moji matični občini z giganti, kot so Fructal, Lipa, Tekstilna in tako naprej, v lanskem letu ni doseglo dobička našega dvajsetčlanskega kolektiva. To ne pomeni, da smo mi tako dobri, ampak da je stanje v slovenskem gospodarstvu res kritično. Poglejte, naši izdelki ustrezajo tudi najzahtevnejšim evropskim proizvodnim standardom varovanja okolja, letalo naše proizvodnje je zmagalo celo na svetovnem prvenstvu. To pomeni, da bi lahko bil tak izdelek tema današnjega pogovora.

Pred kratkim je bilo objavljeno, da Evropa v tehnološkem razvoju zaostaja za ZDA za dvajset let, Slovenija pa naj bi Evropo dohitela v tridesetih letih. V ameriških strokovnih revijah je bilo objavljeno, da naši izdelki pomenijo v Ameriki tehnološki pojem v takem pomenu, da postavljajo standarde kakovosti tudi za njihov trg. Če združimo ta dva podatka, lahko predpostavimo, da je tudi v Sloveniji v sedanjih pogojih, ne glede na neprijazno in nekonkurenčno okolje, mogoče razviti in uspešno tržiti visokotehnološki izdelek, ki prehiteva Slovenijo za petdeset let. Vzorec podjetja imamo. Takih podjetij, sem prepričan, je v Sloveniji vsaj petdeset ali še več.

Danes smo časovno omejeni z razpravo, vendar mislim, da se moramo vprašati, kaj bomo naredili, da ne bomo izgubili še kakega Gantarja, še kakega Štrancerja, še kake Čeplakove. Zdaj odhaja Akrapovič, beremo v Financah, Seaway, snubijo tudi nas. Ali ne bi bilo smotrno, da počasi preidemo do političnega soglasja in ustvarimo oziroma izpolnimo pogoje, o katerih se pogovarjamo že deset let. Sam sem se osredotočil na tri praktične stvari, ki jih vidimo v našem podjetju, in sicer: represivno in destruktivno davčno prakso je treba zamenjati z razumljivim stimulativnim, učinkovitim in predvsem trajnim davčnim sistemom. Na tem se sicer dela, vendar, verjemite mi, sedanja davčna zakonodaja je nerazumljiva celo davčnemu organu. Zagrožene kazni pa so tako astronomske, da že knjigovodska napaka lahko pripelje v tem trenutku vsako podjetje v stečaj. Zato so podjetniki, v bojazni pred obiskom davčnega inšpektorja, prisiljeni vlagati sredstva v davčno izobraževanje, v svetovanje in širjenje računovodstev namesto v razvoj in raziskovanje, v to, kar smo danes že slišali. Nepravilna poteza lahko podjetje pokoplje, zaradi slabšega razvoja pa lahko še nekaj časa vegetira. Postavljanje normativov inšpektorjem ustvarja spodbude, da zavestno nadzirajo le likvidna podjetja, kjer je možnost za izterjavo kazni realna. In zaradi teh normativov, pazite, inšpektorji ugotavljajo efektivne nepravilnosti, ki jih zavezanci plačajo, država pa mora po nekaj letih, ko zavezanec sodno dokaže zmoto organa, poleg plačil kazenskega zneska plačati tudi zamudne obresti. Te obveznosti predstavljajo tudi ogromen potencialni dolg države. Sploh se ne zavedamo, koliko je tega denarja. Sedanji način dela državne uprave ne zagotavlja enotne obravnave niti enotne davčne situacije na celotnem ozemlju države. Rezultat takega stanja je, da manjše občine hirajo, ker podjetja selijo svoje sedeže v Ljubljano, kjer so pregledana enkrat na deset ali petnajst let zaradi pomanjkanja inšpektorjev na periferiji.

Zato predlagam oziroma je nujno, da se je treba takoj lotiti radikalne davčne reforme z enotno davčno stopnjo ali kar največjo mogočo poenostavitvijo, ukiniti davek na plače, s sedanjo spremembo davčne zakonodaje povečati kredibilnost davčnih zavezancev, saj vsak davčni zavezanec vendarle ni kriminalec, kar se v naši državi še vedno tako razume. Ob prehodu na nov davčni sistem pa je treba začeti popolnoma novo davčno obdobje, tako da se zavezancem ponudi za nazaj amnestija davčnih pregledov za minulo obdobje in medsebojni pobot terjatev z državo. Drugo, motivirati je treba ekspanzijo podjetij v razvojno usmerjene investicije. Investicije so pogoj za širjenje dejavnosti in dodatno zaposlovanje, v sedanjem sistemu pa podjetja niso motivirana zanje. V smislu izpolnjevanja ciljev Lizbonske strategije je treba nujno uvesti investicijske davčne olajšave, ki bi spodbudile podjetja k doseganju navedenih ciljev. Olajšave pa morajo biti zelo selektivne in pogojene z izpolnjevanjem najmanj dveh od treh navedenih meril, in sicer s preseganjem evropske dodane vrednosti na zaposlenega, prodajo zunaj Slovenije oziroma Evrope in nadpovprečno bruto plačo. Ta ukrep je nujen vsaj do prehoda na nižjo stopnjo splošne obdavčitve, ki naj bi jo prinesla enotna davčna stopnja.

In tretji problem, ki ga vidim, je seveda visokostrokovni kader. Danes so visokošolski programi slovenskih univerz tako zastareli, da si visokotehnološka podjetja z njimi praktično ne moremo pomagati. Mogoče bom zdaj izrekel nekaj bogokletnega, ampak poglejte, kakovosti menedžerja v proizvodnji ne izoblikuje oziroma ne vzgoji nobena slovenska univerza v tem trenutku, čeprav letno dobimo na tisoče ekonomistov. V petnajstih letih sta z letalske smeri strojne fakulteta prišla dva uporabna inženirja, a niti en doktor znanosti. Laboratorij marsikaterega slovenskega obrtnika presega raven laboratorijev naših univerz tako po opremi kakor po rezultatih. V tujini, ki naj bi jo Slovenija tehnološko dohitela v tridesetih letih, ima že vsaka multinacionalka svojo univerzo. Pri nas pa se prepiramo, ali je tretja, četrta ali pa morda peta univerza potrebna in se zgražamo, če se nedržavna fakulteta poteguje za status univerze ali pa če se malo večje mesto poteguje za fakulteto. Sedanje stanje lahko spremeni le povečan pretok znanja med visokošolskimi ustanovami in gospodarstvom, ki ga moramo motivirati z ustanavljanjem enakomerno regionalno porazdeljenih univerzitetnih središč in laboratorijev v podjetjih. Visokošolske programe bo treba čimprej reformirati v sodelovanju z gospodarstvom in jih narediti uporabne. Profesorje bi bilo treba motivirati za delo na konkretnih projektih in poenostaviti zaposlovanje mladih raziskovalcev v podjetjih. Vsaj kot izbirni predmet pa bi kazalo podjetništvo uvesti že v osnovne in srednje šole, obvezno pa tudi na tehnične fakultete.

Da ne bom predolg, bom zaključil nekako takole, napol za šalo, napol zares. Motorji slovenskega gospodarstva se vrtijo s polnimi obrati, le preveč faktorjev hkrati neusklajeno pritiska na zavore. Če vprašate mene, zakaj kljub takemu agresivnemu in nespodbudnemu okolju ostajam doma, mogoče najprej zato, ker sem Slovenec, kljub italijanskim koreninam, in ker me zadovoljujejo moji uspehi, ne pa denar. Rad bi pomagal soustvarjati pogoje, priznam, da bi imeli tudi naši otroci boljše možnosti za življenje, vendar vam povem, da vztrajam tudi zaradi tega, ker upam, da bomo vsi skupaj zmogli dovolj politične volje, ponavljam, in spremenili stvari na bolje. Tako da Jörg Haider, kakor sem tudi zapisal, ki me v slovenskem jeziku vabi, da bi prišel iz tehnološko zastarelega srednjega veka v Sloveniji v njegov univerzitetni center v Celovec, ne bo imel več razloga vabiti me k sebi.

Prof. dr. France Bernik: Hvala za prispevek, k besedi vabim dr. Franceta Bučarja. Za njim je na vrsti mag. Milan M. Cvikl.

Dr. France Bučar: Hvala lepa za besedo. Reči moram, da sem zelo zaskrbljen zaradi razvoja pri nas oziroma stagnacije, ki je nastopila. Po enem letu, ko smo v Evropski uniji in je to izhodišče za velik napredek, dejansko nismo prišli nikamor. Bojim se, če se bo nadaljeval tak trend, ki je usmerjen v nasprotno smer, da bomo zmeraj bolj zaostajali, ne pa dohiteli najnaprednejših, kar je zdaj neko geslo, ki ga nisem nikoli razumel – zdaj bomo pa kar naenkrat v desetih letih dosegli najbolj razvite. Človek se sprašuje, kaj je vzrok za to.

Ko sem razmišljal, sem ugotovil – no, to ni nobeno novo odkritje – da smo pri nas v prehodu v nov družbeni sistem, ne samo gospodarski, praktično na makroravni prešli na tržni blagovni sistem, skratka na podjetniški sistem, medtem ko smo na mikroravni, to se pravi na podjetniškem, ostali globoko v realsocializmu. Dejansko smo še vedno globoko v realsocializmu. Kajti bistvo realsocializma, filozofije realsocializma je, da je vse usmerjena v delo, ne pa v rezultate dela. Zato je vsa naša zakonodaja na tej nizki ravni praktično usmerjena popolnoma v nasprotno smer, kakor je, recimo filozofija na makroravni. Ko danes poslušam razpravljavce, se z vsemi pravzaprav lahko strinjam, na mikroravni pa je praktično postavljen filter, ki preprečuje pritok in realizacijo vseh teh stvari, vseh predlogov, recimo vprašanje drugačne ekonomske politike, povezava podjetništva z znanostjo in tako naprej. Brezpredmetno je govoriti o vsem tem, dokler bo obstajal ta filter oziroma ta zapora, se najboljše ideje ne morejo uresničiti. In to je glavni paradoks našega sistema. Dokler ne bomo tukaj naredili preloma, dokler ne bomo spremenili celotne zakonodaje v odnosu do dela in jo preusmerili v zakonodajo do rezultatov, toliko časa ne bomo prišli iz te zagate. Mislim, da je skrajni čas, da to naredimo, ker se bo drugače razlika med nami in najbolj razvitimi stalno povečevala, ne pa zmanjševala.

Tukaj je bil govor o tem, da bi s takimi predlogi ali pa s tako reformo odnosa do dela, skratka z drugačno filozofijo do dela, zadeli ob status socialnih dosežkov, ki pri nas obstajajo. To po mojem ne drži, kajti sistem, ki ga imamo na mikroravni, ni samo???, torej je samo ena od posledic tudi določene,?? bi rekel, socialne učinke. Toda bistveno je, da v sistemu, kakršen je, preprosto ni zdaj vprašanje, ali smo za socialno rešitev ali ne, za obrambo dosedanjih socialnih dosežkov(???). Tako ne moremo več naprej. Če ne bomo šli naprej, če ne bomo naše zakonodaje spremenili, bomo stagnirali. Kajti ta sistem, ki je na mikroravni pri nas uveljavljen še iz časov realsocializma, je usmerjen v zadrževanje statusa quo in v učinke na najnižji, še sprejemljivi ravni. To so posledice tega sistema in dokler ga ne bomo spremenili, je vse govorjenje zastonj. Zastonj, če ne pride do pravega preloma. Torej ni več dileme ali ohraniti socialne dosežke ali ne, s tem moramo prekiniti, ker gre za paradoks, ker se učinki na makroravni izničujejo na mikroravni. Preprosto, to moramo preseči. Hvala lepa.

Prof. dr. France Bernik: Hvala lepa dr. Bučarju. Na vrsti je mag. Milan M. Cvikl, predsednik Komisije za nadzor proračuna in drugih javnih financ v državnem zboru, njemu bo sledila rektorica Univerze na Primorskem. Prosim, imate besedo.

Mag. Milan M. Cvikl: Hvala za besedo. Gospod predsednik republike, dame in gospodje. Najprej najlepša hvala za povabilo na ta razgovor. Govoril bom tako kot nekdo, ki je bil vključen v evropske razprave in danes kot predsednik Komisije državnega zbora za nadzor javne porabe. Zato bo mogoče moj nagovor nekoliko bolj neposreden in nekoliko ostrejši.

Predlagana tema je dobra. Pogovor o uveljavljanju oziroma sprejemanju Strategije razvoje Slovenije v pogojih članstva je pogovor o evropskih in s tem o domačih temah. Predvsem pa je to pogovor o tem, kako se naj doma dogovorimo in kaj je za nas prednostno. Dobro je, da se v tej sestavi ponovno sestajamo na temo Strategije razvoja Slovenije, ker smo pred približno enim letom ob približno enakem času sedeli v isti dvorani in razpravljali o tem istem dokumentu. Strinjam se, da gre pri Strategiji razvoja Slovenije predvsem – in to je izboljšava tega dokumenta – za graditev še učinkovitejše in zato posledično cenejše države. To je država, v kateri bomo znali uporabiti znanje ter hkrati ohranili družbo dialoga in tolerantnosti. Strinjam se z mnogimi od vas, da je umetna dilema med gradualizmom in radikalizmom ter umetna dilema med konkurenčnostjo in socialo vendar le, če se o tem zmoremo dogovoriti. Zato je moje današnje ključno vprašanje: Ali se bomo potem, ko bomo danes končali z razpravo, znali pogovarjati tudi zunaj teh prostorov, tristo metrov stran v državnem zboru.

Danes je bilo podanih že nekaj primerov, da se je v Sloveniji dialog oziroma prostor za dialog že nevarno skrčil. Sam bi rad dodal nekaj primerov. V preteklosti je Slovenija nedvomno znala delovati skupno in rekli bi, da je delovala zelo dobro. To ni bilo samo v času prve demokratično izvoljene vlade, kakor slišimo te dni. V Evropsko unijo smo vstopili kot najbolje pripravljena članica tudi zato, ker so politične stranke od leta 1996 iskale dialog in se dogovorile o ključnih evropskih vprašanjih v državnem zboru. Mogoče se pomena tega še ne zavedamo dovolj. Tudi zdaj bi moralo biti tako. To določa celo z dvotretjinsko večino sprejeta zakonodaja o sodelovanju med vlado in državnim zborom na temo evropskih zadev. Vendar pa z nastopom nove vlade temu ni več tako. To nas ne skrbi zato, ker bi se bali, da se ljudje v Bruslju ne bi znali dobro pogajati, temveč zato, ker se pred odločanjem izpušča dialog.
Primer: dobro bi bilo, da bi se v pristojnem odboru za zadeve Evropske unije predlagani amandmaji opozicije, da se Slovenija med prvimi pridruži Franciji in Italiji v opozarjanju evropskega komisarja na probleme tekstilne industrije, sprejeli, ne pa zavrnili. Tudi vsebinske razprave o tako pomembnem dokumentu, kako delovati na področju evropskih zadev v letu 2005, v parlamentu skoraj ni bilo. Pri tem ne gre za to, da bi se hotelo kritizirati ministra te ali one stranke, temveč za to, da bi oblikovali čim boljše pogajalsko izhodišče za Slovenijo. V Evropi, OVSE- ju , OZN, itd. in v svetu nas bodo cenili samo, če bodo naši pooblaščenci opremljeni s stališči celotne Slovenije.

V nekaj dneh bo pred nami preizkušnja. Gospod Janša, predsednik vlade, se bo, tako, kakor je storil gospod dr. Drnovšek konec leta 2002, ko se je skupaj s tedanjim evropskim ministrom pogajal s tedanjim predsedujočim Evropske unije, čez nekaj dni pogajal s predsedujočim Sveta, gospodom Junckerjem, o deležu Slovenije v veliki evropski prerazdelitvi javnih sredstev v naslednji finančni perspektivi. Pomembno vprašanje je kakšen mandat in predvsem, kdaj si bo gospod predsednik vlade ta mandat pridobil. Vi, gospod predsednik republike, ste takrat mandat za pogajanja dobili v Državnem zboru Republike Slovenije. O tem so tekli dogovori nekaj mesecev. To je sklenilo štiriletne razgovore, ki so potekali v dveh mandatih in treh vladah.

Ni nam vseeno, kdaj se bomo v Sloveniji dogovorili o novi finančni perspektivi, ker nam ni vseeno, ali bo Slovenija kar popustila pri pridobivanju kohezijskih sredstev in ali bo imela možnost za pridobitev sredstev za podporo konkurenčnosti. Predlog Evropske komisije iz lanske jeseni je omogočil vrsto dobrih instrumentov, ki za podporo rasti in konkurenčnosti gospodarstva skupno omogočajo pridobiti do neto cca 80 milijard tolarjev na letni ravni. Sedanji predlogi luksemburškega predsedstva pa to radikalno zmanjšujejo ali tega sploh ne omogočajo. Slovenija pa bolj ali manj molči.

Upam in verjamem, da bo današnji posvet pripomogel k dialogu in da se bo slaba praksa prvih mesecev nove vlade spremenila. Ta dialog naj prispeva tudi k temu, da bomo skupno v naslednjih mesecih z amandmaji k rebalansu proračuna, ob novih proračunih ali pa npr. na današnji dan ob 14. uri, ko s spremembo enega zakona izboljšujemo položaj finančnih institucij, ki imajo sedež v Sloveniji, našli najboljše rešitve za Slovenijo.

Kot predsednik komisije za nadzor proračuna in drugih javnih financ nimam nobenih težav s predlaganimi usmeritvami Strategije razvoja Slovenije. Blizu mi je program, ki bo zagotovil učinkovitejšo in cenejšo državo, izvedbo davčne reforme, znižanje javnofinančnih odhodkov za 3,5 odstotka BDP, spremembo strukture odhodkov in tako dalje. Vendar pa obžalujem – kakor piše v samem dokumentu –, da bo do tega prišlo nekje po letu 2005, leta 2006 ali pri posameznih ciljih šele leta 2010. Vmes bo sprejeta že vrsta proračunov.

Gospod predsednik, dame in gospodje, tudi zaradi današnjega pogovora verjamem, da bo spodbujen dialog na podlagi zakona o sodelovanju med vlado in državnim zborom o zadevah Evropske unije ter s sodelovanjem med vsemi političnimi strankami. Samo tako, da se bomo lahko o vseh domačih zadevah, tudi tistih, o katerih se moramo dogovoriti z drugimi članicami Evropske unije, pogovorili v odprtem dialogu, bomo našli najboljše rešitve za Slovenijo. Hvala lepa za pozornost.

Prof. dr. France Bernik: Hvala za prispevek. Na vrsti je dr. Lucija Čok, rektorica Univerze na Primorskem, za njo ima besedo gospod Matjaž Gantar. Prosim, naj se pripravi. Prosim.

Dr. Lucija Čok: Gospod predsednik, najlepša hvala za vabilo na ta razgovor. Čeprav sem v moški družbi, se kar dobro počutim, saj mi to ne povzroča prav velikih težav.

Kaj naj pravzaprav povemo o univerzi kot konkurenčni prednosti Slovenije? Oba rektorja, tu prisotna, bosta dopolnila moje razmišljanje. Ali je univerza prostor, kjer nastaja znanje? Ali je to prostor, kjer nastaja novo znanje, ki naj se preverja v gospodarstvu, in ki naj bo zanj tudi uporabno? O tem so univerze že razmišljale. Imamo slovensko univerzo, ki ima skoraj stoletno tradicijo (mislim na ljubljansko), ki je prav tako padla v tranzicijske in integracijske tokove, kakor vsi podsistemi slovenske družbe. Vendar je univerza institucija, ki se težje odziva kakor npr. podjetništvo ali druge ravni družbe v kulturnem in družbenem substratu. Razprave o tem, kakšen naj bo podsistem visokega šolstva in znanosti, so bile dolge. Imamo že desetletje na področju šolstva in znanosti nove zakone, ki se spreminjajo in dopolnjujejo od Bele knjige naprej. Vendar smernice in predlogi le počasi dobivajo prostor na univerzah, ne zato, ker univerze tega ne bi hotele. Kaj se je namreč zgodilo v teh zadnjih letih? Sama sem bila prisotna ob vstopu Slovenije v Evropske raziskovalno-razvojne programe (v 6 okvirni program), ko je Slovenija v Bruslju predstavila raziskovalne potenciale kandidatk. To je bilo Sloveniji naloženo, ker je bila po uspešnosti v 5. okvirnem programu v vrhu med kandidatkami. Zakaj se torej danes sprašujemo, kaj je prinesel čas, da je evropski paradoks (razhajanje med potenciali in učinki raziskovalnega dela) tako prizadel prav našo državo? Ali so krivi postopki ali filozofija ravnanja, ali smo se, ali se nismo lotili strukturnih sprememb? Nastajanje mrež, akademij poznamo že od XVI. stoletja; nastajanje povezav in konzorcijev namreč sploh ni nekaj novega, zato ne verjamem, da Slovenija sedaj ne bi zmogla povezovanja. Ali se sooča s preveliko tekmovalnostjo in se zapira, ne vidi prednosti v tem? Na primer v prostoru, kjer deluje Univerza na Primorskem, je kar osem univerz v zelo majhnem prostoru med Alpami in Jadranom. Stopiti moramo v to mrežo, vendar vselej ne vemo, kako bi to storili.

Kakšne pa naj bi bile strukturne spremembe, če govorimo o sami filozofiji sprememb na univerzi? Pravzaprav gre za križanje dejavnosti in potencialov. Ko sem pregledala dokument, ki ga imamo pred seboj, sem tudi sama v njem pogrešala transverzalno križanje. Pogrešala sem povezavo na primer med prvo, drugo in peto prioriteto. Namreč prav tu, med temi prioritetami, nastopa znanje, nastopa nastajanje novih znanj. Problemi, s katerimi se ukvarja Slovenija, niso samo slovenski problemi, Vendar danes kritiziramo razprave, menimo, da je pogovarjanja preveč in da je treba stopiti v akcijo, kar je nedvomno res. Tega ne ugotavlja samo Slovenija. Povsod po Evropi potrebujejo uresničljive projekte in ne razprav, zato se pridružujem gospodu Boscarolu, ki je to posebej izpostavil. Vendar menim, da je dogovarjanje del evropske tradicije, težko bi ravnali drugače, kakor to počnemo. Evropa naj ne hiti za Ameriko, mislim, da mora hoditi ob njej. Se pravi, da bo ob tekmovalnosti z njo ohranila tradicijo evropskega humanizma in socialne varnosti, skrb za okolje in vse, kar je vedno imela in je poskušala dosegati po svoje, nekoliko drugače in bolj počasi.

Kakšen pa naj bi bil rezultat strukturnih sprememb na naših univerzah? Nastajanje novih kompetenc in novega znanja. Ni bi mogla trditi, da oblikujemo slabe programe ali da delamo slabe projekte, kakor pogosto reče kolega Mencinger, da želijo od nas produkt kot v tovarni. Menim, da so naši intelektualci v Evropi in svetu pokazali, da so dobri strokovnjaki, pogrešamo pa nove poklice. Nimamo pravih programov za nove in sodobne poklice. Raziskovalni rezultati, ki smo jih dosegali, niso bili nikoli slabi. Res je, da so bili v šestem okvirnem programu slabši kakor v petem, vendar zato, ker nam predvsem manjkajo izkušeni ljudje ("skilled people"), strokovnjaki, ki znajo pripraviti vsebino dopadljivo in sprejemljivo. Torej, kaj potrebuje slovenski strokovnjak, oziroma kaj potrebujejo strokovnjaki v novih poklicih? Predvsem več spretnosti in samozavesti.

Dotaknila bi se še poslanstva univerze. Univerza ima namreč dvojno poslanstvo, raziskovalno in izobraževalno. Njen cilj je oblikovati učinkovitega, uporabnega, odličnega strokovnjaka, posameznika. Zaradi sedanjih trendov pa gre za poveličevanje predvsem tehniške inteligence, kar seveda ni vse, kar potrebujemo. Slovenija stopa v prostor, ki je geografsko prostor obmejnosti, Slovenija je namreč v celoti obmejna država, ob njenih robovih se srečujejo prostori med jugom in severom, vzhodom, zahodom, srednjo Evropo in Balkanom, torej pokriva enega strateških prostorov Evrope. Ta prostor je lahko mesto konfliktov, lahko pa je tudi uresničljiv življenjski prostor evropskega integracijskega laboratorija. Zato inteligenca, ki bo rasla v tem prostoru, ne more biti izključno tehnološka inteligenca. Centri znanja, ki danes nastajajo – in naj jih nastaja še več – je potrebno narediti kot centre moči, vseživljenjskega učenja, centre ravnovesja razvoja, katerih strokovnjaki bodo znali, ne le voditi procese dela, pač pa se tudi spopadati z vsem nevarnostmi, ki jih prinaša globalizacija. Znali bodo presojati o odločitvah in jih sprejemati. Zato je pred strategi naše prihodnosti zelo zahtevna naloga, in sicer odločiti se pravilno, odločiti se v dobro Slovenije.

Poglejmo tudi dokumente in zakone, ki nastajajo sedaj. Zakonodaja, ki obravnava javno službo, je resnično zakonodaja tisočih zadreg. Definicija javne službe je nejasna, ne ve se natančno, za kakšno javno službo so pristojne univerze. Ali je ta javna služba v naši zakonodaji definirana kot podpora gospodarstvu, ali se lahko povezuje z njim in ustvarja skupen kapital? Mislim, da v okviru naših zakonov tega ne more. Zakoni to preprečujejo. Sama sem bila deležna kritike, ko sem na Univerzi na Primorskem ustanovila svet zaupnikov, gospodarstvenikov, ki naj bi univerzi svetovali. Rečeno mi je bilo, da to na državni univerzi zakonsko vprašljivo. Po drugi strani pa so dokumenti, na primer nacionalni programi, ki se dobro berejo, ki pa pod drobnogledom kažejo mnoge ravni dejanj, ki bi pomagala uresničevati cilje, ki jih nacionalni programi predvidevajo. V nacionalnem razvojno raziskovalnem programu, na primer, potrebujemo več usmeritev znanju in vedenju o človeku, se pravi humanizmu vrednot. Nekoliko več kot deset vrstic! Najlepša hvala.

Prof. dr. France Bernik: Hvala tudi vam. Ura je 13. in čas je za dogovorjeni odmor. Vse naslednje razpravljavce prosim za razumevanje, na vrsto pridejo po krajšem odmoru. Hvala lepa.

= = = = = = = = = = = = = = =

Dr. France Bučar: Pa nadaljujmo. Avditorij se je številčno skrčil. Rektor ljubljanske univerze je prosil, da bi zaradi časovne stiske, ker ima v parlamentu neke dolžnosti, nastopil prej in ga zato zdaj prosim za besedo.

Dr. Jože Mencinger: Opravičujem se vsem navzočim, ker bom odšel takoj po svojem prispevku, saj ni vljudno, da greš, ko nekaj poveš, vendar moram oditi na pogajanja za denar v parlamentarnem odboru.

Začel bom nekoliko bolj optimistično s pripombami na nekaj tu izraženih mnenj.

Najprej o gradualizmu. Tu se je o gradualizmu govorilo, kot o nečem, kar naj bi bilo narobe. Nič ni bilo narobe. Slovenija je z gradualizmom dosegala najvišjo gospodarsko rast med vsemi novimi državami EU, če upoštevamo tudi tako imenovano konvergenco, torej visoko začetno stopnjo razvitosti, ki naravno stopnjo rasti nujno zmanjšuje. Obenem je bila gospodarska rast v Sloveniji dosežena brez neravnotežij. Delno je za gradualizem zaslužen tudi proporcionalni volilni sistem, saj smo se z njim v ključnem razdobju izognili koncentraciji politične moči, ki je naredila katastrofo na Hrvaškem, kjer so uvedli večinski volilni sistem.

Glede Skandinavije kot cilja pa naslednje. Vsi smo za ta cilj, vendar je treba dodati, da Skandinavija nikoli ni šla prek ameriškega tipa liberalne ekonomije, ampak je razvila svojo socialno tržno ekonomijo, takšno, kakršno ima še zdaj.

Prav tako seveda ne gre za to, da bi kdor koli nasprotoval temu, da je nekomu bolje, če je vsem bolje, bojimo se le, da bo mnogim slabše. Predstavljene ideje o liberalnem preboju namreč temeljijo na predpostavki o igri pozitivne vsote, ki pa je v resnici skoraj zmeraj iluzorna.

Ocene IMD-ja, ki pri mnogih vzbujajo strahospoštovanje, so v bistvu ideološka konstrukcija, v kateri so vnaprej postavljena liberalistična merila za oceno gospodarskega sistema. Vendar osnovno merilo za merjenje uspeha ostaja gospodarska rast, vse drugo so več ali manj konstrukcije, kakršnih smo imeli veliko tudi v preteklosti.

Zdaj naj bi vse težave reševali z enotno davčno stopnjo. Naj začnem s tem, da je moja mejna davčna stopnja 50 odstotna, zato bi mi enotna davčna stopnja zelo koristila. Kljub temu menim, da enotna davčna stopnja sodi na začetek 19. stoletja, pozneje pa se je postopoma uveljavila takšna ali drugačna davčna progresija. To, kar je povedal profesor Senjur, je natanko prava stvar. Zapletenosti davčnega sistema ne povzročajo različne davčne stopnje, probleme ustvarja veliko število raznih izjem, ki se pojavljajo v davčnem sistemu. Strinjam pa se z mnenjem, da je bila zadnja sprememba davčnega sistema katastrofalna, a takšna je bila predvsem zaradi povečanja zapletenosti in socialnih razlik, ne pa zaradi različnih davčnih stopenj. Vsem, ki predlagajo uvedbo enotne davčne stopnje, predlagam branje študije Marka Kranjca, ki je član strateškega sveta in ga je težko obtožiti, da je nekakšen socialdemokrat ali kaj podobnega. Je liberalno usmerjen ekonomist.

Naj zdaj preidem h kritiki prepričanja, da bodo enotna davčna stopnja in ideje, ki jo spremljajo, omogočile oziroma kar generirale gospodarski razvoj. Za to ni nobenega teoretičnega ali empiričnega dokaza. Gre za ideje t. i. ponudbene ekonomije, oziroma "supply side economics", ki so jo pred leti poimenovali kar "vudu economics«. To nas pripelje do Lizbonske strategije.

Sam menim, da bo druga oziroma obnovljena Lizbonska strategija končala tako kot je končala prva. Tudi to bodo razglasili za irelevantno, saj je v bistvu tako kot prva zgrajena na retoriki, različnih vprašljivih predpostavkah in ponavljanju novih pojmov. Obenem pa je vsebinsko povsem enostranska. Njena temeljna misel je, da večji izdatki za znanost in raziskovanje samodejno prinašajo tehnološki napredek in da tehnološki napredek samodejno prinaša večjo zaposlenost v dejavnostih, v katerih nastaja, torej v dejavnostih z visoko dodano vrednostjo. To preprosto ni res. Tehnološki napredek dejansko zmanjšuje zaposlenost tam, kjer se pojavlja, res pa omogoča večjo zaposlenost v drugih sektorjih, a ne nujno v sektorjih z visoko dodano vrednostjo. Prej narobe. Ekonomsko je torej uspeh lizbonske strategije v celoti določen s produkcijski funkciji, oziroma s tistim njenim delom, ki se imenuje skupna faktorska produktivnost. To pa ni nič drugega kot del gospodarske rasti, ki ga s produkcijsko funkcijo ne znamo pojasniti.

Osnovni problem Evrope zaenkrat ostaja selitev proizvodnje na Kitajsko, kar naj bi Evropa nevtralizirala tako, da bi delala samo produkte z visoko dodano vrednostjo. Toda problem niso spodnje hlače in majice, katerih uvoz zdaj Evropa omejuje, problem je, da se na Kitajsko selijo industrije, ki zaenkrat veljajo za industrije z visoko dodano vrednostjo. Te pa takoj, ko se v njih začne proizvodnja s poceni kitajsko delovno silo, postanejo industrije z nizko dodano vrednostjo. Evropa seveda nima dejanskih možnosti konkurirati jim, saj ne more konkurirati z zniževanjem plač. Če so plače in vse, kar sodi zraven, v Evropi desetkrat višje kot na Kitajskem, tudi njihova prepolovitev ne bi pomagala, kaj šele znižanje za 10 odstotkov, ki je morda socialno še mogoče.

Osnovna stvar, ki z ekonomskega stališča manjka tako naši kakor tudi Lizbonski strategiji, je popolno zanemarjanje agregatnega povpraševanja, čeprav je jasno, da uspešnost v posamezni industriji odvisna tudi od povpraševanja. Gre torej za uporabo neoklasične predpostavke, po kateri ponudba samodejno generira povpraševanje. To že od tridesetih let prejšnjega stoletja ne drži več. Zato se je začela tako imenovana keynezianska revolucija.

No, da ne bom šel predaleč, naj končam s svojo Kartagino – Bologno, ki je bila tu dvakrat omenjena. Bolonjska reforma je, poenostavljeno povedano, skupek usmerjenega izobraževanja, skupnih jeder in stopenjskega študija. Vse to smo v Sloveniji in tudi v Jugoslaviji v različnih razdobjih že poznali. Čeprav gre zdaj za istočasen skupek vsega, tega kljub temu ne kritiziramo, najbrž tudi, ker prihaja z druge strani sveta. Hvala.
Dr. France Bučar: Hvala lepa in ker nas čas priganja, bi dal besedo naslednjemu po vrstnem redu. To je gospod Matjaž. Prosim, gospod Gantar.

Matjaž Gantar: Lep pozdrav. Hvala za besedo in povabilo na to okroglo mizo. Govorimo o konkurenčnosti gospodarstva in podjetništva. Podjetništvo je pojem, ki se zadnje čase veliko uporablja v kontekstu dvigovanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. To je pravzaprav razveseljujoče, saj končno govorimo tudi o podjetništvu. Vendar bi se težko izognili vtisu, da gre pravzaprav za neko pojmovno modno muho. Radi ohranili vse socialne standarde, ki smo jih dolga leta gradili, a očitno prihaja do problema financiranja, kar naj bi med drugim rešilo podjetništvo. V resnici pa je stanje natanko takšno, kakršnega vidimo danes. O podjetništvu govori zadnja leta morda pet profesorjev podjetništva z vseh treh slovenskih visokih šol oziroma ekonomskih fakultet, občasno pa tudi kak podjetnik. Ostali pa največkrat uporabljajo podjetništvo kot mašilo, kako naj bi stvari pri nas rešili. Pomemben razlog za tako stanje je odsotnost politične ekonomije. Z menjavo sistema smo pozabili na politično ekonomijo, na podlagi katere smo urejali odnose v družbi in ekonomiji v preteklem obdobju. In prav zato, ker politične ekonomije ni, se bojim, da smo ostali kar tam – in to so tudi nekateri govorci danes povedali –, kjer smo bili. Še vedno se v glavnem ukvarjamo z razdelitvijo, ne pa z ustvarjanjem. Osredotočeni smo na razdelitev. In zdaj seveda, ko je zmanjkalo mase za razdeljevanje, je naenkrat prišel v ospredje pojem podjetništva.

Zakaj sem rekel, da vlada pojmovna zmeda? Zato ker mislim, da velika večina ljudi, ko govori o podjetništvu, v resnici niti ne ve, o čem govori. Podjetništvo je kot pojem vsem blizu, v resnici pa imam vtis, da je podjetništvo zbanalizirano na bivše obrtništvo, ki mu danes popularno rečemo mala in srednja podjetja. Poleg malih in srednjih podjetij naj bi obstajala še velika podjetja, temu rečemo korporativizem, ki ga obvladujejo paradržavne institucije, institucionalni vlagatelji in podobno. Podjetništvo iz tega kar nekako izgine. Vendar se je treba zavedati, da je v centru podjetništva vedno podjetnik, oseba z imenom in priimkom, tako v malem kakor v velikem podjetju. Danes so seveda v ospredju, ko gre za ljudi oziroma osebe z imenom in priimkom, direktorji, menedžerji. Podjetniki pa nastopajo bolj kot ne v malih in srednjih podjetjih in so tako rekoč »neviden« pojav v družbi. Veliko torej govorimo o podjetništvu, podjetnika pa zanemarjamo, kot da ga ni, in nihče ga nič ne vpraša.

Ob tem, ko sem omenil odsotnost politične ekonomije, bi tudi poudaril, da še vedno delujemo v veliki meri na samoupraven način. Današnji zbor se mi zdi po svoje rahlo samoupraven, ker govorimo o konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in o tem, kaj bi bilo treba spremeniti. Na to se spet razumejo kar vsi, sicer z vsem dolžnim spoštovanjem, vem in se zavedam, da je bila tukaj zbrana – pravzaprav jih že veliko manjka – slovenska elita s posameznih področij, ampak vsi se ne razumejo na konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Zelo se strinjam s tem, kar je na začetku govoril dr. Jaklič. Mislim, da bi bilo treba ta tok obrniti. Menim, da bi kdor koli od nas zelo težko razložil bratoma Jakopin ali Ivu Boscarolu ali Franju Bobincu, kako biti konkurenčen. V bistvu bi lahko prav oni povedali nam ali politiki, kaj potrebujejo, da bodo lahko konkurenčni. Res škoda, ker te priložnosti nimajo prav pogosto. G. Jakopin se je med odmorom razburil in rekel, zdaj so pa šli vsi, ki bi jim lahko povedal, kako in kaj v podjetništvu. Rekel bi, da ima prav.

Naj končam morda malce provokativno. Pripravljen sem staviti, da bi vsi v tej dvorani znali našteti deset ali dvajset slovenskih športnikov, umetnikov ali navsezadnje direktorjev ali politikov, ki jih vsi poznamo. Razen profesorjev podjetništva pa bi težko našli več kakor dva ali tri, ki bi znali našteti deset ali dvajset znanih slovenskih podjetnikov. Pa nič slabega o korporativizmu, v svetu ga je precej, vendar se je kljub vsemu treba zavedati, da je v večini največjih svetovnih podjetij, npr. z lestvice Fortune 500, v ozadju vedno podjetnik. V ozadju Microsofta je podjetnik Bill Gates, pri Oraclu je Larry Alison, pri Wallmartu, največjem svetovnem podjetju, je Sam Walton in tako naprej. Šele pozneje, pri prevzemih ali združitvah, se ponekod sled za podjetnikom izgubi. V takih podjetjih se zelo veliko ukvarjajo prav s konkurenčnostjo in s tem, kako jo ponovno vzpostaviti, včasih jim to uspe, vedno pa tudi ne. Zato mislim, da bi se bilo treba ukvarjati predvsem s podjetnikom in ga identificirati. Do tega pa bo težko prišlo, dokler bo podjetnik zbanaliziran na obrtnika, dokler podjetnik ne bo heroj. Do takrat seveda podjetništvo ne bo predstavljajo resne karierne alternative za posameznika. In tako je v tudi Sloveniji, saj ankete med študenti kažejo, da podjetnik pravzaprav ne bi bil nihče. In če nimaš podjetnikov, nimaš podjetništva. Zelo preprosto. Hvala.

Dr. France Bučar: Hvala lepa, potem pa kar preidimo na podjetniško raven. Gospod Jakopin ima besedo. Prosim.

Dr. Japec Jakopin: Hvala za povabilo. Hvala za besedo. Prej sem hotel reči, da obžalujem odsotnost ministra za gospodarstvo, za finance ter za okolje in prostor. Zdaj po tvojem nagovoru tega ne bom storil. Tukaj sem nanizal nekaj misli ob pogovoru o prihodnosti Slovenije. Tako kot naslov govori, tako sem to tudi razumel. A ne zamerite, če moja zadeva ni popolnoma v sozvočju z izvajanji strokovnjakov za ekonomijo, o katerih smo veliko slišali. Jaz to nisem.

Kaj hočemo za naše otroke? S premišljenimi srednjeročnimi spremembami ustvariti pogoje, da bodo imeli v Sloveniji delovna mesta, ne glede na to, kako ambiciozni ali vrhunski bodo. Slovenija mora postati okolje, kamor si bodo ljudje zelo želeli priti na delo, ne le na počitnice, tudi iz drugih držav. Tako bodo naši otroci lahko ostali doma. In talenti, naši in privabljeni, tuji, bodo svojo kreativnost in delo vgradili v Slovenijo. Za aktivni del prebivalstva, se pravi za nas. Mi bi radi imeli doma enake razmere za delo in razvoj osebnosti, talentov in ciljev, kakor kjer koli drugje. Glede na tradicionalni lokalpatriotizem slovenskega življa mislim, da je to že zadosten razlog, da bodo vsi ostali doma. Za upokojence si želimo dostojno življenjsko raven, socialno, zdravstveno varnost in možnost, da svojo modrost, izkušnje in pripravljenost za delo še vedno dajo družbi, če to hočejo. In na koncu za vse nas, socialo, kulturo in veselje do življenja in dela v primerno razviti, napredni, socialni in zanimivi evropski državi.

Kaj potrebujemo, da bomo to lahko uresničili? Socialno državo, recimo socializem skandinavskega tipa. Za to potrebujemo bogato ekonomijo, kajti sociala zahteva bogato ekonomijo. Bogata ekonomija temelji na uspešnih, se pravi bogatih podjetjih. Uspešna podjetja temeljijo na uspešnih podjetnikih, kajti podjetja so ljudje, ne pa nekaj virtualnega.

Kje vidimo možnosti Slovenije? Podjetja z visoko tehnologijo, z visokim deležem vgrajenega znanja in visoko dodano vrednostjo. Za to imamo številne zametke in tradicijo tovrstnih podjetij, za ceneno izdelavo smo seveda že veliko predragi. Druga naša velika možnost je posredništvo med vzhodom in zahodom, med Evropo in Balkanom. Imamo namreč izjemno sposobnost, da lahko uspešno komuniciramo s povsem različnimi kulturami in narodi, z Rusi in Amerikanci, z Nemci in s Srbi. Nikomur nismo trn v peti in premajhni smo, da bi nas kdo čutil na svojem kurjem očesu. Naša majhnost, prilagodljivost in okretnost so edinstvene, specifične prednosti, ki jih moramo izkoristiti. Vzor je lahko Belgija, ki je z nam podobnimi lastnostmi prva posrednica med ZDA in Evropo, pa tudi v Evropi sami. In tretja možnost je turizem, ker imamo edinstveno turistično vsebino in lego.

Kako lahko to dosežemo? Odkriti moramo naše vrhunske podjetniške talente in jih spodbuditi, tiste, ki so odšli, pa privabiti nazaj. Davčna zakonodaja: uvesti je treba čim bolj poenostavljeno stopnjo in jo nedvoumno definirati. Mislimo, da je trenutno prav davčni režim v vseh svojih elementih tisti, ki ne samo preprečuje razvoj, ampak danes ugonablja najbolj vitalne ekonomske dele. Čakanje brez odziva je enako, kakor da bi križem rok opazovali divjanje požara. Zagotoviti moramo enake pogoje, kakor bi jih imeli v najbolj stimulativnem okolju drugje v Evropi. Poenostaviti postopke administriranja, država in njene institucije morajo podjetjem pomagati, ne pa jih zatirati. To, kar se zdaj dogaja, doživljam kot pljuvanje v lastno skledo, kajti država smo ljudje in tako ravnanje je kontraproduktivno. Sprostiti moramo infrastrukture, zemljišča, prostore in opremo, da bodo dostopna razvijajočim se podjetjem po enakih cenah kot drugje. Ne samo tolerirati, spodbujati moramo delo uspešnih podjetnikov in podjetnike osebno. Razvijmo ekonomsko elito, kajti brez nje ne moremo imeti močne ekonomije, čeprav smo dolgo morali govoriti, misliti in pisati, da je podjetnik privatnik iz vrst malopridnežev. Država mora dopovedati medijem, da naj obrnejo ploščo, enako kakor jim je šestdeset let dopovedovala, da je privatnik škodljivec in državna podjetja edina sprejemljiva oblika ekonomije. Ne govorimo, da ne moremo, ampak da lahko uporabljamo pozitivne, ne pa negativne zglede. Dvignimo samozavest in nacionalni pogum, vzemimo besedo negativistom in tistim, ki samo tarnajo.

Imam kratek predlog glede blagovne znamke "Made in Slovenia". Izhodišče: Slovenija lahko enakopravno sodeluje v evropski družini narodov le, če poišče in prepozna svoje talente in področja, kjer smo boljši od drugih ali pa vsaj sposobni enakovrednega tekmovanja na najvišji ravni. Ena naših največjih sedanjih težav sta nizka prepoznavnost in nizek ugled države na svetovnem prizorišču. Zato so vsi slovenski izdelki in storitve podcenjeni, kar posebej onemogoča položaj in prodajo slovenskih izdelkov najvišje kakovosti in cenovnega razreda. Naša država in njena predhodnica sta v zadnjih šestdesetih letih s svojim delovanjem zakrivili obstoječe stanje. V nobenem primeru ne moremo tega pripisati odsotnosti talentov in znanja med Slovenci ali nesposobnosti, da bi izdelali vrhunske izdelke. Talenti so bili zatrti ali pa so svojo kreativnost oddali drugim narodom. Država pa je posvečala pozornost in sredstva velikanom, omejeno sposobnim tekmovanja na vrhunski globalni ravni. S takimi projekti bi tudi dosegli pomemben stranski učinek. Vrnili bi samozavest in zaupanje v lastne moči vsem Slovencem. Prav malodušnost in lastno podcenjevanje je pomemben krivec za zgoraj opisane pojave. Ugotovimo lahko tudi, da je v Sloveniji veliko visokih tehnologij, znanja in mednarodnih izkušenj, vendar so to izolirani otoki, ki niso povezani in zato z ekonomskega stališča ne morejo doseči večjih dimenzij. Tudi za to je, menim, v prvi vrsti kriva država, saj se vsi nadarjeni in res konkurenčni akterji, ki so skoraj praviloma majhni, skrivajo. Le z "nizko" držo lahko preživijo, saj je vsaka izpostavljenost zasebnega sektorja življenjsko nevarna.

Ceno slovenskih izdelkov in storitev lahko dvignemo na dva načina. Prvič, z zmanjševanjem izdelavnih stroškov, cenejšim nakupom materiala, dvigom produktivnosti, boljšo tehnologijo in opremo, vendar je ta pot dolga in trda in nam srednjeročno morda lahko prinese kakih 10 odstotkov. Drugič, z dvigom ugleda blagovne znamke "Made in Slovenia". Z dobro načrtovano marketinško akcijo lahko relativno hitro in poceni dosežemo dosti večje učinke kakor pri prvem načinu. Zato predlagam, da bi oživili projekt "Made in Slovenia", ki bi bil namenjen promociji Slovenije kot dežele, ki je sposobna najvišjih dosežkov in ki bi bil primarno usmerjen v višjo prepoznavnost in visok profil naše države na svetovnih trgih. Načelo bi bilo pri vseh delih projekta oziroma podprojektih enako: identificirati talente, znanje in izkušnje na nekem področju, kjer so že dokazali mednarodno konkurenčnost, zasnovati projekt, ki bi te elemente inovativno povezal s posebno določenim ciljem in časom od nekaj mesecev do nekaj let. Rdeča nit bi bila promocija blagovne znamke, ki bi prek različnih projektov zvečala vrednost vseh slovenskih izdelkov in storitev, ki jih ponujamo svetovnim trgom. Projekt bi bil obenem edinstvena podlaga za sodelovanje in povezovanje naših vrhunskih znanj in tehnologij ter hkrati priložnost za ustvarjanje novih.

Zadnja stvar: prepoznajmo, negujmo, razvijajmo in spoštujmo naše žive talente. Samo ti junaki našega časa nam lahko pomagajo, da postanemo velik in morda spoštovan narod. Čisto na kratko pod črto, na žalost ne morem mimo osebne note. Pred petnajstimi leti smo z neizmernim navdušenjem pozdravili obete, da bomo lahko delali doma. Imeli bomo demokracijo, tržno gospodarstvo in enake pogoje za delo kakor v kateri koli drugi evropski državi, ob tem bomo lahko zvečer šli na sprehod po Ljubljani, za konec tedna skočili na Triglav ali na jadranje v Portorož. Delali in živeli bi skupaj z družino v Sloveniji. Skratka, obljubljena dežela. Danes vem, da smo bili zavedeni. Morda tudi zato, ker tistemu, kar bi radi slišali, najlažje verjamemo. V 80. letih smo se bojevali za znanje, v 90. za sredstva in pogoje za delo. Zdaj smo spoznali, da delamo v okolju, kjer nam vse to nič ne pomaga. Pluli smo proti obljubljeni deželi, ki se je razblinila v privid. Zdaj je prepozno. Ustvarjalna moč in čas, oba imamo na razpolago v izjemno omejeni količini in samo za nekaj trenutkov sta nepovratno porabljena. Kje drugje bi ustvarili več in segli višje. Hvala.

Dr. France Bučar: Hvala lepa. Besedo dajem gospodu Marku Kosu. Prosim.

Dr. Marko Kos: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Skušal bom biti čim krajši, saj je moje gradivo v prilogi. Analiza razvoja Slovenije po lanski konvenciji o konkurenčnosti v tej dvorani nas ne navdaja z optimizmom. Lepe besede niso ustavile nazadovanja glede na nove članice EU, kar je zame najbolj žalostno dejstvo. Stagnacija podjetništva in inovativnosti, končno osip podjetij in delovnih mest, čemur smo priča v zadnjih mesecih, terjajo hitro rast inovativnega podjetništva za dosego ciljev lizbonskih sklepov. Pri tem so ključni raziskave in razvoj. Inovativnega podjetništva kot rešitve iz nizkotehnološke in razvojno zelo nezahtevne industrije ter za povečanje nizkega deleža visoko tehnoloških izdelkov v izvozu, kjer smo med pristopnicami najslabši, ne bo brez inovativnih raziskav in razvoja, vendar pa ne po slovenski praksi, ampak po evropski oziroma predvsem po ameriški, kjer industrija vodi raziskovalno-razvojne projekte, pri katerih povežejo bazične raziskave v verigo do proizvoda. To ponavljam že petindvajset let. Na lanski konvenciji je dr. Danilo Zavrtanik to lepo formuliral. Preboji so možni samo pri velikih projektih, ki povezujejo vse od bazičnega raziskovalca do inženirja iz industrije. Podvomil pa je, če je to sploh mogoče zaradi slovenske razdrobljenosti. Vendar pa je naloga ministrstva za raziskave, da s svojo finančno močjo to doseže pri raziskovalcih. Denar ima, z njim lahko napravi čudeže, česar pa ni čutiti. Dogajanje pri nas na tem področju je farsa. Minister za gospodarstvo in minister za znanost se že pol leta borita za tehnološko agencijo, ki je zato jalova in neaktivna. Uresničuje se zgodba pomočnika, direktorja finske tehnološke agencije dr. Kotilainena, da jih je hotela akademija kot tehnološko agencijo ubiti. Vendar so bili k sreči takrat pod drugim ministrstvom, ločeni od ministrstva za znanost in znanstvene agencije. Če bi jih tedaj ubili, ne bi bilo današnje Finske. Pri nas je zgodba enaka. In še vedno ocenjujejo prioriteto raziskovalcev po člankopisju. Če bi Finci ravnali enako, bi bili danes vštric za nami, ne pa eni prvih na svetu. Nova vlada ni prinesla na tem področju doslej še nobene spremembe. Vzrok vidim v tem, da področje vodijo isti ljudje, ki so v letih od 1995 do 2000 zatrli tehnološki razvoj. Danes pa govorijo, da v gospodarstvu ni interesa. Kako naj bi sploh bil, saj so omogočili propadanje raziskovalnih skupin gospodarstev in so sami največji krivci za tako stanje! Za dobro sodelovanje sta potrebna dva kompetentna sogovornika. Teh pa je v gospodarstvu malo, saj so se raziskovalci zaposlili v negospodarstvu in služili ambicijam člankopiscev svojih šefov.

Poseben problem je vladna birokracija. Kar naenkrat vé več o tehnološkem razvoju od tistih, ki so desetletja vodili podjetja. Tuja jim je industrijska odličnost za nov zagon pri osvajanju trgov in dvigu bruto domačega proizvoda. Še naprej kopičijo doktorje v negospodarstvu, v gospodarstvu jih je zdaj samo 76 od 2660, a to razmerje bi morali obrniti, da bi bili enaki razvitim državam Unije. Uveljavljajo interese znanstvenega lobija proti zahtevam gospodarstva. Zato izrivajo predloge gospodarstva iz nacionalnega raziskovalnega razvojnega programa. Prav radoveden sem, kaj bo minister za znanost razkril na tiskovni konferenci v petek. V taki situaciji kar pozabimo na lizbonski cilj za dvig konkurenčnosti Slovenije med razvite. Predlogi za projekte v industriji so še vedno na zadnjih mestih, ker so člankopisci po njihovi metodologiji na vrhu. Inovativnost projektov je zato nična in stara zgodba se nadaljuje. Vsi podjetniki pa čakajo na spremembe, kajti samo z njimi se bo Slovenija premaknila iz nazadovanja. Za to so tudi glasovali na volitvah.

Problem je v izvedbi, v podrobnostih, tu se oblikuje politika, ne v deklaracijah. Čudim se, da nihče ne razmišlja o razpisih za financiranje raziskav, kako bi jih oblikovali, da bi dosegli inovativnost gospodarstva in integrirane projekte pod vodstvom gospodarskih podjetij. V težavah so zlasti tehnološko inovativna mala podjetja, ki bi bila zametek nove rasti. Nekatera imajo med zaposlenimi celo 20 odstotkov doktorjev znanosti, ki pa jih zaradi izjemno visokih davkov in prispevkov komaj plačujejo. Izračunajo, da bi v Avstriji doktorja lažje plačali kakor pri nas. Namesto enega doktorja bi brez davkov in prispevkov lahko plačali tri ali celo več. Stanje je v tej situaciji brezizhodno. V članku dr. Štrajncarja in dr. Jakliča je vse povedano. Državni uslužbenci nimajo nobenega interesa, da bi razmišljali o novih idejah, ki bi bile zanimive za podjetja ali bi vodile do odprtja novih podjetij, "spin-offs" so zato iluzija.

Hud udarec za Slovenijo bi bila napovedana selitev nekaterih visokotehnoloških podjetij v nove tehnološke parke na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, kjer ponujajo pogoje dela, o katerih lahko pri nas samo sanjajo. Takih, kot je moj sosed dr. Jakopin, je malo, takih, ki so vezani na Slovenijo in ki pravijo, da so večino svojega življenja že preživeli. Poznam pet kolegov, ki nameravajo preseliti svoje visokotehnološko podjetje v Celovec. Avstrijci jih bombardirajo z vabili in prospekti v slovenščini! Svojo perspektivo vidijo namreč v naših podjetjih s svetovnimi referencami. Najemnine jim ponujajo za več kakor četrtino nižje od naših, obremenitve plač, predvsem doktorjev znanosti, pa so bistveno manjše. Zato se vprašam, kaj sploh zadržuje slovenska podjetja, da se ne odselijo. Regionalni centri za informacijske tehnologije, nanotehnologije, biotehnologije se bodo preselili na avstrijsko Koroško. Vemo, da je center za biotehnologijo v Celovcu odprl naš rojak dr. Potočnik, čeprav sami nimajo na Koroškem niti enega biotehnološkega podjetja. Računajo na podjetja iz Slovenije. Odprli bodo tudi ustrezne fakultete in najbrž bodo na njih predavali naši profesorji. Podjetniki in razvijalci v industriji so siti tega podcenjevanja, čeprav prav oni držijo to državo v rasti in socialni stabilnosti. To se vleče že vse od socializma, želijo si sprememb, saj so tudi glasovali za njih. To je posledica naše slepe in provincialne znanstvene politike. To so rezultati, ki jih žanjemo poleg ocen tujih institucij. Z njo Slovenije ne bomo dvignili med visoko razvite. Ne vidim preloma s prakso, ki nas je pripeljala tako nizko. Vsi smo globoko razočarani. Denar za raziskave se deli po enakih merilih, ki doslej niso dala inovacij, zato je naivno pričakovati, da jih kar naenkrat bodo. Rezultate naredijo ljudje s podjetniško inovacijsko prakso, ne pa člankopisci, znanstveniki. Hvala lepa.

Dr. France Bučar: Prosim, kar nadaljujmo. Gospod Krašovec.

Prof. dr. Jože Krašovec: Spoštovani gospe in gospodje. Na kratko bi se dotaknil zadnjega oddelka v tem dokumentu strategije razvoja Slovenije z naslovom Razvoj nacionalne identitete in kulture. Veseli me, da je to vprašanje sploh vključeno, čeprav čisto na koncu. Tukaj imamo nekatere formulacije, kot so pomembnost uveljavljanja vrednot kulturnega pluralizma, krepitev slovenske nacionalne identitete, identitete drugih kulturnih manjšin, postavljanje nacionalne identitete kot sinteze ciljev in smotrov, zavest o lastnem bitju z vsemi osebnostmi, krepitev pomena skupnega slovenskega kulturnega prostora ter ohranjanje in razvoj slovenskega jezika. Vse bistvene stvari, ki so načelne narave in bistvenega pomena za vsak narod, so zaobsežene. Zdi se mi pomembno spodbujati zavezništvo med prizadevanjem za dolgoročen, skladen, recimo gospodarski razvoj, z razvojem zavesti o lastni kulturi in razvojem kulture na splošno. Tu in tam je kdo omenil posebne ciljne refleksije, drugega pa o tem ni bilo. Gre za refleksijo. Vsi ti zelo zanimivi in dobro pripravljeni prispevki so refleksija o tem, kaj se je dogajalo in kakšne so možnosti za prihodnost v okviru Evropske unije, v kateri smo. Kot slovenski delegat v evropski znanstveni fundaciji v stalnem odboru za humanistiko spremljam približno pet let bolj intenzivno kakor prej prizadevanje za razvoj humanistike znotraj EU. Ugotavljam, da je v zadnjih letih zelo velik poudarek na pomenu humanistike, predvsem pa na pomembnosti zavezništva med vsemi drugimi panogami in humanistiko. V zvezi s tem naj omenim samo še to, da si v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti prizadevamo uveljaviti projekt posebnega nacionalnega pomena zgodovine slovenskega naroda. Ugotavljamo namreč, da je Slovenija edini narod v Evropi, ki nima celovite sodobne zgodovine v večjem obsegu in kaže, da bo slovenska akademija z veseljem prevzela pokroviteljstvo nad tem projektom, hkrati pa si prizadevamo, da bi enako storila tudi država. Da bi zavest o naši identiteti vzeli kot primarno skrb in vsi tisti, ki ste omenjali pomen identitete in razlog, da ostajamo zvesti svoji domovini iz teh razlogov, ste velika spodbuda za tako zavezništvo. Hvala lepa.

Dr. France Bučar: Hvala lepa. Po abecednem redu bi bil zdaj na vrsti dr. Matej Lahovnik, ki pa se je opravičil. Gospod Mencinger je že nastopil, zato je zdaj na vrsti dr. Viljem Pšeničny.

Dr. Viljem Pšeničny: Hvala, gospod predsedujoči. Gospod predsednik republike, gospod predsednik vlade! Skušal bom biti kratek, ker sem nekaj misli tudi napisal in gradivo oddal. Poleg tega sem danes poskrbel, da ste lahko vsi dobili 115 predlogov, ki so bili v zadnjem času oblikovani predvsem v malem gospodarstvu o tem, kaj narediti, da bi bilo podjetniško okolje prijaznejše, zlasti pa enostavnejše za poslovanje. Zato bi rad, navezujoč se na današnjo razpravo podjetnikov in gospodarstvenikov, vendarle posebej izpostavil nekaj misli.

Poglejte, »Slovenijo kot podjetje« sem tudi sam pred petnajstimi leti promoviral v nekaterih člankih. Pa so takrat rekli, da sem malo obseden, ker sem napisal, da bi bilo treba Slovenijo voditi kot veliko podjetje, ki ima 700 tisoč zaposlenih, od tega je toliko in toliko režije, da ima to podjetje svojo logiko načrtovanja, svojo logiko trženja in vsega preostalega, tudi vlaganja v razvoj itn. Danes je položaj tak, da se o tem že tako pogovarjamo in nekdo je tudi povedal, žal se ne spomnim kdo, da je Slovenija podjetje. Če je podjetje, potem se v tem podjetju kakor v katerem koli podjetju vedno ve, kdo o čem pravzaprav odloča. Današnji zbor, ki ga je gospod Gantar zelo plastično opisal, razumem predvsem kot zbor nekih "stake-holderjev", ki seveda ne odločajo, nekateri tudi, ampak želijo predvsem prispevati, da bi bilo to podjetje uspešnejše, da bi bolje funkcioniralo, da ne bi zastalo in da bi raslo še hitreje. Ob tem bi rad povedal, da moramo glede tega v Sloveniji dosti bolj jasno ločiti, kaj so funkcije v podjetju. Kdo so upravljalci? To smo vsi kot delničarji, ko izvolimo vlado, ko izvolimo parlament in tako naprej. Kdo so "stake-holderji"? To smo zdaj vsi, ki nekaj predlagamo. Na drugi strani je seveda treba določiti, kdo so zaposleni. Samo, če podjetje raste – in naše zaenkrat še raste, tudi realno glede na EU – se tako podjetje vodi drugače kakor podjetje, ki propada ali stagnira. Ne bom zahajal v to, kar bi nam gospod Bobinac lahko veliko lepše opisal, želel sem samo opozoriti, da je treba paziti, da se v vseh relacijah in dialogu, ki poteka, ter tudi pri doseganju konsenza, na katerega mimogrede tudi že dolgo časa opozarjamo, najde ustrezno ravnotežje med eno, drugo in tretjo kategorijo udeležencev, ki odločajo in delajo v tem podjetju ali ki vplivajo na njegovo rast. Zato me skrbi in se spet navezujem na Matjaža Gantarja, da je določena kategorija v tej zgodbi res premalo upoštevana ali pa je bila premalo upoštevana v preteklosti – to je kategorija podjetnikov To, da je danes med nami nekaj zelo uglednih podjetnikov, ki sodijo v posebno kategorijo, o kateri bom pozneje povedal še nekaj, je izjemen plus. Mislim, da smo na dobri poti, da bodo začeli podjetniki soustvarjati in sooblikovati tudi tisto, čemur se reče podjetniška vizija Slovenije: od ideje o nacionalni blagovni znamki do ideje o nacionalnem programu promocije herojev podjetništva in podobnih stvari – tudi sam sem nekaj takega predlagal – do ideje o tem, da bi bili vsi skupaj bolj ambiciozni. Moramo se namreč otresti neambicioznosti. Bodimo ambiciozni tako, kakor so podjetniki in razmišljajmo na ta način, pa bo vsem skupaj lažje, hkrati pa ohranimo dolžno in iskreno spoštovanje do socialno-ekonomskega ravnovesja.

Samo še dve, tri besede, kakor sem obljubil. Raziskave o dinamičnem podjetništvu – v podkrepitev tega, kar so prej povedali podjetniki – v bistvu povsod po svetu z nekaterimi odstopanji kažejo, da je okoli 85 odstotkov gospodarske rasti oziroma novih delovnih mest ustvarjenih v t. im. dinamičnem segmentu gospodarstva ne glede na velikost države. Velika večina tega se torej dogaja v segmentu malih in srednjih podjetij: izmed njih potem rastejo podjetja naprej. 5 do največ 10 odstotkov pa je tistih najbolj dinamičnih podjetnikov, ki pravzaprav oblikujejo usodo neke države. Mislim, da jih je treba dejansko kar najbolj vključiti v ta proces oblikovanja razvojne strategije Slovenije. Ne samo zato, da bodo imeli naši otroci – nekateri od podjetnikov jih imamo kar veliko – kje živeti, tudi zato da bodo v tej državi še naprej delali, ustvarjali, se ukvarjali z inovacijami in tako naprej, posebno pa zato, ker so se v teh razmerah, ki jih kažejo raziskave, prostovoljno odločili, da so še vedno tu, kakor je prej v razpravi lepo povedal gospod Ivo Boscarol.

Poglejte, dali smo celo vrsto predlogov tudi v zvezi z davčnim sistemom in podobnimi zadevami. Z nekaj malega smo tudi uspeli. Govorim o lanskem letu. Mislim pa, da je ena zadeva, ki bi zelo hitro in v veliki meri lahko stvar poenostavila – zelo mi je žal, da dr. Bajuka ni več tu med nami, čeprav sva o tem velikokrat govorila in se v glavnem tudi on strinja s tem. Gre za pavšalno obdavčitev najmanjših gospodarskih subjektov, tistih, ki recimo zaslužijo manj kakor 10 milijonov tolarjev. To bi pomenilo mnogo manj birokracije, mnogo manj dela za njih in seveda tudi za državno upravo. Najti moramo način, kako nekatere ukrepe uresničiti takoj in ne čakati leto, dve ali tri, vmes pa moramo seveda tudi celovito razmišljati. Sem za paketne variante, absolutno, ampak nekatere stvari se dajo narediti takoj. Zakaj?

Nedavno je bil v Sloveniji četrti vrh evropskega združenja obrti, malih in srednjih podjetij (UEAPME), ki ima v Evropi 12 milijonov članov. Tudi tam smo poslušali popolnoma enake zgodbe iz vseh evropskih držav. Vsi se preveč ukvarjajo z administriranjem, davčnim sistemom, ki jim ne ustreza in podobno.
Pa se je oglasil neki podjetnik in je rekel: "To ni fer. To absolutno ni fer. V naši državi (ne bom navajal v kateri, je pa v naši bližini) je več kakor dvajset različnih inšpektoratov in inšpektorjev zadolženih za nadzor moje firme. To je nefer, je rekel, jaz imam pa dva v službi. To razmerje bi moralo biti ena proti ena. Naj vsak inšpektor vé toliko, kolikor moram vedeti jaz, da lahko ravnam zakonito." Moram reči, da so navzoči pet minut ploskali, potem pa smo začeli razmišljati, kako je to pravzaprav res neverjetno. Podjetnik je vedno eden, inšpektorjev pa je v zadnjih petnajstih letih na enega podjetnika vedno več. Ne govorim o številu inšpektorjev, ampak o številu stvari, ki jih moramo nadzirati. Če pogledam s svoje strani, bom povedal takole. Sam sem v teh petnajstih, dvajsetih letih pomagal narediti in tudi naredil dvajset, petindvajset podjetij, v glavnem vsa delajo. Ko smo delali prva podjetja, prof. dr. Vahčič bo to lahko potrdil, smo imeli vse, kar smo morali vedeti – katere predpise je treba upoštevati in kaj je treba narediti – napisano na enem listu, opomnik na enem listu. To je bilo v letih 1987, 1988. Potem sem se odločil za doktorat, ker brez dodatnega študija nisem mogel več vsemu slediti. Ni mogoče, da bi podjetnik sledil vsemu temu. Dajmo, lotimo se enkrat skupaj s podjetniki, ne samo z državnimi uradniki, in preštudirajmo vse predpise, ki omejujejo podjetniško iniciativo, da bi ugotovili, kaj se da preprosto odpraviti. Vsi mi, tudi jaz, si v tisti drugi vlogi poskušamo izmisliti obrazce samo zato, da imamo čim več evidenc in čim več podatkov, ampak to kratkomalo ne pelje nikamor. Na čigavo škodo gre vse to, pa tudi dobro vemo.

Naj končam z željo ali opozorilom vsem navzočim, da je vsaj po naši oceni – na to zelo resno opozarjamo vsaj že dve leti, odkar se udeležujemo teh sestankov o socialnem dialogu in strategiji Slovenije in smo seveda tudi sodelovali v vseh fazah nastajanja nacionalne strategije – ta dokument ne bom rekel, da je "zelo lep", ampak kaže pravo smer, in sicer, da bi morali v državi nekako vzpostaviti ravnovesje, ne samo ravnovesje med socialnimi partnerji, kakor govorimo, ampak mislim predvsem na tisto ravnovesje, ki je povezano s podjetniki. Menim, da jih je mnogo premalo slišati v teh razpravah in zato se tudi včasih ne čutijo odgovorni za to, kar se dogaja. Predlagam, da se v vse načine vključevanja in družbenega konsenza, od socialnega-ekonomsko sveta do vseh drugih možnih sodelovanj, vključijo v veliko večjem obsegu, morda tudi za ceno tega, da bo kdo rekel, da sedanja vlada koketira s podjetniki. Hvala lepa.

Dr. France Bučar: Hvala lepa. Prostorsko se zdaj selimo na drugi konec. Besedo dajem dr. Svetličiču. Opozarjam pa, da že malo prekoračujemo odmerjeni čas.

Prof. dr. Marjan Svetličič: Hvala lepa. Za današnji razgovor sem pripravil deset, a ne božjih, zapovedi za povečanje konkurenčnost Slovenije kot članice Evropske unije. Glede na razpolovitev udeležencev se bom tudi sam osredotočil samo na pet omenjenih zapovedi. Pred tem pa nekaj uvodnih izhodiščnih misli.

Prvič, Janez Šušteršič in Matjaž Gantar sta že govorila o potrebi po spremembi miselnosti. V tem kontekstu medijem predlagam, da začnejo jutranji pozdrav približno s temi besedami: Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani Slovenije, študentje, profesorji, ministri ...! Zbudite se, smo državljani Evropske unije in tega se stalno zavedajmo pri svojem vsakodnevnem ravnanju!

Drugo izhodišče, ki se izpostavlja iz današnje razprave je, da je dobro osredotočiti se na notranje dejavnike, kajti usodo imamo dejansko v svojih rokah! Vendar pa pogrešam osredotočenje tudi na zunanje dejavnike, kajti dejstvo je, da 60 odstotkov bruto domačega proizvoda realiziramo na zunanjih trgih, da po znanih predvidevanjih svetovnih konzultantskih hiš največje povečanje povpraševanja v prihodnosti prihaja iz t. i. držav BRIK, se pravi iz Brazilije, Rusije, Kitajske in Indije, katerih dodatno povpraševanje bo že leta 2010 večje od tega skupine šestih najbogatejših držav! Zato velja temu posvetiti večjo pozornost. Že Napoleon je rekel: "Pustimo Kitajce spati. Ko se zbudijo, se bo tresel svet." In svet se trese. Kitajska bo, če raste po 10-odstotni stopnji, ujela ZDA po dohodku na prebivalca leta 2023, Indija 2030, Nemčijo in Veliko Britanijo pa bodo ujeli že leta 2009. Če se osredotočim na Slovenijo, naj povem, da preliminarni izračuni kažejo, da bi Kitajci ob 10-odstotni rasti dosegli sedanji BDP na prebivalca Slovenije leta 2016, ob 8-odstotni rasti pa le štiri leta pozneje. Skratka – nevarnosti, pa tudi priložnosti, prihajajo z vzhoda.

Drugo izhodišče je, da naša konkurenčnost ni odvisna samo od tega, kaj bomo počeli doma, ne le od trdih, materialnih, realnih dejavnikov konkurenčnosti ampak tudi od, da tako rečem, "mehkih dejavnikov" (komunikacijske, pogajalske in lobistične spretnosti na primer)konkurenčnosti, sposobnosti uveljavljanja interesov v organih EU. To pa predpostavlja učinkovitost in usklajenost vseh ustanov doma in ne nazadnje, in to je po mojem mnenju izredno pomembno, sposobnost artikulirati in uspešno lobirati za te interese v organih Evropske unije. Te "mehke sposobnosti" so za nas, ki smo majhen subjekt v Evropski uniji, vsaj tako pomembne kakor vsi preostali "trdi dejavniki".

In zdaj pet zapovedi. Prva zapoved: Bodimo pravočasni pri vsem, kar delamo, zlasti pri nastajanju raznih pravnih aktov v Bruslju. Majhne države lahko odločilno prispevamo in vplivamo v fazi oblikovanja teh dokumentov in predlogov. Takrat so argumenti slišani, takrat se strokovnim ocenam in artikuliranosti teh argumentov lahko prisluhne. V fazi odločanja pa je jasno, da odločajo veliki.

Druga zapoved: Reformirajmo visokošolski in raziskovalni sistem tako, da bo evropsko kompatibilen, ne pa da evropski denar ostaja na mizi tudi zato, ker imamo cel kup administrativnih ovir in ker ne vemo, kdo bo izdal kako potrdilo, da se bomo lahko vključili v evropske projekte. Skratka, tukaj bistveno zaostajamo, celo plačevati moramo DDV za nekatere od teh projektov, čeprav po bruseljskih propozicijah tega ne bi smeli!

Tretja zapoved: Krepimo sodelovanje z državami BRIK, ki sem jih omenil, kajti od tam prihaja dinamika razvoja v prihodnosti. Irci so dosegli velik prodor zahvaljujoč sodelovanju z ameriškimi multinacionalkami. Mi pa lahko danes dosežemo prodor ne samo v Evropi, ampak tudi s preusmerjanjem na tiste trge, kjer bodo stopnje rasti največje. Vidim samo tri ali štiri možnosti za povečanje našega izvoza. Osebno bom zelo zadovoljen, če bomo uspeli obdržati sedanje tržne deleže v Evropski uniji ob obstoječi dokaj tradicionalni strukturi izvoza. Cenovna konkurenca drugih novih članic, kjer se lažje konkurira na sedanji izvozni strukturi seveda, je namreč tako močna, da bo že velik uspeh, če nam bo uspelo te tržne deleže obdržati. Druga možnost je povečevanje dodane vrednoti. To je težje, vendar je verjetno edina možnost, tudi propulzivna, ker ustvarja sinergije z drugimi sektorji. Tretja možnost je ustvarjanje in osvajanje novih niš, saj imamo kot majhno gospodarstvo na tem področju verjetno največje možnosti.

Četrta zapoved: Konkurenca, pa ne konkurenčnost (pogosto se ju namreč meša), je mati uspešnosti, zato jo krepimo na vseh področjih doma in se uprimo temu, kar je Mićo Mrkaić enkrat zapisal: Miroljubna koeksistenca s karteli. Kljub kratkoročni privlačnosti se moramo izogniti pastem, v prispodobi rečeno, balkanizaciji naših odnosov z EU, ker se nam lahko kaki domačijski ukrepi takoj vrnejo kot bumerang. Odločitve Urada za varstvo konkurence recimo, ki dovoli 90- in večodstotni tržni delež, se lahko jutri sprevržejo v izjemno antipatriotično dejanje, saj lahko pride tujec in prevzame ta 90-odstotni delež. Takšna odločitev Urada je namreč precedens, ki ga tuja firma lahko enostavno podeduje ali pa se nanj sklicuje pri svojih prevzemih domačih firm, pri katerih bi presegli prag 40%, rekoč, saj je vaš Urad že odločil da takšno preseganje ne ovira konkurence. In ker nas privatizacije čakajo še na mnogih področjih, je to lahko zelo nevaren precedens za tuje prevzeme ali pa dominantne deleže na mnogih tržiščih, kajti mi smo, kakor sem uvodoma rekel, člani Evropske unije in odločitve naših sodišč, uradov itn. so evropske odločitve ter pomenijo izhodišče za nadaljnje ravnanje. Podobno velja na področju kršenja zakona o prevzemih, ki po interpretaciji sodišč, ne pomeni odškodninske odgovornosti. Če bi taka praksa obveljala, potem bi to pomenilo, da tujci ne bi več dajali javnih ponudb, kajti drugih resnih in učinkovitih sankcij na tem področju ni. Zato se lahko prav tako navidezni patriotizem na tem področju že pojutrišnjem vrne kot bumerang in se prelevi v zelo nepatriotično dejanje.

Petič in zadnjič: Velik del slovenskega gospodarstva bo, želeli ali ne, verjetno v tujih rokah, ker smo člani Evropske unije, kažipot za to smer so mnoge majhne države. Zato je po mojem mnenju izjemno pomembno, da oblikujemo mednarodno konkurenčne menedžerje z dobrimi mednarodnimi izkušnjami. Samo to je predpogoj, da bodo ti menedžerji lahko uveljavljali slovenske interese v piramidi velikih tujih podjetij, ker tam vlada konkurenca med menedžmentom. Sicer bomo obsojeni na zadnje ešalone in imeli mnogo manjše možnosti vplivanja na to, da bi podjetja v tuji lasti, locirana v Sloveniji – mnogi pred menoj so ugotavljali, da je to ena od prioritet – sprejemala "prijateljske" odločitve, primernejše za slovenski prostor. Naj navedem samo nekaj primerov za ilustracijo: 80 odstotkov štiridesetih vrhunskih menedžerjev znanega podjetja Gilette je imelo, preden je prevzelo odločilnejše funkcije v tej hierarhiji, vsaj eno pozicijo v tujini, 50 odstotkov je imelo naloge v več kakor treh državah in leta 1963 je bilo v podjetju Gilette že 269 zaposlenih z nalogami v tujini. Skratka, moramo se internacionalizirati in tukaj je problem, ker smo vsi, z mano na čelu, verjetno malo "zaplankani" in smo tako radi doma in se neradi podajamo na tuje, ker je doma tako zelo lepo. Vendar je to lahko zelo veliko breme za prihodnji razvoj, kajti zanj je multinacionalizacija dejavnosti naših podjetij, ustvarjanje lastnih multinacionalkalfa in omega razvoja. Hvala lepa.

Dr. France Bučar: Vračamo se nazaj na podjetniško raven. Besedo ima gospod Aleksander Zalaznik.

Aleksander Zalaznik: Dober dan vsem skupaj. Prihajam iz podjetja Danfoss Trata, kjer sem direktor že vrsto let, zdaj teče že trinajsto leto, poleg te pa imam še pomembnejšo funkcijo znotraj korporacije Danfoss. Kar bi želel danes povedati, je naslednje.

Prva stvar, ki me je – moram povedati, da sem prvič vabljen na tak zbor – izjemno presenetila, je pesimizem, ki vlada tukaj. Saj nimamo nobenega optimizma, nobene energije, da bi pognali to podjetje, ki se imenuje Slovenija, naprej. Le tarnamo. Mislim, da to ni pravi način.

Rad bi opisal nekaj svojih izkušenj s področja podjetništva in tujih investicij. Podjetje sem prevzel pred trinajstimi leti in pred seboj sem imel samo en cilj. V Sloveniji - kljub temu, da so makroekonomski pogoji tako slabi, kakor pravite - sem želel postaviti podjetje, ki je primerljivo s katerim koli evropskim podjetjem. Mislim, da mi je to uspelo. Sicer sem našel svojo pot skozi tujo investicijo, ampak zadeva je izjemno dobro uspela. Danes smo znotraj koncerna zelo prepoznavno podjetje. V Sloveniji zaposljujemo 220 ljudi. V lanskem letu smo naredili 7 milijard tolarjev prometa in dosegamo 1,4 milijarde dobička. Spadamo med eno od redkih podjetij, ki izkazuje v Sloveniji dobiček čez milijardo tolarjev. To se pravi, da se dà, če hočemo.

Kakor sem bral v dokumentu, se skuša makroekonomski razvoj nasloniti tudi na tuje neposredne investicije. Vključen sem bil v sedem investicij, ki jih je Danfoss naredil v zadnjih dveh letih. Nekaj izkušenj na tem področju imam in skoraj si upam trditi, da od neposrednih tujih investicij v Sloveniji v prihodnjih letih ne bo kruha, razen od na primer Lidla, Hofra in podobnih, ki se zadovoljujejo s trgom 220 tisoč ljudi. Neposredne tuje investicije prihajajo zaradi trga, tega pa nimamo, ali pa prihajajo zaradi cenene delovne sile. In cenene delovne sile tudi nimamo. Kaj je še lahko vzrok? Vzrok so lahko samo še dobre prijateljske vezi in morda lahko samo še gospoda predsednika naredita nekaj v zvezi s tem, saj se predsedniki velikih korporacij radi družijo s predsedniki držav in vlad in lahko tako morda privabita kako dobro investicijo k nam.

Morali bi se zanesti na svoje lastne sile in lastne moči. Mislim, da je za nas bistveno bolj zanimiva možnost, kako naj slovensko gospodarstvo nastopa na tujih trgih, kakor pa možnost, kako bodo tujci prišli k nam. Mislim namreč, da nima smisla, da bi vsa tista dobra slovenska podjetja, ki jih imamo, prevzel nekdo drug. Vsak dan delam z ljudmi desetih različnih nacionalnosti v raznih državah in vedno si upam trditi, da Slovenci zagotovo nismo nič slabši od drugih. Razlika je samo v tem, da si mi ne upamo, drugi si pa! To je edina razlika.

Nekaj težav imamo s tehničnim kadrom, ki se je porodil v zadnjih časih, ker je šolski sistem tak, da gredo vsi najboljši učenci na gimnazijo, in vsi, ki so tam najboljši, potem na ekonomijo in pravo. Zato nam manjka vrhunskih strokovnjakov s tehničnega področja. Mislim, da se to lahko sčasoma tudi obrne. Če pa hočemo narediti nekaj na področju osvajanja tujih trgov in razvoja slovenskega gospodarstva, pa seveda potrebujemo podjetnike. Brez podjetniške miselnosti ne moremo.

Morda sem šel korak dlje kakor velika večina tukaj in slučajno sem se začel ukvarjati s podjetniškim izobraževanjem mladih. Naletel sem na organizacijo z imenom "Junior Achievement". V preteklem in letošnjem letu smo po slovenskih srednjih šolah organizirali podjetniško izobraževanje mladih. Do danes se je tega izobraževanja udeležilo približno tisoč ljudi in to izjemno uspešno. Vsi ste dobili cede s kratkim opisom tega projekta, kjer učenci iz tega programa izražajo svoja mnenja o njem.

Mislim, da je gospod Boscarol rekel, da je treba s podjetniškim izobraževanjem začeti že v osnovni ali vsaj v srednji šoli. Trdno verjamem, da je to prava pot in tem ljudem, mladim, je treba dati možnost, da pogledajo v svet, da se pomerijo z drugimi ljudmi, da pridejo s svojimi podjetniškimi idejami na plan itd. Rezultati, ki so se porodili iz tega programa, so zelo zanimivi: vidimo, da so tisti učenci, ki so bili v šolskem programu med najslabšimi, v tem podjetniškem programu med najboljšimi. To pomeni, da usmerjanje v šoli ni dobro.

Ker tako izobraževanje tudi ni poceni, smo ga kot podjetje podprli s kar precejšnjimi sredstvi. V zadnjih dveh letih smo v to izobraževanje - za dobro slovenskega naroda - vložili približno 15 milijonov tolarjev, ki sem jih načelno namenil za ta program, namesto da bi denar namenil za razna gasilska in športna društva, saj dobivamo vsak dan toliko prošenj za sponzorstvo tega in onega. Mislim, da je to izjemno koristno. Zelo bi si želel, če bi ministrstvo za šolstvo in vrhunski slovenski gospodarstveniki zadevo podprli, da bi morda skupaj res naredili nekaj konkretnega na tej ravni in spravili podjetniško miselnost v glave ljudi.

Po drugi strani mislim, da velja tudi to, kar ste rekli vi in gospod Gantar, da bi morali z naslovne strani Dela umakniti politike in tja nalepiti podjetnike. Menim, da je to, kar smo slišali, da se na ekonomski fakulteti nihče ne odloča za podjetništvo, res alarmantno. To pomeni, da za ta poklic ni nobene motivacije. Vsi ne moremo biti v službah, nekdo mora tudi ustvarjati delovna mesta in prav to delajo podjetniki. Hvala lepa.

Dr. France Bučar: Hvala lepa. Na seznamu imamo prijavljena še dva diskutanta. Prvi od njiju je gospod Aleksander Zorn. Prosim.

Aleksander Zorn: Hvala lepa. Gospoda predsednika, spoštovani navzoči, govoril bom o kulturi. Obdan sem s samimi gospodarstveniki, ekonomisti in osebami, ki imajo opravka z denarjem, sam pripadam kulturi. Vendar, kakor je dejal predsednik države na začetku, ni potrebno, da je med uspešnim gospodarstvom in socialno državo kaka posebno velika razlika ali pa celo nasprotje, niti ni potrebno nasprotje med kulturo in gospodarstvom. Prav temu je danes namenjena moja kratka intervencija. Ne bom vam grozil z definicijo kulture iz 19. stoletja, ki seveda pričakuje, da je kultura prva stvar na svetu. Tega se je treba lotiti drugače.

Kulturo bo treba definirati na novo. Tako, da jo bomo lahko tudi razumeli na gospodarski način. Strateški svet za kulturo pri predsedniku vlade je v svoja načela namreč nekaj podobnega zapisal in pravi takole: Strategija za kulturo išče točke političnega ravnotežja pri predlogih za urejanje, spodbujanje in usmerjanje kulture v državi. Temelj ravnotežja je odnos do kulture. Ta je v vsaki državi celovit zbir socialnih, etičnih in političnih vrednot, vzpostavljen skozi avtohton zgodovinski razvoj, ki izhaja iz tradicije in se odpira sodobnemu svetu.
Toda bistveno je to. Vedno mislimo, da je kultura zbirka umetnosti. Kultura je mnogo več. Temelj za strategijo kulturne politike je celovito razumevanje pojma kulture. Kultura je razumljena kot najširša vsota smiselne orientacije in oblikovanja identitet, ki zajemajo način življenja, kulturno in naravno dediščino, jezik, umetnosti, znanstveno raziskovanje, izobraževanje, humanistične in družboslovne vede, filozofijo, etiko in vero. Obsega profesionalno in amatersko kulturo, ljudsko in visoko umetnost, preteklo in sodobno, avtohtono in manjšinsko kulturno identiteto ter zgodovinsko in sodobno politično kulturo.

Kulturna strategija za Slovenijo naj se tudi smiselno pridružuje Lizbonski strategiji, ki govori o izobraževanju kot trajnostnem razvoju, kakovostni zaposlenosti, zdravemu okolju in socialni koheziji, kar so vse dosežki, ponavljam, dosežki evropske kulture. Strategijo razumemo kot vzpostavljanje ustreznega kulturnega okolja, v katerem se rojeva na znanje oprto gospodarstvo. Kultura v tem pomenu ni samo zgodovinski temelj nacionalne samobitnosti in sodobna evropska prepoznavna individualnost slovenske države v kohezivnosti večinskih in manjšinskih kulturnih identitet, ampak je tudi temelj ekonomskega bogastva. V smislu evropske duhovnosti pa je kultura predvsem svobodna, ustvarjalna in kritična drža do sveta. Brez takega pojmovanja kulture tudi ne moremo razumeti svobodnega gospodarstva.

Moram pa konkretno povedati, da imajo visoko razvite države vedno tudi skrb za svojo kulturno dediščino in znane ter kakovostne kulturne institucije. Imajo znamenite muzeje in galerije, operne in koncertne dvorane. Slovencem pri tem prav nič ne manjka, če bomo to hoteli, seveda, saj nam to dokazuje zgodovina, v kateri smo že imeli evropsko filharmonijo, pa tudi sodobnost, saj imamo npr. odličen muzej prve svetovne vojne v Kobaridu. Razvite države načrtno spodbujajo in subvencionirajo svoje orkestre in gledališča. To počnemo sicer tudi mi, vendar občasno slišimo očitek, da je to zgolj poraba. Visoko razvite države skrbno ravnajo s svojo arhitekturo, da povežejo tradicijo in sodobnost, ter skrbno obnavljajo svoje hiše, dvorce in gradove iz prejšnjih časov, saj so ponosne na svojo preteklost in jo ohranjajo, ker dokazujejo, da so svoje območje kultivirali že zdavnaj. Skrb za našo preteklo arhitektonsko dediščino lahko mirno uvrstimo v skrb za našo prihodnost. Saj smo brez preteklosti tudi brez prihodnosti.

In če povem nekaj še iz svoje osebne izkušnje – pred kakimi petnajstimi leti sem bil v Singapuru, tukaj je bil imenovan kot zgled uspešne ekonomske države in družbe – videl sem nekaj najboljših in najdražjih svetovnih razstav, kakršne si lahko samo želimo, da pridejo k nam. Moram povedati, da taka razstava, prinesena v Singapur, stane tako veliko denarja, da ga samo vstopnine ne morejo pokriti. Se pravi, da je bila subvencionirana. Med drugim sem bil v enem najlepših botaničnih vrtov, kar je tudi kulturno doživetje, pa sem srečal v nekaj urah le pet obiskovalcev, kar pomeni, da si tudi ta botanični vrt ne more misliti, da bi lahko živel od vstopnine. Se pravi, tudi Singapur dela tako, če ga imamo za primer, da skrbi za svojo kulturo v temeljnem pomenu te besede. Skratka, evropske poslovne civilizacije si ne moremo predstavljati tudi brez kulturne civilizacije. Hvala lepa.

Dr. France Bučar: Hvala lepa. Še zadnji prijavljeni je gospod dr. Milan Zver, minister za šolstvo in šport. Prosim.

Dr. Milan Zver: Hvala lepa za besedo, gospod predsedujoči. Hvala lepa za vabilo, gospod predsednik, in za priložnost, da lahko na kratko spregovorim temu odličnemu zboru.

Verjetno je za to, da sta izobraževanje in vzgoja na zadnjem mestu današnje razprave, bolj krivo dejstvo, povezano z mojim imenom, ki se začne na Z, kakor pa samim pomenom edukacije za temo, o kateri danes govorimo - o prihodnosti Slovenije in njeni konkurenčnosti. Zagotovo so vzgoja, izobraževanje in usposabljanje srčika te teme. Kakor vsi veste, izobraževanje in usposabljanje ne spada v skupno evropsko politiko, da je ostalo tudi po Maastrichtski pogodbi v nacionalni pristojnosti, da pa vendarle potekajo nekateri konvergentni procesi, ki počasi oblikujejo skupni evropski, ne samo raziskovalno-znanstveni in visokošolski prostor, ampak nasploh celotno vertikalo. Standardizira se celoten šolski sistem. Bolonjski proces, pa tudi Brugge- Kobenhaven, Maastrichtski proces, ki je povezan s srednjo šolo oziroma poklicnim izobraževanjem, in vrsto drugih mehanizmov, postavljajo ali delajo evropske nacionalne izobraževalne sisteme vedno bolj podobne. Tako lahko govorimo o standardizaciji izobraževalnega sistema v Evropi, kar je tudi nekako logično glede na druge skupne politike, zlasti gospodarstvo, ki zahteva nekatere skupne ponudbe iz izobraževalnih sistemov.

Tako na eni strani Evropa postaja vedno bolj enovita globalna oziroma subglobalna skupnost. Globalizirajo in standardizirajo se strukture ter seveda tudi kulture. Funkcija izobraževalnih sistemov – o tem je bilo na zadnji ministrski konferenci veliko govora - ni samo ekonomska, kar tudi revidirana Lizbonska strategija večkrat poudarja, morda celo preveč enostransko. Gre tudi za socialno in kulturno funkcijo. Menim, da moramo imeti zlasti mali narodi, vselej pred očmi, da poleg unifikacije in standardizacije evropskih izobraževalnih sistemov skrbimo tudi za mehko in humano protiutež, ki mora biti v funkciji ohranjanja nacionalne identitete. Nekaj v zvezi s tem, o čemer je že dr. Kraševec malo prej govoril. Vendar pa je dejstvo, da je slovenski izobraževalni sitem še premalo odziven na potrebe gospodarstva. To je dejstvo. Na to so opozarjali ekonomisti in podjetniki. Slab je izobraževalni sistem, ki reproducira nezaposljivost. In prav od takega se prepočasi ločujemo, saj ne zmoremo dovolj hitro prilagajati izobraževalnega sistema potrebam in zahtevam ekonomije. Povedal sem že, da ima izobraževalni sitem še druge funkcije in druge razsežnosti, ampak vendarle, nujno bo treba reformirati poklicno, strokovno in gimnazijsko izobraževanje. Prav tu je največja asimetrija, in gospodarstvo dobi na tej ravni najmanj od šolskega sistema. Zelo kritično je tudi stanje v visokem šolstvu, kjer se leta in leta reproducirajo poklici in diplomanti, ki ne dobijo službe. Problem je tudi na področju raziskav in razvoja, kjer marsikdaj vlagamo narobe. Ključno vprašanje je seveda, kdo potrebuje znanje in razvoj. Ali so primarni subjekti gospodarski subjekti ali inštituti sami po sebi, ki imajo večkrat tako visoko stopnjo avtonomije, da ne potrebujejo nobene povezave z gospodarstvom, ta pa bi bila potrebna.

Na vseh teh področjih, tudi na področju osnovne šole, se bo treba takoj ali v naslednjih letih lotiti reform oziroma sedanje reforme še izboljšati. Drži pa nekaj, o čemer je prej govoril dr. Mrkaić. Lahko uvajamo ekonomske strukture in nove institucije, a te brez ustrezne kulturne podlage ne bodo zaživele. To pomeni da so strukture položene v neko kulturno okolje, tega pa ustvarjajo vzgoja, izobraževanje, usposabljanje. Zato mislim, da je pred nami, tudi pred mojim resorjem, v prihodnjih letih, kar velik izziv. Hvala lepa.

Dr. France Bučar: Hvala lepa. S tem je seznam prijavljenih razpravljavcev končan. Zdaj ima zadnjo besedo in svojo oceno gospod predsednik.

Dr. Janez Drnovšek: Res je, razpravo smo očitno pripeljali do konca. Tudi tokrat si bom dovolil kratek komentar. Mislim, da je bilo povedanega kar precej koristnega in danih kar precej konkretnih predlogov. Ne bi se strinjal s tem, da šlo za eno samo tarnanje. Menim, da je prav, da se skuša vzbuditi občutek resnosti situacije in potrebe, da se nekatere stvari spremenijo.

Ker smo že prej govorili o gradualizmu in drugačnem, radikalnejšem pristopu, naj nadaljujem v tej smeri. Slovenija je v preteklem obdobju, menim, da večina ljudi doma in po svetu misli enako, doživela sorazmerno dober razvoj. Od leta 1993 do leta 2002 je bila celo desetletje povprečna stopnja rasti 4,3 odstotke družbenega proizvoda, kar je veliko. Zlasti ker gre za daljše obdobje in hkrati ob sorazmerno uravnoteženem socialnem razvoju in tudi nasploh ob sorazmerno uravnoteženem razvoju ter v nelahkih razmerah po ustanovitvi države, še vedno v vojnem okolju v naši bližini, kar za gospodarstvo vsekakor ni bilo spodbudno. V tem času je redko katera država doživela boljše rezultate v svetu, zlasti v Evropi. Če govorimo npr. o Irski, je treba reči, da je imela dobre rezultate z velikim prilivom sredstev iz Evropske unije, kar do okrog 4 % družbenega proizvoda letno. Z velikim prilivom ameriških investicij zaradi specifične lege Irske in tudi zaradi velike navezanosti ameriških Ircev na matično državo. Tako da takih čudežnih zgodb o uspehu pravzaprav ni zelo veliko. In tako, kakor je poudaril že predsednik vlade, zlasti ne v parlamentarni demokraciji, kjer praviloma odločanje ni tako hitro, učinkovito in radikalno, kakor je v kakih bolj avtoritarnih sistemih, ki ste jih nekateri tudi navajali, na primer Singapur ali kaka druga država, navsezadnje tudi Kitajska, kjer imajo visoke stopnje rasti.

Že nekajkrat sem dejal, da sem imel včasih tudi kot predsednik vlade v daljšem obdobju občutek, da je za kake temeljitejše, radikalnejše spremembe včasih ali pa praviloma potrebna krizna situacija. Da se v sorazmerno dobrem položaju v življenju ljudje težko odločajo za spremembe in radikalnejše reforme. Tudi Finska, ki smo jo večkrat navajali kot primer države, ki je v desetih letih prišla iz slabega stanja v vrh svetovne konkurenčnosti, je bila pred dobrimi desetimi leti v krizi. V začetku 90. let, ob razpadu Sovjetske zveze in izgubi trgov, je imela Finska 20-odstotno brezposelnost. Tako kakor smo mi izgubili jugoslovanske trge, so oni izgubili sovjetske trge. Iz velike krize ji je uspelo najti pravo pot do visoke konkurenčnosti. V Nemčiji si politika že nekaj let skupaj s stroko in podjetništvom prizadeva ustvariti občutek krize in nujnosti za spremembe, pa jim to še do danes ni prav uspelo.

To govorim zato, da ne bi poenostavljali celotne zgodbe in mislili, da je stvar samo v tem, da se bomo zdaj prebudil in rekli: Do zdaj smo spali, zdaj bomo pa delali. Stvar seveda ni preprosta, je pa možna. In če uspe, je to nekaj zelo posebnega in zelo dobrega. In nekaj posebnega bi Slovenija, mislim, lahko poskusila doseči. Zlasti ker ste in ker smo upravičeno ugotavljali vrsto pomanjkljivosti, ki se dajo popraviti z resnimi in skupnimi prizadevanji. Podjetniška klima res ni dovolj dobra. To je nesporno. Za spodbujanje podjetništva bi morali zdaj res še kaj storiti. To ne velja samo za ekonomske ukrepe, ki jih lahko izvaja vlada. Navsezadnje vlada po svoje še najbolj spodbuja podjetništvo, če se čim bolj umakne iz gospodarstva in pusti podjetjem čim več prostora. Najbrž je to povezano s splošno klimo podjetništva, ki jo moramo ustvarjati že od osnovne šole naprej.

Današnja razprava je morda dobro časovno naravnana. Takšen je bil tudi namen, zato smo pravzaprav tudi čakali, kakor sem uvodoma povedal. Večino teh stvari smo ugotovili že pred letom dni v nekaterih takratnih razpravah o prihodnosti. Vmes se ni veliko zgodilo, kakor smo slišali. Ponavljam, najbrž iz objektivnih političnih razlogov. Zgodil se je prej kak korak ali dva bolj v napačno smer. Toda zdaj se lahko veliko zgodi. Če je za to potrebna tudi kritika prejšnjega, recimo razvojnega modela, lahko tudi to vzamemo v zakup, če bo pomagalo. Zdaj je na potezi nova vlada, sedanja vlada, ki ve, kaj smo storili in je bila tudi sama večkrat kritična v preteklosti. Vendar je zdaj na potezi in zdaj je pred njo izziv, da doseže nekaj več kakor tiste 4,3 odstotka letnega razvoja, ki smo ga dosegli čez desetletje. Treba bo iti od tu naprej, možnosti so odprte, potreba je, ni pa preprosto niti lahko. To moram že vnaprej povedati, ker vem, kako težko je prebijati inercijo situacije status quo, inercijo v birokraciji. Inercijo nasploh v vseh institucijah, kjer vsak brani svoj vrtiček, kjer se vsi upirajo spremembam, ker nikomur pravzaprav ne gre zelo slabo in so v glavnem kar zadovoljni s takim stanjem, čeprav bodo, če bo treba, zelo nezadovoljni navzven. Vendar se sprememb branijo. Tega stanja ni lahko spremeniti. Potreben bo res poseben napor, zelo koncentrirano delo vlade, tudi politike. Mislim, da bi bilo dobro o teh vprašanjih doseči širše politično soglasje, ne samo s koalicijo. Če gre za nov razvojni preboj Slovenije, bi morali to podpreti vsi in skušati najti novo kvaliteto. Ni pa dobro dolgo odlašati. Še v današnji razpravi in v gradivih, ki so bili poslani naprej, je cela vrsta konkretnih ukrepov, ki se lahko začnejo kar hitro uresničevati. Zdaj je pravi čas, je potreba in odlašanje bi škodilo. Pravzaprav bi spet ustvarilo neko slabšo klimo in zato bi bilo dobro začeti čim prej delovati. Zlasti zato, ker bodo tudi drugi delovali. Konkurenca ne spi, pritiski naraščajo in na to se je treba čim hitreje odzvati.

Konkretni primeri, ki smo jih danes slišali, tudi uspešna podjetja, uspešni podjetniki, nam pri tem lahko pomagajo. Namenoma sem danes povabil gospoda Zalaznika iz Danfossa, ker mi je pred kratkim tudi predsednik korporacije Danfoss, gospod Clausen skupaj z njim predstavil projekt Mladi podjetnik, ki ga sponzorirajo ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše, evropsko. Učenje podjetništva spodbujajo že v srednjih šolah s posebnimi programi podjetništva, z ustvarjanjem podjetij, tekmovanjem med mladimi podjetniki, ne samo na nacionalni ravni, ampak tudi na mednarodni. Menim, da je to izjemno koristno in bi bilo res povezano s tem, o čemer smo danes govorili, zato naj projekt podprejo tudi ministrstvo za šolstvo in druga naša večja podjetja. Seveda so poleg te pobude dobre tudi druge v tej smeri. Torej lahko iz današnje razprave poberemo kar nekaj koristnega.

Naj končam. Vsi moramo pri tem sodelovati, vsak na svoj način. Navsezadnje tudi mediji, ki lahko pomagajo pri spodbujanju podjetniške klime in potrebe po tem, da odstranimo razne medsebojne ovire in blokade, ki smo si jih postavili. Ker smo tudi malo nagnjeni k temu, da veliko administriramo, da stvari raje zakompliciramo kakor poenostavimo. Vendar če želimo sprostiti inventivnost, če želimo dati ljudem možnost, da se sami znajdejo, sami preživijo, da se ne bodo samo naslanjali na državo in pričakovali odgovore od države, potem jim mora država in mi vsi skupaj dati prostor. Zadeve so med seboj povezane. Zunanji pritisk bo seveda velik. Priznati moramo, da tudi marsikje drugje administracija ni bistveno boljša, tudi evropska ne. Še se bomo soočali z njo, ampak vsaj doma lahko uredimo stvari čim bolj stimulativno.

Še enkrat bi se vam zahvalil za današnje prispevke in zaželel vladi čim več uspeha pri uresničevanju teh programov.

teme
1. Mednarodni položaj in vloga Slovenije, 13.10.2003 2. O vrednotah, 19.11.2003 3. O vlogi znanja in znanosti, 10.12.2003 4. Konkurenčnost Slovenije, 01.03.2004 5. Slovenija in Evropska unija, 19.03.2004 6. Razvoj demokracije in demokratičnih institucij, 19.05.2004 7. Krepitev konkurenčnosti Slovenije v Evropski uniji, 25.05.2005 Nagovor predsednika RS Referati Razprava Predlogi in komentarji Knjiga 8. Cilji Evropske unije v luči sprejemanja nove finančne perspektive, 21.10.2005 9. Izzivi klimatskih sprememb, 18.11.2005 10. Dialog države z verskimi skupnostmi, 14.12.2005

No documents found